draga Marja,
Povabi Ga v svoje srce, se mu predaj in priporoči za vodstvo, Gospodu namreč. Kajti človek ne more sam od sebe delati dobro, ki je (v resnici) dobro, pravi Jezus:"Ničesar ne more človek prejeti, če mu ni dano s nebes." Resnica je, da vse kar je dobro in resnično prihaja od Njega a ničesar od človeka, tako dobro, ki prihaja od človeka ni nikakršno dobro, kar pomeni, da zasluga za vse kar je dobro v svetu ne pripada niti enemu človeku, ampak samo Njemu.

Glede na to, da vsak človek v svoj značaj prinese dedne miselne vzorce, se vsakdo in stalno nagiba twer v to pada. Zaradi tega vsakdo še bolj ojača v sebi to dedno zlo, ter dodaja iz sebe še več ego-zla. Ti ego oklepi zla so popolnoma v nasprotju z duhovnim življenjem, zato nas uničujejo. In velika resnica je, da človek sam sebe obsodi (večinoma nezavedno), če ne sprejme od Gospoda novo življenje-duhovno življenje. Torej, če nismo ponovno rojeni in nanovo vzgojeni, potem človek razmišlja samo o tem kar se tiče njega in sveta, tako kot to delajo duše, ki se nahajajo v nižji peklenski sferi bivanja.

Nujno se moramo preporoditi. Toda nihče ne more biti prerojen če ne pozna to kar pripada novemu življenju, duhovnemu življenju. Stvari, ki pripadajo novemu življenju, ali duhovnemu življenju, so resnice v katere je potrebno verjeti in delati samo pravično in dobro ter modro; resnice pripadajo naši notranji pravi veri, dobri dalekosežni ljubezni.
Toda nekaj je povsem gotovo, da nihče od ljudi teh stvari ne more vedeti same po sebi, saj človek dojame samo tisto kar se pojavlja pred njegovimi čuti; iz tega pride lahko do stika z neko svetlobo, ki pa je samo naravna svetloba tega sveta, iz katere vidi samo to kar je v razmerju z njim samim in do sveta, a nikakor ne to kar je v sorazmerju z nebesi in Bogu, to se lahko nauči le iz razodetja. Tako npr., se mora zavedati, dojeti da je Gospod, ki je Bog od večnosti, prišel na svet da reši človeški rod; da je Njegova vsa prevlada na nebu in na zemlji; da je od Njega vse kar pripada veri in vse kar pripada brezpogojni ljubezni, vse kar pripada resnici in dobremu; da obstojata v nas nebesa in pekel; da bo človek živel v večnosti; vnotranjih nebesih, če je delal dobro, v notranjem peklu, če je delal hudodelstva, zlo in škodo drugemu človeku.

zato moramo preroditi našega notranjega duhovnega človeka znotraj nas, a tega sami ne zmoremo storiti z resimo: ponavljanji afirmacij, avtosugestij, manter...Prenovljeni smo lahko samo s pomočjo Kristusove zavesti. Človek kateri je prerojen se nahaja v razmerju s svojim notranjim človeku v nebesih in tu je angel pored angelov, med katere po smrti tudi pride. On takrat lahko živi življenje nebeških sfer, ljubiti Stvarnika svoje duše, ljubiti bližnjega, razume resnico, živi modro na pameten način in občuti blaženstvo katero iz vsega tega prihaja.

Potrebno se je predati vodstvu vsevolje in se naučiti zaupati božanski Previdnosti.ki obstoja v vsem in vsakem pogledu, celo v najmanjših podrobnostih našega življenja, saj je to edini izvir življenja iz katerega tudi prihajamo in to je Stvarnik. Tisti, ki samo iz svetovnih stvari mislijo o božanski Previdnosti prihajajo do zaključka da je to samo nasplošno, a da so posamezne stvari odvisne od človeka. To ne drži. Kajti ti ljudje ne poznajo skrivnosti duhovnega sveta, saj zaključujejo samo iz ego-samolubja-jaz vem, a nimajo spoznanja iz "prve roke". Zaradi tega, kadar vidijo da se hudobni, pokvarjeni posamezniki dokopljejo do časti in da si nagrebejo mnogo bogastva, več kot pa dobri in pošteni ljudje, da tudi pokvarjeni uspevajo glede na svojo spretnost, da ne bi moglo biti tako, če bi božanska Previdnost obstojala v vsem in v vseh stvareh. Vendar, ti ljudje ne vedo da božanska Previdnost ne gleda na to kar je prehodno na kratek čas in se končuje s človekovo smrtjo, ampak gleda na to kar ostane večno, na to kar nima konca in ne začetka.

To kar nima konca to obstoja, a kar ima svoj konec v sorazmerju do prvega, to ne obstoja. Kdor želi naj razmisli ali je stotisoč let sploh kaj naspram večnosti, jasno je da je to enako niču. Konec koncev, kaj pa je teh nekaj let življenja tu
na zemlji? Kdor to stvar premisli mu je jasno, da visok položak, ki ga ima nekdo na tem svetu in bogastvo niso pravi blagoslovi od Boga, čeprav jih človek zaradi svojega uživanja v njih tako imenuje, saj so to relativne stvari, a zapeljujejo mnoge in jih speljujejo stran od duhovnega, pravi blagoslovi pa so od Boga, ki prihajajo od božanskega, življenje večno in njegova sreča. To nas uči Gospod v Lukovem Evangeliju:

"Naredite si mošnje, ki ne ostarijo,
in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih,
kamor se tat ne približa in kjer molj ne
razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad,
tam bo tudi vaše srce." (Luka 12. 33. 34).

To da hudobni dosegajo uspehe v skladu s svojimi spretnostmi, je to zato ker iz Božanskega reda prihaja da vsak po svojem razumu dela to kar pač dela, ter tudi to, da dela iz lastne svobode. Kajti v kolikor ne bi bilo človeku dopuščeno da dela po svojemu razumu iz svobode same, če tako ne bi bilo, se ne bi človek zmogel usposobiti da lahko prejme življenje večno, saj večno življenje vstopa v človeka kadar je človek svoboden in kadar je njegov razum razsvetljen. Nihče se, namreč ne more prisiliti na dobro, saj tisto na kar se človek prisili - ne ostane v njem, zato ker ni njegovo.

Lastno človeku postane to kar se v njem poraja iz njegove svobode in po njegovem razumu, a iz svobode se poraja to kar pride iz volje, ljubezni, a volja in ljubezen sta človek. Če bi bil človek prisiljen na to kar ne želi, bi se v svojih mislih še naprejvezal na to kar hoče. V naravi človeka je, da vsakdo gravitira k tistemu kar je prepovedano, to je človeku lastno, a to je zaradi skritega razloga ker vsakdo hrepeni po svobodi. Iz povedanega je jasno da, če ne bi človek ostal v svobodi, da se ne bi moglo predvideti nikakršno dobro za njega.

Dopustiti človeku da lahko iz svoje svobode misli, želi in v koliko zakoni ne prepovedujejo delati zlo, se imenuje dopuščati. Človeku se dozdeva kot da da prihaja iz njegove lastne pameti ker je s pomočjo svoje spretnosti voden k srečnim stvarem sveta, vendar pa ga, božanska Previdnost stalno spremlja s dopuščanjem, a stalno ga odvrača od zla. Prebujeni človek, ve in občuti da to kar je voden k srečnim stvarem notranjih nebes ne prihaja od njegove pameti, saj je to od Gospoda in je iz Njegovege božanske Previdnosti katera vse popravlja in pripelje v red in nenehno vodi k dobremu.

Da je to res tako, ne moremo to dojeti iz svetlobe naše narave, saj se iz nje ne da spoznati zakone Božanskega reda. Zato je potreben stik z Svetlobo svetlobe.

lep dan,
Miran

[ Odgovori na to | # ]