Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050126114131623




Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (16. del)

četrtek, 10. februar 2005 @ 06:41 CET

Uporabnik: Pozitivke

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)


Nuša me je čez nekaj minut presenečeno gledala: Kako pa to, da tako slabo zgledaš?
Delala sem vse dni in napudrala se nisem...
Ni to, čisto zelena si, me je strogo gledala z odprtimi usti.
Avto je v redu, sem rekla. Zavore so v redu. Ni mi jasno, čudno utrujena sem.
!? Ne hodi s tem avtom na morje, pojdi z mojim, ne potrebujem ga.
Vse je v redu, Nuša, avto je v redu, vsaj prejle je bil. Samo zaspana sem.
Ko sva pojedli, sem zaspala za eno uro. Kje je že tisto jutro, ko sem si želela samo ležati in dihati Gabriela in Marijo? Ko sem se zbudila, sem dobro uro zlagala potrebne stvari. V Ankaran grem in lep čas se ne vrnem nazaj! Če me želi kdo videti, naj me obišče in naj se prej najavi. Dopust si bom vzela do šestega januarja. Amen.

Ko sem zadnji četrtek v letu 02 ob pol devetih zvečer zapuščala Ljubljano, sem se tresla. Vozila sem počasi in na križišču nad obvoznico sem čakala neobičajno dolgo. Zelena se ni in ni prižgala, tako da so mi solze v miru tekle in misli drvele. Tamle se je zgodilo, pred skoraj dvema dnevoma. Kdo mi bo verjel? Še dobro, da sem ob božični hrani v petih urah in pol spila samo dva kozarca vina.
Kaj se je v resnici zgodilo?
Kaj vse se ljudem na Zemlji v teh časih dogaja, pa so tiho?
Kako hitro se bomo ljudje sploh premikali naprej, če so take in podobne izkušnje namen?
Simptomi razcepljene osebnosti? Koliko se jih ustraši in potegne nazaj, bolje - koliko se jih ne?

Okrog mene je bila praznina in v meni se je tresel drob, nobene višje vibracije nisem čutila. Praznino samo, zdaj jo že poznam. Ampak avto je bil v redu, kar je bilo dobro, saj je začelo rositi. Vozila sem počasi, tresla sem se nekako do cestninske postaje in občasno so me polile solze. No, zdaj bo pa dovolj. Ustvarjam si dramo, ki ni potrebna. Lepo počasi bom peljala na morje, varno in počasi. Avto je v redu in jaz sem v redu. Samo prehod skozi ena meddimenzijska vrata sem doživela. Samo to. Najpomembnejše je: Še naprej izbiram višanje svoje vibracije, naslednji korak duše. Živela bom Boga, ki jaz sem, vsaj tisti del, ki se zdaj lahko izrazi skozi mene. Še naprej ostajam odprta za vse potrebne izkušnje na poti v svojo božanskost. Amen.


TV sem gledala do enih zjutraj in potem spala do pol dvanajstih. Slabo sem spala, premetavala sem se in se sproti odločala, da bom še spala. Spala bi in spala in spala. Nočem v dan, nočem v življenje... Naslednji dan sem bila čisto brez energije. Nekdo se je spravil na kajeva stranska ogledala. Levo ogledalo sem lahko poravnala sama, desno pa je bilo zvito do mere, da ga bom po praznikih peljala v Novo. Več kot očiten namig, naj res grem na servis. Ljubi ka, kaj vse se nama dogaja, kaj? Popoldan sem zaspala še za dobro uro in se zbudila zmečkana na vseh ravneh. Jaz pa božanskost? V trgovino sem šla po milko, odprla sem domačo črnino iz kleti in izkusila instant čudež vračanja izginule življenjske sile. Po desetih minutah sem bila drug človek.
Tudi naslednje noči sem slabo spala. Vreme je bilo slabo, kar mi je ustrezalo. Spala sem po delih, se sprehajala in kuhala, celo pekla ajdovo kašo s skuto in figami. Da si malo opomorem (?), da vidim, kje sem se znašla. V opominu in spominu, da nezdrobljiva ljubezen kljub vsemu obstaja... In ker je obstajala možnost, da me obišče Nuša. Nuša je dobro, samo da je ona dobro. Vmes sem gledala video spote, plesala, pogledala nekaj filmov. Potem sem zagledala Oprah z dr. Philom - obravnavali so, kaj je ali ni normalno. Če je normalno psa imeti tako rad, da mu pišeš pisma, jih odpošlješ in mu jih prebereš, ko jih dobi, in podobne stvari. Ah, rada imam Ameriko! Pred ekran sem sedla, ko je pametni doktor, ki ga gledaji in poslušajo milijoni, rekel: Pa saj normalen človek ne daje roke v mikser!
!?!
Vsi v studiju so zadovoljni odkimavali. Ne, roke ljudje običajno ne dajemo v mikser. Razen mene, dobesedno!

Kot najstnica sem rada pekla rolade in enkrat se mi je zazdelo, da se stepalnik za smetano ne vrti tako hitro kot naj bi se. Za moje pojme, pomeni za moja pričakovanja, se je mikser vrtel prepočasi! Z levo dlanjo sem se nekajkrat dotaknila vrtečih se vilic in seveda mi je roko potegnilo noter. Res me je (za)bolelo, vendar jo je slabše odnesel mikser. Z zvitima vilicama in s kot v risanki zabuhlo roko za hrbtom sem stopila za vogal domače hiše v Rožni dolini, v Iskra servis. Mladenič za pultom je nejeverno izmenično pogledoval predmet moje reklamacije in mene, medtem ko sem jaz, rojena dvojčica, v igranem ogorčenju in z roko za hrbtom zmigovala z rameni. Vilice so mi zamenjali z novimi, in roka je bila kmalu dobra. Dokaz, da se mikser ni vrtel dovolj hitro!
Dobrih trideset let kasneje pa tole spoznanje... Roko dajem v mikser! V življenju v resnici občasno to naredim. Čas je, da to neham delati. Nehala se bom ukvarjati s počasnostjo dogajanja, nehala bom hiteti. V tehle novoletnih dneh bom z obredom spustila svoj nepotrpežljivi del. Naplavilo me je na čudno znano novo obalo. Najprej si bom res spočila, čisto na robu novega prostora. Napisala sem "čisto na robu", pa sem mislila "na obali"...
Rob. Meja. Zavore. Mi bo že potegnilo, ali ne?


* * * * *

Z Meto sva Novo leto dočakali v pohajkovanju po obalnih mestih. Pol ure pred polnočjo (spet) je v avtu začela svetiti rdeča luč, opozorilo, da zmanjkuje zavornega olja. !!! Ravno ko sem sprejela svojo neobičajno božično izkušnjo kot nekaj meddimenzijskega, se ta začenja kazat kot nekaj zemeljskega. V skladu z izbrano resnico! Vrnili sva se domov in opolnoči na balkonu in v jasni noči uživali v barvnih pokajočih izrazih veselja okrog naju in na drugi strani zaliva.
Prvi dan v letu smo se na obali zbudili v enega najlepših sončnih dni brez oblačka. Meta me je masirala dobri dve uri, pri čemer se je igrala tudi z akupresurno palčko. Ta, postavljena na blokado boli, da ni veselje. Vendar me ni nikjer bolelo. In če kdo ve, kam položiti dlan, kje pobožati in kje pritisniti, je to Meta. Pa me ni bolelo. Ne, kjer so dojke in ne, kjer so bezgavke, ne, kjer je limfa in ne, kjer so jetra. Nikjer. Ko je podrobno obdelovala moja uhlja, sem imela občutek, da v roki drži, drgne in prebada tuj uhelj - čutila nisem nič.
Nisem navaden človek, veš, sem se slišala reči. Jaz sem višji človek!
(!? Halo!?) Dobesedno to je prišlo iz mene. Obnemela sem ob lastnih besedah, ki so se izrekle same. Potem sem molčala, kaj sem hotela drugega. Kar sem rekla, sem rekla. Pa še res je, verjetno.

Odkar sem srečala Thomasa Kellerja, sem osredotočena na angele, to je dobrih deset let. Višje vibracije so moja družba, štiri leta jih diham vsaj eno uro na dan, tudi tri in štiri. Energija se mi mora spreminjati, pomeni višati moja vibracija. Tako pač je - pomembno je, s kom se družimo. Ljudje si z okolico stalno izmenjujemo vibracije. Na mojo energijo s svojo energijo vpliva vsak, ki gre mimo mene. Na večino energij, ki gredo mimo mene, ne morem vplivati - lahko pa vplivam na to, kaj bo v moji energiji ostalo. Zato se največ družim z angeli.
Ta čas je Meta kukala v ličen učbeniček zadnjega od desetih ali enajstih tečajev masaže, ki so za njo, in potem pritisnila na novo točko. Ta je zabolela.
Shen-men, je rekla, točka božjih ust. Tako je, kot si rekla.
Prisotnost me je stresla in zajokala sem in potem še nekajkrat. Resnica pač. V poudarjenih izdihih sem se umirila.
Potem sva se z njenim avtom zapeljali na tržaško rivo v smeri proti Miramaru. Priključili sva se stotinam domačinov in številnim v plaščke oblečenim psom. Lani srebrna trimetrska angela s trobentama pred restavracijo Kalifornija sta bila letos zlate barve.
Petdeset let sem hitela, res je čas, da se ustavim, sem rekla nekaj metrov pred lesenim podestom z zasedenimi mizami in stoli Kalifornije. In ko sem v senčnem vogalu zagledala prazno mizico s stoloma, mi je ušlo: Naj skočim čez ograjo?
Z odprtimi usti sem široko pogledala Meto, ki se je zarežala. Rob. Meja. Zavora. Da mi ne bi kaj ušlo! Da mi morda le ne bi kaj lepega ušlo! Seveda sta naju malo naprej na soncu čakala prazna stola, kjer sva skupaj z drugimi skoraj brez besed ob kavi in čokoladi ždeli slabo uro. Samo bili.


* * * * *

Prvi delovni dan v novem letu sem kaja peljala na servis. Na ravni cesti proti Kopru sem ob prižgani rdeči lučki izmenično pritiskala na plin in zavoro, ki je krasno prijemala. Vmes sem dvigala ročno zavoro, ki je bila najmehkejša možna in celo vozila sem z njo. Pa spet pritisnila na plin in potem na nožno zavoro. Malce jezna. Kaj naj rečem na servisu? Saj mi ne bodo verjeli, da se je mojim zavoram zmešalo. Da je zadnjič nožna zavora padla do tal, ko zdaj dela in da lahko vozim z zategnjeno ročno zavoro, ki je še včeraj delala! Ko bom tam, bom že vedela kaj reči, sem se odločila in potem sem rekla, da rdeča lučka gori, ročna zavora pa ne dela. Izkazalo se je, da so se zavore res pokvarile pred desetimi dnevi na obvoznici. Četrtina enega obroča na zadnjem levem kolesu se je odlepila, kar na servisu ni bilo mogoče videti, ker ne pogledajo noter, ampak samo izmerijo debelino nečesa, vidnega na zunaj. To, kar se mi je zgodilo, se mi glede na prevožene kilometre ne bi smelo zgoditi. Zaposleni v Novi so bili ljubeznivi, (še) vedno se tam dobro počutim. Zamenjali so zavorne čeljusti in cilinder in kar paše zraven in blagoslovila sem svoj prvi izdatek v letu. Samo, da so zavore zdaj v redu. Čez 10 minut se je Nuša pripeljala z vlakom - nova, lepa, vesela in močna.

V avtu pred koprskim Sparom sem Nuši omenila doživeti napor razkola med umom in občutki in padla sem noter, čutila, da je z mano, da sprejema in razume mojo preobrazbo.
Ne more vendar ena zavora od dveh en dan delati in drugi dan ne in čez nekaj dni to vlogo zamenjata. To se ni zgodilo samo meni. Take stvari se danes dogajajo ljudem in pomisliti ne smem, kako reagirajo na to, sem rekla. Seveda sem zajokala.
Še noter ne grejo, pa jih zabriše ven, a razumeš?
Še vprašajo se ne, kaj je zanje resnično!
Lučka, ki ne gori, bremza, ki ne dela ali občutki, ki pravijo, da si varen, intuicija, ki sporoča, da gre samo za situacijo, ki te nekaj uči...

Ljudi meče ven na pragu zanje pomembnih prehodov!
Ljudi testira, ko samo pomislijo na preseganje svojih omejitev, kaj šele, ko se odločijo živeti najvišjega sebe...

Razumem te, popolnoma te razumem. Ne razumem te vedno, ampak tokrat natanko vem, kaj govoriš, je rekla.
Solze so lile, tako da nisem mogla govoriti. Iz sosednjega avtomobila me je sočutno gledala mlajša ženska. Seveda, prvi dnevi novega leta, jaz pa v zlati jakni in zlati ruti, vsa objokana. Zakaj sem vendar tako čustvena? Zdaj je vendar vse za mano, zavore so v redu, novo leto je, Nuša je tu, vse je v redu. Zakaj potem čutim, da nič v mojem svetu ni v redu?!!
Jasno mi postaja, veš, sem se zavedla odgovora. Prav zdajle mi postaja jasno, za kaj gre, kaj mi tole z zavorami sporoča. Ni vse to, kar je videti! Kristalno jasno mi postaja, da nismo tam, kjer sem verjela, da smo. !!! Nismo tam, kjer bi jaz za nas vse želela, da smo. Nismo tam, kamor sem vodila ljudi... (Moja realnost se je z vsako besedo spreminjala) Svetloba za druge ni taka, kot jo čutim jaz, kot jaz verjamem vanjo in jo skušam živeti. Prostor, iz katerega delujem, je za mojo okolico čista iluzija! O, ljubi Bog, pa tako jih tiščim vanjo...
Hlipala sem vmes, a vsak trenutek sem bolj vedela, za kaj v resnici gre.

Kako jaz delujem, je seveda moja stvar, moja prepričanja so moja resnica in moja realnost. Ampak ta realnost ni tvoja, čeprav si ji zelo blizu, še bolj gotovo pa ni sosedova. Jaz pa ljudem iz mojega prostora ven ponujam svoje sanje, ki so jim predaleč. Ne razumejo jih, redko začutijo, za kaj gre, in pri prvem vetru jih zaguga. Zakaj dovolijo, da jih? Zakaj se ne ujamejo? Kako da tako malo verjamejo? Kako da ne morejo vztrajati? Saj ni tako težko! Samo vdihneš Svetlobo in še enkrat in še enkrat, pa je lažje. Z vsakim vdihom je lažje. Sicer pa zdaj ni več važno - ustavljena sem. Jasno mi je, da sem ustavljena na vseh ravneh...
Nuša je molčala.
V spominu na Thomasa in Ulo bi lahko tulila. Žalostna sem bila, prazna, razočarana. Utrujena sem bila. Ni čudno, da se je nad slovensko obalo spet spustila megla.

Kuhala sem še naslednjih nekaj dni in se nakuhala za vse leto nazaj. Večerne sončne žarke sem šla shodit na obalo, kjer sem po nekaj letih srečala znanca. Zlatka poznam iz treh ali štirih delavnic izpred sedmih in desetih let. Resnica je, da raje ne bi srečala nikogar in še manj njega, ker se mi je bilo z njim vedno težko pogovarjati. Govori tako, da ga preprosto ne razumem, ker nekaj momlja vase, predvsem pa na svoj tih način vedno vse ve. In ker jaz mislim, da dosti vem, mi je on izziv, toliko bolj, ker sem jaz jasna (kadar sem) in (največkrat) glasna, on pa tih in..., no, karkoli že. Ker mi je zdaj prihajal nasproti in tako potrkal na moja vrata, sem pač zaplesala z njim. Celo objela sem ga, na en način vesela, saj je novo leto, potem je pa pač navada, da kaj rečeš. Zakaj ga nisem samo cmoknila in šla naprej? Le kdaj bom lahko le stala pred človekom in rekla nič?


Zlatko je suh, skrčen in zelo zguban, z rokami na pleksusu, tak je, odkar ga poznam. Lahko, da projiciram, vendar je res, da jaz suha nisem. Kakorkoli že..., zavedala sem se, da sem pod njegovim drobnogledom kot nekdo, ki ga berejo in ima delavnice (njegove besede, brez take ali drugačne ocene). Potem je rekel, da je prebral, kar sem za Ono rekla o moških (pred več kot poldrugim letom?) in zaključil, da je pomislil: O, sranje.
Le zakaj je zanj sranje, če jaz nisem imela moškega?!
Kot rečeno, nikoli ga nisem prav razumela in tudi tokrat se v smisel povedanega nisem želela poglobiti. Zlatko se je očitno odločil v zvezi z mano spomniti nečesa manj prijetnega, predvsem pa starega. Namreč, dovolj široke javne omembe o mojem raku in izjave, da moški tisti čas niso bili del moje realnosti. Od drugega, tudi zanimivega napisanega v zvezi z mano na istih straneh bi seveda lahko izbral kaj bolj prijetnega, če že ne kaj dobrega, pa gospod pač gleda, kamor gleda. Bolj pomembno je bilo, da sem se tretji dan novega leta nedaleč od obale z njim pogovarjala, namesto da bi pohitela na obalo, poslušala in vohala morje. Moja izbira moje realnosti in moja odgovornost! Zaenkrat še taka, ki ne podpira moje božanskosti, ampak običaje in pravila družbe, v kateri živim.

Pod drobnogledom kritičnega uma me je zdaj imel nekdo, ki že 20 let obiskuje delavnice in predavanja - to zadnje je omenil zdaj, pred mano. Potem je iz mene prišlo to o zavorah kot zgodba, ki bo malo razgibala sceno, kot kost ki sem jo vrgla, ker so jo pričakovali. Kar sem govorila, sem začinila s kretnjami rok in nog, malo sem zakrilila in zabremzala po tleh.
Veš, je človeka kar strah ob tebi, je počasi rekel moj znanec...
Aha...? Nič novega, sem pomislila v zadnjem spodnjem delu lobanje nekje. Tvoje delo je soočanje ljudi z njihovimi strahovi, sem se spomnila Gera. Mogoče strastjo, bi dodala jaz?
..., ko je v tebi toliko potisnjene agresije...
!! Eto! Ta-taaa! Da se ve! Je še kje kdo, da se postavim predenj in bo malo svoje teme projiciral na hvaležno platno, ki sem jaz, Marija Magdalena?
Ni jeza, veš..., strast je, sem se zarežala, pomahala z dvignjenima rokama in v krogih odskakljala proti obali. Sonce je seveda ravnokar zašlo.

Naslednje pol ure sem bila jezna nase. Kaj sem se naučila? Da ne gre zame, Svaha, mi praviš, da gre zanj? Me ne zanima! Ta dan, čisto na začetku leta 03 sem se odločila. Izbrala sem, da se nikoli, ampak nikoli več ne bom pogovarjala z ljudmi, če mi ne bo do tega. Pika. To sem zadnja leta že nekajkrat izbrala, drži, ampak tokrat izbiram zares! Z ljudmi, ki jih nisem vesela, z ljudmi, ki me ne odpirajo, z ljudmi, katerih družba po mojih občutkih ne ziba božanskosti v meni, se ne bom družila, tudi pogovarjala se ne bom z njimi. Dober dan, ki ga želim vsakomur in nobenega klepeta. Če ne bodo posebej izrazili želje ali potrebe po tem. Če ne bom tako čutila. Amen!

Ostalih nekaj dni sem dihala svojo božanskost po več ur na dan. Ko je Nuša vstala, me je našla globoko mirno in vso solzno, kopala sem se v Milosti. Vse je v redu, sem dvignila roko, samo diham nekaj, nekaj preizkušam... Postala pa sem bolj občutljiva.
Nuša si je po napornem začetku jeseni opomogla, zasijala je in v svoji odprtosti sem še njo doživela kot grobo. Tudi po vrnitvi v Ljubljano sem bila potlačena, utrujena, nagajale so mi slabe misli. Zjutraj sem dihala po uro in pol in dva dni zraven jokala. Pri izkušanju enosti s svojim delom Svetlobe, ki na drugi strani zame načrtuje, sem jokala. Pri prijateljevanju z mojim delom Svetlobe, ki z deli drugih ljudi okrog mene določa naključja, v katerih se učim - pri doživljanju mojega planerja na najvišji ravni, sem jokala. Razžalostila me je družba dela mene, ki na drugi strani tančice zame planira izzive, določa in me uči mojih meja. Jokala sem razočaranje in žalost.

Ljudje stojimo. Ne premikamo se naprej, bojimo se negotovosti, neznanega in bolečine, obstojimo pred strahovi. Ne dihamo svoje božanskosti, ki jo za nas en čas držijo angeli, en čas sami. Dihanje dobrih energij pomaga; kako da ljudje ne dojamejo tega? Ko bodo to spoznali, jim bo jasno, da dihanje najboljših energij pomaga najbolj! Vsak dan ljudje dihamo svoj in tuj strah in dvom in tesnobo, svoje in tuje sence dihamo.
A razumeš, da te (nezavedno) dihanje nečesa pri tleh vleče k tlom!?
Zakaj je tako težko zavestno vdihniti nekaj dobrega, še boljšega, najboljšega?
Ljudje ne ustvarjamo svoje realnosti, ne prevzemamo odgovornosti za svoj zdaj in svoj jutri, ampak ga prepuščamo "naključjem", svojo moč ustvarjanja dajemo.

Začetek leta 03 sem dihala z namenom, da spustim ostanke svoje stare energije. Dihala sem resnico, ki je božanskost v mojih celicah, svojemu obnavljanju in pomlajevanju sem se odpirala. Ne morem vplivati na okolico, samo s seboj se lahko ukvarjam. V vsakem vdihu se lahko napolnjujem z odprtostjo in veseljem, s karizmo, modrostjo in višjim vedenjem, s sočutjem in sprejemanjem. S še višjo vibracijo vsega tega, kar že sem, s Svetlobo višjega hrama.
Dihala sem, čeprav slabe volje.
Dihala sem, čeprav žalostna. Zjutraj, opoldan in seveda zvečer.
Razočarana sem dihala novo rojstvo.
Kokreirala sem prehod na vseh ravneh bivanja, izbirala nov začetek.
Dihala sem Milost, ki Jaz sem. Tele dni sem Milost pozabila, ampak tu nekje v meni je in v dihanju bo prišla na dan...
Dihala sem. Višala svojo vibracijo, ki je po mojem smisel bivanja na Zemlji.
Kaj bi drugega (bolj pametnega) lahko počela?


* * * * *

Prvi dve delavnici v letu sta mi bili za spremembo delo in ne užitek. Razen ene so bile ženskice nekomunikativne ali pa v neomajni iluziji.
A strah sploh obstaja? je vprašala ena.
Ne provociraj življenja, sem skočila v zrak. Kaj potem delaš tukaj, bi jo najraje vprašala, a jo nisem.
Tudi v meni ni bilo nekdanjega entuzijazma, vdano sem čakala, da bom oddelala svoje. Ustavljena sem, to je dejstvo. Spet sem ustavljena. Vodoravno ne morem nikamor, samo dvignem se lahko! Želela sem biti sama, nekaj novih ljudi sem naročila ob koncu meseca.
Da pred njenim Mercatorjem piše Napočil je čas, mi je napisala Tamaja.
B? Kdo bo meni o pravem času, ko že lepo število let verjamem, da je pravi čas in tako živim? sem ji odgovorila.
No, saj..., mi je rekel Svaha čez ramo, takrat ni bil čas, zdaj pa je.
OK! Zakaj sem pa potem ustavljena? Zakaj potem tole z zavorami?
Kaj pa postanek in dovoljevanje, da te drugi dohitijo? Da se ti jih še več pridruži v tvojem prostoru? In čas za prizemljevanje, v stiku z Zemljo je vedno lažje...
Ah, Svaha, ne bodi prepameten/na!
In St Germaina je omenila Tamaja. Pred več kot desetimi leti sem v roke dobila gradivo o njem, ki me ni posebej pritegnilo. Vijolična barva, ta ja. Leta sem nosila vse odtenke vijolične barve, od čevljev do rut in gumic za lase. Ta večer sem s St Germainom predihala fizično telo, pa čustveno, mentalno in potem duhovne ravni. Potem sem sanjala:

Na Levstikovem trgu iščem svoj avto, a ga ni. Hiše na veliko preurejajo, vse se nekaj zida, povsod je polno avtomobilov. Moški, videti je kot nadzornik ene gradnje, me prosi, če pridržim srebrno folijo, nekaj večjo kot list A4. Seveda, jo primem in vesela gladim, saj se sveti. Še na stegno si jo položim in jo gladim, ko na njej zagledam vtisnjene besede Westlife Westlife Westlife. Ovojni papir za kakšne čokoladne bonbone, pomislim. Le kje jih prodajajo, se ozrem, vendar so povsod gluhe ometane stene in vrata, še oken ni. Iti moram, svoj avto iščem, rečem potem, ko moškemu vrnem folijo.
Na Gornjem trgu in na Levstikovem trgu je polno avtomobilov, le mojega ne. Številko preverjam na tablici s ključi, ki me spomni na službene katre inšpektorjev. V številki avtomobila so na koncu 555 in druga številka je telefonska, v njej je nekaj sedmic. Preiščem vse pločnike in potem odkrijem širšo ulico, ki jo v resnici ni in na njej dosti avtomobilov. Vmes zagledam svojega.

Moj avto je očitno res stara katrca s številkami 555 na koncu. Avto je popolnoma stisnjen z vseh strani. Pred njim je stena, na obeh straneh pa enaki katrci, postavljeni tako kot da sta se z bokom zaleteli v moj avto. Tam je poškodovan, z obeh strani je stisnjen noter v pločevino zadnjih odbijačev nad kolesi. Za nameček je moja katra stisnjena od zadaj. Zaparkirana je z velikim avtomobilom, na katerem je še en čisto zmečkan avto. Jasno mi je, da avta tudi slučajno ne bom dobila ven. Jasno mi je, da sama nisem naredila nič narobe. Moj avto so stisnili drugi avtomobili.

Nekdanji St Germain, danes angel Zebiel na drugi strani tančice, hvala. To so bile ene najlepših sanj v zadnjih letih, potolažile so me in me odprle. Mi pojasnile in potrdile mojo realnost, moj prostor. Mojega avta kot simbola mojega fizičnega telesa v stari realnosti, v včerajšnjem dnevu ni. Ta stari prostor ni živ in se preureja, svetleča folija z imenom ansambla, ki poje o nezdrobljivi ljubezni tja nikakor ne paše, vendar je eno vodilo, vizija, skoraj načrt, saj je last tistega nadzornika gradnje. Petice v številki mojega avtomobila kažejo peto dimenzijo, v kateri je sicer moje staro telo. Poleg tega, da je telo staro in v peti dimenziji, je tudi v novem prostoru. V tej novi realnosti telo z vseh strani stiskajo druga stara telesa, eno je celo zelo poškodovano. Thomas? Ula? Ključno sporočilo so še sedmice v telefonski številki. Več sedmic kjerkoli zame vedno pomeni komunikacijo s še višjimi dimenzijami...
Zebiel, v imenu svoje božanskosti se ti klanjam!


NADALJEVANJE NASLEDNJI ČETRTEK

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050126114131623







Domov
Powered By GeekLog