|  Piše: Marja Turniški
- če se z veseljem, ker prihaja dan, vstaneš iz tople postelje, sploh zdaj pozimi
- če te nič ne razjezi, ker ne čutiš te potrebe
- če si srečen, ker si lahko odrežeš kos kruha
- če ti ne gre na živce, ker je prava ljubezen že oddana in se pri tem zaveš, da si sam sebi največja ljubezen
- če najdeš ljubezen in jo sprejmeš z vsem slabim in dobrim, ker jo ljubiš, četudi si želiš več
- če ti predstavlja skupno življenje smisel zavesti o sreči, ljubezni in odgovornosti do sebe
- če te ne spodnesejo v sovraštvo celo takšni ljudje, kot so pedofili in do njih čutiš sočutje
- če se nikdar ne obremenjuješ, ker zaupaš v najvišje dobro
- če se zavedaš, da je vse narobe v bistvu lahko tudi prav
- če opaziš vse kot eno, od vijolice do najhujšega mraza
- če nimaš žetona za trolo, pa greš še rajši z biciklom, čeravno te zebe, ker moraš biti tam
- če ti nobena številka ne predstavlja problema, ker ti vse zmoreš
- če vidiš klošarja, ki zmrzuje, pa si misliš bog pomagaj
- če vidiš trpeče, ki trpijo samo zato, ker ne vidijo prav – SEBE in jim pomagaš kolikor je v tvoji moči
- če ti totalna diskriminacija človeka pomeni samo karmo
- če so pravice človeka odvisne od meril s katerimi se ne strinja, ti pa vidiš, da dela proti sebi, ker še ne pozna poti do svobode
- če ti pomenijo vse vojne sveta pot do sprave
- če ti težko ozdravljive bolezni predstavljajo novo rojstvo
- če te vsi duhovni blefi ne odpeljejo v sanjsko fantazijo, ker so samo zgoraj in ne spodaj, če jih ne prizemljiš
- če si srečen, ko srečaš človeka, ki ti podari nekaj zastonj - nasmeh
- če ti ne gre na jetra, ko se že moraš spet obriti pa kje že…
- če z veseljem plačuješ položnice
- če ti je denar vir plačila za delo, ki ga opravljaš z ljubeznijo
- če veš, da je pred tabo še veliko problemov, vendar verjameš, da boš vse to ozavestil skozi življenje in zaradi njih postal boljši človek
- če si srečen, ker si takšen kot si, četudi si lep ali pa grd, ker je obojno eno in isto - vseeno
- če lahko ješ samo zelenjavo brez mesa ali pa živiš na prani, ker drugo ne potrebuješ
- če lahko ješ kar hočeš, pa ni nobenih posledic
- če lahko delaš kar si iz srca želiš, brez vseh pričakovanj, ker si svoboden
- če te družinske drame ne ovirajo in ti predstavljajo revolucijo zavesti o sebi in Bogu
BISTVO:
- če zmoreš celega sebe z vsem zgoraj naštetim predati Bogu, bo on poskrbel, da človek ne bo nikoli trpel.
|
NE ZAMUDITE
Žig trpljenja je nesmisel….
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 11:48 CET
Lepo si definirala točke katere je potrebno osvojiti, pa so verjetno še kašne, da dosežemo univerzalno ljubezen in svobodo. Moje mnenje je, da se na napakah učimo in trpimo pač, kolikor še nismo ozaveščeni. Ko človek enkrat sprejme, da mu res ni potrebno trpeti in da preizkušnja pred katero se znajde ne pomeni nujno bolečine, je lahko srečen.
Vse je v naših glavah, v mislih, ki jih lahko preusmerimo in gledamo na stvari drugače. V srcu lahko čutimo hvaležnost za položnice, ki jih moramo plačati, saj to pomeni, da imamo določen standard, da smo lahko hvaležni za nasmeh, ki nam ga kdo pokloni ipd. Ko vse te drobne stari vidimo in čutimo, se lahko s hvaležnostjo ali pa z jezo obrnemo v situacijo. Izbira je naša, je v naših glavah in mislih.
Zavedati se je potrebno, da smo majhni, da so določene stvari naprej določene, obenem pa tako veliki, da si sami z mislimi krojimo svojo srečo. Vse je odvisno od nas in od naših sposobnosti zaznavati svet v katerem živimo. Sigurno ni slučaj, da se srečamo z neko situacijo v kateri se ne znajdemo. Sigurno ni slučaj, da moramo nekaj delati, kar nam je težko in se nam zdi, da ne bomo zmogli. Te stvari so v naprej določene, mi pa smo omejeni in vplivamo na to kako se stvari odvijajo.
Tudi sama sem bila dolga leta nesrečna in omejena ter si svoje omejitve nezavedno postavljala in se obenem pritoževala nad njimi. Kljub vsemu kar se mi je dogajalo, kar sem doživljala kot "tragično" sem imela lepe pogoje, da živim srečno. Nisem znala videti drobnih stvari, biti hvaležna za stvari, ki niso samoumevne in nisem se znala veseliti naravne božje lepote. Sploh je nisem videla, saj je bila ta lepota prekrita s stvarmi, ki sem želela drugače, vedno drugače, kot so se mi ponujale. Le zakaj?
Tudi danes včasih pomislim na ljudi, ki živijo lepo življenje, pa se stalno nekaj pritožujejo in želijo biti drugačni. To govorijo, da bi pa kaj zato naredili, to pa ne. Potem dobijo kar si želijo, pa spet niso zadovoljni, ker jih nekaj pri tem moti. To je naportno življenje, a v tem primeru smo sami kreatorji svojega jutri. Odločiti se je potrebno danes, sedaj, ta trenutek - ko se odločimo za svobodo in srečo je vse mogoče, le misli je potrebno spremeniti in usmerjati v ljubezen, sprejemanje, dopuščanje da je drugače, kot smo želeli in poiskati nauk iz vsega. Tako modro se sliši, tako enostavno, pa kljub vsemu vsi padamo na izpitih življenja. To pa zato, ker rastemo, če smo se odločili za duhovno pot, ker se razvijamo in spreminjamo. Popolni nikoli ne bomo, nikoli ne bomo dosegli brezpogojne ljubezni, čeprav se nam bo to kdaj zdelo, da smo že na cilju, a prišla bo situacija (ker mora priti po zakonih narave), da spoznamo, da smo le človek, le ljudje z vsemi napakami in nekateri več, drugi manj, tudi z omejenimi sposobnostmi in željami.
Vse je mogoče le v nas. Ko se odločimo imamo moč, dobimo jo, ko se odločimo, da dosežemo določen cilj ali pa da bomo vstrajali na določeni poti. Človek zmore biti dober, zmore se truditi biti vedno boljši do sebe in do drugih, a kljub vsemu ga lahko zanese in podleže slabim vplivom. Nikoli se naj ne vprašamo kaj dobimo, vedno le kaj damo. Ali smo dovolj dali, da lahko pričakujemo nekaj? Ali lahko sploh nekaj pričakujemo, če smo dali iz ljubezni in nesebičnih pogledov? Nič ne smemo pričakovati, ker je vse izmerjeno in pravično, ne glede na naše izračune, da dobimo dobrega več kot damo, slabega pa tudi. Vse se nam vrača, ne takoj in v isti obliki, ampak taktrat in na način, ki je za nas primeren, da ga prepoznamo in predelamo.
Torej počasi, sigurno in z odločitvijo v srcu, da zmoremo in s ponižnostjo, da nam ni potrebno, da delamo sami in če v trenutku ne zmoremo, lahko prosimo za pomoč Boga, ki ve za nas kaj zmoremo in koliko in če je to sploh potrebno.
Ob osebnih porazih, če preizkušnje ne opravimo dobro se ni potrebno ustavljati in žalovati nad samim seboj, saj tako izgubljamo moč za naprej. Dovolj je, da se premikamo, da se le ne ustavimo, tudi če gremo bolj počasi, s svojo hitrostjo.
Pomembno je, da ne obupamo in odnehamo. Ko je težko, nismo sami in tudi to je za mnogokatere lekcija, ki je težka, saj naš ego pravi, da zmoremo, pa kljub temu vemo, da ne sami.
Vsak naj najde v duhovnosti tisto nekaj, kar mu bo dalo moč in spodbudo, ne glede na to kako to pojmuje: ali univerzum, narava, Bog, višja sila ipd. Vse pelje v isto smer, da se zavemo, da dobimo pomoč, če pošljemo energijo prošnje ven iz sebe.
lp Titanic
Žig trpljenja je nesmisel….
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 12:29 CET
lep pozdrav,
Miran
Žig trpljenja je nesmisel….
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. februar 2005 @ 18:21 CET
zelo življenjsko si opisala tvojo izkušnjo in pogled na "Žig trpljenja je nesmisel".
Mnogi ljudje smo in verjetno še bomo občutili zakonitost tega; Vsakega med nas ljudi ženeta dve moči: hrepenenje in hotenje. Medtem ko tako živimo svoje življenje, doživljamo posledico hrepenenja in hotenja kot nenehno izmenično učinkovanja veselja in trpljenja. Mnogi tako to zakonitost občutijo kot samoumevno. Hodijo po poti od rojstva pa do smrti, kajti takšno je življenje, mar ne? Hrepenenje-hotenje-veselje-trpljenje. Vendar pa obstajajo tudi ljudje, ki tega pink-ponka v nekem trenutku ne morejo več sprejemati. To je pogosto povod globoko občutene bolečine (tako je bilo v mojem primeru), ki jo seveda kot že sama praviš povzroči lastno trpljenje ali pa trpljenje soljudi. Tisti človek, ki tako v najglobji biti duše začuti bolečino, se je ne reši zlahka!
Toda to je zakonitost in vsak človek bo to nekoč doživel. Kdor je doživel to bolečo izkušnjo, se zagotovo vpraša, kakšen smisel pa sploh ima življenje. Na tej točki, ki je krizna prelomnica, je za takega človeka nastopila stopnja iskanja. Od tu naprej " ne bo nič več tako kot je bilo". Ta nova stopnja v našem življenju je polna tesnobnih doživetij in srečanj. Glede na to kako je kdo realističen, se odprejo različne poti("vsak ima svojo pot"), ki vse vodijo k istemu cilju: razrešitvi življenjske enigme.
Na tej poti smo v tej točki iskalci-npr. filantropi. Kako nam bo šlo? Kako bomo ravnali v takem položaju? Na prvi stopnji bo tisti, ki je naravnan človekoljubno, izkusil bolečino zaradi trpljenja, prizadejanega soljudem, živalim. Ker ne more in noče več togosto in monotonosti vsadneva, ampak ga žene sočutje, poskuša soljudem pomagati in jim stati ob strani. Kot tak ne govori, ampak je človek akcije. Morda žrtvuje mnogo, da bi dosegel svoj cilj. Ko išče pravo metodo, mu običajno pride v roke prava knjiga, učitelj, včasih duhovna delavnica...
Očaran ter prevzet z vsem novim gre tako osvežen naprej, da bi pomagal soljudem. Vedar pa pride slej ali prej trenutek, v katerem opazi, da drugim ne more resnično pomagati. To je boleča izkušnja!Čeprav počne, kar zmore, čeprav ljubeče nastopa, čeprav se nadčloveško trudi...drugem v resnici ne more pomagati. Nudi jim kvečjemu nekoliko tolažbe ali občasno olajšanje.
In vendar je to tisto, kar si srce želi! Tak človek je pošten in resnično hoče pomagati. Obupan sprašuje, kako naj deluje. Ne more več živeti kot običajno, kajti to ne rešuje problema. Sledi razočaranje. Njegovo ali njeno srce je polno hrepenenja, da bi se svojim soljudem odvzelo trpljenje. Ker pa je pri takem iskalcu njegovo trpljenje pošteno, dobi ("Žig trpljenja" svoj smisel) in vstopi iskalec v naslednjo stopnjo. Ko tako globoko razmišlja o bistvu bolečine in trpljenja se ponovno obrne k notranjemu glasu svoje duše. Ponovno prebira že prebrana besedila, vendar pa je sedaj bogatejši za izkušnjo. Duhovna besedila bere z drugačnimi očmi in počasi začne dojemati.
Njegovo-njeno hrepenenje po spoznanju, kako drugim"resnično pomagati, se v nobenem primeru ne zmanjša. Tako v tem človeku počasi a sigurno zori spoznanje, da se mora nekaj zgoditi v njegovem notranjem življenju. V srcu mora začeti rasti seme novega življenja. Da bo to rast pospešil, mora njegova stara osebnost-ego postopoma izginiti: "on mora rasti, jaz pa se moram manjšati". Sledijo mnogi novi napotki. Iskalec začne pogumno delovati. Nasvete poskuša realizirati. Vadi in poskuša ubiti svoje hrepenenje. Seme mora skaliti. Po številnih razočaranjih pa spregleda, da svojih želja sam ne more"ubiti."
Tako razočaran, a bogatejši za izkušnjo, se znova znajde na prvi stopnji. Še vedno ne zmore "resnično" pomagati drugim. Hrepenenje, da bi to vendarle zmogel, pa ga ne zapusti, še ne. Tako se sprašuje, kaj v v vsej zadevi ne drži: so krivi mojstri, nauki, delavnice... Ne odneha. Kajti moč njegovega iskrenega hrepenenja ga pripelje do stika z drugimi ljudmi in različno literaturo. Tako spozna, da so se ljudje v skupinah ali pa individualno že stoletja mučili z istimi vprašanji. Kako naj seme na dnu duše skali? Kaj je treba storiti? Kako lahko "ubije" človek svoje želje in kaj pravzaprav sploh pomenijo"želje"? Nenadoma mu postane jasno, da so bila že stoletja posredovani napotki za rešitev te uganke. To so bili in so univerzalni napotki, različni le v niansah, odvisni od dežele in časa. Tako mu pride v roke Bhagavadgito, Sveto pismo, Lao Ce.-jev Tao Te King....
Tisti, ki je tako iskal, zagotovo dobi odgovor na svoja vprašanja. Spozna, da se moči želja ne da izkoreniniti. Spozna, kako ga ta moč preganja.. Tako se lahko želje izrazijo na vseh ravneh, od najnižje do najvišje, torej tudi v hotenju pomagati človeku ali v hotenju "resnično" mu pomagati. Počasi se iskalec približa skrivnosti, ki se razgrne pred vsakim za to pripravljenim. Ve, da je prišel zanj njegov čas. če se ozre na prehojeno pot, vidi svoje iskanje in ves svoj trud ter edini cilj svojega strmljenja. Ko vidiš nazaj, vidiš naprej.
Sedaj pa pride do meja svojih sposobnosti, da bi lahko vstpil na naslednjo stopnjo. Stoji na meji, ve, da bo dobil pomoč, da bo tako postal resnični božanski pomočnik, ker je tako iskreno iskal in se trudil. Ve, da je za to pripravljen in ve, da to zmore. Tako poln notranjega zaupanja vstopi v božansko voljo in se preda Kristusovemu vodstvu, da bi se tako preoblikoval v resničnega pomočnika-sodelovca. To kar vedno več ljudi doživlja, bo nekoč doživel vsak človek.
Tisti, ki želi pomagati, bo prejel pomoč!
lep dan in vse dobro,
Miran