Hodila sem po slepih mokriščih
in vprašanja se me niso naveličala,
kot materinske sile so me spremljala
in jaz sem se odžejala z vodo iz izvira.
Hodila sem po slepih sprehajališčih
in obstala sem na osamljenem kraju,
ki se ne bo več prebudil,
zanj se je izteklo štetje časa
in jaz nisem mogla več sprejemati
odgovornosti zanj.
Iskala sem iskro duha v pepelu,
kjer je izgorel šop moralnih pravil,
ki so služila za razosebljanje dejanj
in za razvrednotenje neizraženega.
Ugasle iskre v pepelu molčijo
in jaz jih nagovorim z vprašanji:
Sem mar jaz z obličjem drugega
dar svojim očem,
je drugi z mojim obličjem dvom
o pojmu resnice in mi zapoveduje
naj govorim z njegovimi besedami?
Imam eno odgovornost več,
kot jo ima drugi do mene.
Jaz sem za drugega, a ne dajem
samo sebe drugemu za talca.
Človeška odgovornost obstaja.
Ni nekaj, kar je mogoče
sprejemati ali zavračati, ker je že tu.
Da, ta odgovornost je že tu,
ne da bi jo sprejela in ni odvisna
od kvalitete in meril drugega.
Koliko ljubezni bom žrtvovala
in koliko jo bom prejela, ni vprašanje.
Kdor beži od odgovornosti zame
in hoče sprejemati pozornost
po nižji ceni, ko moram nekaj narediti,
mi ne prinaša veselja,
ker pričakuje zgolj izpolnjevanje pravil.
Kdo je lahko v meni, ki mi zapoveduje?
Čustveno sem doživljala odklon ljubezni,
ki se ni rodila v globini duše.
Ljubezen je lepa, če je duša,
ki jo izraža resnična.
Duša pa si noče sposoditi obveznosti,
da mora izpolniti svojo moralno dolžnost.
Božja ljubezen je najpopolnejša ljubezen
po kateri me kdo lahko presoja.
Kdo je odvezoval njega in zavezoval mene?
Mene nihče, ker zavezanost k dolžnosti
ni sprejemala obveznosti.
Kdo je pripravljen zapustiti svoj udoben
neustvarjalni kotiček in išče nadomestek
za svojo ljubezen, presenečen, da je
dolžnost zamenjala ljubezen?
Mar ljubezen kdaj omahuje
pred prizadevanji za popolnost?
Je prežetost, ki se sama zase rojeva
v svobodni volji biti za drugega,
je popolnost odprtosti do drugega?
Hodila sem po slepih mokriščih
