|   Hodila sem po slepih mokriščih
in vprašanja se me niso naveličala,
kot materinske sile so me spremljala
in jaz sem se odžejala z vodo iz izvira.
Hodila sem po slepih sprehajališčih
in obstala sem na osamljenem kraju,
ki se ne bo več prebudil,
zanj se je izteklo štetje časa
in jaz nisem mogla več sprejemati
odgovornosti zanj.
Iskala sem iskro duha v pepelu,
kjer je izgorel šop moralnih pravil,
ki so služila za razosebljanje dejanj
in za razvrednotenje neizraženega.
Ugasle iskre v pepelu molčijo
in jaz jih nagovorim z vprašanji:
Sem mar jaz z obličjem drugega
dar svojim očem,
je drugi z mojim obličjem dvom
o pojmu resnice in mi zapoveduje
naj govorim z njegovimi besedami?
Imam eno odgovornost več,
kot jo ima drugi do mene.
Jaz sem za drugega, a ne dajem
samo sebe drugemu za talca.
Človeška odgovornost obstaja.
Ni nekaj, kar je mogoče
sprejemati ali zavračati, ker je že tu.
Da, ta odgovornost je že tu,
ne da bi jo sprejela in ni odvisna
od kvalitete in meril drugega.
Koliko ljubezni bom žrtvovala
in koliko jo bom prejela, ni vprašanje.
Kdor beži od odgovornosti zame
in hoče sprejemati pozornost
po nižji ceni, ko moram nekaj narediti,
mi ne prinaša veselja,
ker pričakuje zgolj izpolnjevanje pravil.
Kdo je lahko v meni, ki mi zapoveduje?
Čustveno sem doživljala odklon ljubezni,
ki se ni rodila v globini duše.
Ljubezen je lepa, če je duša,
ki jo izraža resnična.
Duša pa si noče sposoditi obveznosti,
da mora izpolniti svojo moralno dolžnost.
Božja ljubezen je najpopolnejša ljubezen
po kateri me kdo lahko presoja.
Kdo je odvezoval njega in zavezoval mene?
Mene nihče, ker zavezanost k dolžnosti
ni sprejemala obveznosti.
Kdo je pripravljen zapustiti svoj udoben
neustvarjalni kotiček in išče nadomestek
za svojo ljubezen, presenečen, da je
dolžnost zamenjala ljubezen?
Mar ljubezen kdaj omahuje
pred prizadevanji za popolnost?
Je prežetost, ki se sama zase rojeva
v svobodni volji biti za drugega,
je popolnost odprtosti do drugega?
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Odgovornost za drugega
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. februar 2005 @ 10:29 CET
Izvor moralnega dejanja je človek kot bitje razuma, bitje svobode in bitje dobrote. Moralno dejanje dobi drugačne vlogo in vsebino, če izhaja iz človeka samega in ne vsiljenih dolžnosti, da mora biti nekdo moralen, ker se to ali ono od njega pričakuje, bodisi, da naredi ali da vrača. Nič ne more sloneti na zakonodajni morali ali običajih, kar se pričakuje od človeka. Človek se vselej srečuje z vsemi moralnimi dilemami kako naj ravna, v resnici pa pri ravnanju občuti sam v sebi kaj mora storiti. Ta odločitev je v njem samem, v čutenju odgovornosti za drugega. Odgovornost za drugega postavlja človeka v središčno točko, da je odgovoren in dober. Dogaja pa se, da nekdo od udeležencev tega odnosa ostane na stališču natančne preračunljivosti in natančno izmeri koliko bo v ljubezni žrtvoval in koliko prejel. So ljudje, ki ta odnos spremenijo v trgovino, v kateri zastonj kupujejo in zelo spretno obrnejo dobroto drugega v svoj prid. Dokler človek prejema, se nekako zaradi svoje koristi navidezno žrtvuje do tistega, ki mu daje, potem ko je ta dobrotnik po sili razmer v situaciji, da spozna drugega, ne poseduje ta drugi več bližnjega kot dobrotnika s svojo ljubeznijo in mu obrne hrbet, kot da ga ni nikoli poznal, ker ga iz tega ali onega razloga ne more več prilaščati, da bi bil dober. Beži od svoje dolžnosti, do gotovosti želi priti po novi poti in po nižji ceni, z manj truda, morda pri drugem, ki se te svoje odgovornosti za drugega zaveda, ne ve pa s kom ima opravka. V ljubezni je tako, da eden pozablja nase, da odkrije polnost ljubezni, ne da bi čakal na kakšno povračilo, drugi pa se opravičuje samemu sebi, da njegova ljubezen nima več pravega mesta v tem odnosu, ker je prenehalo tisto stanje, ki jo je opravičevalo, da je kazala lažne znake recipročnosti. Tako-le bom rekla: v življenju je pogosto tako, da ti drugi zapoveduje, ti pa si tisti, ki daš zapovedovanju glas. Ko spoznaš, da ima distanca ti in jaz različno vlogo, spravi samega sebe v okvire razuma in raci: Adijo!
Tatjana