Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050207170919426

Grad Školj in zgodba o Ani - VII. del ponedeljek, 21. februar 2005 @ 06:09 CET Uporabnik: Tatjana Malec Ana s starčkom je prišla na pravi kraj, kjer je ležal zakopan zaklad z zlatniki sredi divjine, v staji, v katero že dolgo ni stopila pastirska noga. Zavedala se je, da je nastopil trenutek, da začne odkopavati označeno mesto s plamenom, ki se je pokazal prav tam, kjer leži zaklad. V kamniti staji je prižgala oljenko, ki je mrlikala in napolnjevala prostor z migljajočimi se sencami, ki so se premikale v njenem soju. Ana se je sklonila, pokleknila na kolena in z desno roko je začela odmikati in odmetavati kamenje. Starček je dihal zasoplo, šibila so se mu kolena in v glavi mu je omotično šumelo. Nič ni rekel, le gledal je Ano, ki je vedno globlje segala z roko in odmetavala kamenje in zemljo na kup. Ani se je zdel zrak okoli nje nekoliko prašen in zadušljiv, pozorna je bila na sleherni šum, kri ji je razbijala v glavi od razburjenja in pričakovanja. Svoje neukročene moči je podvojila in kup ob njej se je večal, ko je ob medli svetlobi zagledala leseno površino. Bila je skrinja. Odmetala je nekaj zemlje, se starčku tiho zasmejala in starček jo je potrepljal po rami. Pomagal ji je potegniti skrinjo iz jame, škrtnil je majhno zapiralo in Ana je odprla skrinjo. V skrinji se je zasvetilo polno raznolikih zlatih kovancev. Ana in starček sta si delila začudenje mehko smehljajoča, deloma ganjena od presenečenja. Največ je bilo zlatih dukatov, ki so jih ročno kovali in gravirali v lastni kovnici v Ogleju in pozneje še na valjčni kovnici na vodni pogon. Poleg oglejskih dukatov je bilo v skrinji tudi polno beneških dukatov, težkih srebrnih polgoldinarjev ter guldnov. V skrinji se je zalesketal zlati nakit, okrašen z diamanti, rubini, briljanti in smaragdi. Starček se je blago in dobrotljivo smejal. Čutil se je ponosnega in srečnega, da je izpolnil želje Bele dame iz devinskega gradu. Ana je nad vsem tem bogastvom osupnila. Vidno utrujeni in hkrati osvobajajoče nasmejani, so se ji ob spominu na Bartolomeja in svojo mater, ki jo je kruti vitez vrgel v prepad devinskega gradu, zaiskrile oči. S starcem sta se pogledala in razumela sta drug drugega, da je to bogastvo treba hitro naložiti in oditi s tega kraja, da jih sledi konjev v travi ne bi izdale. Ana je zrla v starčka tako milo in zahvaljujoče, da je razumel, da je s svojim poštenjem in dobrohotnostjo naredil zanjo res nekaj velikega. V bistvu je starček premogel tisto človeško lastnost, ki jo pri človeku tako iščemo in jo s hvaležnostjo in dobroto vračamo nazaj. Ana je rekla starčku: \"Sedaj pa moramo pohiteti\". Starček ji je pokimal in ji prinesel dve vreči, v katere sta na hitro preložila iz skrinje dukate, srebrnike in nakit, trdno zavezala vreči, ju opasala in zvezala na Aninega konja ter pogrnila z deko. Ana je odnesla skrinjo v stajo in na hitro zložila nanjo kamenje in zemljo ter zasula in zabrislala vse sledi. Stopila sta h konjema, ki sta mirno čakala in niti enkrat nista zarezgetala, kot bi razumela, da je molk potreben, da jih kaj ne bi izdalo. Bila je topla poletna noč, murni so prepevali in drevje v hosti je bilo obsijano z zvezdnato svetlobo, ko sta se usedla na konja in zajahala po stezici navzgor. Ana in starček sta na svojih konjih v mesečini izgledala kot domišlijske pozlačene podobe. Mirna pokrajina, potopljena v noč in odeta v lunino medlo svetlobo se je odpirala pred njima, ko sta se spuščala po ozki stezici mimo mlina ob reki Reki. Podolgovati zeleni kamni in skalovje ob reki Reki so se lesketali s svojim mahovjem kot začarane vodne pošasti. Ana se je z breztežnimi udi, sproščena in od Bartolomeja navdihnjena, blaženo predajala mesečini. Skoz drevesne line in onkraj se je vse srebrilo, v vetru zelenelo in sijalo ter se sprevračalo v zamaknjenost, saj jo je pritegnil čar svetlobe, ki je posijal skoz jašek, se usedel na obrežni zidec mlina in Bartolomej se je za trenutek prikazal Ani. V žarku je Ana videla tudi obraz svoje ljube matere, Bele dame z devinskega gradu in njeno trupelce, ki je okamenelo v vetru s solzo veselja na svojih zmehčanih licih. Ana je iztegnila svojo roko, veter je zamajal vejo in žarek je izginil. Ko sta se Ana in Starček pomikala na svojih konjih prek reke Reke in se prebliževala gradu Školj, sta zaslišala topotanje konjskih kopit. Tedaj sta spodbodla konje. Konja zarezgetata in se spustita po sezi v divji galop. Ana je zaradi teže dveh vreč nekoliko zaostajala. Pod modrim nebom se je iskrila razvalina gradu in to je bilo znamenje Bartolomeja, ki ju je opozoril, da sta v nevarnosti. V strelni lini ob cesti je Ana zagledala človeško postavo z velikim kmečkim klobukom na glavi in z lokom v rokah. Razumela je, da sta padla v zasedo razbojnikov. Začutila je, da ji vzdolž hrbta polzi ledeni pot. Tedaj razbojnik iz zasede sploži lok in zadene starčka na konju in ta se zgrudi na tla. Razbojnik z napol zakritim obrazom pod klobukom in dolgimi zaraščenimi lasmi in brado se približa Ani, potegne zarjavel meč iz nožnice, ga položi pred njo, jo rezko pogleda in surovo reče: \"Razjahaj, hočem konja in tovor!\" Ana tedaj milo spregovori: \"Vse ti dam, samo ne ubij me, prosim te, imej usmisljenje?\" Iz hoste zasliši tedaj Ana divje glasove v narečni govorici: \"Namlati ga s korobačem, pobij ga, v vrat mu zasadi meč, raztrgaj mu goltanec, oči mu izkoplji iz lobanje in črevesa iz trebuha, prokletemu graščaku!\" Tam zgoraj je vstajala polna luna in sova je skovikala z višin. Ana nemirna in prestrašena razjezdi in skočpi s konja ter poklekne k starčku in tiplje le toplo kri, ki je tekla iz vbodne rane. Starček ni več dihal. Zaslišala je top udarec po hrbtu z gorjačo in že je divji razbojnik zdirjal s svojim in njenim natovorjenim konjem v temo. Zaslišala je vik in krik drhali, ki je podivjana čakala na plen, prečkala pot po strmih stezah v hosto in nato odjezdila čez reko Reko. Tedaj Ana zagleda od daleč gorečo baklo in zazvenelo je orožje. Grajska vojska je čakala v zasedi razbojnike in jih napadla. V daljavi se je v jutranji megli zalesketal jezdec na rjavem konju, bel Anin konj pa mu je šel v galop ob drugemu konju, prek sedla na obeh straneh pa mu visita dve vreči. Jezdec se oglasi in Ano nagovori: \"Plemenita in častita moja ljubljena Ana, to kar vam prinašam, vam bo vrnilo lepoto rožnih lic na obrazu. Razbojnik je mrtev in divje zveri bodo poskrbele za njegov pogreb in gostijo.\" Ana je v njem spoznala poveljnika grajske vojske Luisa. Ob robu ceste je cvetela divja orhideja in Luis se je sklonil in utrgal rožo, se Ani globoko in spoštljivo priklonil ter ji rekel: \"Poklanjam vam to rožo z vso svojo globoko vdanostjo in ljubeznijo in vam jo polagam na vaše srce, vračam vam vaše bogastvo\". Ana se mu je vljudno zahvalila. Vojaki, ki so jezdili z Luisom, so dvignili starčka in ga položili na konja in konjenica se je kakor škrlatni sprevod pomikala proti vasi. Vstajala je jutranja zarja in za konji se je dvigal zlat sončni prak in žarel v kapljal starčeve krvi, ki je puščala sledi za seboj. Vas Famlje je vsa spala. Ana je z vojaki in Luisom prišla do svoje hiše in zagledala Katarino na pragu, ki jo je celo noč čakala, da se vrne domov. Katarina je bila vsa iz sebe in osupla nad prizorom, ko je zagledala mrtvega starčka, ki je visel čez konja. Luis je rekel: \"To so naredili razbojniki, ki z lokom, mečem, kijem ali korobačem podivjano ubijejo človeka. Za pridobiti plen, mu strejo lobanjo, iztaknejo oči, razparajo črevesje, takšne so te podivjane gozdne pošasti. Enega je vojska pobila in bo ena zverina manj. Najti jih moramo in iztrebiti to drhal.\" Nato se oglasi Katarina in reče: \"Bolje bi bilo, da bi ti obubožani kmetje, ki se tako spozabljajo, da postanejo najprej puntarji in nato ropajo, od vrat do vrat prosili vbogajme in se pokorili. Starši so jih učili in tudi župnik v cerkvi je vedno pridigal in deco učil pri verouku: \"Ne kradi in ubijaj!\" Luis je nato Ano in Katarino pozdravil in jima rekel, da bo poskrbel za varnost, saj vojska straži na območju in naj bosta brez skrbi. Ana se je zamislila kaj naj sedaj naredi, saj jo čaka, da varno pospravi svojo dediščino in še prej pa mora poskrbeti za pogreb mrtvega starčka. Doživela je nekaj, kar jo je popolnoma strlo. Katarina in Ana sta poskrbeli za starčev pogreb. Truplo v krsti so vaščani pokropili z oljčno vejico in odpeljali krsto s starim vozom z volovsko vprego na pokopališče pri cerkvi Svete Marije Device v Vremah. Pogreba se je udeležila vsa vas. Bil je dolg sprevod, ki je segal od obcestnega znamenja do cerkve, kjer je župnik blagoslovil umrlega in sprevod je krenil do pokopališča. Bartolomej je plaval prek gozdov in zlatih polj in vse naokrog je žarčilo nebo, še prav posebno pri starem kamnitem znamenju. Ane se je držal sin Peter za roko in Katarina je stopala žalostno ob njej za pogrebnim sprevodom. Starčka so z vsemi častmi pokopali in se strti vračali na svoje domove. Na poti so srečali grajsko vojsko, ki je kot psa vlekla vklenjenega razbojnika, zvezanega z vrvjo in ga pretepala z bičem. Takšnim nepridipravom so graščaki na gradu zvezali vrv s kamnom okoli vratu in ga vrgli v brezno ali v kanjon reke Reke. Mimoidoči vaščani so se prekrižali in so šli po svoji poti naprej. Ana in Katarina sta se zelo utrujeni doma oddahnili. Ana je pred majhnim oltarčkom v kuhinji prižgala Bartolomeju, svoji materi in starčku sveče in rekla: \" Boga vam daj v miru počivati, Bog bodi hvaljen, da sem ostala živa, da Peter ni ostal brez matere.\" Sedaj ko Luis ve za mojo dediščino po materi, za zlate dukate in zlat nakit je tako, kot bi mrtvo tele nastavila krokarjem in hijenam, da ga kljuvajo, si je mislila. Katarina se oglasi in reče Ani: \" Tvojo dediščino je treba skriti, spraviti jo je treba na varno mesto.\" Ana ji pritrdi in reče: \"Edino varno mesto, v katerega verjamem, ker tam ni stopila človeška noga zadnjih sto let, razen mene in Bartolomeja, je skrito skalovje ob reki Reki, do katerega pa lahko pridem le po rovu. Nihče ne ve za ta star rov, razen mene in Barolomeja, ki ga je odkril, saj so rov izkopali pred več kot sto leti in so graščaki nanj pozabili, ker jim predniki niso izdali skrivnosti, so prej umrli. Katarina pove Ani, da je pred nekaj dnevi žela travo okoli gradu in videla, da graščak obnavlja grad in da le z zvijačo pride lahko Ana v grad. Ana se je takoj izmislila kako bo prelisičila vse, da pride do rova. Preoblekla se bo v staro delovno obleko, si nadela si bo kmečki klobuk na glavo in tako bo stražarje prelisičila češ, da pelje krompir in drugo prehrano v grad za kuhinjo za delavce, ki grad prenavljajo. Naslednji dan je Ana vpregla volovsko vprego in na voz naložila dve vreči jabolk in vrečo ječmena. Spodaj pod vreče jabolk in ječmena pa je položila obe vreči dukatov in nakita. Ana, Katarina in sin Peter so se usedli na voz, Ana je spodbodla vola:\"Hej, iIka\" in krenili so proti gradu. Tedaj na kolovozu zagledajo grajsko vojsko in plemiča iz gradu Školj na konjih, ki bežijo. Edine besede, ki jih je eden izmed vojakov rekel, so bile: \"Turki prihajajo!\" Ana je Katarini rekla: \"Smo na pravi poti, skrijemo se na mojem starem mestu\". Ana ustavi voz pred grajskim vhodom, odrine težka železna vrata in vstopi na grajsko dovorišče. Nikogar ni bilo, ki bi jo kaj vprašal. S Katarino znosita vreče v neko grmovje in od tam sta jih z veliko težavo zvlekla in porinila v skalno odprtino, ki jo je edino Ana znala odpahniti. Vreče je Ana spustila po odprtini, da so se pomikale po v sklalah izklesanih stopnicah navzdol, za njimi pa se spustijo še Katarina, Peter in zadnja Ana, ki je zopet zapahnila odprtino skale. Vola je že prej izpregla od voza in ga spustila po travniku. Ana je rekla: \"Sedaj se pa krmi na travniku in se napajaj ob reki, morda te Turki niti ne bodo našli.\" Voz je pustila na kolovozu, ki vodi v Famlje. Čez nekaj trenutkov so bili vsi na varnem mestu med skalovjem in robidovjem, kjer je Ano zapustil Bartolomej preden so ga v borbi Turki obglavili. (se nadaljuje...) Komentarji (1) www.pozitivke.net