Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (19. del)

četrtek, 3. marec 2005 @ 06:23 CET

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

ZAPUŠČANJE KOLEKTIVNE ZAVESTI

Dobila sem se z manjšo skupino, da bi pripravili program predavanj in delavnic, ki bi ga ponudili možnim porabnikom. Naše prvo srečanje je bilo veselo, vmes smo se na koncu ogromne mize žogali z rdečim gumijastim srčkom z napisom Ljubim te, ki sem ga prinesla prisotnemu prijatelju. Ne bi verjela, da se lahko sodelovanja z neznanci (večine nisem poznala) tako razveselim, vame je začelo prihajati novo življenje. Počutila sem se varno, čutila sem, da bo iz tega nastalo nekaj višjega in boljšega za nas in mnoge druge. Moj hrast v Ankaranu že ima nove liste in v vseh strunjanskih bazenih nas je to praznično majsko soboto bilo deset. Morski zrak je bil poln šepetanj, zakurjeni ostanki odrezanih oljk so širili mističen vonj, kamorkoli sem se ozrla, sem čutila odprtost. Res, samo tiste omejitve so, ki si jih postavim sama.

Ne tam - tu..., je rekla mamica resni triletni punčki na majhnem križišču v parku.
Tam..., je punčka kazala v svojo smer. Tu..., tukaj..., je mali otrok samo v besedi ponujal kompromis, ne da bi se premaknil.
!! Nasmehnila sem se predse in mamici zaželela, da bi slišala, kaj je prišlo iz majhne oblike njenega mesa in krvi. Ko sem se ozrla, sem videla, da mlada ženska ni slišala velike učiteljice v mali hčerkici. Ah, ja, naj ti bo danes, je verjetno mislila mala postavica in se poravnala v mamino smer. Toliko učenja je še pred nama...

* * * * *

Na morju me je dobil eden od založnikov in rekel, da čuti pisanje V koraku Ljubezni; knjiga torej bo. Do pol dveh zjutraj sem popravljala gradivo, zaspala za šest ur in spet delala naslednjih pet ur. Vstala sem, da bi si oprala lase, ko je poklical Zmago.
Ker so ravno prazniki, je rekel.
Ker končujem knjigo in se dokončno odvezujem od tebe, sem pomislila jaz.
Govorila sva 40 minut. Tokrat sva izmenično oba govorila in oba poslušala.
Oho, takole se pa nisva pogovarjala, je rekel vmes.
Nisva, kaj? sem se zasmejala. Bila sem zadovoljna zaradi opravljenega dela, prizemljena kot že dolgo ne in obenem odprta, v čaščenju svoje nove integritete sem bila. Bila sem v energiji svoje knjige, ki ni nek metuljčkast in posladkan poskus navideznega odpuščanja svojih in tujih neumnosti, ampak opravljen križev pot stalne zavestne osredotočenosti na svojo svetlobo v pogojih, ki jo niso priznavali. Razlika med enim in drugim je posledica mnogih preteklih življenj, preživetih v iskanju Boga. V svoji resnici sem bila, ko me je poklicala iluzija, ki sem jo preobrazila in (skoraj) že odložila. Navajen energij velikega petka, Zmago ni pomislil, da me je poklical v ponedeljek, na katerega je Jezus vstal. Njegovega prikritega vabila najprej še razumela nisem in začetno neslanost, ki naj bi bila kompliment, sem preslišala. V moji energiji ni bilo sentimentalnosti.
Oh, prihraniva si sapo, sem rekla. Na začetku si morda še lahko mislil, da sem v imenu Nove dobe ljubezniva in neumna, tistega, kar je sledilo, pa že nisi mogel pozabiti... Nima se smisla pretvarjati, da sva prijatelja, a ne? Nisi me zato poklical. Prijateljstvo z mano te do zdaj ni zanimalo - za kaj potem gre?
Čeprav sva se v dolgem pogovoru tudi smejala, je energijo med nama zaznamovala neosebna resnost resnice. Dotaknila sva se zmede ljudi, politike in cerkve in nekaterih filmov s področja znanstvene fantastike, njegovih žensk in njegovega dela.
Prej bi moral v penzijo, je rekel, pa se nisem poslušal.
Saj veš, da je v redu tako, kot je, sem rekla, lekcij življenja ne moreš prešpricati. Ob milijonih, kjer si najbolj ranljiv, imaš priliko postati boljši učenec in končno diplomirati iz svojih ran.

Res zanimivo, kako tudi sicer ljudi zanima, kaj jem. Vse jem in vse pijem, sem se tokrat zarežala Zmagu, jokam in plešem in brcam, počnem, kar začutim. Ti si mi pomagal v to, zahvalila sem se ti že. Darila sva izmenjala, Zmago, za to je šlo. Z najinimi omejitvami sva se srečala. Ti in jaz nimava posebne skupne svetle točke, dosti pa sva imela skupnih omejitev.To je bilo bistvo in v tem so bila darila. Največje darilo pa človek dobi, ko svojo mizerijo spremeni v svoj vrhunec.
Molčal je tudi, ko sem povedala, da sem se z njegovim opisom v knjigi posebej potrudila, da ga ljudje ne bi prepoznali.
Če si ti otresal okrog, da sva kakih desetkrat skupaj spala, ti bo čez nekaj mesecev morda žal. Ampak ravno prejle sva se strinjala, da je čas za resnico, a ne...?
Tako sem se na velikonočni ponedeljek končno ustopila v končanem koraku ljubezni, ki je trajal poldrugo leto. Znanec iz sosednje ulice... Ni me razžalostilo. Okus mojih nebes mi preveč pomeni!

* * * * *

Začela sem z novimi delavnicami in se veselila... Svojega Abrahama sem se zelo veselila, pa delavnice Gabrielle Roth v Dablinu, vplačala sem udeležbo za Fosterjevo učenje v nekem gradu na Poljskem (šamanizem me tudi slučajno ne zanima več, samo svoje občutke upoštevam) in Tobijevo delavnico na Nizozemskem (izpopolnila se bom v kanaliziranju angelov, drugih ljudi in svoje božanskosti). Kaj še...!? Saša me je povabila k novi ustvarjalni izkušnji – učila se bom pisati scenarij za televizijsko oddajo.
To! Najmanj to! Moj čas je to!
Kupila in plačala sem ga s tisoči let inkarnacij in delom svojega jaza. Terjam svoj Čas!

Tobi pravi, da Zemljane že nekaj časa opazuje veliko število svetlobnih oblik, ki na Zemlji še niso bile, pa se pripravljajo, da se nam bodo kmalu pridružile v telesih (naj)bolj občutljivih otrok. Ti bodo potrebovali vodenje in učenje članov svoje duhovne družine, potrebovali bodo učitelje. Ne, potrebovali bodo mentorje, prijatelje svoje duše. Ljudje, ki pridejo k meni na delavnice, postajajo mentorji. Pripravila bom osnovne programe za univerzo Svaha. Za ljudi, ki so z vsakim vdihom pripravljeni živeti še več svoje Svetlobe, ki so pripravljeni potrditi svojo božanskost. Izpopolnjevali bomo
- stanja zavesti in preobražali človeške omejitve
- živeli vero, ko bomo višali svojo vibracijo s pomočjo arhetipov, mitov in zgodb
- gradili človeka kot stvarnika v novi Svetlobi
- preobražali bomo dualizem, zavestno vstali in tako spuščali strahove
- zaživeli Svaho - človeka na Zemlji, ki opušča kolektivno zavest in živi Jaz sem
- nehali bomo držati energijo za druge – začeli jo bomo premikati !
Kaj mi je (bilo) pisanje na vseh teh straneh? sem ravnokar vprašala Pravo.
Korak in stopinja!
?!
Korak in stopinja, ja.
Ljuba bralka, dragi bralec! Iz prostora, v katerega skušava ti in jaz priti kot v nekaj novega, čeprav je najino bistvo, se ti zahvaljujem. S tem, da se prestopaš po moji stopinji, si mi omogočil(a) korak moje duše!

Z zadnjim stavkom naj bi se pisanje koraka Ljubezni na začetku maja 03 končalo. Pa se ni.

* * * * *

Delavnica petih ritmov z naslovom Srčni utrip v Dablinu mi bo ostala v spominu kot intenziv občutenja svoje moči. Ure in ure me je v množici plesalcev (večina je bila seveda Ircev!) nosilo po telovadnici, mimo in skozi sem odprta plesala, ko naj bi bili v jezi in strahu. V veliki hitrosti sem plesala moč - strahu ni bilo, sem ga pa čutila okrog sebe, tudi kot pikanje po delih rok. Ko smo proti koncu posedli okrog Gabrielle, je zapela enostaven napev, v katerem smo ji po parih minutah lahko pritegnili. Vsa sem šla noter v pesem in začela jokat. Jokala sem in poslušala, kako (mi) soplesalci pojejo, celice so se spominjale, jokala sem ljubezen in žalost. V srce sem vstopila, ljubezen in žalost skupaj sem jokala. Ko smo odpeli je bila na vrsti plemenska glasba brez njenega vodenja in kar odneslo me je k velikemu zvočniku. Noge in roke so se same začele premikati in telo se je upogibalo naprej in nazaj čisto po svoje. Vsa sem se prepustila, vsa sem šla noter, v enostavnost sem šla po spomine, po zdravljenje. Glasba me je poklicala v preteklost plemen, katerih del sem bila, plemen, ki sem jim pripadala, ki sem jih ljubila. Moje celice so se spomnile plemen, za katera sem skrbela.
?!
Samodejno sem se prestopala, gibala in dihala sem moč resnice, povezanosti in pripadnosti.
Enost sem poplesavala, medtem ko me je objemala vedno večja žalost.
Jokala sem vsak vdih bolj, dokler nisem obstala in se drla v strop telovadnice.
V nebo me je stresalo, v takratnega Boga, od katerega me je ločil..., me je ločilo...? Kdo mi je vse to vzel...? Ljubi Bog, a je tole žalost mogoče izjokat? V tem življenju sem dvakrat jokala dol in vase, v svoje srce in ven iz njega; enkrat v zvezi s prvim možem in drugič v zvezi z Nušo. Tokrat sem jokala v zrak. In zavezala sem se nebesom. V polnem zavedanju pomena zaobljub v mojih prejšnjih življenjih sem se tu, na Irskem, v imenu in zaradi energije, v kateri sem poplesavala, zaobljubila, da bom letošnje poletje nazaj vzela moč svoje preteklosti. V zavedanju in občutkih strasti svojega srca sem pred tistim zvočnikom terjala nazaj moč svojega najboljšega duha, ostanke svoje duše, svojo enost.
Delavnice bi lahko bilo konec; bila sem očiščena in utrujena.

Na vrsti je bil zadnji ples in za par mi je prineslo temnolaso mlado domačinko (kot čisto na začetku). Posedli smo in se v parih gledali v oči.
O, kako lepo, sem pomislila, že dolgo se nisem gledala v ogledalo.
V levem očesu dekleta pred menoj so se začele vrstiti ženske...Takoj pri prvi sem vedela, da si bom končno lahko ogledala ženske iz svoje preteklosti in res sem jih zelo resnično doživela. V solzah in tresenju sem izkusila eno za drugo najgrše in najstrašnejše možne ženske. Kakih sedem žensk.
Eno za drugo sem doživela temne obraze zdravilk in šamank, ob katerih ljudje niso mogli kaj, da se jih ne bi bali. Spoštovali so jih in se jih bali.
Bog, kako so bile tiste ženske grde! Kaj tako grdega še nisem videla!
Umazane so bile, tudi iznakažene, videti so bile temne. Obenem me je presunil njihov globok mir v vedenju in sprejemanju vsega, kar so bile, tudi tega, da so... strašne. Da se jih ljudje bojijo. Čutila sem njihovo samozadostnost, predanost, modrost, njihove korenine, tudi njihov posmeh. Solze so mi lile, ko sem gledala v levo oko mlade Irke in dihala.
Dihala sem svojo preteklost, oživljala sem pozabljene dele sebe. Zavestno sem jemala nazaj svojo moč. Pa dobro, sem pomislila čez nekaj časa, saj nisem bila samo grda.
Lepota, ki sem jo za tem dojela pred seboj, je iz mene potegnila drugo vrsto solz. Druga življenja, drugi filmi – s tem se bom ukvarjala drugič.

* * * * *

Za svojih petdeset let sem crkljala sebe in pocrkljali so me drugi. Praznovala sem sebe in vesela sem bila vsakega, ki je bil pripravljen praznovati z menoj. Zraven je imela Nuša 25 let, res je bilo pestro. Smejala sem se dva tedna in nekajkrat ganjena jokala, res sem bila srečna. Vedno sem se veselila svojega Abrahama, vedno sem čutila, da bo to leto zame pomembno, da bo en nov prehod.
V kaj? Bom videla, pustila se bom presentiti.

Kupila sem si velik avto. Prevelik je zate, sta rekla dva prijatelja in skoraj sem jima verjela. Čudno sem se počutila v njem, tako velik in lep se mi je zdel. Potem sem se spomnila raka in Zmaga in se odločila, da nič ni preveliko zame. Nekajkrat sem sedla in dihala avto, ki mi je bil všeč. Nič ni predobro zame! Če sta bila rak in Zmago primerna zame, bo tale avto tudi. Žalostno, da moja lastna vrednost na fizični ravni ni dovolj živa in si moram nakup nečesa, kar mi je všeč, opravičevati z preživetimi smrtmi. Avtu je ime Gijo. Ah, kako veselo in izpolnjeno je (lahko) življenje!

Vsanjah plavam v čistem morju med delfini in kiti. Vesela sem in dobro se počutim, pa toliko jih je. Ampak kaj tu delajo kiti? V moji bližini je eden z mladičem, ravnokar mi gre prav za hrbet. V dvomu zamižim in vso svojo energijo potegnem vase, ko se eden mehko obriše vame. Ah, nič hudega ni bilo, nič hudega. Delfinov sem že navajena, kiti pa...? Vse je v redu, prav krasno je, si mislim in se sprostim. Uživam v vsem, kar sem, zavestno podaljšujem sanje. Ugodje v vodi in v vseh občutkih delfinov in kitov v moji bližini...

Pridna bom, se odločim, redno bom dihala in se končno začela bolj pogovarjati z različnimi stanji zavesti. Pomeni s stolom, drevesom, psom, z Bogom v sebi, Bogom v tebi, z Gajo...
Na televiziji sem videla orke, kako se v sončnem zahodu žogajo s patagonskimi morskimi levčki, ki najprej še migajo v zraku in se potem spremenijo v cunjaste sence sebe. Prizor je bil z mano še naslednji dan, prav motil me je. Ubogi levčki..., zakaj se res orke tako igrajo z njimi?
V dihanju sem izbrala prehod v »točko ločitve zavesti« ork.
Kako je s kiti takrat, ko se žogajo z morskimi levčki?
Težko opišem občutke, ampak doživela sem eno največjih možnih širin, eno odprtost, ki je bila mehka in ljubezniva. Ampak kljub temu se žogam s še živimi živalmi...!? Kot orka sem dihala eno samo ljubeznivo dovoljevanje; v vsem, kar sem bila, sem čutila, da je vse v najlepšem redu.
Kako v redu, sem pomislila, kako v redu?
Zagledala sem škatlico vžigalic iz moje mladosti. Škatlico, natlačeno z lesenimi vžigalicami z rdečimi glavicami, ki se bodo zdaj zdaj vnele in zažgale... No, no..., saj razumem, da sem to jaz, moja glava.

Za tem sem izbrala prehod v točko ločitve zavesti računalnika Hipa. Da začutim, kako se kaj ima. Z največjo jasnostjo sem začutila, da me je vesel. Moj računalnik je zelo zadovoljen, ker sem ga vesela, ker mi toliko pomeni... Aaah! Kako lepo, tole pa res deluje. Vzhičeno in polno entuzijazma me je za vogalom čakalo naslednje darilo.
Ko sem šla na internet poslušat mesečno srečanje s Tobijem, je ta rekel:
Čas je, da zapustiš kolektivno zavest. Bi to rada? Zapustitev skupinske zavesti je darilo za vse zemljane, ki so ga pripravljeni sprejeti. Čutiš, da bi rada zapustila skupinsko zavest?
(Jokala sem in se tresla kakšno uro, solze so mi lile...)
To! Seveda! Jasno, kaj vprašaš. Končno! O, Bog, končno!
Sem vedela, da me po petdesetem letu čaka nekaj lepega, vedela sem!
Ven iz skupinske zavesti grem, dokončno grem ven iz plemena!
Nihče me ne bo več držal nazaj, nič me ne bo oviralo, dovolj je.
Vase grem, v sebe novo, v svojo Svetlobo, v svojo božanskost! To! Ja, seveda!!
Samo zakaj je treba tako jokat zraven, bi se lahko vprašala, pa se nisem. Jaz nič ne vprašam, samo noter skočim. Jaz samo skočim noter!

Lahko, da ne bo lahko, je vmes rekel Tobi.
(Ah, daj, no.., kdaj je pa kaj bilo lahko na Zemlji?)
Navajeni ste kolektivne zavesti in res je, da nekaterim energijam, ki Svetlobo posebej pozorno opazujejo, ta sprememba ne ustreza. Obstajajo stanja zavesti, ki se tem spremembam upirajo in se jim bodo naprej upirale, vendar tebi nič ne morejo. Ne gre več zate, nič ti ne morejo. Samo dihaj, skozi bodo šle.
Solze so lile naprej, zavedla sem se žalosti. Prepoznala sem energijo močnega čuvarja praga in jokala. Zraven mene je bila sicer svetla, a zame dostikrat premočna ženska. Tako-kot-jaz-vem-in-verjamem-da-je-prav-in-ne-drugače-ženska!
Adijo, mama! sem jokala. Odklapljam se od vsega skupinskega, od vsega dobrega, tudi od tebe, in od vsega slabega. Na svoje grem, končno grem popolnoma na svoje!!! In vso svojo dušo jemljem s seboj! Vso!
Jokala in tresla sem se naprej. Prepoznane energije nisem čutila na kakšen poseben način - vedela sem jo. Z vso jasnostjo sem jo prepoznala in prečitala, skozi njo sem vedela in za njo.

Naslednji dan je mama po telefonu rekla, da ne bo komentirala prebranega prvega dela mojega Koraka Ljubezni.
Ups!?, pa smo tam. To bo najboljše, ja, hvala, sem rekla. Doživeto in napisano je moja stvar in predvsem, za mano je. Ne delaj drame brez potrebe.
Potem sva govorili o predvideni poti na Štajersko, ko je vmes posmehljivo rekla: ...ti, ki si Bog...!!
(Eto!) To je moja stvar, mama, ne vtikaj se vame, sem rekla mirno. Vem, da ti ni lahko, ampak ne vtikaj se v to, kar verjamem. Tudi jaz pred desetletji nisem komentirala tvojih goblenov, v katere si vtkala svoje travme in jih obesila na steno. Čisto mirno ti povem: Kadarkoli se boš s tem prizvokom vtaknila vame, se bom obrnila in šla. Ne želim se kregati s tabo, zato ti to govorim. Razumem te in ne pričakujem, da boš ti razumela mene, samo pri miru me pusti. Če boš karkoli komentirala na poti na Štajersko, ti obljubim, da bom avto obrnila in brez besede odpeljala nazaj domov. Lahko pa se zgodi, da te bom mirno stresla ven iz avta kje pri Trojanah. Vzemi si čas in prej preobrazi, kar te moti, da se ne boš potem čudila...! Resno mislim in vesela bom, če boš to upoštevala! Ja, ja, ja..., je rekla presenetljivo spravljivo. Saj sem se odločila, da ne bom komentirala...
!?
Vedela sem, da je mami pripomba ušla. Jasno mi je bilo, da me ni hotela prizadeti, ampak kar je rekla, je bilo smešno dovolj, da me je pahnilo v proces, ki je trajal dva tedna.
Dva tedna!

Za začetek sem jokala kakšnih petnajst minut. Nisem jokala – tokrat sem se drla. Drla sem se kot najbolj prizadet, ranjen, zapuščen in nerazumljen otrok. Drla sem se, ko je poklicala Nuša.
Ne morem več, sem jecljala v telefon. Zame je preveč, sem ihtela, tole je enostavno prehudo...
!? Ne spominjam se, da bi v tem življenju kdaj pomislila, da je zame kaj prehudo ali da ne morem več, zdaj je pa prav to kar vrelo iz mene. Kaj da je prehudo, se nisem vprašala in tudi Nuša ni mogla vedeti, za kaj gre. Samo poslušala me je in tu in tam kaj rekla; bila je spet tam, svetlobo je držala zame, ki me je vleklo v dvom in v žalost. Po pogovoru z njo mi je odleglo, moja energija se je spremenila.
Mama je bila samo uporabljena za to, da sem vstopila v dvom in žalost. To, da sem v tem prostoru ostala dva tedna, z njo seveda ni imelo nobene zveze. Povezano je bilo z mojo izbiro, da zapustim kolektivno zavest.

Zapuščanje kolektivne zavesti...
Dva tedna sem bila žalostna zaradi sebe in zaradi drugih.
Karkoli sem naredila, kamorkoli sem pogledala..., vse je v meni postalo razlog za žalost.
Posebej težko mi je bilo, ko sem ob misli na svoje pisanje začutila zasičenost. Energijo svojega pisanja sem začutila v grlu, same sebe nisem mogla pogoltniti. Nisem več verjela v to, kar sem mesece pisala in me je držalo pokonci.
Za besedami mojega srca je bila praznina.
Jokala sem svoj konec. Ne - Konec sem jokala in svojo Smrt.
Jokala sem zapuščanje zavesti vsega, kar sem bila in poznala tisočletja.
In v svoje novo rojstvo sem dvomila...
Spala sem po deset, enajst ur ponoči in najmanj kakšno uro podnevi, tudi dve s presledki.
Proces ni bil povezan z ničemer in obenem z vsem, kar sem na Zemlji kdaj ljubila, se bala, veselila in obžalovala, z vsem kar sem kdaj izkusila. Z vsakim človekom, živaljo, drevesom, ki sem se ga kdaj dotaknila. Moje solze so zadevale vsak ljubeč ali prestrašen pogled v oči, prebrano knjigo, vsak zvok, ki sem ga kdaj slišala, doživet odrski prizor. Vsak moj dosežek ali neuspeh. Jokala sem za vsakim izdajstvom in bolečino, pa za lepo podobo, veselim korakom, doživetim smehom ali solzo, za vsako tujo smrtjo ali rojstvom.
Vse, kar je v tisočih letih izkušenj postalo del mene, je naenkrat zelo bolelo.
Ker me je zapuščalo...
Dva tedna me na en način ni bilo. Nič nisem znala, nisem vedela...

* * * * *

Verjamem, da človek večino časa vse ve, posebej v novem tisočletju. Ve, pa se rad dela, da ne ve – ko in ker mu to ustreza. Ko je udobneje ostati v izbranem prostoru zmede in navidezne nemoči, ki ga loči od resnice, odgovornosti, bolečine, strahu. Takrat je podoben majhnemu otroku, ki najbolj verjetno ni tisti otrok, brez katerega ne bomo prišli v božje kraljestvo. Lahko pa viša svojo vibracijo v zavestnem izbiranju korakov svoje duše in v sprotnem prevzemanju odgovornosti za vsa svoja občutja, s katerim vstopa v večjo (svetlobo ki je) moč.

Vsak približno odprt človek občasno doživlja strah, jezo, žalost in druge neugodne vibracije, saj je vendar energija. Energija, ki izkuša svoje različne vibracije, energija, ki se uči s temi vibracijami igrati in jih po želji preobražati v take, ki ga najbolj (p)odpirajo. Ko se človek dojema kot inteligenco, se tem izkušnjam lahko (ne)zavedno upira, ker kot tisti, ki je (najbolj) pameten, meni, da jih je že preobrazil, presegel, vse že preživel. Tako »bister« lahko pozabi, da višine brez nižine ne bi prepoznal, da to, kar želi biti ne more postati, če ne sprejme tistih svojih delov, ki to niso. Ah, nižine...

V času nižin smo vsi, brez izjeme, samo, da so različne. V mislih nimam osončenih travnatih preprog s kravicami, rožicami in drugimi Gajinimi stvaritvami, ki naj bi ljudem lepšale zemeljsko izkušnjo. Nižine so (tudi) skale in previsi, megla in viharji in kompasa ni ne vodnika, ko se človek ozira za pomočjo. Človek, ki je spoznal, da s svojo »močjo« in kontrolo ne »obvladuje« več življenja. Človek, ki ni zagrenjen in utrujen občepel ob posebnostih topografije svoje nižine, kmalu dojame, da kompas in vodnik sta v njem. Da zunanjega rešitelja ni. Spoznanje, da težko pričakovane odrešitve ni v drugem človeku, stvari, situaciji ali mestu na zemlji, je pošten razlog, da še malo zajoka.
Razlog, ki spada h korakom človeške duše.
Razlog, ki človeku pomaga (p)ostati ponižen in hvaležen.
Razlog, ki človeku pomaga višati njegovo vibracijo, bivati v svoji še večji svetlobi - če postane motiv za vztrajanje, za nadaljnje raziskovanje, za naslednjo preobrazbo svoje sence. Preobrazba se vedno obnese – tista preobrazba, ki je sprejemanje nepričakovanega človeškega dela sebe. Sprejemanje tistega svojega čustva - energije -, ki tebe in mene dela človeka in obenem potrjuje, da ti in jaz sva eno. Da sva (samo) energija. V takem nizu preobrazb kmalu postane očitno, da se človek spreminja, spreminja na bolje.

Sprememba na bolje ne pomeni več pameti, ampak več izkušenj, spremenjenih v modrost, večjo jasnost in integriteto.
Pomeni več pripravljenosti na soočanje z vsemi deli sebe, sprotno preobražanje sramu in krivde, ki vedno bolj postajata preteklost in spoznavanje, kako koristno je dojemanje in upoštevanje svojih meja in pripravljenost preseči svoje omejitve.
Sprememba na bolje je pripravljenost opuščati stare načine razmišljanja in ravnanja, kar je umiranje. Je voljnost rojevati se spet in spet v novega sebe, v še več igranja, veselja in strasti v življenju. Sprememba na bolje je vedno večja resničnost človeka.
Pa ostajanje v telesu in ne bežanje iz njega, izrazitejši občutki, vsakič drugačne solze, zraven pa zavestno pritrjevanje življenju na zemlji, v telesu, ki ga imaš.
Sprememba na bolje postane avanturizem ob zavedanju nekončanega potovanja po vedno novih pokrajinah, z vedno drugačnimi prevoznimi sredstvi, pa tudi sopotniki se tu in tam zamenjajo.
Sprememba na bolje je vedno jasnejši občutek lastne vrednosti in več tega, čemur rečemo pogum. Pogum je v resnici stik človeka s svojo Svetlobo, ki ga občasno (po)pelje na dno, kjer grmi in vladajo sence. Ampak grmenje in sence mojega dna so moje darilo meni, pa če na njem še tako vztrajno iščem tvoj naslov. Moja nižina je darilo, ki naj bi ga sprejela in tako vstopila v še več srca.
Sprememba na bolje je več odprtosti in sprejemanja, več srca.
Sprememba na bolje je vedno bolj vztrajno ravnotežje, bivanje v svoji Svetlobi, iz katere človek misli, govori in dela stvari, ki prav njegovo Svetlobo najbolj podprejo, nahranijo jo. Pri tem ni nujno nahranjena njegova osebnost, zaradi česar se ego lahko kuja.
Sprememba na bolje se kaže, ko je kujanja vedno manj in, ko osebnost izzivajo vedno druge, ne iste stvari. Tako človek začne spoznavati višje vibracije vseh svojih izrazov, drugačni so žalost in drugačna je strast, vse je drugače.
V stalnem spreminjanju in v stalni drugačnosti ni lahko ostati zvest sebi, včasih je težko biti resničen, tu in tam... – ne veš. Vsaj jaz zadnjih nekaj let občasno ne vem.

Potem ko se založnik šest tednov ni oglasil, sem ga poklicala in izvedela, da knjiga letos ne bo izšla. Še vedno mu je všeč, čeprav jo še ni prebral. S povešenim nosom sem stopila na hrib, da bi začutila svoj kompas in vodenje svoje Svetlobe. Odgovorila sta mi presenetljiv mir in zaupanje, jasen občutek varnosti – vse je v redu, tako kot je. Verjetno bom kaj dodala, sem pomislila, kaj lepega, ljubeznivega, gotovo je namen, da bom do njenega izida shodila še več ljubezni...

Potem sta bila pred menoj dva tedna neumnih dogodkov, v katerih so mi ljudje naprej pomagali ugotavljati, kdo in kaj sem. Še pred letom bi se čudila in rekla, da se jim pa res že meša – tokrat sem bila žalostna. A takole da v praksi zgleda slovo od kolektivne zavesti? Bilo mi je težko. Šlo je za ljudi, ki so mi bili blizu, a smo se naenkrat znašli v različnih prostorih. Zavestno sem opazovala vsak odtenek mojega čustvenega dna, ko me je na koncu razsvetlilo, da tole dno je končno moj težko pričakovani – vrh. Ločitev od kolektivne zavesti!

Moja preobrazba, ki vedno je ena nova občutljivost, se redno pokaže tudi pri delu, v katerem mi različni ljudje kažejo vrste svojega dna. Začutim jo v večjem sočutju in spontanosti, v glasnem izražanju prav vsega, kar sem, pogosto v gromkem krohotu in naslednji trenutek v solzah sočutja, v solzah milosti in v reakcijah ali odgovorih ljudi name. Vse to je resnica, ko se skupaj dotikamo svojih izdajstev, razočaranj in dvomov. Ko se učimo praznovati svojo človeškost. Vsak, ki je pozabil jokat, se tej očiščevalni izkušnji v naši družbi z lahkoto odpre. Čudila sem se solzam vseh vas na delavnici in se vprašala, kako da jaz ne jokam, je rekla Špela. Čez nekaj dni je v veleblagovnici v tujini za krajši čas izgubila hčerko in zajokala; otroka so našli spečega pod daljšimi oblekami. In na začetku poletja 03 sem z nekaj ženskami zajokala žalost.

Zajokala sem ob njihovem pogumu, prevzemanju novih odgovornosti, vztrajanju in izjemni sili odpuščanja. Kakšne bedarije se jim dogajajo, kakšni nesmisli! Ko obenem poznam ljudi, zataknjene v moči in z besedami ljubezni na ustih. Večne rešitelje, ki mislijo in govorijo, da so dobri?
Koliko je iluzij, strahu in nepripravljenosti premakniti se iz enega približno ugodnega prostora!
Ljudi poznam, ki opravičujejo svoje strahove, se izogibajo in odlagajo, govorijo eno in delajo drugo, potem pa rečejo: Le zakaj ti izbiraš težjo pot?
Kaj res ne razumejo, da smo v času sprememb? Da je korak duše vsakega od nas višji namen? In naslednji korak in naslednji?
Mar si ne bi mogli teh preobrazb malo podeliti? Kaj bo res dvajset ljudi doživelo prav vse? Jih je res samo toliko pogumnih in pripravljenih?
Jokala sem svoje ocenjevanje in primerjanje, svoje nesprejemanje in zamere, svojo nižino... Moje dno. Učila sem se samo biti v njem in ne preveč brcati, ga sprejeti, nič vplivati.
Zame je nižina izkušnja z vedno novimi občutki in drugačnimi čustvi, z deli mene, ki me vsakič presenetijo. V nižinah same sebe ne poznam, sproti se presenečam. Dno je nekaj, brez česar ne morem na vrh, kjer poberem darove. Dno in vrh skupaj, samo cel val mi (po)kaže, kdo sploh sem. In moja resnica je, da je na dnu vedno lažje in zanesljivo vsakič drugače.


NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050225223941356