Hvala Bogu, da nisem kristjan ali katolik,
ker če bi bil, bi se mogoče bal,
kaj bodo kak gospod župnik ob mojem pisanju rekli,
tako pa mi je za njihovo mnenje eno figo mar,
vsak, ki sodi in s prstom kaže na drugega pozablja,
da so vsaj štirje prsti usmerjeni nazaj vanj.
Skozi zgodovino je cerkvenim dostojanstvenikom
lepo uspelo človeka oddaljiti od Boga srca,
ali tako kot ga je imenoval že Jezus
tistega, ki je Vse v Vsem
in ga postaviti na nebo sebe pa seveda lepo vmes.
Medtem so v zgodovini spreminjali podobo Svetega Pisma tako,
da je postajal vse bolj nerazumljiv in skrivnosten.
Danes misteriji ali tajni verski obredi nimajo nobene moči več.
Niti mašno vino kot simbolična Jezusova kri,
niti hostija, kot simbolično Jagnje Božje,
nimata v cerkvenem ritualu župnika nobene moči.
Tvoj notranji mir, kot tvoj Bog,
ki ti je vsak hip dosegljiv s tvojo umiritvijo
in notranjo povezavo s tvojim srcem,
pa ima lahko največjo in neverjetno moč,
moč, ki se širi vsenaokrog, ki je tudi ljubezen.
Kako prepoznaš človeka, ki je bližje Bogu?
Prav skozi njegovo notranjo umirjenost.
Veliko jih je, ki danes radi razlagajo razumevanje Boga,
znotraj sebe so pa prav ta trenutek hudo nemirni in tako nervozni,
da kar nimajo nobenega obstanka
in med njimi so seveda tudi župniki.
Če bi mašno vino kot Jezusova kri
in hostija kot Jagnje Božje res delovala,
ne bi bilo danes nobenih nervoznih župnikov,
predvsem pa ne bi bilo med njimi nobenih pedofilov, mar ne?
Ne prijatelj ne potrebujem tvojih pametnih besed,
ampak svoj mir mi daj,
tisti mir, ki ni od tega sveta,
z njim me boš od vsega še najbolj prepričal.
Samo s svojim notranjim mirom lahko jaz prepričam tudi tebe
in tako je z njim prepričal svoje učence tudi Jezus.
Odgovori si na naslednja tri vprašanja:
1. Ali si v miru sam s seboj?
2. Ali si v miru z vsemi drugimi ljudmi?
3. Ali si v miru s celim svetom točno takšnim kakršen je?
Če je tvoj odgovor na katerokoli zgornje vprašanje ne,
to samo pomeni da:
bodisi sploh ne,
ali premalo,
ali pa na nepravi način delaš sam na sebi
in s tvojim notranjim mirom,
ki je kot že veva tvoj mili Bog.
Samo skozi svoj umirjen dih lahko prideš do svojega srca
in se povežeš v svojo enovito zavest,
drugače si ves čas razdvojen,
pa če to verjameš, ali pa ne,
tako to v samem bistvu je.
Znano je, da Jezus ni krščeval z vodo,
kot to danes počne ves krščanski svet,
ampak je to počel s svojim dihom ali duhom
in to tako,
da je pihnil v tistega, kogar se je usmilil
in seveda tudi s polaganjem svojih rok na tiste,
ki jih je krščeval in katere je ozdravljal.
To je povzročilo tisto nujno notranjo spremembo,
da je človek lahko verjel v tisto kar doživlja
in ne v tisto, v kar ga prepričujejo drugi ljudje.
Točno to počnejo danes tudi največji zdravilci,
ki zdravijo v Jezusovem imenu,
kot je to Joao de Deus iz Brazilije.
Iz njega ob njegovem zdravljenju teče reka njegovega usmiljenja.
Ja če verjameš, ali ne,
se Katoliška cerkev med samo mašo lahko spremeni tudi v satanistično cerkev.
To se zgodi, ko župnik s prižnice vernike bodisi ustrahuje, ali jim grozi,
skratka jih sili v neko slepo vero.
Takrat se vibracija v ljudeh v trenutku spremeni in zniža.
V takih trenutkih pomislim, kako bi bilo fino,
da bi takrat prišel na prižnico sam Jezus
in župniku pred vsemi pošteno navil njegova ušesa,
ker pridiga takrat samega satana,
namesto da bi Boga,
za katerega vsi vemo,
da je Vse V Vsem,
da je Pot, Mir, Resnica in seveda Ljubezen.
Ko sem bil še majhen
sem nekajkrat šel na počitnice
k stricu in teti na dolenjsko.
Teta je imel a v veži nad vrati velik napis, ki je šel po mojem spominu nekako takole:
Z vero ljubezen,
Z ljubeznijo mir,
Z mirom blagoslov,
sam pa sem dodal še:
Z blagoslovom sreča
S srečo blagostanje in večna nebesa…
Seveda pa se lahko malo poigrava
še z obratnim vrstnim redom
in prideva do sledečega:
Z nevero nemir,
z nemirom jeza,
Z jezo sovraštvo,
S sovraštvom trpljenje
S trpljenjem bolezen
Z boleznijo smrt,
S smrtjo čakanje na popravni izpit
In ponovno zemeljsko rojstvo.
Danes živimo v času,
kjer smo vsak dan bombardirani preko medijev
z nasiljem in krutostjo vseh vrst.
Ljudje lahko mirno večerjajo
ob gledanju poročil in kakih prizorih razmesarjenih človeških trupel
ob kakem poročanju terorističnega napada.
To je postalo že nekaj povsem običajnega
in se nihče zaradi tega sploh ne sekira,
saj se hvala Bogi to še ni zgodilo pri nas.
Še toliko manj se sekiramo ob vsakodnevnih krutih pobojih živali,
ki jih smatramo celo za stvari,
ali manjvredna bitja
s katerimi se lahko pač počne,
karkoli se komu zahoče.
Zato me ne čudi nastopanje nekaterih ljudi,
ki so se postavili v bran živalim in naravi
s svojim izstopom iz katoliške cerkve.
Moje mnenje pa je,
da je tudi verbalno nasilje
še vedno nasilje,
z nasiljem pa kot že vemo
ne moremo nikjer nič spremeniti,
samo ubijamo svoj lasten notranji mir,
torej sebe.
Vse lahko spreminjamo in storimo samo s svojim mirom,
ljubeznijo
in seveda s svojim zgledom.
Hvala Bogu, da nisem kristjan ali katolik,
