Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050201195627158




Vprašanja in meje človekove svobode

petek, 11. februar 2005 @ 05:56 CET

Uporabnik: Tatjana Malec

(Apel civilni družbi)

Pogosto se vprašamo kaj je s to neizmerno množico človeških src vseh časov, krajev in ljudstev z neutolažljivim hrepenenjem po sreči in svobodi, ki ju pa zlepa ne srečajo in najdejo. Ljudje se čutijo ujeti, nihče se ne zmeni zanje in se čutijo prikrajšani v končnem smislu življenja.

Kakšen je pravzaprav čas, v katerem živimo in kakšen je položaj prikrajšanih množic? V svetu totalne znanosti in onesnaževanja okolij, se zdi tudi znanost na nek način izničena in nemočna, kar velja zlasti za odnos tehnike do narave. Takšen trend, ki ima zmeraj večji pospešek, da se ljudje kar spozabljajo in na nekem višku, se tako navdušenje zasiti in sprevrača v odpor. Ob vsem epohalnem dosežku, ki ga zaznamujemo s komputersko tehniko ter komunikacijsko in tehnično revolucijo, si moramo priznati, da se zmeraj bolj izsušuje ne le naravo in njene vire, temveč tudi vrednostno bogastvo in čustveno globino človeka.

Politične utopije so pokopane v množičnih grobovih, po drugi svetovni vojni je nastopila kriza vere, socializem je pustil tlačene in revne na cedilu. Znašli smo se v kraljestvu laži, izkoriščanja in svet obvladujejo tudi nemoralni ljudje, ki na najbolj nemoralni način kujejo svoje dobičke in prepuščajo izločene množice svoji usodi in nemoči. Stiske tretjega sveta se niso reševale, imperij kapitala s peščico bogatih obvladuje svet in narodna bogastva. Vojskovanje se nadaljuje na različnih žariščih sveta.

V razvitem svetu je demokracija danes na prvem mestu kot deklarirana vrednota, vendar se bo prej ali slej najverjetneje primorana spogledovati tudi s svojim lastnim omejevanjem, bodisi z reguliranjem, ki naj bi bilo toliko obsežno, kolikor je potrebno, da se obdrži imperij kapitala na oblasti, saj si je že dandanes demokracija nakopala arzenal mučnih protislovij, ki jih ni sposobna reševati in so jo začela dušiti (velika socialna neenakost, brezposelnost, upadanje rojstev, migracije, verska nestrpnost, terorizem, itd). V tem biolškem kokonu človeštva se naenkrat dogaja marsikaj, od strmljenja in zrenja ne le v skrivnosti človeka, temveč tudi v čudo vesolja, veličino tehnike in znanosti in hkrati doživljamo travmatično zaskrbljenost za usodo človeštva, ker vsega tega kar se nam je naenkrat dogodilo, ne obvladujemo in nekako capljamo nemočni za svojim razumom. To je današnja slika sveta.

Slehernemu odgovornemu človeku se samo zase postavlja vprašanje ali lahko pričakujemo osvboditev človeštva in kako. Kako zajeziti in izravnati neizprosne politične, verske, ekonomske, razvojne, kulturne in druge razlike med narodi in ljudstvi, kako doseči pravičnejšo razdelitev bogastva in odpravo bede, kako ohraniti zdravo okolje bivanja in življenja. Z razkrinkavanjem vlog posameznikov ne dosežemo veliko, ker posamezniki vse opravičijo z žargonom pravšnjosti, kar podkrepijo s svojo politično močjo in bogastvom, za katerimi stojijo le njihovi izključni interesi.

Svoboda se začenja tam, kjer se neha politika. Šele od tu naprej lahko kot posamezniki prispevamo k boljšemu svetu dokler lahko javno izražamo mnenja, se združujemo, da bi pozitivno delovali, dokler imamo svobodo mišljenja in svobodno voljo. Totalna politizacija življenja uniči svobodo. Svobodo pa ne razumemo samo kot svobodo mišljenja in svobodo hotenja, temveč tudi kot skrb za življenje, skrb za varovanja obstoja in podpiranja njegovih interesov. Tu pa je potreben pogum, ne tisti pogum, ki išče predrznost in nevarnost, temveč tisti pogum, ki raste v isti korenini kot strahopetnost. Potreben je pogum, da stopimo v svet javnosti in sicer ne kot seštevek samih interesov, temveč kot dejavnik za izravnavo konfliktov in da delujemo kot dober gospodar članov svoje družine, ki pa ni samo mesto, regija ali država, temveč vse človeštvo. Razloček med zasebnim in javnim je čedalje manj viden, naš prostor je naš skupni svet, ki je poraščen z indiviualnimi in skupnimi interesi. Vsilili so nam in mi smo jim dovolili, da individualni interesi prevladujejo nad skupnimi interesi. Pri tem pa je potrebno, da s komuniciranjem doživljamo svobodo najprej sami s seboj, ki jo že od Sokrata dalje enačimo z mišljenjem, ali v konfliktu s seboj, v sporu med hotenjem in možnostmi. Menim, da ima največ možnosti za svobodno delovanje poleg posameznika, neodvisna civilna iniciativa, ki lahko deluje po svojem programu v dobrobit človeštva in predstavlja njegovo vest.

Kar zadeva problem svobode, ga bomo samoumevno postavili in rešili na obzorju krščanske tradicije. Šele krščanstvo je odkrilo voljo kot sposobnost, ki ima tako malo opraviti s preprostim koprnenjem in želenih predmetih, da je z njimi celo v konfilktu. V starem veku je bila svoboda izključno politični problem. Bila je utelešenje polisa (grška država) in političnega življenja. To se je spremenilo, ko je krščanstvo v svobodi volje odkrilo nepolitično svobodo, ki jo lahko doživljamo v komuniciranju s seboj in je neodvisna od občevanja z mnogimi.

Spričo izrednega potenciala moči, ki ga vsebuje volja, zlahka pozabimo, da hotenja sprva niso ljudje doživljali z občutkom "hočem - zmorem", temveč v konfliku med "hoteti in moči". Ta konflikt je bil zaznaven v antiki in v vseh ureditvah, kjer je morala biti volja istovetna s političnim režimom in oblastjo.

Če pogledamo samo Platona, ki si je na svoj način razlagal formulo: "hočem - lahko" in sicer tako, da si je znal ukazovati samemeu sebi, zmogel je samega sebe ubogati, imeti pravico, da ukazuje drugim in svobodo, da drugih ni potrebno ubogati.

Pojava "moči in hoteti" sta natanko usklajena in v bistvu sovpadata pri vladanju, kar je bilo bistveno pri aristokratski miselnosti. Ko pa prvini "moči" in "hoteti" spet ločimo, že govorimo o krščanski svobodi volje. In tu je dosežen velik premik v miselnosti, ki nas vodi.
Volja, ki so jo ljudje doživeli ob lastni nemoči je postala tako oblastiželjna, da sta "volja" in "volja oblasti" skoraj popolnoma identični. "Hočem", ki izvrira iz singularnosti z jazom in je tako neprimerljivo grozovitejša in pohlepna kot utopične razumske vladavine, ki so jih filozofi vsiljevali ljudem in jih izmislili po modelu "mislim". Svoboda človeka in skupine je postala uresničljiva šele na račun suverenosti političnega organizma (države, družbenega reda), ki ga je mogoče obvladovati in ohranjati s prisilnimi sredstvi
(pravni red, senkcije).

Kako težko se je v okviru filozofsko pojmovnega tkiva našega izročila dokopati do pojma svobode. Svoboden je lahko človek le v okviru svojih misli, komunikacije sam s seboj, v okviru svoje duhovnosti. Smisel duhovnosti pa je dajanje vitalnosti bivanju. Duhovnost je dojemanje resnice. Živimo v majhnem gledališču življenja, v katerem smo udeleženci in delamo svet svojega življenja, razkazujemo svoj odnos do življenja in do samega sebe. Verjetno je to največ kar lahko naredimo v okviru svoje svobode. Srž vsega pa je vera v čudež "biti". Prevzeti smo od "biti" bivajočega. Človek doživlja neskončnost kot svojo prostost, kot svojo svobodo v svetu "biti", a svet kot prostor v svetu "biti" je končen. Obstaja nesmrtnost hrepenenja, velika uteha je, če s smrtjo ni vsega konec in še večja, če se lahko človek pogovarja z Bogom s tem, da ima sebe, sogovornika in poslušalca, ki se odziva v njem. Od tu naprej lahko pričakujemo duhovno osvoboditev posameznika in človeštva kot celote, ko ga bo prevladala ta zavest. Samo to lahko naredim kot posameznik, da bosta mir in pravičnost postala naša nova postulata, kajti vse ostale ideologije so pogubne. Mir je lahko doseči le s pravičnostjo in ne z orožjem. Ko se pa pravičnost spremeni v ideologije oblasti, je svobode konec.

Ob tem se mi zdi pomembno, da definiramo kakšen je namen duhovnosti, ki se tako različno razlaga in pojmuje. Namen duhovnosti je oblikovanje duše, da doseže neko višjo stopnjo svoje kulturnosti in socialnosti. Tega ni mogoče doseči na ravni filozofskih abstrakcij in utopije, ki služijo oblasti in oblastiželjnim posameznikom, temveč zgolj na ravni splošne človeške zavesti vskega posameznika. Duhovnost je sistem vrednot. Duhovnost je povezana z notranjim bistvom človeka, ki se kaže v njegovi dobroti, ljubezni, ustvarjalni sili in njegovem vrednostnem sistemu, ki ga misli, občuti kot pravičnega, doživlja in živi.

V svetu v kakršnem se nahajamo, ne predstavljajo nek čezmerni moralizem in čezmerne utopije duhovnosti, v katere se nekateri ljudje radi zapletajo in slepo verjamejo, drugi pa imajo od tega koristi. Delovanje posameznikov ali skupine je pogosto v razkoraku z besedami, ki jih uporabljajo pri tekšnem čezmernem moraliziranju in utopijami, ki se zdijo samemu sebi dopadljive, nekako duhovno turistične, pogosto povezan z zavajanjem in izkoriščanjem. Ideologija takega duhovnega učiteljstva postane duhovna oblast, ki se izraža v zahtevi, da naj bi bil tak učitelj v očeh javnosti samo po sebi sama dobrota, pravičnost in sreča, ki se bori le za srečo in dobro počutje drugih. Običajno pa predstavlja takšna duhovnost nek duhovni klerikalizem, ki zahteva čaščenje samega nosilca, ki se spremeni v oblast s pravšnostjo čezmernega moraliziranja, ne da bi se takšen posameznik vpel v razreševanje človeških odprtih vprašanj in deloval za svoboditev drugega v karitativni ali drugi podobni dejavnostji. Lasti si stare in ustvarja nove filozofske koncepcije, skoraj absolutne odgovore na vse vprašanja o človekovem smislu in namenu življenja, s tem da egoistično pojmuje smisel in namen le svojega lastnega življenja in koristi. Družbena doktrina bivanja postane zanj zaprt sistem, ki ga je mogoče obvladovati in reševati le s čezmernim moraliziranjem, utopijami in zavajanjem. In tako njegov "hočem", udari nazaj v "jaz", ga spodbuja, preganja, ta hoteči "jaz" hoče osvojiti ves svet in tak človek več ne ločuje kategorij "hočem" in "mislim" , vendar se pri človeku njegov "hočem" in "mislim" spremeni, oblastiželjnost in volja po moči sta prevladujoči.

Pred več leti me je pritegnil v "Delu" objavljeni krajši prispevek z naslovom "Moralni kapitalizem?" Prispevek sem si izrezala, ga ohranila in še večkrat prebrala in o njem razmišljala. Pa poglejmo kaj pravi nemško-britanski sociolog in publicist, lord Ralph Dahrendorf, eden modernih analitikov socialnih konfliktov. Predaval je sociologijo v Hamburgu, Tubingenu in Kostanzu, od leta 1970 - 1974 je bil član komsije Evropske skupnosti, zatem direktor londonske šole za ekonomijo in politiko, od leta 1987 pa je bil rektor oxforskega kolidža St. Antony. Od leta 1993 pa je član lordske zbornice. V svoji teoriji govori, da je imel pred sto leti prikrajšani razred možnost organizirati se in skupaj vsiliti družbi svoje predstave. Takrat je bil neoločljivi del svoje razvijajoče se ekonomske družbe. Ti ljudje so bili potrebni, zato so bili močni. Sedanji spodnji razred pa se ne bo tako organiziral in družbi ne bo vsilil svojih vrednot za vrednote prihodnosti. Njegova tragedija je, da ne bo več potreben. To smo doživeli na lastni koži tudi v naši državi po tranziciji. Navedeni teoretik pravi, da moramo potrkati na moralno zavest ljudi in ne na strah vladajočega razreda pred revolucijo. Trkanje na moralno zavest družbe bo uspešno in to prav iz razločenega vzroka: zaradi medsebojne odvisnoti med spodnjim razredom in očitanimi problemi z redom in zakonom, katerih ureditev je prav na vrhu seznama želja srednjih slojev. To še malo ne pomeni, da je spodnji razred odgovoren za vse prkrške. Drži pa slednje: družba, ki izloča en svoj del, tako da nima več dostopa do skupnega družbenega življenja, mnoge, zlasti mlade prepriča, da vrednot ni treba jemati resno. To pa vodi v vsesplošni morali propad.

Lahko komentiram, da je imel omenjeni analitik prav. Ne gre samo za spodnji razred, temveč tudi za zgornje razrede, ki so na oblasti ali obvladujejo kapital, da drsijo s svojo koruptivnostjo in mafijskimi posli v moralni propad. Torej družbo je zajel ta pojav še z veliko večjimi razsežnostmi, kot je omenjeni analitik napovedal.

Nadalje govori, da starši ne vedo več, kaj naj rečejo svojih otrokom, ki kradejo ali zagrešijo kaj drugega, da dobijo denar za mamila. Dandanes ne gre več za razredni boj, ampak za različno gledanje na moralo v skupnosti. Zato je potrebno vključevanje in ne izločitev. Analitik vidi nevarnost v nagnjenju množic, da sledijo avtoritarnemu voditelju, ki obljublja izhod iz moralne krize. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritatizma, kot odgovora na moralno dilemo v družbi. Menim, da se nemorala v skupnosti širi ne le na izključene, temveč tudi na priviligirane. Po svetu, zlasti v Ameriki, Skandinavskih državah in tudi pri nas se ustanavljajo civilna gibanja, ki na zasebno pobudo opravljajo socialno pomoč in skušajo okrepiti povezanost družbe z vlado. Tam, kjer socialna in tudi pravna družava ne moreta več pomagati, mora vstopiti civilna družba. Analitik in teoretik Dahrendorf pravi, da naslednji korak razvoja je moralni kapitalizem.

Gre za pritiske javnosti in civilne družbe na moralno zavest vladajočega razreda, ki obladuje kapital in oblasti. Glede na stanje kakršno je, ni težko ugotoviti, da je imel ekonomski analitik Dahrendorf prav. Tudi pri nas se je razmahnilo delovanje civilne indiciative v vseh mogočih društvih in fondacijah, ki imajo pomembno vlogo za delovanje v dobro ljudi in blažitev kriz. Zato civilni družbi pošiljam apel, da se aktivno vključi s svojim vplivanjem na delovanje Vlade in drugih vladnih in nevladnih institucij v dobro ljudi. Menim, da bi morali tem vprašanjem posvetiti na Pozitivkah določeno pozornost in beležiti ter posredovati odzivnost ljudi pristojnim.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050201195627158







Domov
Powered By GeekLog