V mali deželici med morjem in Alpami se je vila reka. Ob tej reki je zraslo mesto. Ob mestu je bilo močvirje. Ob večerih, ko so padle meglice in zasijale zvezde, so se tam zbirale vile. Skrivnostne deklice, sestrice, katerih nisi mogel videti s prostim očesom, razen, če so one tako hotele.

Najmlajši med njimi je bilo ime Ljubljančica. Komaj šestnajst let ji je bilo. Otroška naivnost se je že očarljivo mešala s sanjami mladenke, ki so vrele v njej. Med razposajeno igro se je zasanjala tja nekam v daljave in se zamislila.

Ko razmišljam kaj pomeni, ko si človek nekaj želi in kaj pomeni, da je nekaj dobro zanj ali pravo zanj. Sama skušam delati na tem, da ne delam neke določene razlike med dobrim in slabim. Čisto splošno lahko rečem; kar je za nekoga dobro, lahko nekdo drug vidi kot slabo. O tem bi se dalo veliko napisati in razmišljati, ampak jaz bom kar posplošeno napisala, da ni nekaj dobro in nekaj slabo, ampak samo nekaj je.

Dostikrat nas nekdo vpraša, kaj bi pa pravzaprav ti rad. Ampak tisto kar si želimo, ni vedno tisto kar je najbolje za nas. Pogovarjala sem se z gospo, ki je popolnoma predana Bogu. Pravi, da ga čuti in ji preveva celo njeno telo. Praktično njeno življenje prepušča Njemu. Do neke mere sem se strinjala z njo in ji rekla, da pa je dejansko težko včasih izreči besede ''naj se zgodi, kar je dobro zame''.

Na Dobro jutro net pišejo, o Britancu in Španki, ki sta se pred leti, ko je bila ona kot študentka na izmenjavi v Veliki Britaniji, spoznala in zaročila, je po 16 letih, ki sta jih preživela narazen, znova združilo pismo, ki je kar deset let izgubljeno ležalo za kaminom, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Steve Smith in Carmen Ruiz Perez, ki sta danes oba stara 42 let, sta se zaljubila pred 17 leti in se zaročila le eno  leto po tem. A njuno razmerje se je za tem kmalu končalo, saj se je ona preselila v Francijo, kjer je imela svojo trgovino.

Po mami Slovenka, po očetu Ganka in po babici Madžarka, ki živi v Gradcu in bije boje s slovensko travo …

Avgust 1969, Prlekija
»V majhni obcestni vasici Mota ob reki Muri v Prlekiji se je rodila deklica, mulatka Sara. Kljub zgodovinskemu pristanku prvih ljudi na Luni, prvi konferenci neuvrščenih v Beogradu, kulturni revoluciji in vrhunskemu festivalu Woodstock je bil to za ljudi pravi mali čudež. »Tam nekje« na podeželju ljudje do takrat še nikoli niso od blizu videli temnopoltega človeka. Kot bi se rodilo brezmadežno spočeto dete, so si ga prišli ogledovat od blizu in daleč, radovednost je premagala vse moralne zadržke in zadržanost prebivalcev teh krajev.

Dekličini stari starši so imeli gostilno, kar je radovednežem še olajšalo njihovo namero. Čudež je tako postal resničnost in danes, skoraj štirideset let kasneje, piše svojo življenjsko zgodbo. Družina in okolica sta deklico sprejeli brez zadržkov in z njimi je preživela svoja nepozabna otroška leta, ki jo še danes vežejo na Prlekijo in domače okolje.«

Pred kratkim sem po e-pošti dobila ganljiv posnetek. Dogaja se v cirkuški areni, kjer je napeta vrv. Kozliček se počasi vzpne po stopnicah in stopi na vrv. Najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima. Obrne se proti vrvi in začne hoditi po njej. Ko prestopi sredino vrvi, dreserka na vrv pričvrsti majhen okrogel predmet. Kozliček pride do konca vrvi, obstane, se počasi začne obračati in se spet odpravi proti sredini.

Ko se približa okroglemu predmetu, stopi nanj – najprej s sprednjima tačkama, nato še z zadnjima, tako da nazadnje stoji na tem majhnem okroglem predmetu. Čez nekaj časa se spet spusti na vrv in po njej prehodi še preostanek poti do cilja – do stopnic, po katerih se spet spusti na varna trdna tla.

Kot majhna deklica sem imela čast, določen čas preživeti z dedkom, ki je bil prisoten z nami do mojega 10.tega leta starosti.

Veliko detajlov se ne spomnim a zadnje čase se mi vrača v spomin pot, po kateri sva šla ob večeru, (ne vem, mislim, da je bil večerni umirjen sprehod) in seveda sva se veliko pogovarjala in govoril mi je o stvareh, o življenju, govoril mi je zgodbice, zgodbe, ki imajo sedaj veliko večji pomen, ker takrat so bile to le zgodbice, skrivnostne, katere nisem razumela, sem jih pa sprejemala.

Dedek je bil takrat star čez 70 let, bil je vitalen, močna osebnost, za seboj je imel življenje polno dela, bil je spoštovan mož, znan po dobroti in pripravljenosti pomagati.

Spočet si bil v telesu, in v ta svet si se rodil skozi telo, da bi izkusil bivanje v telesu. Svojo prvo hrano si prejemal iz materinega telesa, in potreboval si prisotnost nekoga, da si v zgodnjem obdobju tvojega prihoda na ta svet lahko preživel. Telesna bližina nekoga je postala zate simbol ljubečega sprejemanja in tvojega obstoja.

Ko si odraščal, je raslo tvoje telo, večalo pa se je tudi tvoje zavedanje. V svoji okolici si videl oblike in videl glasove, ki so pritegovali tvojo pozornost. Predmete okoli sebe si si želel dotakniti, jih okusiti, in jim dati nek pomen. Osebe so ti dajale hrano, te oblačile, previjale, in te sprejemale, zato si čutil njihovo telesno bližino kot nekaj prijetnega.

Francka se je zakadila v tistih zgodnjih letih, ko je njen svet še bil čudežno lep in varen. Njenemu pogledu ni ostalo nič skrito. Do potankosti je opazovala očeta, strica pa tudi soseda, ko so vlekli in puhali dim iz cigarete. Kadilski obred je vseboval tudi pitje kofjeta in glažek rakije je pasal tudi zraven.

Radovednost ji ni dala miru, in ob prvi priložnosti se je dala zapeljati mamljivi privlačnosti cigarete. V kaj se spušča in kam jo bo to pripeljalo, ne o tem ni hotela razmišljati. Slabe misli in občutke je pospravila v predal, ki je sameval v skritem in odmaknjnem kotu svoje podzavesti. Želela in hotela je postati enaka drugim.

Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

»Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila.«

Delo na sebi pomeni pristni stik z vsem, kar nas obdaja in je del življenja na našem planetu. Dejstvo je, da se premalo oziramo na vsakodnevne življenjske tokove in zamujamo preprosta, edinstvena učenja.

Kulturna dediščina in krajina so prepletene z mnogimi duhovnimi izročili, ki so skriti pod površjem in čakajo da jih odstremo, da ugledajo luč sveta.

Ljudska izročila, kot del naše dediščine, nam razkrije mogočnost modrosti naših prednikov ter njihovo upanje, da se bomo nekoč združili v zavesti in ohranili dostojanstvo človeške civilizacije. Vse to je vtkano in povezano z energijskimi tokovi v krajini, kot gričevja, gorovja, doline, travniki in še marsikaj.

Imeli smo zavidanja vredno otroštvo. Travniki, polni živih igrač so segali do hišnega praga, drevesa, naš plezalni vrtec, so silila v okna. Pozimi smo si kar v veži nadeli smuči in potem smo, utrujeni in premočeni od celodnevnih dogodivščin, zaspali na peči, še preden so bile pravljice končane. In mama, mama je bila vedno dosegljiva.

VRAČANJE NA IZHODIŠČE

Vse strokovne študije in izkušnje kažejo na to, kako pomembni so za vse življenje temelji našega otroštva. Nobena materialna dobrina, še tako modna in draga, nam ne more kasneje v življenju odtehtati naložbe, pridobljene v tem obdobju. Poleg prave mere ljubezni in občutka varnosti ponuja otroštvu neokrnjena narava še dodatno, neprecenljivo dobrino. Le ta odigrava pri izoblikovanju osebnosti zelo pomembno, individualno vzgojno vlogo. Izoblikuje nam povsem drugačen odnos do živega in neživega sveta, saj nas rastline in živali nezavedno in neprestano učijo iznajdljivosti, kako preživeti.

Tri se pogovarjamo v vrsti pred stojnico na ekološki tržnici. Ena prodajalki ekološko pridelane zelenjave omeni, da je najbolje nabirati zelišča, pobirati pridelke, obirati sadje in žeti žito predvsem zjutraj in zgodaj dopoldne. Sončni vzhod in še čas do 11. ure imata na vsakogar in na vse pridelke blagodejne zdravilne učinke.

Pridelovalka zelenjave nas vse malce osupne z besedami: "Da, vem za to; saj za domačo rabo nabiram le zjutraj ali zgodaj dopoldne, za prodajo pa res ne morem." Vse smo tiho, a vemo, da je vse nabrano ali pobrano v opoldanskem času preveč nasičeno z neskladnimi močmi, ki škodijo pridelkom in našemu zdravju.

Zdaj že malo postarane gospodinje, smo hrano in gospodinjske potrebščine, kupile le enkrat na mesec. Običajno še isti dan, ko je oče dal mami plačo, če je ni že prej zapil na puf v bližnji gostilni. Ja tudi to se je dogajalo, in špeža je šla rakom žvižgat in ribam pet. Mega nakup je bila ozimnica, ki je bila sestavljenka iz niza števila poljskih pridelkov.

Tudi drva  niso smela odmanjkati.  Mularijo, ki je šla u šulo je blu treba tudi obleč in obut, da ne govorimo kulku knjig in zvezku so rabli. Otruk je blu tulku kukr jih je bug dau. Tri štiri, šjst in vječ odvisnu kako ljuba mu je bla kakšna družina.  Ni bilo lahko, a s pomočjo sindikatov smo ozimnico nekako le spravili pod streho.

Vsi so ga pričakovali s strahom. Od zemlje je bil odaljen le še nekaj trenutkov. Drvel je z neznansko hitrostjo, videli so ga pri dnevni svetlobi, še bolj pošasten pa je bil v krajih, kjer je kraljevala noč. Celo morilci in tatovi, izrojena človečka rasa je obmirovala, ko si je našla zatočišče v skalnatih območjih, nosila s seboj naropano, nakradeno. Ostali so se zgrinjali okoli cerkva, svetih hramov upnja, spet drugi so le opazovali s strahom.

Nenadoma se je zgodilo. Neznani del nebesnega sistema, del planeta je trčil v visoko gorovje. Zemlja je zaječala, se stresla, začela pokati po vseh šivih. Oživeli so vulkani, apokalipsa se je začela. Morje je udarilo po kopnem, strahotni valovi so v sebe posrkali cela mesta, poplaknili so jih, potresi ki so sledili so bili strahotni. Vse se je podiralo, rušilo zginjalo v nič.

Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.

Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom.

Tisto poletje se je že pogumno nagibalo v drugo polovico in pošteno dolgčas mi je bilo, saj pravzaprav nisem vedel, kam bi se dal. Z bratom Tonetom sva namreč šolske poletne počitnice pri stari mami večkrat preživljala ločeno, enkrat eden, drugič drugi, saj naju stara mama obeh, kadar sva bila skupaj pri njej, ni mogla krotiti.

Povem vam, da so se dnevi vlekli kot jara kača, nikjer nisem našel tistega pravega notranjega miru. Tudi v potoku in ob njem in to v tistem potoku, v katerem se je vedno kaj našlo, ni bilo kot takrat, ko sva bila z bratom skupaj. Pa tudi zaradi moje varnosti, kot je vedno rekla stara mama, sem se manj zadrževal v bližini njega.

Iz zvočnika se je slišalo: «pozor, pozor, vlak za Celje……………!«. Peron je bil poln ljudi in vsi so hiteli, da ujamejo vlak, ki je bil napovedan. Mnogi od njih so bili v pričakovanju, da odpotujejo novim dogodkom…zgodbam na proti, da se poslovijo, spet drugi, da ozrejo znan obraz, ki bo morda prišel od nekod, da se vidijo po dolgem času, času, ki jih je razdvajal, jih delal tujce, jih delal še bolj močne v čustvih.

Možak v modri uniformi in kapo, tako ta pravo železničarsko na glavi, je hitel ob vlakovni kompoziciji in s kladivom potrkaval po kolesih vagonov. Zdel se je tako pomemben, tako uraden, da ga nihče ni mogel zmotiti v njegovem delu, saj je opravljal važno delo. Še zadnji mali vlakci za prevoz prtljage so hiteli z tovorom, saj se je prometnik v drži uradnika in z loparjem pod pazduho, narahlo postavljal na konice lakiranih čevljev in s tem dajal znak, da bo zdaj zdaj dal signal, tudi piščal je že imel pripravljeno.

Med pogovorom je bil je takšen kot vsi drugi..Mirno se je pogovarjal, povsem preprostega videza, morda celo preveč skromnega . Pravzaprav je bil še vedno pod vtisom dogodka izpred par dni.

Okoli desete dopoldan pred dvema dnevoma je klical prijatelja.. Ker živi sam, mu je to oblika razbijanja monotonosti dneva, občutek in potreba....Ker se le ta ni oglasil ne na mobilno, ne na stacionarno številko, telefon, je ponovil klicčez dve uri.Tudi takrat je na drugi strani telefon zvonil v prazno.Nekakšna sila mu ni dala miru, vsedel se je v avto, pot do tja je bila okoli 25 km, ter šel najpraj do njegove matere, sosednja hiša, ki mu je rekla, da je videla sina okoli desetih, ko je bil pri njej na dnevnem sprehodu, nato ga več ni videla.

Jesen je nezadržno prihajala in z njo tudi prvi šolski dan. Verjemite, nič kaj lepo mi ni bilo ob misli, da ne bo več poletja in z njim vseh radosti, ki sem jih užil v času šolskih počitnic, ko sva z bratom Tončem bila pri stari mami, pri maminih starših, v Rančah pri Framu. Omiljeni poligon za igro nama je bil potok Fram; bil je prava oaza miru.

Mirne vesti bi ga lahko primerjal z Gardalandom, vsaj za naju z bratom, kar pa ni veljalo za otročaje bližnjih kmetij. Mislim, da pašnik okoli potoka in sam potok, njim ni bil prostor samo za igro kot nama z bratom, in ne grešim, če trdim, da je bil za njih vse prej kot zabavišče. Njim je bil kraj, kjer jih je že navsezgodaj čakala jutranja…vsakodnevna obveza, paša krav in drobnice; to takrat, ko sva z bratom še globoko spala.

Družina Prahčevih je šla tistega usodnega nedeljskega popoldneva k svojemu zasluženemu počitku. Bil je topel poletni dan in oče in mati sta utrujena kmalu zaspala. Njun ljubljeni sinek, prahec Pik, pa se je nič hudega sluteč izmuznil izpod odeje ven in se podal na okensko polico. Tam se je ležerno predajal vabljivim sončnim žarkom ter zadovoljno govoril predse: "To pa je življenje! Končno ..., čisto pravo življenje! Oh, svoboda ..."

Ko pa se je tako po dolgem in povprek pretegoval v svojem novo odkritem rajskem veselju in preizkušal najudobnejše položaje za sončenje, ga je nenadoma ujel piš vetra ter ga ponesel s seboj. V smrtnem strahu je Pik zaklical: "Mama ..., mama!" A bilo je že prepozno ...

V gozdu za našo hišo so se oglašale še zadnje ptice tistega dne; verjetno so se odpravljale spat, odhajale so v svojo »miževo deželo«. Klicale so druga drugo in najbolj glasne so bile tiste osamljene. Slišati je bilo, kot da se dogovarjajo med seboj, katera je kdo, kam bo legla, na kateri veji bo počakala…dočakala jutro. To ta zadnje, dočakala jutro, v naravi ni pogoj, je bolj odvisno od tega, kje je tvoje mesto in na kako visokem mestu si v prehranjevalni verigi.

Bolj ko se je temnilo, manj klicev…odzivov ptic je bilo in na kraju je vse utihnilo. Gozd se je pogreznil v spanec, vendar ne v popolno brezmejno tišino. Nočna ptica sova se je oglašala, kot bi spraševala..preverjala, če so vsi njeni sostanovalci po svojih domovih, če so miške in voluharice pripravljene, da se gredo igro slepe miši in tisto, kdo lovi, in če je vse tako kot mora biti tam spodaj na tleh.

Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.
Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane (duhovnik v indijski kasti). Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.

Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.

Vsakokratni prihod v prostor med temne košate smreke, kjer je bil »skriti« Pohorski dvor na Slivniškem Pohorju (oddelek za pljučne bolezni Mariborske bolnice), je bil zame nekaj, kar sem vedno doživljal kot osebno zmago, kot prebujanje iz sanj oziroma nočne more. Bil je kraj mojih travm; bil je mesto, na katerem sem vedno našel očeta takrat, ko sem ga želel, takrat, ko sem ga potreboval.

Velikokrat se je namreč zgodilo, da, ko so mama in še nekateri šla k očetu na obisk, nisem smel zraven. V »delegaciji« mama z bratom Tončem, pa polno nekih tet in stricev, samo mene ni bilo; za umret, vam rečem. S sabo me niso vzeli, ker naj bi bil premajhen in so me, tebi nič, meni nič, kar pustili pri stari mami, mamini mami. Vedno mi je bilo zelo hudo in mislim, da sem takrat večkrat razmišljal, da se mi godi strašanska krivica.