Moj dedek ni poznal božička, ki se pripelje s sanmi, pristane na vrhu strehe in se spusti po dimniku, poje piškotke, spije mleko, pusti darila in gre k naslednji hiši. Bistvo njegovega božiča je še dandanes praznovanje Jezusovega rojstva. Moj dedek je veren človek in njegova vera v stvarstvo, ne samo v Boga, je neomajna.

“Božični čas se začne na prvo nedeljo v decembru,” se je glasil njegov prvi stavek, ko sem ga vprašala o božiču. “K maši smo šli že ob šestih zjutraj, k tako imenovanim 'zornicam'. Tudi otroci smo radi zahajali, saj smo se veselili še posebej lepo okrašene in razsvetljene cerkve.”

Počasi se pomikam od besede do besede. Ko naletim na kakšno zares elegantno sestavljeno poved (v kakšnem izbranem odlomku), ki jo v isti sapi odlikuje tudi predstavna slikovitost, da izbrane, ušesu prijetno in pravilno zveneče melodike ter malodane že slovesnega in vznesenega ritma niti ne omenjam, me resnično prevzame tenkočuten jezikovni posluh ter živahna in lahkotna gibkost skrbno izbranega besedja in njegovega sosledja.

Torej prepotrebne odlike, po katerih se dá prepoznati nadarjenost in izrazno moč izkušenega pisca, pa tudi se dá iz vsega omenjenega razbrati, da obstaja med pišočim in njegovimi besedili neka nevidna vez, ki bi jo lahko poimenovali navdušenje, oboževanje, ljubezen, strast do lepe pisane besede, pa naj gre pri tem za proces prebiranja leposovja ali pa za proces poustvarjalnega oz. ustvarjalnega pisanja.

»Kaj počneš, kadar ne razmšljaš,« me je nekoč nekdo slučajno vprašal. S tem vprašanjem me je presenetil, a zmedel me nikakor ni, celo hvaležna sem mu bila za tak izziv.

»Vedno razmišljam,« sem brez obotavljanja odgovorila.

»Pa znaš še kaj drugega?« je drezal vame.

»Vse, kar znam in kar počnem, je tesno povezano s predhodnim razmišljanjem. Tudi sedaj, ko se pogovarjam s tabo, vmes razmišljam.«

»Toda kako je mogoče kaj početi, če obenem istočasno še razmišljaš?« je bil začuden.

Pripovedujem svojo zgodbo. Vsak dan se kaj novega vplete vanjo. Vendar ta zgodba ni samo moja – v njej se prepleta nič koliko drugih sozgodb, ki so na kakršen koli način povezane z mojo: ene imajo tako rekoč vodilno vlogo in so daleč najbolj opazne – to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje, s katerimi sem najtesneje povezana, ljudje, ki so mi najbolj dragi, ljudje, na katere se najbolj zanesem...

Druge sozgodbe so prisotne samo nekaj časa, določeno obdobje, potem pa usahnejo – to so zgodbe poznanstev, ki so s časoma zbledela, zgodbe znancev, ki smo se iz takšnih in drugačnih razlogov odtujili drug drugemu, ali pa si sploh nikdar nismo bili blizu.

NAJVEČJE SLANO JEZERO NA SVETU
Pogled na dateljnove palme. Vitke princeske ženskega spola, samozavestno kipijo naravnost v nebo in razkazujejo svoje pravkar zoreče plodove. Kot da ni že tako ali tako prevroče. Moške palme rastejo poševno; ko jih gledaš, misliš, da je z njimi nekaj narobe, potem pa izveš, da želijo s svojo držo okoli sebe oploditi vse, kar je dosegljivo. Življenje vedno najde svoj prostor, tudi tam, kjer mislimo mi, da to sploh ni mogoče. In ustvarja čudeže.

PRVI VTISI
Tunizija niso le neskončno dolge peščene plaže s sodobnimi hotelskimi kompleksi, dobro hrano, animacijami za povprečnega turista, čisto morje in sonce. Tunizija je neizmerna zakladnica različnih kultur, ki jo piše njena 6000-letna zgodovina, z najznamenitejšimi ostanki Kartagine. Začela se je z Berberi, nato z neustrašnimi Feničani, pa Grki, Rimljani, Barbari, Arabci, Turki in nazadnje, do leta 1956, Francozi.

FERRATA BRENTARI

Kljub temu, da sem velik individualist, ki ceni svobodo in neomejeno gibanje, se vsaj enkrat na leto ne morem izogniti čredništvu. Tu so moji stari prijatelji, skupaj smo preživeli že veliko lepega, v soncu in dežju, snegu in mrazu. Spomin na težke trenutke s časom zbledi, ostanejo le lepi spomini.

Enotedenski program osrednjega izleta PD Nova Gorica (avgusta 2002) je bil precej natrpan. Dolomiti Brenta, pogorje Sella z vzponom na Piz Boe, Karnijske Alpe z vzponom na Monte Coglians in še kaj malega vmes.

V hišo, v kateri sem živel s starši, bratom in sestro, smo se vselili spomladi leta 1956. Sem smo prišli iz Frama. Oče in mama sta parcelo kupila tik nad cesto Maribor – Ljubljana. Prejšnji lastnik je bil gospod Pokrivač iz Morja, tako se je pisal. Meni, ki nisem in nisem mogel razumeti, se je zdel priimek zelo zanimiv, Pokrivač.

Bil pa je kmet, prav iz vasi Morje. Oddaljenost od drugih krajev tam naokoli je bila razmeroma velika; na primer, do Frama je bilo približno 1 uro in še nekaj čez, seveda peš; do Rač enako in še to si moral skozi gozd Dobravo; prav tako oddaljena je bila tudi Polskava. Obisk Maribora ali Slovenske Bistrice je bilo podobno potovanju v neznano, ali še bolj slikovito potovanju na luno. Čeprav se o tem, o luni, ni kaj dosti govorilo.

Otok Sal

Nemir v meni se je stopnjeval, ko smo (januarja 2006) po šesturnem letu iz italijanskega Bergama pristali na edinem mednarodnem letališču na Zelenortskih otokih, na otoku Sal. Objel nas je topel pasatni veter s svojim značilnim, vznemirljivim vonjem, ki v dolgem sušnem obdobju neprestano piha iz Sahare. Najbližja od tod je Afriška celina - obala Senegala, daleč na severu se nahajajo Kanarski otoki, na vse ostale strani pa se penijo valovi Atlantika. Povem vam, to je noro!

Doma naju je s sopotnico Natalijo mučilo vprašanje, kam pobegniti iz te dolge in mrzle zime? Vsekakor nekam, kjer večno traja poletje, nekam, kjer ni naglice in depresije razvitega sveta, nekam, kjer so ljudje prijazni in še imajo čas za druženje. Pobegniti nekam, kjer velja pravilo »maybe tomorrow«!

Malo deklico Lizo so pripeljali v bolnico. Bila je zelo bolna in za uspešno zdravljenje je nujno potrebovala kri od svojega petletnega bratca, ki je pred letom čudežno preživel enako bolezen, njegovo telo pa je uspelo razviti protitelesca, ki so potrebna za borbo proti bolezenskim virusom.

Zdravnik je malemu dečku pojasnil položaj v katerem se je njegova sestrica znašla in ga vprašal, če bi ji bil pripravljen podariti svojo kri. Fantek je le za trenutek pomislil, potem pa globoko zajel sapo in dejal, »Ja, to bom naredil, da bom rešil Lizo.«

Mušice nad vodo so dale slutiti, da bo deževalo, saj so se v rojih kot zlovešči stebri spuščale in dvigale nad gladino temno zelenega tolmuna. Kot sence globin so ribe prežale na plen, ga čakale, da je priletel od zgoraj, iz neba, ga prijele in jih že ni bilo več. V celotnem prostoru se je čutila napetost, nemir narave je bil v zraku, v vodi, med drevjem, v vsej okolici struge potoka.

Samička vodomca, ki je imela gnezdece pod skalnim previsom, je precej živahneje letala med vodnimi kapljami, ki so še v zadnjih sončnih žarkih blestele in žarele kot biseri narave. Vse je bilo čutiti, kot da se pripravlja na nekaj grozečega, na nevihto; tudi zvoki žuboreče vode in oddaljeno grmenje na vzhodu je napovedovalo. Vsi so najavljali, da se potok pripravlja za sprejem, kar mu bo dano, položeno v strugo; da se bo moral boriti s silami, ki so ga že na tisoče let delale le še bolj močnega, bolj odpornega in osamljenega v tem.

April 2005. Po večernem pristanku na otoku Djerba in nastanitvi sem naslednje jutro kaj hitro ugotovila, zakaj so Arabci pa pirati, kot sta bila brata Barbarossa in Dragut, spodrinili od tod Rimljane, Rimljani pred njimi pa Kartažane. Posedovali so ga tudi Bizantinci, Feničani, Vandali, pa kasneje Italijani, Francozi, Španci in kdo še ve, razen zgodovinarjev, kateri osvajalci.

Danes je Tunizija predsedniška republika z enodomnim parlamentom, neodvisna od leta 1956. Tako precej prebivalcev obvlada poleg uradne arabščine tudi italijanščino, nemščino ali francoščino. Osvajalcev – turistov - pa bodo zagotovo imeli, zaradi izrednega posluha zanje pa zaradi čudovitega okolja in ugodnih cen, vedno več.

Pisati, izreči se, iskati smisel, odrešljivost sveta z logiko leske, res ne gre. Gotovo so modre besede na mestu, če jih izberemo v pravem trenutku in racionalno, s pravo mero. Pisati danes o slovenstvu, narodu, o preživetju v lastni identiteti, kritizirati slabosti v dandanašnji družbeni stvarnosti, pluti po razburkani gladini, jo z dlanmi gladiti, napisati domačo nalogo na lastni koži, da te potem skeli, kakšen smisel ima vse to naprezanje? Kakšna je pravzaprav tista drža, ki jo ljudje od posameznika pričakujejo?

Odškrniti z jezika tisto besedo, ki privre, ne vem od kje ali ostati v zlati kletki molka. Seveda razgaliti se in staviti sebe na kocko tako, da se sprehajamo bolj nagi kot ogrnjeni s tančico molka po svetu, je vedno tvegano. Očitajo ti lahko nacionalizem, nestrpnost, manipulatorstvo, besedičenje kar tako. Izražati se kritično, ni hvaležno in modro, posebno če govoriš o odgovornosti do drugega, o osamljenih, zavrženih, brez moči, skratka če pogledaš malo bolj na družbeno dno. To niso posebno zaželene teme.

Nepozaben je občutek, ko gledaš daleč pod seboj delto reke Nil, nato pa kot iz lego kock sestavljeno glavno mesto – Kairo. Na obrobju naselij kot čuvarke stojijo edine izstopajoče tri veličastne piramide. Sanje, doživeti to skrivnostno zibelko najstarejših civilizacij na svetu, so po pristanku na kairskem letališču (septembra 2003) postale resničnost.

Kairo je mesto velikih nasprotij. V srednjem veku je bilo pomembno trgovsko središče, zato se je hitro širilo. Danes ga tvorijo številna predmestja, na eni strani vidimo ostanke antične arhitekture, na drugi moderne zgradbe. V Mrtvem mestu živi še danes brez vode in elektrike približno 200.000 najrevnejših ljudi.

Že več kot pol stoletja pomagam delati dren na tej naši preljubi zemljici in opazujoč dogajanja v družbi okoli sebe postajam nekako vse bolj nemiren. Kaj nemiren? Zbegan in zmeden! Očitno premaknjen! ..... Nor?
Nori pa potrebujejo pomoč. In to ne kakršno koli pomoč, temveč tisto posebno, ki ti pripada, ko se ti po domače kratko malo zmeša. Ampak jaz imam občutek, da sem povsem normalen.

Toda kaj, ko strokovnjaki za takšne reči pravijo: ¨Še vsak norec je vedno trdil, da z njim ni čisto nič narobe, da je povsem normalen in da so nori tisti okoli njega¨. Vsak povprečen normalnež, pa bi obenem lahko kaj hitro ugotovil, da je dotični vsaj trčen, če že ne kaj drugega.

Imeli smo zavidanja vredno otroštvo. Travniki, polni živih igrač so segali do hišnega praga, drevesa, naš plezalni vrtec, so silila v okna. Pozimi smo si kar v veži nadeli smuči in potem smo, utrujeni in premočeni od celodnevnih dogodivščin, zaspali na peči, še preden so bile pravljice končane. In mama, mama je bila vedno dosegljiva.

VRAČANJE NA IZHODIŠČE

Vse strokovne študije in izkušnje kažejo na to, kako pomembni so za vse življenje temelji našega otroštva. Nobena materialna dobrina, še tako modna in draga, nam ne more kasneje v življenju odtehtati naložbe, pridobljene v tem obdobju. Poleg prave mere ljubezni in občutka varnosti ponuja otroštvu neokrnjena narava še dodatno, neprecenljivo dobrino. Le ta odigrava pri izoblikovanju osebnosti zelo pomembno, individualno vzgojno vlogo. Izoblikuje nam povsem drugačen odnos do živega in neživega sveta, saj nas rastline in živali nezavedno in neprestano učijo iznajdljivosti, kako preživeti.

Oktober 2009. Globoka noč je legla na Sinaj. Ko smo v spremstvu policije zapuščali letališče v Tabi, sem se zavedla, da vstopamo v čisto drugačen svet. Sledijo barikade iz bencinskih sodov, ležeče ovire in zapornice, policijske straže. Ostala tri vozila s slovenskimi potniki so kmalu zavila v prvo letovišče, mi pa smo nadaljevali pot.

Ob polnočni uri je bila nova cesta skoraj prazna. Od časa do časa sem pogledala Zvonko, ki je tiho sedela ob meni sredi velikega praznega kombija. Mlad, a odličen šofer je vso pot molčal, v soju žarometov sem lahko le slutila razsežnost kamnite puščave. Med potjo je sledilo še nekaj barikad; na eni izmed njih se nam je šele po prižigu luči v vozilu ročno dvignila železna zapornica. Okrog dveh zjutraj smo le prispeli na cilj, v mestece Dahab.

Prebujen. Kako mogočna beseda, znanilka božanstva v tebi, katerega se zavedaš. Kot bitje občutij, želim doživeti vse kar moram, znotraj sebe. Stvari se rojevajo v meni. Prišlo je iz globin vprašanje: prebujen, kaj v resnici pomeni prebujen?

Občutja so se pričela spreminjati v počasen posnetek, kot bi opazoval s kamero, ki so v resnici tvoje oči. Srce odprto v celoti, je videlo svet, ljudi , kot zlato svetlobo, povezano z zlatimi nitkami v mrežo. Slika od blizu se je pričela prikazovati vse bolj s pogledom navzdol.

Po prihodu na letališče v Casablanci smo sredi noči prisedli v prastare taksije znamke Mercedes-Benz. V trenutku mi je bilo jasno, da smo zašli na drug kontinent. Zaznala sem vonj po Orientu, ki je tukaj tako močan, da je skoraj moteč. Iz starega zvočnika je odmevala maroška glasba, ki se nekako ni skladala s povsem zelenim okoljem. »Kaj smo res v Afriki?« Malce utrujeni od celodnevne poti preko Madrida smo otovorjeni z nahrbtniki končno le pristali v enem izmed hotelov.

Kmalu smo začutili pravi utrip prostora in časa. Na vsakem koraku se sedanjost prepleta s preteklostjo, ki ji daje čar mešanica različnih kultur, kot so berberska, afriška, arabska, nekaj malega tudi evropska. Kraljevina Maroko je od leta 1956 neodvisna država in se ponaša s čudovitimi naravnimi lepotami: morsko obalo, naravnimi in umetnimi jezeri, oazami in puščavami, ki so pravo nasprotje visokim in zasneženim goram obsežnega gorovja Atlas, z najvišjim, 4167 m visokim, Jebel Toukalom.

Vse se je začelo z nenavadnim jutranjim prebujanjem. Bila je še tema; prodoren molitveni glas, ki je prihajal z bližnje mošeje, je zarezal v tišino še spečega, trimilijonskega glavnega mesta - Ammana. Presunljiva vibracija zvoka, ki se je razlila preko devetnajstih naseljenih gričev, se mi je zazdela kot najglobji, najbolj dotakljiv jutranji pozdrav.

»Amerika!« je zaklical bančni uslužbenec sodelavcu čez mizo, ko smo vsi hkrati zamenjali evre v njihov denar. Peš smo se odpravili po ulicah tega velikega, malce neobičajnega mesta, ki leži v hribovitem severozahodnem delu Jordanije. Na hitro grajeni kompleksi betonskih zgradb, od katerih se včasih tudi kakšna podre, delujejo enolično in hladno.

Da je pojem Amerike več od splošnega vzorca v naši zavesti, se zavemo šele takrat, ko zaslutimo njeno razsežnost. Daleč stran od mest, blišča in bede, nam razsežnost divjine preoblikuje občutek za prostor in čas. Lebdiš nekje med nebom in zemljo, iščeš obzorje, ki je vpeto v vesolje. Zaveš se lepot, ki niso dane vsakim očem in ozavestiš spoznanje, kako zelo si majhen, kako zelo si minljiv. Kljub človeškim nedopustljivim posegom v naravo, ni še vse izgubljeno. Še vedno ostaja divji zahod, nevaren in hkrati čaroben, kot prispodoba raja.

Tako kot vrhovi gora, so zame največji izziv tudi območja puščav. Vsaka ima svoj edinstveni značaj, edinstveno energijo. V njih ne vidim meja in nebo nima dna. Všeč mi je sla po življenju, »kjer se še kamen bori, da preživi«. Kot protiutež so tu mehki, nenehno spreminjajoči robovi sipin, ki so kot hrepenenja po daljnih, odmikajočih se ciljih. V svetu abstraktne tišine in v stiku s samo seboj vselej zaznavam nekaj, kar me presega.

Pred nami je bil nov dan. Čakala nas je Dolina smrti, ki je zloveščemu imenu navkljub tako edinstveno lepa. Iz Bakersfielda, kjer smo nočili, smo vožnjo nadaljevali skozi zaščiten del puščave Mojave National Preserve.

In prišel je on. Vdihnil svojo bit vame, ne zavedajoč kakšno moč nosi v sebi. Vse v notranjosti mene topi, kot bi nebeško kraljestvo kapljo po kapljo pronicalo v sleherni kotiček moje biti.

Vdih, izdih. Moj korak se enači z njegovim, njegova odločnost postaja moja, njegov smeh daje smisel – živeti. V tišini sva doživela kar še danes človek skuša doseči z besedami. Telo prej sklonjeno sedaj stoji v drži odločnosti, da to kar nosi v sebi je resnično in pripravljeno se razdajati v polnosti.

Otok Madeira je zaradi ugodne geografske lege resnično cvetoči rajski vrt sredi Atlantika! Pripada otočju Makaronezije; najsevernejši v Atlantiku so Azori, sledi Madeira, južneje Kanarski in že blizu ekvatorja Zelenortski ali Kapverdski otoki. Vsi so nekaj posebnega, z vznemirljivim vonjem po pustolovščini, po nedoživetem, povsem samostojnega vulkanskega izvora in nikoli niso pripadali nobeni celini.

K Madeiri spada še povsem pust, vendar naseljen otok Porto Santo in nekaj manjših, povsem puščavskih in neobljudenih otočkov. Madeiro, ki meri v dolžino 59 km in v širino 26 km, so leta 1419 odkrili Portugalci in danes šteje že 260 000 prebivalcev.