Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Potovanje_Zelenortski_Otoki




Moja potovanja - Kapverdski - Zelenortski otoki

ponedeljek, 24. oktober 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Otok Sal

Nemir v meni se je stopnjeval, ko smo (januarja 2006) po šesturnem letu iz italijanskega Bergama pristali na edinem mednarodnem letališču na Zelenortskih otokih, na otoku Sal. Objel nas je topel pasatni veter s svojim značilnim, vznemirljivim vonjem, ki v dolgem sušnem obdobju neprestano piha iz Sahare. Najbližja od tod je Afriška celina - obala Senegala, daleč na severu se nahajajo Kanarski otoki, na vse ostale strani pa se penijo valovi Atlantika. Povem vam, to je noro!

Doma naju je s sopotnico Natalijo mučilo vprašanje, kam pobegniti iz te dolge in mrzle zime? Vsekakor nekam, kjer večno traja poletje, nekam, kjer ni naglice in depresije razvitega sveta, nekam, kjer so ljudje prijazni in še imajo čas za druženje. Pobegniti nekam, kjer velja pravilo »maybe tomorrow«!

Izbira je bila prava in znašli sva se tam, kjer množični turizem še ni izničil vseh kotičkov čudovitega, prvinskega sveta, ki se žal vse bolj oži in krči. Ljudje na teh otokih si želijo razvoja, a žal ne vedo, kaj vse bodo hkrati s tem izgubili. Novi turistični kompleksi rastejo kot gobe po dežju in v trenutku sem se zavedela, da sedanje idile verjetno kmalu ne bo več.

Prvo noč naju je presenetil dež, od decembra do maja namreč praviloma traja sušno obdobje. Ves ta čas piha stalen veter, od 4 do 5, včasih celo 6 Bf, menda je to raj za mojstre deskanja. Suho, tropsko podnebje prinaša oblake vodonosce le od avgusta do oktobra, ostalo obdobje pa je suša, suša, suša… Topel veter čara peščene sipine, zaide med zobe, v lasišče, ušesa, oblačila… Tu vedo, koliko je vredna voda, pitne vode namreč v naravi ni! Danes morsko vodo razsoljujejo v pristaniškem mestu Palmeira do te mere, da je pitna, vendar je zaradi slabega vodovoda v hotelu s štirimi zvezdicami povsem rjava in neužitna. Domačini z boljšim standardom imajo nameščene na strehi nekakšne buče, napolnjene z vodo, od tu pa imajo napeljano v stanovanje. Tisti revnejši, teh je največ, pa jo še vedno nosijo v vedrih na glavah.

Tu, 15 stopinj severno od ekvatorja, je odnos do sonca zelo varljiv. Kot že rečeno, stalno piha, zato niti pomislili nisva, da naju bo tako hitro ožgalo. Skozi vse leto v temperaturah ni velikih razlik. Menda je izpostavljanje belega turista soncu brez zaščite lahko kaj kmalu usodno. Neskončno dolge, skoraj prazne peščene plaže vabijo, hodiš in hodiš in nikamor ne prideš. Valovi se neprestano rojevajo, drug za drugim potujejo proti obalam in se v obliki bele pene že povsem krotko razlivajo visoko preko belih sipin. Čeprav se ponoči prijetno ohladi, v hotelu ni odej, to pa pomeni, da jih ne bomo potrebovali.

Sal je ena sama velika puščava, vseh možnih bakrenih odtenkov, ki jo na ravnem južnem delu otoka krasijo svetle peščene sipine. Igra svetlobe varljivo spreminja barve in po večkratni vožnji s taksijem skozi iste kraje enostavno nisem takoj razpoznala teh sprememb. Ko je bilo oblačno, je bila pokrajina povsem temna, neopredeljiva, pusta, ko pa je posijalo sonce, je zažarela v povsem novi preobleki. Na severni strani otoka se dvigajo tri vulkanske gore in ogromen krater, v katerem so nastale zaradi vdora morske vode naravne soline.

Otok je bil zelo pozno naseljen in sicer v času, ko so trgovali s sužnji. Do leta 1975 je spadal pod Portugalsko, od takrat dalje pa so samostojni. Imajo predsedniško večstrankarsko republiko z enodomnim parlamentom. Po narodnostni sestavi je največ mulatov – Kreolov, okoli 71%, ostali so črnci – predvsem Senegalci in nekaj malega belcev. Po veroizpovedi je skoraj 98% katoličanov. Kreoli, pomešani z evropsko krvjo, so zelo lepi, umirjeni in zadržani, pravo nasprotje od Senegalskih priseljencev, ki zelo radi barantajo in so pri tem precej vsiljivi. Kljub temu so simpatični in zelo zgovorni. Morda se prav zaradi razlike dveh kultur med seboj ne sprejemajo.

Prvopriseljenci so bili predvsem ribiči, in to v pravem pomenu besede. Atlantik je s svojimi petnajst-metrskimi valovi za ribiče ne le pustolovščina, temveč prava bitka za preživetje. Večina ribičev še danes ne zna plavati, pa četudi bi, jim v teh valovih ne bi dosti pomagalo. V razburkanem oceanu se borijo z morsko boleznijo in nihče ne ve, koliko jih je v davnini tako izginilo za vedno. Lesen pomol v Santa Mariji, kjer smo bili nastanjeni, je na pol polomljen, drži ga samo še en dotrajan star tram, a zato se nihče ne vznemirja. Deske visijo pod kotom, a to ne moti ribičev, ki vsak dan s samokolnico vozijo čez ta tram svoj ulov. Tu lahko vidite tune in druge ribe zavidljivih velikosti. Tudi sama sem se odpravila do konca pomola in sledila redkim deskam, ki so na njem še obstajale… Ladijski prevozi so še danes zelo redki in ob pripovedovanju Slovenke, ki je ta podvig doživela, so se mi rahlo ježili lasje.

Turizem se na otoku šele razvija, vendar se trudijo, za hrano in čistočo je zelo dobro poskrbljeno. Vsakodnevno čistijo okolico hotela, gojijo in zalivajo ob njih zasajene površine. Gradijo nove, sodobne ceste, ki se kar nekako ne skladajo s prvinsko podobo pokrajine. Mala mesta so kljub pomanjkanju vode zelo čista, prav tako ljudje. Cene so evropske in ni mi bilo jasno, kako domačini sploh lahko preživijo. Zbita peščena zemlja in suša ne dovoljujeta niti najbolj skromnega vrtička. Vendar kjub temu brezposelnosti ni! Vsak nekaj počne, otroci prodajajo školjke, odrasli vam na skoraj vsakem koraku ponujajo preproste, a zanimive slike iz peska. Domačinka mi je kar za prvim hotelskim vogalom spletla »tre čine« - kite in obe sva bili zadovoljni, ona s plačilom, jaz s povsem nevsakdanjo pričesko! Predvsem pa so me presenetili ljudje sami. Tu živijo najbolj zadržani in najbolj vsiljivi, najbolj hladni in najbolj prijazni ljudje, kar sem jih srečala do sedaj. Najbolj jim polepšate dan, če jih fotografirate, jih objamete in jim poveste, da spoštujete vse ljudi na tem planetu!

Treking po vulkanskem masivu
Monte Grande


Taksist, ki je naju zapeljal na severni del otoka, do Pedra Lume, kjer se cesta konča, naju je samo začudeno gledal, ko sva ga vprašali za pristop do najvišjega vrha otoka Sal - Monte Grande. Verjetno sva se mu zdeli malo »utrgani«, kaj iščeva tu naokrog, kajti njemu, domačinu, je bila od tu dalje povsem nepoznana dežela. Res, lahko bi mirno poležavali ob bazenu, pili kavo in avtohtono žensko pijačo Ponč (podobna je naši medici) in se zabavali s hotelskimi animacijami.

Do vulkanskega kraterja – solin - pelje solidna pot za terenska vozila. Na priobalnem delu odvažajo s kamioni kamenje, s katerim tlakujejo vse na novo grajene ceste. Kamenje, pesek in sol pa je edino, kar je dala narava tu v izobilju. Po petnajstih minutah hoje sva zagledali predor, ki vodi v notranjost kraterja. Menda je vse skupaj pred leti odkupil italijanski državljan. V beli solnici se zaenkrat še prosto in zastonj namakate, verjetno pa ne bo dolgo tako. Redkim turistom nudijo tudi blatne obloge in masaže.

Prijazen domačin se je razgovoril in nama pokazal pot. Pot, za terenska vozila se nadaljuje čez vulkanski masiv in sledi naravnim prehodom, včasih zaradi enolične pokrajine tudi povsem izgine. Kmalu sva prispeli na zgornji rob kraterja in odprl se nama je čudovit, nevsakdanji razgled. Krater je tako velik, da ga moj fotoaparat ne more zaobjeti v celoti. Bela sol prehaja ob robovih v živo pisane močne barve, predvsem zeleno in rdečo in ustvarja čudovito naravno abstrakcijo. Katere snovi jo tvorijo, je iz oddaljenosti nemogoče razpoznati.

Na zgornji strani se odpre puščavska ravnina, za njo pa zgornji masiv, izza katerega je viden le zgornji del 406 m visokega Monte Grande. Naokoli se dviga še nekaj manjših vrhov, ki pa so zelo strmi in navkljub nizki nadmorski višini v tej kamniti puščavi dajejo spoštljiv občutek višine in hoje po nekem povsem drugem planetu. Tišina, nikjer sledu o človeku. Le veter neprestano brije in žene čez nebo raztrgane oblake. Še sreča, kajti v povsem jasnem vremenu nama bi težko uspelo čez vse te, kot peč razgrete gmote, ki se neprestano dvigajo in spuščajo.

Končno sva zagledali, da se v daljavi premika nekaj črnega. Ljudje? Ne! Le kaj bi to bilo? Končno sva razpoznali - črne krave. Kaj tu jedo, kaj pijejo, ko pa nisva videli nobene rastline, to nama ni bilo jasno. Mirujejo kot kipi, tako kot tukaj v tej vročini vse miruje. Razen naju. Počasi sva se omotali v vse cunje, kar sva jih imeli s seboj, se namazali z vsemi faktorji, a ni kaj dosti pomagalo. Zimski šal, ki sem ga pomotoma vzela s seboj, je postal najboljše pokrivalo. Občutek za čas je izginil, tisti dve uri časovnega zamika sta povsem zmedli moj občutljiv bioritem. Ko sva prečili zgornji masiv, so se odprli pred nama čudoviti razgledi. Monte Grande je na drugi strani nove, kot miza ravne puščavske doline Terra Boa, v vsej veličini bakreno zažarel. Na levo in desno se je razprostiralo morje.

Spustili sva se v dolino in dobesedno gazili suho prašno zemljo, ki se je razmehčala pod gumami tovornjakov, ki od tod odvažajo naravni gradbeni material. Začeli sva se dvigati po povsem drugačnem terenu. Bilo nama je, kot bi se znašli na površini planeta Mars. Na videz nedolžen hrib si zasluži vso spoštljivost in pazljivost. Njegova površina je po barvi in trdoti kot strjen, neobdelan asfalt, kjer se stopi zelo dobro oprijemajo, vendar se zaradi erozije tudi predirajo. V vsakem metru te površine je voda izdolbla neponovljive mojstrovine, vsak delček zase je kot čudovita grafika nepoznanega mojstra. Na levi strani gore si je voda utrla pot skozi globok žleb, kjer se zaradi erozije ustvarja siv granulat, pomešan z ostanki črne lave in ponovno kaže svojo čudovito, nevsakdanjo podobo.

Kar stali sva in zrli, najin pogled je potoval in ni našel točke, na kateri bi se ustavil. Le močan veter je neprestano pihal in gnal v daljavi valove, ki so na severni strani obale še močnejši. Tudi obala je tu povsem kamnita. Šele položaj sonca naju je opomnil, da morava sestopiti, kajti čakala naju je še precej dolga pot nazaj. Spustili sva se do najbližjega zaliva, kjer se začne ali konča Terra Boa in si umili z debelo plastjo rjave zemlje opleskane noge. Sem ponoči prihajajo tigrasti morski psi, ki se jih menda lepo vidi prav ob obali. Škoda, da sva morali naprej. Bili sva neprijetno presenečeni, ko sva ob par zasilno postavljenih in preprostih barakah zagledali vse polno razbitih školjk. Kot da bi gledala pravkar po nesreči razbite najdragocenejše predmete iz porcelana.

Na drugi strani zaliva sta se pred barako pojavila dva ribiča. Pomahali smo si, odšli sva ju pozdravit, a žal sta govorila samo kreolščino. Izgledalo je, da stalno živita tam, imata mačko in dva psa in skromno bivališče iz grobo zbitih desk. Pred njuno barako je za meter na debelo in par metrov na dolgo praznih in nepoškodovanih školjk. Samo gledali sva in izbirali najlepše, a kaj, ko pa so bile vse lepe in bi kar vse odnesli domov. Obdarili sva ju, ne moreva medve kar tako, brez čustev mimo teh stvari, čeprav sveta ne bova spremenili. Gledala sta za nama in mahala, vse dokler nisva izginili v prašni ravnini. Včasih tudi angeli padajo iz neba. Odkar ne nosim več darov v cerkveno puščico, vselej na ta način obdarujem ljudi.

Za povratek sva izbrali Terra Boa, po občutku sodeč naju morajo široke zvožene sledi pripeljati do Espargosa. Sicer pa na otoku, ki je približno 15 km širok in 30 km dolg, res nimava kam zaiti. Problem je bila le voda. Sledili sva občutku in po dveurni hoji sva zagledali v daljavi obrise mesta. Mesto sva dan prej že raziskali, a sva ga s te strani videli v povsem drugačni luči. Na obrobju je najrevnejše barakarsko naselje, kar sem jih videla doslej. Otroci so nama prihiteli naproti in začuda, povsem čedni in primerno oblečeni. Mesto se na veliko širi, na cestah je zbita zemlja. Sem in tja je ženska z vedrom na glavi hitela proti domu. Povsem dehidrirani sva poiskali prvo trgovino in si kupili vodo. S polic visi uvoženo blago, bela tehnika se kar ne sklada s tem naravnim okoljem. Pri ulični prodajalki sva si privoščili pravih, svežih banan, ki jih pri nas ni mogoče kupiti.

Oprezali sva za prvim taksijem in mimogrede opazili zanimive stvari. V Espargosu so še vedno praznovali novo leto, čeprav je bil januar že pri kraju. Sredi mesta je še vedno stala velika jelka iz žice. Deklica s Božičkovo kapo na glavi naju je zvedavo opazovala in kdo ve, kakšna vprašanja so se ji motala po glavici.

Otok s peto najlepšo plažo na svetu
Otok Boa Vista


Zelenortsko otočje je kot ogrlica nanizano v vodah Atlanskega oceana. Sestavljajo ga čudoviti otoki kot so Santo Antao, Sao Vincente, Santiago, Fogo, Boa Vista, Sal in še nekaj manjših in zavzemajo kar 4033 km². Razdalje so varljive, do njih je v povprečju ¾ ure lokalnega letalskega leta z otoka Sal. Večinoma so poraščeni, rodovitni, s čudovitimi gorami, ki se ponekod strašljivo prepadne podajajo naravnost iz morja. Otok Fogo ima najvišjo vulkansko goro - 2829 m visok Monte Fogo.

Zaradi stiske s časom sva se odločili za ogled najbližjega, 15 minut letalskega leta oddaljenega otoka Boa Vista. Tja vozi mini letalo na propelerje, ki mu pravijo kar avtobus. Zaradi močnih višinskih vetrov je ta polet prava mini avantura. Z višine je čudovit razgled na zaliv Santa Marija, ki v obliki bele podkve obsega kilometre in kilometre čudovite peščene plaže.

Kmalu zablesti pod nami, ne pretiravam, nov dragulj, dragulj v pravem pomenu besede. Otok Boa Vista je pravo nasprotje otoka Sal. Razen redkih zelenih oaz je povsem bela peščena puščava, ki s svojimi sipinami sega do morja.

Po pristanku na lokalnem letališču Rabil nas je pričakala gruča prijaznih taksistov, ki pa žal niso razumeli nobenega tujega jezika, niti niso znali brati. Zastonj naju je pobral nekakšen hotelski avtobus in naju odpeljal do prvega hotela. Kot prvi Slovenki pri njih sva doživeli neverjetno prijazen sprejem. Ko sva izrazili željo, da preveriva še kakšno drugo možnost nastanitve, so nama ponudili še prevoz in čuvanje prtljage. Nazadnje sva ostali pri njih in častili so nama še dodatni zajtrk.

Odšli sva na povsem prazno obalo. Bosa sem zagazila v puščavski pesek in dobesedno nisem mislila na nič. Kot da bi me odneslo v neko povsem drugo dimenzijo. Na desni strani, do koder je segel pogled, je bilo videti eno samo neskončno belino, na drugi strani, kot protiutež, morje. Temno modra voda se je v neprestanem potovanju do obale prelivala v turkizno zeleno, se dvigala in padala in se v obliki bele pene počasi umirila v pesku. Kot otrok sem splezala na prve sipine, se igrala, fotoaparat v rokah je potoval z mojim pogledom, levo in desno in ni našel točke, na kateri bi se ustavil. Pritiskala sem na sprožilec, nekaj bo že, delček raja bo že kako ujet na fotografijah.

Vrnili sva se v apartma. Nikjer ni bilo žive duše. Le sto metrov stran je morje hrumelo dalje… Skozi vrata je z dvignjenim repom prišla mačka. Ko sva jo nahranili, nama je še pol ure v zahvalo predla na postelji. Nato so naju prišle pozdravit koze z mladiči. Res idilično! Popoldne sva se odpravili v nasprotno smer obale. Hodili sva in hodili, nekje zadaj za belimi hribi je peta najlepša plaža na svetu – Santa Monika. Veter nama je pihal v hrbet, zato sva z lahkoto napredovali. A glej, kot začarano, kot da bi bili stalno na istem mestu! Razdalje imajo tu povsem svojo razsežnost. Celotna peščena obala je dolga kar 90 km, zaliv je zalivu enak, sipina sipini, medve pa sva jo želeli prehoditi kar v enem samem popoldnevu.

Zavili sva navzgor, da preveriva, kaj se skriva na drugi strani. Greben kot dolga pregrada razmejuje priobalni sel otoka. Hodili sva ponovno čez čudežne peščene stvaritve, poslušali veter in opazovali, kako se je neprestano igral z drobnimi kristalčki. Ko sva dosegli vrh položnega hriba, so se nama odpirali novi in novi razgledi. Veter, ki ima tu na grebenu še posebno moč, s peskom biča skale in ustvarja še posebne skulpture, ki so ostre kod noži. Pod igro svetlobe se nama je zazdelo, kot da vsa pokrajina neprestano valovi. Najine sledi in sledi redkih obiskovalcev so hitro izginjale… Daleč naokrog ni bilo sledu o človeku, čeprav, na žalost, Demoklejev meč - človek - že visi nad pokrajino. V načrtu je izgradnja mednarodnega letališča, gradijo nove in nove hotelske komplekse. Na južno stran otoka pridejo vsako poletje, v obdobju treh noči, želve odlagat jajca. Koliko časa še, sem z grenkobo v srcu pomislila? Želve so simbol Zelenortskega otočja.

Zvečer sva se s taksijem odpeljali po prašni cesti iz zbite zemlje v glavno mesto otoka Sal Rei. Nekaj kužkov naju je pozdravilo kar z ravnih streh stavb. Žal je bilo že vse zaprto za kakršen koli ogled. V pristni domači gostilni sva si privoščili pravih, svežih rib. Dva metra velika odprtina v stropu jedilnice dopušča dovolj svetlobe, da je ob steni urejen vrtiček z rožami. Čeprav sva naročili samo dve ribi, sva bili postreženi za isto ceno še z dvema velikima krožnikoma riža in krompirja ter z litrom vode, ki je tu dragocena dobrina.

Naslednji dan smo še z enim italijanskim parom najeli vodnika s terencem, simpatičnega in prijaznega domačina po imenu Tintino. Bili smo zanimiva druščina, če bi se iskali, se boljši ne bi mogli najti. Sledil je ogled puščave Viana. Ponovno smo kot uročeni občudovali njeno lepoto, njeno nevidno moč in nabirali za prijatelje pesek, fotografirali… Skozi oazo in mimo manjših zaselkov smo nadaljevali pot proti Santa Moniki. Skozi okno sem spoštljivo opazovala te preproste, skromne in umirjene domačine, ki v tem čudovitem okolju neprestano bijejo bitko za preživetje.

Prispeli smo. Santa Monika, vsa košček Boa Viste, kot dobra mati jočem za teboj, po tvoji deviško nedotakljivi belini. Bojim se, da bo prekmalu prišel čas, ko te bodo nasilno razdevičili beli ljudje. Barantali bodo s teboj kot na bolšjem sejmu. Pozidali bodo hotele in v njih ponudili nešteto cenenih zabav zdolgočasenim, odtujenim in vsega naveličanim turistom. Za zdaj še obstaja kanček upanja, da se bo zavest odgovornih ljudi dvignila do te meje, da bodo še pravočasno znali zaščiti zadnje dragulje. Nazaj grede smo se ustavili ob zanimivi pečini, pod katero se razprostira velika naravna jama. Morje je tu s svojimi močnimi valovi izdolblo v razčlenjenih skalah še posebno zanimive okrogle čašice.

Žal je bilo premalo časa, da bi lahko raziskali otok po dolgem in počez, saj je veliko večji od Sala, se povzpeli na kakšen zanimiv hrib, kot je npr. St. Antonio. Kot gladek stožec, postavljen na ravno ploskev, kipi proti nebu, v zgornjem delu pa ga kot celota zase zaokrožuje venec mogočnih, navpičnih skal. Tudi letališče v Rabilu je bilo posebno doživetje. Izgleda kot kakšna manjša avtobusna postaja, kjer se lahko do vzleta letala svobodno sprehajate. Štiriletna bratec in sestrica tu živita svoje srečno, neobremenjeno otroštvo, medtem ko njuna mama streže v bifeju. V uri čakanja na letalo si je deklica dala duška z mojimi dolgimi svetlimi lasmi, se čudila in mi spletala kite kot prava profesionalka.

Prav ta mala, včasih na videz nepomembna doživetja, bogatijo našo čustveno pripoved o tujih krajih in njenih ljudeh. Pa gore, hribi in hribčki, katerih lepota se ne meri samo z višino, so kot drobni, svetli kamenčki v na novo zgrajenem mozaiku. So nova potrditev, da nas čakajo na slehernem kotičku tega planeta presenečenja neprecenljive vrednosti. Individualno odkrivanje in doživljanje sveta pa nas plemeniti in bogati in nam širi obzorje. Kljub velikim finančnim stroškom je to velika osebna naložba, ki nam jo ne more izničiti potrošniška mrzlica razvitega sveta.

Olga Kolenc
Moja potovanja
users.volja.net/olgakolenc

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Potovanje_Zelenortski_Otoki







Domov
Powered By GeekLog