Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080921120705132

Moja potovanja - Vonj po Egiptu nedelja, 16. oktober 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Nepozaben je občutek, ko gledaš daleč pod seboj delto reke Nil, nato pa kot iz lego kock sestavljeno glavno mesto – Kairo. Na obrobju naselij kot čuvarke stojijo edine izstopajoče tri veličastne piramide. Sanje, doživeti to skrivnostno zibelko najstarejših civilizacij na svetu, so po pristanku na kairskem letališču (septembra 2003) postale resničnost. Kairo je mesto velikih nasprotij. V srednjem veku je bilo pomembno trgovsko središče, zato se je hitro širilo. Danes ga tvorijo številna predmestja, na eni strani vidimo ostanke antične arhitekture, na drugi moderne zgradbe. V Mrtvem mestu živi še danes brez vode in elektrike približno 200.000 najrevnejših ljudi. Mesto živi štiriindvajset ur na dan, vrvež se malce poleže le med drugo in četrto uro zjutraj. Vožnja po ulicah je pravi andrenalinski šport. Tu ne velja nobeno prometno pravilo, temveč zakon močnejšega. Med nenehnim hupanjem, hitro vožnjo in izsiljevanjem prednosti je po naši logiki nemogoče prečkati cesto. Zato imajo največ žrtev v prometu prav med pešci. Toda, zanimivo, v tem neverjetnem kaosu nismo videli niti ene prometne nesreče. Taksisti so na voljo na vsakem koraku, zato lahko barantate za ceno. Enako velja za trgovce. Če ne barantate z njimi, so užaljeni. Dejanska cena izdelka se tako lahko spusti tudi na tretjino prvotne. To je pravi užitek. Ko že obupaš in odhajaš proti vratom z odločnim ne, te pokličejo nazaj, spustijo ceno in kupčija je sklenjena. Ljudje so zelo prijazni, odprti, radovedni. In vedo, kje je Slovenija: »O yes, my friends, my friends«… Počutiš se sprejetega, s teboj se želijo fotografirati, vendar je potrebno kaj darovati. Če nimate namena kupovati, se raje ne zapletajte. Sporazumevanje ni problem, dobro obvladajo angleški, pa tudi italijanski in nemški jezik. Marketinške sposobnosti razvijejo že v otroštvu, in če vas zvabijo v svojo trgovinico, se ne vrnete prav hitro iz nje. Otroci velikih prosečih oči že čisto majhni prodajajo malenkosti ali pa tekajo za turisti in prosijo za »bakšiš« (drobiž). In tako funkcionira celoten Egipt. Kar se tiče splošne varnosti in varnosti turistov, je maksimalno poskrbljeno. Povsod sta prisotni policija in vojska. Poostren nadzor je pred ogledom katere koli znamenitosti in potrebno je kar skozi nekaj kontrol. V dolini Nila so prebivalci narodnostno enotni, na jugu imajo nubijsko manjšino, v Arabski puščavi so nomadski hamitski Beji, v zahodni puščavi in ob obalah Rdečega morja pa mešanci berbersko-arabskega rodu. Glavno verstvo je islam, jezik arabščina. Ko med pisano množico gledaš v črnino zakrite ženske in moške v svetlomodrih srajčkah do tal, ogrnjene v široke volnene šale, ti šele postane vroče. Na trenutke sem pomislila, da sem na komični predstavi. Program turistične agencije, s katero smo potovali, je bil zelo natrpan. Pozabili smo na utrujenost, četudi je bilo potrebno vstati ob treh po sončni uri. Prvi ogled je bila Giza s kompleksom piramid in skrivnostna sfinga. Domorodci s kamelami in prodajalci cenenih spominkov čakajo in nadlegujejo reko turistov, ki se čez dan verjetno nikoli ne ustavi. Sledil je obisk nacionalnega muzeja v Kairu. Med izjemnimi zgodovinskimi najdbami iz bogatega faraonskega obdobja je tudi vsa Tutankamonova zakladnica neprecenljive vrednosti. Pogled na sarkofage, krsto, obrazno masko iz čistega zlata, osebne predmete, nakit, simbole itd. je doživetje, ki ga nobena še tako dobra televizijska oddaja ne more pričarati. Sledil je ogled tisočletnih tipičnih egipčanskih obrti – delavnice papirusa, parfumerije, zlatarne. Sprehodili smo se po največjem bazarju na afriški celini Khan-El Khalili, ki predstavlja celotno ponudbo egipčanskega trgovanja. Po nočnem poletu v Hurgado so sledila nova presenečenja. Namestili so nas v prestižni hotelski kompleks novorastočega mesta. Ponudba hrane je bila tako velika, pestra in okusna, da ni bilo mogoče niti poizkusiti vseh njihovih nacionalnih dobrot. Pa njihov vroč čaj, s katerim so nam postregli na obiskih ali ko smo se pregreti vračali z ogledov. Osebje je nadvse prijazno, čakajo te in te s priklonom pozdravljajo, povsod vladata red in čistoča, urejena okolica. Kamor seže pogled, so zasajene palme, čudovito okrasno grmovje se je bohotilo v razcvetu, zadaj turkizno zeleno morje. Skratka, verjeli ali ne, pravljica. Popolno nasprotje tistega drugega - realnega sveta, največje revščine in bede. Razdalje med kraji so velike. Dan je bil namenjen fakultativnim izletom. Po uri vožnje skozi puščavo, kjer rastejo novi kompleksi turističnih naselij, smo se vkrcali na barko. Naš cilj so bili koralni grebeni, menda drugi najlepši na svetu. Po dobri uri vožnje smo se zasidrali in si z izposojeno opremo ogledali delček čudovitega vodnega sveta, kjer so ribice prav take, kot v dokumentarcih na televiziji. Žal množičen turizem zelo agresivno posega v tako občutljivo vodno strukturo. Ustavili smo se tudi na otočku, ki spada v narodni park. Tu kraljujeta samo dve vodilni barvi, barva peska in morja, ki se prelivata med seboj v neštetih odtenkih. Skrajni čas je, da izdelajo pravi odnos do svojih draguljev, kajti turisti povzročajo tudi veliko škodo. Dežniki iz palmovih vej so tu pravo zatočišče. Neugnani smo se zvečer udeležili še predstave Tisoč in ena noč. Iz Hurgade nas je pot z avtobusom vodila preko arabskega dela puščave do Luksorja, nekdanjih Theb. Pridružili smo se konvoju šestdesetih avtobusov, ki je zaradi vojaškega območja strogo nadzorovan. Puščava je večinoma kamnita. Pot pelje skozi ozek kanjon, ki ga z vseh strani obdaja gorski masiv. Sonce je pravkar vzhajalo, zato so gore škrlatno žarele. Menda je prvopristopnik prav po njih poimenoval morje – Rdeče morje. Mistično gorstvo (tu so svečeniki doživljali razsvetljenja) se počasi umiri v hribe in hribčke, ravnina se odpre. Imeli smo srečo in videli smo par beduinov s svojo čredo. Sredi puščave, kjer je strogo prepovedano kakršno ustavljanje, nam je zakuhal star avtobus. Kljub klimi je bilo znotraj topleje kot zunaj. Konvoj je odpeljal, mi pa smo brez panike skupaj z vojaško policijo počakali na nadomestni avtobus. Organizacija je neverjetno dobro delovala. Prihodu v Luksor je sledila namestitev na ladji in ponovni ogledi. V Luksorju stojita bisera egipčanske zgodovine, tempelj Luksor in Karnak s svetim jezerom Amon – Raja. Križarjenje je potekalo od Luksorja do zapornice na Nilu – ESNO, sledil je Edfu, Komombo, pa Assuan, ki predstavlja »vrata v trebuh Afrike.« Nil, ta čudovita zelenomodra reka, žal onesnažena je kot odrešitev, saj je s poplavami tisočletja prinašala rodovitno rečno blato in tako ustvarjala pogoje za življenje. Z zgraditvijo Asuanskega – Naserjevega jezera, ki je največje zajezitveno jezero na svetu, so reko ukrotili. Z namakalnim sistemom so pridobili nekaj obdelovalne zemlje, s tem pa tudi sodoben način kmetovanja z vsemi ekološkimi posledicami. Sledil je najlepši del potovanja. Temperature so bile kljub iztekajočemu se septembru še vedno nad 40 stopinj. V lenobnem uživanju na palubi sem izgubila občutek za čas. Za ohladitev je bil tu bazen, prijetno druženje ob popoldanskem čaju, ura arabščine z vodičko Rando, pa voden ples v galabejah, kjer sta svoje dodali še skupini iz Italije in Španije. Ure in ure se pokrajina komaj kaj spremeni. Kot bi drsele mimo mene svetopisemske podobe. Obrežje je poraščeno s palmami, pa večja in manjša naselja hiš brez streh, izza katerih se od časa do časa poda v nebo minaret. Vmes pa njive in njivice, pa domačini, ki stojijo na bregu in nam mahajo v pozdrav. Reka se sem in tja radovedno razlije v nov vodni rokav z obilico vodnih rastlin, kjer ima zavetje nešteto vodnih ptic. V ozadju se na vse strani razprostira puščava. Peti dan smo prispeli na zahodni breg Nila, v Dolino kraljev. Dolina skriva v svojih nedrjih najpomembnejše grobnice novega kraljestva, kot so Sethos I, Ramzes II in leta 1922 odkrita najbogatejša Tutankamonova grobnica. »Tutankamon, odpusti mi«, sem ponavljala v mislih, ko sem se polna neznanega nemira in velikim spoštovanjem spuščala po kamnitih stopnicah. Bolečina me je prešinila ob pogledu na njegovo zdajšnje skromno počivališče in ponaredek obrazne maske. Njegova zlata zapuščina je tako, kot sem že povedala, skrbno varovana v muzeju v Kairu. Dolina se na koncu zapre v naraven, mistično izklesan stebričast skalnat masiv, ki v svojih nedrjih skriva še marsikaj neodkritega… Po ogledu grobnic, ki je izjemno doživetje, prav tako kraj sam, smo obiskali na drugi strani doline še Hatsepsutino poslednje domovanje, se seznanili z njeno zgodovino, pa mogočna Memnosova kolosa in tovarno alabastra. Pri prečkanju zapornice ESNO smo doživeli še eno obliko trgovanja. Domačini, ki nimajo vstopa na križarke, trgujejo tako, da s čolni obkrožijo ladjo in mečejo na palubo v polivinilaste vrečke zavito blago na ogled. Nakup poteka po isti poti, blago obdržite, v zameno pa odvržete na barko s polivinilom zaščiten denar. Tudi to je Egipt. V večernih urah smo pripluli v Edfu. Zjutraj smo se s kočijami odpravili na ogled templja boga Horusa, nadaljevali plovbo do Komomba, ki se ponaša z dvojnim templjem boga Harderisa in Sobeka. Križarjenje do Assuana. Jutranja vožnja s feluko, najstarejšim egipčanskim plovilom. Ponovno smo bili očarani nad otokom Elefantine, mavzolejem Age-Khana, poglavarja islamske sekte, kamor pa vstop ni dovoljen. Na drugi strani se proti nebu vsiljivo dviga sodobna zgradba, ki v to okolje ne spada. Pozabim na to, ko nam nasproti privesla nubijski deček. Oklene se feluke, zazre se mi v oči in prepeva. Trenutki, ki jih nikoli ne pozabiš. Noče denarja, kemični svinčnik mu je dragoceno darilo. Po ogledu Naserjevega jezera me je obšla nostalgija. Še sreča, da je bil pred nami še en notranji let Assuan – Kairo in še ena nočitev v Kairu. Na poti do letališča je avtobus ustavil, da smo zagazili v vroč afriški pesek. Policist na letališču se mi je le prisrčno nasmehnil ob pogledu na polno steklenico peska, ki se ga menda za srečo mora prinesti domov. Ne vem, zakaj me je Afrika tako zelo zasvojila. Saj ne, da bi zamenjala cvetoče travnike na Vojskem, z veseljem pa bi zamenjala vse tiste naše turobne in mrzle zimske mesece z burjo. Morda pa je največji čar te dežele prav v času, ki kljub velikemu kontrastu med bliščem in bedo čisto drugače teče. In sreča ima, na obeh straneh, čisto drugačen obraz kot v razvitem svetu. Olga Kolenc Moja potovanja users.volja.net/olgakolenc Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog