Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Dolina-Smrti-Kalifornija




Moja potovanja - Dolina smrti - Kalifornija

torek, 20. september 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Tako kot vrhovi gora, so zame največji izziv tudi območja puščav. Vsaka ima svoj edinstveni značaj, edinstveno energijo. V njih ne vidim meja in nebo nima dna. Všeč mi je sla po življenju, »kjer se še kamen bori, da preživi«. Kot protiutež so tu mehki, nenehno spreminjajoči robovi sipin, ki so kot hrepenenja po daljnih, odmikajočih se ciljih. V svetu abstraktne tišine in v stiku s samo seboj vselej zaznavam nekaj, kar me presega.

Pred nami je bil nov dan. Čakala nas je Dolina smrti, ki je zloveščemu imenu navkljub tako edinstveno lepa. Iz Bakersfielda, kjer smo nočili, smo vožnjo nadaljevali skozi zaščiten del puščave Mojave National Preserve.

Puščava Mojave je zavarovana z različnimi zakoni, ki poleg naravnih lepot ščitijo njene kulturne in zgodovinske znamenitosti. Zavzema kar 1,6 milijonov hektarjev ozemlja, ki se razteza čez velik del jugovzhodne Kalifornije, v manjšem obsegu tudi v osrednjo Kalifornijo, Nevado, Utah in Arizono. Sestavljajo jo gorske verige, kanjoni in doline, ki so se v ekstremnih pogojih oblikovale več milijonov let.

Puščava Mojave je simbol samote, miru in tišine. Najbolj so vpadljiva drevesa Joshua, ki ponižno dvigajo veje v nebo in »kličejo« božjo pomoč. Ime so dobile po priljubljenem istoimenskem voditelju iz Stare zaveze. Njihove veje simbolizirajo križ in v molitvi dvignjene roke prvih kristjanov. Vročica kmalu prežene poslednje proseče drevo, čeprav se vrhovi gora belijo v svežih snežnih zaplatah.

Nemir se je v meni še stopnjeval, ko nam velikanska tabla ob poti pove, da vstopamo v Death Valley National Park. Nahaja se v ameriških zveznih državah Kalifornija in Nevada. Ustavili smo se na razgledni točki, ki nosi ime po očetu puščave Johnu Crowley. Dolina smrti, ki leži pod nami, se nahaja na skrajnem severozahodu puščave Mojave. V dolžino meri okoli 225 kilometrov in od 8 do 24 kilometrov v širino. Na zahodu jo obdajajo gorovja Panamit Range in Owlshead, na vzhodu pa gorovja Amargosa Mountain Range in Silvania. Okoli 550 kvadratnih kilometrov njene površine se razteza pod morsko gladino. Dolina smrti je že od leta 1933 narodni spomenik, ki s postopno širitvijo danes pokriva področje 1,3 milijona hektarjev. Dolino smrti, ki so jo leta 1994 razglasili za narodni park, je tudi Mednarodni rezervat biosfere.

Pred približno 800 milijonov let se je začela oblikovati pokrajina, ki ji danes ne najdemo para. Staromorski sedimenti, podrivanje Pacifiške litosferske plošče pod Severnoameriško celino, vulkanski izbruhi, ugrezanja, pa vodna moč po končanih ledenih dobah, je le nekaj osnovnih dejavnikov, ki so zaslužni za to ekstremno stvaritev narave. Park je velik naravni muzej, ki vsebuje primerke iz skoraj vseh geoloških obdobij.

A v narodnem parku Doline smrti obstaja tudi življenje. Populacije, ki so več tisoč tisoč let pred našim štetjem poseljevale območje, so v ekstremnih pogojih kot lovci in nabiralci razvili popoln sistem preživetja. Semena, skrita v zemlji, čakajo pravi trenutek. Včasih preteče veliko let preden jih pravo razmerje toplote in vlage znova zbudi v življenje. Pobočja prekrije preproga omamno dišečih cvetov, ki v svojem kratko odmerjenem času privablja številne krilate žuželke.

Ob več kot tisoč rastlinskih vrstah so tukaj našle svoj dom tudi številne živali. Ob puščavski debelorogi ovci tukaj živijo še risi, kojoti, pume, gorski levi, ameriški jazbeci, želve goferje, netopirji, prerijske lisice, kengurujske podgane, severnoameriški ježevci, zajci, skunki, divji osli, kuščarji, kače in druge. Potencialno nevarne med njimi so za ljudi »le« klopotače, škorpijoni, pajki črne vdove, čebele, ose, kojoti in gorski levi.

Puščava Mesquite Flat Sand Dunes

Popoldne smo pripotovali v oazo Stovepipe. Termometer je v senci kazal 42 stopinj. Namestili smo se v motelu in se pred sončnim zahodom odpravili do najbolj znanega dela puščave z imenom Mesquite Flat Sand Dunes, ki sega vse do oaze.

Ta del Doline smrti se povsem razlikuje od njene najnižje točke Badwater, kamor smo bili namenjeni že naslednji dan. Mestoma jo porašča nizko grmovje in drevje Mesquite, po katerih se puščava tudi imenuje. Njen ravninski del gradijo razmeroma nizke, mehko valujoče sipine. Strokovnjaki domnevajo, da je glavni vir peščenih sipin verjetno gorovje Cottonwood Mountains, ki leži na severu in severozahodu. Erozija, sonce in veter, toplota in mraz so gradniki vseh teh naravnih čudes. Čeprav najvišje sipine segajo komaj sto metrov v višino, so tako za filmski svet kot za nas navadne smrtnike nekaj čisto posebnega. Pesek vsaj na otip ni tako nežen in sipek, kot ga poznam s pohodništva v Sahari. Zdi se mi malce bolj grob, hoja po njem je naporna in težka, občutek za razdalje med hojo izgine.

Barve, ki se spreminjajo glede na svetlobo, so večinoma hladne. Ob pogledu na vzorce sipin se njihova hladnost še poglobi. Peščeni zapisi v obliki polmesecev, zvezd ter linearnih oblik, ki jih oblikuje smer vetra, nas vodijo v nadrealizem. Njihov zapis je čisto poseben, mestoma skoraj strašljiv, na meji življenja in smrti. Kako razvozlati skrivnostno pisavo? Kako razumeti, kaj nam sporoča, kaj nas uči? Morda so v njej zapisana čustva, ki jih doživlja le veter, ki tej pokrajini daje navdih? Spomin mi je segel v otroštvo. Nekateri zapisi so povsem podobni tistim, ki jih je z minimalno količino novozapadlega suhega snega, veter ustvarjal na zmrznjeni snežni podlagi. Nekateri vzorci se zdijo »umazani«, a le na prvi pogled, kajti ob robovih sipin se nalagajo drobci temno sivega peska. V pesku se pišejo zgodbe različnih stopinj » ponočnjakov«, ki v hladu noči iščejo hrano.

Čutila sem, da sem ponovno »doma«. Tako blizu sama sebi nisem nikjer drugje, kot na vrhovih gora ali v objemu sipin. Tišina je tako globoka, da v njej ne uidem kriku lastne duše in radostim njenih nad. To je soočenje, ki se ga najbolj bojimo. Vse mora nabijati okoli nas, da le preglasimo potrebe lastnega klica. Zavesten podvig v samoto je včasih težji od vzpona na goro. Prepustila sem se občutkom, čas ni več obstajal. Le sonce je izgubljalo moč, počasi je drselo proti sivim verigam gora, ki so se zdele kot razpotegnjeni hrbti živali. Sipine so si nadele rožnat preliv, prav tako tudi velik oblak, ki je kot barvni razmaz kazil sicer jasno nebo. Prelivajoče se barve so skupaj s sončno svetlobo kmalu dosegle vrhunec, nato počasi bledele in se stapljale v mrak. Napočil je čas počitka, zgodaj zjutraj pa znova vrnitev v puščavo, da vidimo rojstvo novega dne.
»Tega ne smem zamuditi,« sem si rekla, čeprav se zjutraj od vedno le s stežka spravim iz rjuh. Če je treba, je pač treba, posebno ob takšni priložnosti, kakor je ta. Neodpustljivo bi mi bilo, če bi takšno jutro prespala. Ko je zaigrala budilka, sem se v otroškem pričakovanju »izstrelila« iz postelje. Znova smo se podali preko sipin, ki jih je z novimi toni barvalo rojevajoče se jutro. V bledorumeno in rožnate svetlobne odtenke, ki so se vse močneje razlivali izza gora, je vzhajalo sonce. Ko se je oranžna svetloba tipaje razlila izza vrhov, je Dolina smrti postala Dolina življenja.

Zlati kanjon - Golden Canyon

Po sončnem vzhodu na sipinah Mesquite Flat Sand Dunes, smo skozi oazo Furnace Creek z vožnjo nadaljevali proti Zlatemu kanjonu. Vstop v kanjon se nahaja na robu Doline smrti, tik ob glavni cesti. Sonce je pravkar ošinilo erodirana pobočja abstraktnih barv in oblik nagubane pokrajine Badlands, ki jo že milijone let oblikuje narava. Nepregledna gola ravnica na drugi strani spominja na tuj planet, kjer v grobem pesku puščajo sled le redke hudourniške vode.

Najboljši čas za pohode na tem ekstremnem območju je od oktobra do aprila. Obstaja več poti, različnih tako po dolžini, kot po zahtevnostni stopnji. V vročini pohodništvo odsvetujejo na območju solin in kjerkoli pod morsko gladino. Tabla pred vstopom v kanjon nas opozarja na vsesplošno zaščito pred soncem in na dovolj tekočine. Če se pojavijo znaki, kot so vrtoglavica, glavobol ali slabost, se je treba nemudoma umakniti v senco in piti dovolj tekočine. Med hojo lahko naletimo na škorpijone, kače in različno mrčes. Vožnja s kolesi in sprehajanje psov ni dovoljeno. V času redkih puščavskih neviht je gibanje v kanjonu smrtno nevarno. Prepovedano je zapuščati svoje sledi, odnašati, premikati ali na kakršen koli način uničevati okolje.

Področje, ki se preobraža že pet milijonov let, privablja tako turiste, kot geologe iz vsega sveta. Zgrajeno je iz usedlin nekoč jezerskega dna, ki se v ekstremnih razmerah sicer nevidno, a vztrajno spreminja. Voda, ki v običajnem okolju ponikne v podzemlje, tukaj po neprepustni glineni podlagi prosto odteče navzdol in se z rušilno močjo ujame v ozko grlo kanjona. Na svoji poti poglablja žlebove in grape, odnaša pesek in mulj, lahko pa premika celo velike kamnite balvane.

Ob vstopu v kanjon pot nadaljujemo v senci. O vodi, ki obdeluje ta abstraktni dragulj, ni bilo niti sledu. Stene kanjona sestavljajo konglomerati in usedline. Pot skozi kanjon je hudourniška struga, ki se mestoma oži, malce vzpenja navzgor, nato, pa ponovno razširi. Razgled se kmalu odpre in peščenjaki nežnih bež barv žarijo v vsej presunljivi lepoti. V dotiku sončne svetlobe v pravem pomenu besede v njih odseva zlato. Zgoraj, v enem izmed žlebov, kamor smo se povzpeli, se še dodatno razširi razgled. Pokrajina vzvalovi kot sveže testo vzhajajočega marmornatega kolača. V nežnih pastelih testa zadiši po čokoladi. Tam, kjer si voda utira svoje poti, se cepijo grape. Nad njimi se kot podporniki dvigajo grobo obdelani stolpi. V žlebastih stenah Red Chatedral impresija doseže vrhunec. V popolnoma jasnem vremenu se je ob poti izrisal mali mavrični lok. Oranžen je bil in zelen, čeprav o vlagi ni bilo niti sledu in nebo je bilo jasno. Samo v spodnjem delu kanjona raste par trdoživih pritličnih grmovnic, ki so barvno povsem uglašene z bež barvo okolja.

Pod morsko gladino

Iz kanjona smo sestopili po poti pristopa in z vožnjo nadaljevali po panoramski cesti Artist's drive. Ogledali smo si barvite sklade, imenovane Artist's palette, ki s svojo barvitostjo jemljejo dih. Barvo jim dajejo elementi, kot so železo, aluminij, magnezij in titan. Pred več milijoni leti jih je ustvaril vulkanski izbruh in nikoli končan proces preobrazbe.

Naš cilj tokrat ni bil »tam zgoraj«, temveč tam »spodaj, globoko pod ničelno točko tega planeta. Čakala nas je najnižja točka doline, velika kotanja z imenom Badwater, kjer se belijo polja soli. Tu se nahaja najnižja točka v ZDA, ki sega 85,5 metrov pod morsko gladino. Nahajamo se na enem izmed najbolj vročih in najbolj suhih krajev na svetu. Zabeležen temperaturni rekord je bil dosežen 10. julija 1913 pri Furnace Creeku. Živo srebro se je takrat povzpelo na 56,7 stopinj, temperatura zemlje pa na 94 stopinj Celzija. Subtropsko puščavsko podnebje pa ni edini razlog ekstremnih temperatur. Druge dejavnike najdemo v širšem tektonskem dogajanju in v izjemno globoki in dolgi dolini. Nad njo se dvigajo že v uvodu naštete verige gora, ki s Telescope Peak dosežejo 3368 metrov nadmorske višine. Ob premikanju zračnih plasti se v dolini ustvari notranje kroženje vročega zraka, ki deluje nekako tako, kot v konvekcijski pečici.

Zastrmela sem se preko prostrane bleščeče ravnice in bila sem samo še kot pika. Pomislila sem na vse tiste ljudi, ki so se jim v času zlate mrzlice tukaj razblinjali upi in sanje. Leta 1849 se je karavana okoli sto vozov iz Salt Lake Cityja odpravila na zahod, do zlatih polj v Kaliforniji. Ko so prišli do Doline smrti, so se odločili, da si bodo preko slane depresije skrajšali pot. Med njimi so bile tudi ženske z otroki. Pisale so se krute zgodbe ljudi. Izročilo pravi, da se je ob odhodu iz doline ena izmed žena ozrla nazaj in zaklicala: »Zbogom, Dolina smrti!« Tako je Dolina smrti dobila svoje pravo ime. Druga zgodba pripoveduje o nastanku imena njene najnižje točke. Eden izmed popotnikov, ki je z mulo prečil dolino, je naletel na vodo, ki pa je mula žeji navkljub ni pila. Na zemljevid je v prazen prostor zapisal z velikimi črkami novo ime - Badwater.

Da je področje izredno nevarno in nepredvidljivo, govori več tragičnih zgodb. Leta 1996 je v Dolini smrti brez sledu izginila družina nemških turistov, njihove ostanke pa so našli šele leta 2009. Upoštevajmo opozorila in ne odpravljajmo se na pohode pod ničelno točko v mesecih, ko je vročina. Tudi sodobne naprave GPS in preslikave različnih spletnih strani menda niso povsem zanesljive. Vremenske razmere se lahko zelo hitro spremenijo, ob nevihtah pa polja soli ponekod zalijeta blato in voda. Hoja po gričih Badlands Death Valley je ob nenadnih poplavah smrtno nevarna. Noge se nam lahko dobesedno zataknejo v blatni glineni podlagi in hitro bomo ostali brez čevljev.

Misterij potujočih kamnov

Danes smo v Dolini smrti z vso zaščitno opremo pred soncem, siti in napojeni, z obiljem vodnih zalog in ob dveh dobrih vodnikih, kot sta Gvido in Roman. Da se le klima ne pokvari, kajti vse je neskončno daleč, le sonce je "tako blizu" in neusmiljeno žge. Prst, pomešana z belo soljo, v daljavi bledi in se staplja z obzorjem. Segret zrak vibrira in poglablja občutke. Usta mi kmalu postanejo suha, čeprav nisem žejna. Moje misli so lahke in pozabim pobrati nekaj kamnov.

Kamenje mi je vselej najdražji spomin. Živ stik z energijo, ki je na drugi strani planeta. Kasneje sem prebrala, da je pobiranje teh brez dovoljenja nezakonito. V celoti se strinjam z odredbo, čeprav bo morda komu smešna. Milijoni ljudi, milijoni odnešenih kamnov in to leto za letom. Tudi jemanje z velikega kupa se enkrat pozna. Na predelu doline Racetrack obstajajo še posebej zanimivi kamni, in to potujoči kamni, ki preko pustinje rišejo ravne sledi. Vse do zime med letoma 2013 in 2014 so v dolini predstavljali eno največjih ugank. Številne raziskave niso obrodile želenih sadov in premikanje kamnov so pripisovali tudi nezemeljskim bitjem.

Iniciativa za raziskovanje drsečih kamnov (Slithering Stones Research Initiative), ki sta jo ustanovila Richard Norris in James Norris, je po njunem dveletnem delu na terenu in ob pomoči drugih raziskovalcev, končno razkrila uganko. Prvi pogoj za drsenje kamnov je dež, ki namoči izsušeno pokrajino. Voda pozimi ob nizkih temperaturah zamrzne še preden lahko izhlapi. Sonce preko dneva raztaplja led, ledene plošče pa začne v smeri severovzhoda premikati veter. Temu posledično kamni začnejo drseti, njihovo premikanje pa je zelo težko zaznati s prostim očesom. (Zanimive izsledke znanstvene raziskave si lahko preberemo na internetni povezavi: Sliding Rocks on Racetrack Playa, Death Valley National Park: First Observation of Rocks in Motion).

Prave dimenzije te abstraktne pokrajine dokončno začutimo iz razglednih točk, kot sta Zabriskie point in Dante's View. Pogled na izpostavljen vrh Manly Beacon iz Zabriskie Point, ki se nad Badlands Death Valley dviga kot nekakšen zvonik, bi z besedami le težko opisali. Barvni kontrasti mehko valujočih erodiranih skal nas prestavijo v novo dimenzijo prostora in časa. Na drugi razgledni točki - Dante's View se globoko pod nami, obkrožena z abstraktno podobo gora, Dolina smrti razkrije v vsej svoji hladni lepoti.

Olga Kolenc
Moja potovanja
users.volja.net/olgakolenc

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Dolina-Smrti-Kalifornija







Domov
Powered By GeekLog