Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/2008092113000329




Moja potovanja - Oaze ob Chott el Jerid

torek, 1. november 2016 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

NAJVEČJE SLANO JEZERO NA SVETU
Pogled na dateljnove palme. Vitke princeske ženskega spola, samozavestno kipijo naravnost v nebo in razkazujejo svoje pravkar zoreče plodove. Kot da ni že tako ali tako prevroče. Moške palme rastejo poševno; ko jih gledaš, misliš, da je z njimi nekaj narobe, potem pa izveš, da želijo s svojo držo okoli sebe oploditi vse, kar je dosegljivo. Življenje vedno najde svoj prostor, tudi tam, kjer mislimo mi, da to sploh ni mogoče. In ustvarja čudeže.

PRVI VTISI
Tunizija niso le neskončno dolge peščene plaže s sodobnimi hotelskimi kompleksi, dobro hrano, animacijami za povprečnega turista, čisto morje in sonce. Tunizija je neizmerna zakladnica različnih kultur, ki jo piše njena 6000-letna zgodovina, z najznamenitejšimi ostanki Kartagine. Začela se je z Berberi, nato z neustrašnimi Feničani, pa Grki, Rimljani, Barbari, Arabci, Turki in nazadnje, do leta 1956, Francozi.

Tunizija, »balkon Evrope«, je po zaslugi pokojnega predsednika, Habiba Bourguibe, najbolj napredna afriška država. Njegove slike še danes visijo povsod, njegova grobnica v Monastirju je vredna ogleda. Doživeti pravo Tunizijo pomeni, oditi med ljudi, ki vas tukaj sprejmejo odprtih src in z odprtimi rokami. Prvo presenečenje je sledilo že pri večerji – v hotelu je naju s prijateljico Jožico čakala miza, posuta z cvetjem, iz prtička je bil oblikovan pav, ki je sedel na kozarcu... »Nikoli nas ne boste povsem razumeli«, nama je rekel prijazen fant, domačim. Pridružil se nama je, ko sva se sprehajali po starem dela mesta Sousse, tretjega največjega mesta Tunizije in s svežimi ribami hranile potepuške mačke. Postal je najin naključni vodič, ki ve tudi stvari, o katerih nikjer ne piše in se o njih ne govori. Mimo mogočnega obzidja iz antike, s katerega je krasen razgled na celotno mesto, naju je vodil po ozkih uličicah, polnih malih trgovinic, vse do mestnega bordela z velikimi modrimi, zamreženimi okni. Nekaj naključnih moških naju je začudeno gledalo, kaj počneva tu. Po ozkih, umazanih uličicah se širi prav poseben, neopredeljiv vonj; po odpadkih, urinu, po zatohlih trgovinicah. Od časa do časa od nekje sladko zadiši po sveže pečenem biskvitu in povsem prevlada vse neprijetne vonjave. Vedno rada stikam po starih, pozabljenih predelih mest. Pravijo, da ni nevarno, v isti sapi pa naju, dve sami ženski, opozarjajo na previdnost. Na vprašanje, zakaj in kako, ne izveva ničesar.

Na drugi strani ceste je povsem drugačen svet. Visoke sodobne zgradbe, ki ponujajo vse, kar sodobni svet lahko ponudi. Slika bi bila povsem enaka v kateremkoli drugem večjem tunizijskem ali evropskem mestu. Tisoč in en obraz kraja, časa in ljudi. Od nas samih je odvisno, kaj znamo in kaj hočemo videti, ko potujemo po svetu.

POTI DO OAZ

Gorati severni del Tunizije, kjer se začenja gorovje Atlas, z najvišjim, 1544 m visokim vrhom Jebel ech Chambi, kmalu preide v ravnino. Pokrajina drvi mimo nas, zapuščamo glavno mesto Tunis in nič ne izgleda po afriško. Na vse strani so nepregledni nasadi sadja, citrusov in agrumov, vseh vrst zelenjave, vinogradi, oljčni nasadi. Neskončno dolge žive meje iz kaktusov ne služijo le za razmejitev parcel, temveč so tudi hrana za kamele. Poleg tega dajejo zelo sladke plodove – hende. Čudoviti oljčni nasadi dajejo najboljše oljčno olje. Po grobih ocenah imajo zasajenih okoli 56 milijonov oljčnih dreves. Prinesli so jih že Feničani in še danes uporabljajo isti način posaditve. Veliko število so jih zasadili v želji, da bi preprečili širitev puščave proti severu. Na Djerbi najdemo 1000 let stara drevesa, najbolje pa drevo rodi, ko je staro 20 let. Država si lasti le 10% zemlje, vse ostalo je v zasebni lasti.
 
Obalni del tvori 1300 km čudovitih peščenih plaž, kjer predvsem na severu, kot gobe po dežju, rastejo novi hotelski kompleksi. Vse do Gafse - roza mesta, ki je najstarejše rimsko mesto z vojaškim letališčem, raste evkaliptus. Nato se pokrajina spremeni, prehaja v stepo. Tu je uporabno vse, iz trave halfah (bodalica, Esparto trava - Stipa tenacissima), ki raste tu, pridobivajo celulozo in jo izvažajo v Anglijo. Levo in desno, kamor seže oko, se odpira ena sama ravnina. Samo še mali, trdoživi, na redko posejani grmički, kljubujejo podnebju. Pa ovce in koze, ki jih pasejo Beduini. Čas se ustavi in z njim nepotrebne misli. Mir, vse je tako daleč, daleč. Poizkusim se poistovetiti s pokrajino in ljudmi, ki živijo tu. Voda je tod neprecenljiva dobrina. Mežerda je edina nepresahljiva reka. Vodo zbirajo v zbiralnikih in vodnjakih, padavin je letno komaj 250 mm na jugu in 650 mm na severu.

Drvimo mimo mest, za visokimi, starimi obzidji se skriva nam nepoznan način življenja. Kairouan – sveto mesto islama, je za državo, v kateri živi 98% muslimanov, tako pomembno, da sedemkratno romanje vanj pomeni isto, kot enkratno romanje v Meko. Enolične fasade hiš ob gradnji popestrijo tako, da sestavljajo iz zidakov različne mozaike. V El Jemu (ali El Djemu) nas preseneti mogočen, simetričen Rimski amfiteater, ki je lahko sprejel 30.000 obiskovalcev. Bogati Rimljani so prirejali za zabavo gladiatorske igre. Za vojne ujetnike, gladiatorje, je bilo to edino in poslednje upanje, premagati sestradano zver. Sprehodili smo se po podzemnih hodnikih, kjer so ohranjene kleti s po 16 celicami, v katerih so bile te zveri zaprte. Legenda pravi, da so pri gradnji vlekli material s 30 kilometrov oddaljenega mesta Salakta po rovih in to s pomočjo slonov.

Ozkotirna železnica, po kateri drvijo dolgi, črni vagoni, nas malo pred mestom Métlaoui opozorijo na področje, polno fosfatov. Rudno bogastvo so odkrili v 19. stoletju, na tem predelu so najdeni tudi pračloveški ostanki. Pred naselji nas ob cesti presenetijo viseče glave ubitih živali. Vabijo nas v njihove tradicionalne mesnice, ki nimajo hladilnic. Kakršna je glava živali, ki visi na dvorišču pred vhodom, tako meso v mesnici prodajajo in vam ga na željo tudi takoj pripravijo. Ob mesnici je privezano še par živih ovac, ki jih čaka enaka usoda. Podobno izgledajo tudi bencinske črpalke; zaradi razlike med ceno alžirskega, libijskega in tunizijskega bencina, ga preprodajajo kar v kanticah ob cesti. Postavljene so v obliki piramide, tako da že od daleč vidite ponudbo.

OAZA DEGACHE

Oaza Degache je popolnoma naravna. Vožnja z avtobusom se je končala, presedli smo na kočije, ki jih vozijo povsem mladi dečki, skoraj še otroci. Za nizkimi pročelji njihovih značilnih hiš se naenkrat znajdemo v popolnem zelenju. Visoko zgoraj se samozavestno odpirajo krošnje palm, na katerih pravkar zorijo dateljni. Najbolj pridni imajo v času zorenja dateljnov plodove zaščitene z najlon vrečkami. Le te jih varujejo pred morebitnim dežjem, saj bi jih uničila že najmanjša vlaga. Svetlobo, ki prodira skozi veje, zelo inteligentno izkorišča nižje podrastje in drevje. Široki listi banan nudijo pravljično zavetje, grmiči kane so ta čas obloženi s plodovi, podobnim zelenim bezgovim jagodam. Če drevo palme zboli, ga morajo uničiti, prav tako vse ostale v njegovi najbližji okolici, sicer je izgubljen celoten gozd.

Poiščemo domorodca, starega 70 let, ki stalno živi tukaj. Domuje kar pod napuščem vodnega zajetja, kuha si na prostem. Prijazno nas je sprejel, z velikim rožnatim cvetom za desnim ušesom. To pomeni, da je prost in da si išče dekle. Droben in žilav nam je takoj demonstriral svojo spretnost, s katero se preživlja. Z zabavnimi gibi in iskrivih oči se je zavihtel na visoko, v nebo segajočo palmo. Na sredini debla je izvedel na eni roki in nogi še par akrobacij. Ob deblu ima nameščeno malo, pleteno košarico, v katero pobira prostovoljne prispevke.

OAZI CHÉBIKA IN TAMERZA

Z džipi smo nadaljevali pot proti oazi Chebika. Že stare kulture so poznale zakonitosti gradnje, ki jih tu narekuje narava. Pa vendar, tu stoji povsem novo naselje, saj je staro naselje nedavno povsem uničila voda. Kvadratne zgradbe iz blata so se raztopile in na srečo jim je priskočila na pomoč država. Na vzpetinici ob vstopu v dno oaze stojijo male trgovinice, kjer imate na voljo njihove raznovrstne tradicionalne spominke. Po lepo urejeni potki smo prišli do čudovitega smaragdnega jezerca s slapom. Dateljnove palme na gosto poraščajo predel, ki ga napaja izvir. Tukaj prodajajo čudovite naravne kristale, cene so visoke in treba je po tunizijsko barantati. Otovorjena s kamni se zavem, da sem ena izmed mnogih, ki prihajajo z razvitega sveta, ropajo in odnašajo njihovo bogastvo, pa četudi za denar. Mize se šibijo pod težo kamnitih rož, ki jih je ustvarila narava nedaleč proč od največjega slanega jezera na svetu – Chott El Jérid. Škoda, jaz to vidim drugače.

Pot smo nadaljevali proti naslednji oazi – Tamerzi, ki se nahaja v bližini alžirske meje. Ponovno nas je presenetil pravljični smaragdni tolmun s slapom, ki pada čez previsne skalne oboke. Na preprosti tržnici dobite vse, predvsem pa so nas presenetili reklamni, zabavni napisi v vseh jezikih, tudi v slovenščini. Kupite lahko tudi kuščarje, želve in podobne živali, ali pa jih za plačilo le fotografirate. Vroč metin čaj je bil v visoki vročini pravi balzam za dušo in telo. Visoko zgoraj, sredi kamnite gorske puščave, se je v popoldanskem soncu zelenila še ena oaza.

OAZE NEFTA, TOZEUR in DOUZ

Z džipi smo nadaljevali pot čez skalna in peščena prostranstva, mimo redkih beduinskih naselbin, proti enemu izmed neštetih slanih jezer. Ravnina pred nami se ponovno odpre in srebrno zablešči v svetlobi zahajajočega sonca. Jezero, ki je in ki ga hkrati ni, je tu, pod našimi nogami. Džipi, polni turistov, drvijo z veliko hitrostjo, izvajajo akrobacije in dvigajo za seboj velike oblake prahu. Ponovno se vprašam o smislu takih in drugačnih skomercializiranih safarijiev, potrebujem tišino. Mehko se mi udira pod bosimi nogami, ostala bi tu, morda sama, morda s kom od najbližjih. Izza peščene sipine mi pride nasproti v belo rjuho zahomotan Beduin, čez roko mu visijo cenene ogrlice. Kupim, eno, dve, tri, pa ne zato, ker bi se mi smilil. On je srečen, njegov obraz žari. Kupim zato, ker ga spoštujem, prav tako ta njegov mističen svet, njegove iskrive oči.

Prečimo jezero in s temo prispemo v Nefto. Presenečeni se nastanimo v, za te kraje, zelo solidnem hotelu in že zelo zgodaj nadaljujemo pot proti Tozeurju. Pri kraju Ouled Maid prečimo največje slano jezero na svetu – Chott El Djerid. Čez izsušeno jezero, ki je produkt tektonskih premikov v daljni zgodovini, pelje asfaltirana cesta. Ustavimo se ob stojnicah nekje na njegovi sredini, kjer prodajajo sveže dateljne in peščene puščavske rože. Dani se, čakamo na sončni vzhod. Nebo se počasi obarva v raznobarvne odtenke, dani se. Izza neskončno dolge, bele ravne ploskve, iznenada pokuka sonce, samo nekaj trenutkov in oranžno rdeča krogla je vidna v celoti. Dan, svetloba, sonce, vse se v trenutku spremeni. Slišijo se vzdihi, fotoaparati škljocajo. Vse je v trenutku že videno, vse doživeto. Kupi soli me spominjajo na kupe snega, sem in tja se ob robu predre gosta obarvana zgornja plast slane brozge in že je tu zdravilna kopel za bose noge.

Pot nadaljujemo proti oazi Douz. Kamelji vodiči tu že čakajo na turiste, jih oblečejo v njihove tradicionalne ponjave, povežejo na glavo turbane in jih na kamelah odpeljejo proti puščavi. Douz predstavlja vrata v Saharo, tu se začnejo prave, bele sipine. Pojavijo se konjeniki, ki vabijo prišleke v svoje sedlo, morda le za fotografijo. To pa ni zastonj, saj pomeni za te ljudi preživetje. Od nekod se pojavi mladenič s puščavsko lisico na vrvici. Fotografiram jo in mu stisnem v dlan tunizijski dinar. Vesel je, danes bo imel za kruh.

Simpatične bele lisičke z velikimi ušeski pa so poleg kač, škorpijonov in gazel, še edine redke divje živali, ki jih ni uspelo iztrebiti Rimljanom. Le ti so z množičnim pobijanjem in izvažanjem iztrebili raznolike živalske vrste, ki so nekoč naseljevale celotno afriško celino.

Vožnjo smo nadaljevali z avtobusom proti gorovju in mestu Matmata. Pokrajina se znova povsem spremeni. Belo prepleskani vhodi v zemljanke nam kažejo, kje še vedno živijo Berberi. V zemlji najprej izkopljejo prostor za dvorišče, ki je odprto v nebo, nato pa v mehki kamnini izdolbejo še ostale prostore. Obiskali smo eno izmed družin, ki še vedno živi tradicionalen način življenja. Zemlja je tod povsem izsušena, rahle padavine tovrstne bivanjske prostore utrdijo, večje padavine pa so za tovrstno gradnjo pogubne. Pokrajina malce spominja na površino meseca. V Matmati smo obiskali podzemni hotel. To je bilo prav posebno presenečenje. Prav tako izjemno okusna tradicionalna hrana, kot so polnjene in ocvrte palačinke z rižem in zelenjavo, kuskusom s čičeriko ter piščancem v omaki. Sledila je sladica, ki si dejansko zasluži to ime. Njihove sladice so na splošno zelo močne in sladke, največkrat brez testa.

KAMENČKI ZA MOZAIK

Pokrajina in njeni ljudje so nerazdružljiva celota. Opazujem obraze, čutim njihovo skladnost. Zanima me njihov način življenja. Kaj je tisto, ki jih dela srečnejše od nas, ki živimo v stresnem, razvitem svetu? Morda je to le trenutek, ki ga znajo živeti. Brezplačno obiskujejo šole, fakultete. Osnovna šola traja do 12. leta, do 18. leta traja srednješolsko izobraževanje. Punčke nosijo roza uniforme, nato modre, prostih sobot ni. Zaradi tradicionalnih vrednot se  zgodaj poročijo, starost moških je okoli 30 let. Prirejajo razkošne poroke, ki trajajo tri dni in so še vedno največkrat v domeni družin. Nevesta in ženin se pred poroko ne družita, niti slučajno ju ne boste videli skupaj na kavi v lokalu. Družina je še vedno največja vrednota, zato ženske po porodu največkrat ostajajo doma. Njihov porodniški dopust traja le mesec dni ter 4 urni delavnik do treh mesecev otrokove starosti. Večino stvari pridelajo sami. Pravega razkošja ne poznajo niti bogati; zanje je to npr. dober pralni prašek, njihov je namreč slabe kakovosti, uvožen pa zelo drag. Veliko jim pomeni dober televizor. Dopusta ne poznajo. Bogatejše družine se odpravijo za 3 do 4 dni na obalo, kjer si postavijo velike šotore – navadno so narejeni kar iz palic in velikih rjuh. S seboj prinesejo glasbila, bobenčke, igrajo in plešejo. Stanovanja v mestih so draga; 450 tunizijskih dinarjev mesečne najemnine za trisobno stanovanje je prav toliko, kot je plača učitelja in uradnika. Povprečna družina ima štiri otroke. Družine si med seboj pomagajo, saj od države ne dobivajo za otroke nobene socialne pomoči. Zdravila so zelo draga, zaposleni imajo samo osnovno zdravstveno varstvo, ogromno je dela na črno. Imajo obvezno služenje vojske, policija se deli na nacionalno gardo in na tako imenovane »škorpijone«, ki vas kaj hitro ustavijo in oglobijo na cesti.

Povsem drugačen je njihov odnos do umrlih. Če pokojnik umre zjutraj, ga pokopljejo popoldne, če umre popoldne, pa takoj naslednje jutro. Umitega zavijejo v platneno rjuho in položijo v 80 cm globoko jamo, ki jo obložijo s kamenjem. Obred žalovanja traja tri dni, nato pokopališč ne obiskujejo več. Rezervno rjuho nosijo vselej s seboj tudi na dolgih poteh skozi puščavo. Človek lahko iznenada umre, piči ga škorpijon in pot je za njega končana.

Taka izgleda Tunizija v mojih očeh. Morda boste sami videli povsem drugačno.

Ob prihodu na Brnik nas je posrkal vase evropski čas; v naglici so mi ob iskanju prtljage skoraj ubili Jožico z njenim lastnim kovčkom!

Olga Kolenc
Moja potovanja
users.volja.net/olgakolenc

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2008092113000329







Domov
Powered By GeekLog