»Kaj počneš, kadar ne razmšljaš,« me je nekoč nekdo slučajno vprašal. S tem vprašanjem me je presenetil, a zmedel me nikakor ni, celo hvaležna sem mu bila za tak izziv.

»Vedno razmišljam,« sem brez obotavljanja odgovorila.

»Pa znaš še kaj drugega?« je drezal vame.

»Vse, kar znam in kar počnem, je tesno povezano s predhodnim razmišljanjem. Tudi sedaj, ko se pogovarjam s tabo, vmes razmišljam.«

»Toda kako je mogoče kaj početi, če obenem istočasno še razmišljaš?« je bil začuden.

»Dovoli mi nazoren primer - kot veš, je glava center našega telesa in zato življensko daleč najpomembnejši organ. V notranjosti glave se nahaja tisti nadzorni center, ki narekuje ostalim organom, kako naj se odzivajo, kako naj med seboj usklajeno delujejo. Po drugi strani ta nadzorni center omogoča človeku kot celoti, da se sploh lahko zaveda samega sebe, svojega obstoja. Vse to se dogaja v tistem delu glave, ki mu rečemo možgani, od zdravja in kakovosti le-teh pa je odvisna usoda celotnega človeškega organizma, to pa je povezano še z eno, zelo pomembno funkcijo možganov, to je s sposobnostjo mišljenja, ki je lahko logično ali pa abstraktno, in predvsem razvitosti umskih sposobnosti človek dolguje največjo zahvalo, pa tudi bi bilo prav, da bi jim izkazal največjo možno pozornost. V glavi se namreč nahaja naša notranja vsebina, ki se preko raznih miselnih procesov izraža tudi navzven, kakor sedaj v najinem primeru, ko se pogovarjava. Zato je sposobnost mišljenja ravno tako pomembna funkcija kakor dihanje, kajti dihamo zato, da da ostanemo pri življenju, da se ohranimo, razmišljamo pa zato, da bi lahko na podlagi tega čim bolj kakovostno živeli, čim več doživeli in ustvarili.«

»Uf, ti si pa prava enciklopedija,« se mi je malce utrujeno nasmehnil, obenem pa sem opazila na izrazu njegovega obraza, da ni pričakoval takšnega odgovora.

»Želela sem ti samo čim bolj tehtno razložiti, zakaj dajem razmišljanju tolikšen pomen ter da sta razmišljanje in delovanje tesno prepletena, saj drugega brez prvega ni.«

»Vidim, da si mi postregla še z »znanstveno« obarvanim moralnim naukom. Mislim, da si danes dovolj razgibala in prevetrila tudi moje sive celice. Vsekakor si mi pomagala preseči moje doslej posplošeno mnenje o razmišljanju in o umskem naporu sploh, za katera iskreno priznam, da sem ju precej omalovaževal. Vsekakor bom vesel še kakšne podobne debate s teboj, menim pa, da sem danes stopnjo svojega »razsvetljenja« že presegel, tako da bodo tudi moje sive celice sedaj imele dovolj gradiva za razmišljanje. Hvala ti, da si to spoznanje podelila z menoj.«

»Hvala, da si tako zavzeto prisluhnil mojemu zagovoru oziroma obrambi mojega mnenja.«

»Le glej, da se ne boš kdaj začela obračati po vetru,« me je modro opomnil, nakar je začnel skrivaj pogledovati na uro.

»Hvala tebi za zanimivo iztočnico. Upam, da imaš še katero na zalogi za naslednjič.«

»Bodi brez skrbi. Žal se bom sedaj poslovil, grem namreč domov razmišljat o najini naslednji iztočnici,« se posrečeno odrežeš, preden se razideva.

Danijela Premzl