NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Moja potovanja - Jordanija   
    sreda, 28. september 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Vse se je začelo z nenavadnim jutranjim prebujanjem. Bila je še tema; prodoren molitveni glas, ki je prihajal z bližnje mošeje, je zarezal v tišino še spečega, trimilijonskega glavnega mesta - Ammana. Presunljiva vibracija zvoka, ki se je razlila preko devetnajstih naseljenih gričev, se mi je zazdela kot najglobji, najbolj dotakljiv jutranji pozdrav.

    »Amerika!« je zaklical bančni uslužbenec sodelavcu čez mizo, ko smo vsi hkrati zamenjali evre v njihov denar. Peš smo se odpravili po ulicah tega velikega, malce neobičajnega mesta, ki leži v hribovitem severozahodnem delu Jordanije. Na hitro grajeni kompleksi betonskih zgradb, od katerih se včasih tudi kakšna podre, delujejo enolično in hladno.

    Amman, ki je danes politično, kulturno in trgovsko središče, je eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu. Kmalu odkrijemo nekaj njenih najbolj pomembnih draguljev, kot je rimski amfiteater s 6000 sedeži, Citadela - zakladnica antične in arabske arhitekture, pa staro mestno jedro - Balada. Arheološki muzej nas kmalu prestavi za več tisočletij nazaj, saj nam odkriva neprecenljivo zakladnico starih civilizacij. 

    »Welcome to Jordan« so pristne besede, ki spremljajo njihov pozdrav. Počutiš se dobrodošel, počutiš se sprejet! Njihova prijaznost, sproščenost in odprtost nas spremljata na vsakem koraku. Občutek je prijeten; ni posiljevanja z nakupi, ni prosjačenja. Ker je mesto zgrajeno na gričih, je hoja po ulicah eno samo planinarjenje, z včasih kar precejšnjimi vzponi. Vroče je, fin prah, ki se dviga s tal, draži oči in dihala. Uf, kako se prileže vroč metin čaj, pa dišeča vodna šiša! Da ne govorim o njihovih slastnih namazih, sveže pečenem kruhu v obliki palačink, kjer pri obroku ne potrebuješ pribora. Čeprav v prenatrpanih delih mesta ni posebne čistoče, se po ulicah širi prijeten, značilen vonj po Orientu. Popoldne smo se povzpeli na še en grič, do Centra sodobne umetnosti. Presunljiv video na temo sodobne civilizacije in fotografska razstava umetnika Halima Al Karima, rojenega v Bagdadu, ki prikazuje prestrašene oči begunskih otrok, so nas znova postavili v svet realnosti.

    Pot smo nadaljevali proti znamenitemu, pradavnemu Jarashu. Ogledali smo si grško-rimske ostanke antičnega mesta Gerasa, ki jih z drugo besedo imenujejo tudi »Vzhodni Pompeji«. Hoja po kamniti Kolonadni cesti je bila prve dni oktobra še vedno peklensko vroča. Pred nami se je širil razgled na lepo ohranjen Artemisov tempelj, Nimfeum, Hadrianov slavolok, južni in severni tetrapilon, dva ogromna teatra, pa edinstven ovalni forum… Čeprav neme priče, nam z ostanki kamnitih podob odstrejo pogled v razkošna življenja bogatih meščanov. Začetek konca sega v leto 749, ko je mesto zrušil močan potres. Vrtinci vetra dvigajo prah ter počasi, a vztrajno brišejo sled. Ponekod molijo iz tal le še zgornji deli mogočnih nosilnih stebrov. Tu so še ostanki sakralnih objektov, kot so cerkve sv. Teodora, sv. Jurija, sv. Janeza, pa sv. Petera in Pavla… Dolga hoja, ogledi vsega naštetega, popotnika »užejajo« in »ulačnijo«. 

    Pot nas je vodila skozi naselje Ajloun do na daleč vidnega križarskega gradu Ajlouna, ki se dviga nad dolino reke Jordan. Lepo ohranjena vojaška utrdba s sedmimi stolpi, postavljena na vrhu hriba, je služila kot obrambna točka. Strateško pomemben, nikoli premagan objekt, so osvojili šele Mongoli. Znan je tudi po golobih pismonošah. S samega vrha nam seže pogled po bližnji in daljni okolici; od bližnjih oljčnih nasadov, do doline Jordan, Izraela in Sirije. Zapeljali smo se do slikovite doline Wadi Orjan, si privoščili krajši sprehod ter se tik pred nočjo zapeljali še na grič preroka Elije.

    Naslednje jutro nas je pot vodila naprej proti jugu. Pokrajina se spremeni in se počasi preveša navzdol, proti obali Mrtvega morja ali Morja soli, Morja smrti… Ob njem leži najnižje ležeče kopno na našem planetu. Morje – jezero, leži v veliki depresiji brez naravnega izhoda, na meji med Izraelom in Jordanijo. V dolžino meri 67 km, v širino 18 km, njegova površina se spreminja in meri okoli 600 km². Napaja ga reka Jordan, ker pa se državi iz nje preskrbujeta s pitno vodo, gladina morja upada. Ker povprečna slanost vode znaša od 28 do 33 %, je drugo največje slano jezero na svetu. Beseda »mrtvo« ima tudi dejanski pomen, saj v tej pravi slanici živi le nekaj anaerobnih bakterij. 

    Zrak je v tem kotlu resnično težak, gričevje Desnega brega na drugi strani pa je, popolni jasnini navkljub, komaj vidno. Spustili smo se na povsem prazno obalo. Zaradi neposlušnosti sem v nosu in ustih kmalu občutila vse prekletstvo slane žlindre. Nazadnje sem le našla pravi način za udobno hrbtno lebdenje na vodi. Sonce in sol žgeta, nobena krema ne pomaga. Namazali smo se z zdravilnim slanim blatom, ki menda pomladi za 20 let, vendar me zaradi nekaj odvrženih bližnjih odpadkov vse skupaj ni najbolj prepričalo. Da bi doživeli pravi čar Mrtvega morja, tiste prave kristale bele soli, bi morali stran od sicer urejenega javnega dostopa.

    Pot nas je vodila dalje, proti najnižje ležečemu naravnemu rezervatu Mujib, ki se nahaja blizu vzhodne obale Mrtvega morja. Pravijo mu tudi »Vzhodni Grand Canyon«. Ta skoraj nezemeljska pokrajina, ki povezuje Mrtvo morje s Kraljevo cesto, nas preseneča s kanjoni, bazeni in slapovi. Stalni pretok vode daje življenjske pogoje čudoviti in pestri biotski raznovrstnosti, tudi endemičnih vrst rastlin in živali. V tem tipičnem habitatu živi eden izmed najlepših gorskih kozorogov, nubijski kozorog (Capra ibex nubiana), ki je bil zaradi prelova že tik pred izumrtjem. 

    Prispeli smo do oznake Mujib Nature Reserve ter se po urejenem dostopu spustili v prvi velik kanjon. Na precej širokem in dokaj položnem prodnatem dnu je voda razmeroma nizka. Po prijetnem uvodnem čofotanju se stene kanjona vse bolj ožijo, gladina vode v strugi pa dviga. Kmalu sledijo prve kamnite zapore, kjer smo se znašli sredi brzic. Voda je bila v začetku oktobra prijetno topla, pravi osvežilni balzam po »napornem« Mrtvem morju. Občutek v kanjonu je vse bolj veličasten; voda hrumi, se peni, preglaša klice navdušenja. Mokre skale so še bolj barvite, zvrsti se pisana paleta barv, od vijolične, rumene, oranžne, do zelene. Temno je, od časa do časa sem se ozrla navzgor, kjer sem s pogledom ujela košček nebesne modrine. S pomočjo lokalnega vodnika in našega Gregorja smo preplezali nekaj najtežjih skalnih zapor in se tako izognili nevarnemu toku. Soteske, ki so še povsem naravne, na srečo še niso posilili z varovali, ki bi privabljala množični turizem. 

    Kanjon se v zgornjem delu mestoma skoraj zapre, visoko nad nami je zagozdena velika okrogla skala. Prebijemo se pod 18 metrov visok slap, ki pada čez skalni previs in se peni čez kamnite pregrade. Vodna simfonija v akustičnem ostenju še pridobiva svojo subtilno moč. Tu se pot za večino konča, zgornji del je dosegljiv le alpinistom.

    Ujela nas je noč, ko smo po naporni in dolgi vožnji le prispeli do mistične Dane. Med razvalinami stare vasice, katere korenine segajo do 4000 let pred našim štetjem, smo hitro našli nekaj življenja. Prijazne mlade Filipinke (domačinke ne smejo delati v gostinstvu), so nas postregle z obilno večerjo, ob tem pa nas vzpodbujale z besedami: »Eat more, eat more!« Spali smo v starih, komaj še stoječih kamnitih hišah. Trije veliki kamni, zagozdeni za tramom tik nad mojo blazino, niso obetali mirne noči. 

    Jutro nam je odstrlo veličasten razgled na naravni park, velik preko 300 kvadratnih kilometrov. V že skoraj povsem porušeno vas se počasi vrača življenje. Arheološki dokazi pričajo o tem vsestransko zelo zanimivem področju, ki je sestavljeno iz verige dolin in gora. Tu se prepletajo kar štiri vegetacijske cone. V tem izjemno raznolikem okolju so našli že okoli 700 različnih, tudi redkih rastlinskih vrst, skoraj 200 vrst ptic in 38 vrst sesalcev. Ko sneg pobeli vrhove gora, se volkovi in hijene spustijo vse do redkih naselbin. 

    Z Leno sva se povzpeli čez južno pobočje visoko nad vas, kjer so razgledi na Wadi Dana še lepši. Zamolkle, tople barve kamnitih skladov so v daljavi bledele in se nazadnje povsem spojile z obzorjem. Lena je iz nahrbtnika privlekla slikarski pribor za akvarel in tako sva se v zavetju velike skale predali prav posebnim užitkom. Po sestopu v vas je sledilo prijetno razvajanje, kot so lečina juha, kava, klepet. Gospodar, uglajen gospod, oče dvanajstih otrok, se je z nama kmalu zapletel v pogovor. Hitro sva našla skupni jezik – poezijo. Zrecitirala sva vsak svojo pesem, pesmi pa imajo na vseh kontinentih povsem isti pomen. Luna nad Dano je ista kot pri nas, ljubezen je povsod enaka…

    Iz Dane nas je pot vodila naprej, do razgledišča nad Petro. Svet pod nami se mi je zazdel kot pregneten plastelin, zamolklih, sivo–rjavih odtenkov. Opoldansko sonce je grelo, nad dolino se je kot tančica dvigal prah. Vse se mi je zazdelo tako skrivnostno in daleč. 

    Ob vznožju gora stoji vas Bdoul, ki jo je vlada postavila za Beduine, živeče v famoznih jamah. Po nekaj kilometrih vožnje proti severu smo se znašli pred precej manj znano Malo Petro, naseljeno že v pradavnini. Mesto, povsem podobno Petri, le da je manjše, se skriva v samem osrčju gora, v Siq al Barid, Cold canyonu, ki je znan po vročem vetru. Tu smo se prvič soočili z nenavadno, več kot 2000 let staro, še ne povsem raziskano, Nabatejsko kulturo. Ostanki templjev, grobov, svetišč in hiš, vklesanih v živo skalo, domiselno izdelani vodni kanali, ostanki čudovitih fresk, so nema priča dela velikih Nabatejskih mojstrov. Tod sta cveteli obrt, trgovina, prepletale so se poti. Mesto je služilo kot glavna postojanka takratnih dolgih odprav, ki so vodile na poti v Jeruzalem, Gazo, Egipt, vse do Sredozemlja. 

    Beduini so nam ponudili vroč čaj, ki se tod tako zelo prileže. Čaj je zanje obred, pravilo, kot je za nas skodelica kave. Nekateri še vedno živijo tradicionalen način življenja, pomagajo pa si s prodajo spominkov.

    Pozabljeno mesto Petra je leta 1812 ponovno odkril švicarski raziskovalec Burckhardt. V rdeče skale uklesano mistično mesto Petra je zapuščina ljudstva Nabatejcev. Spada med eno izmed sedmih svetovnih čudes, ki je bilo izgubljeno celo tisočletje. Turistična in arheološka znamenitost se nahaja znotraj doline Wadi Musa in je od leta 1985 kod kulturna dediščina pod okriljem UNESCA. Tu se prepletajo vplivi različnih kultur, od egipčanske, grške, rimske do mezopotamske. 

    Namesto običajnega pristopa v Petro, skozi kanjon Bab es-Siq, smo naslednje jutro izbrali nadvse zanimivo in malo poznano severno pot, ki se začne ob Mali Petri. Lokalni vodnik Gassab nas je preko puščavske ravnice usmeril levo navzgor, v samo osrčje barvitih gora. Ta pot nas s povsem obratne, običajne strani, pripelje v Petro. Razgledi postajajo z vsakim višinskim metrom bolj veličastni, pot vse bolj strma. Po zaslugi starih nabatejskih stopnic smo se kmalu znašli v senčnem skalnem zavetju. Srečanje s tropom divjih koz je bilo dober znak, da je področje prvinsko. Razgledi so presunljivi, razčlenjen prepaden teren v zgornjem delu deluje povsem neprehoden. Obšli smo nekaj senčnih grap in se po sistemu naravnih polic polkrožno povzpeli visoko, do razgledišča. Tu zgoraj, kjer ni sledu o ljudeh, je zadišalo po kavi in dimu. Ogenj med kamni je prasketal, star možak nas je že čakal s kavo in čajem

    Pogled nam seže preko visokih barvitih gora, do dolin Wadi Musa, Wadi Araba. Vodnik nas je strnil v gručo in na njegov znak smo, po lastni izbiri, upajoč na božjo pomoč, zavpili besedo »Alah«! Glas je v trenutku obkrožil goro in se s presunljivim odmevom ponovno vrnil do nas, nato pa poniknil v vesolju. 

    Sledilo je še nekaj skalnih polic in že smo izstopili na sončen in razgleden plato. Znašli smo se pod pročeljem, ki je tradicionalno poznano kot samostan Al Deir. S svojimi 47 metri širine in 51 metri višine, je največji spomenik v Petri. Sledil je spust skozi Wadi Al Deir, kjer smo se sredi neštetih skalnih stopnic in stojnic s spominki pomešali med turiste. Na oslovskih hrbtih potujejo tudi tisti, ki vzpona ne zmorejo sami.

    »In kje so sedaj tista slovita vrata Nabatejske Zakladnice?« smo spraševali v en glas, ko smo mimo kamnitih pročelij templjev, grobov in votlin, končno prispeli v Petro. Gregor se je le skrivnostno smehljal in pojasnil, da jih bomo že videli, ko bo pravi čas. 

    Pot nas je vodila do Kolonadne ulice, kjer so nekoč stale hiše in tempelji, pa tudi najmogočnejša stavba v mestnem središču – Veliki tempelj. Je ena največjih stavb, ki so stale v Petri, njegova površina je zavzemala kar 7000 kvadratnih metrov. Najlepše ohranjen spomenik je ogromno gledališče, ki so ga v živo skalo sicer vklesali že Nabatejci, Rimljani pa so mesto prilagajali svojim potrebam. V Velikem ali Južnem tempelju, ki so ga Nabatejci zgradili konec prvega stoletja pred našim štetjem, ter v Kasr al-Bint al-Faroun - Palači faraonove hčere je poleg legend še veliko nedorečenih skrivnosti. 

    Mogočna pročelja grobov na drugi strani doline so nam porajala isto vprašanje: »Se tukaj skrivajo vrata Zakladnice?« Nič ne bo, popoldanski vročini navkljub bo znova treba v hribe. Ob zvestem sledenju Gassabu in Jibuttiju (velikemu zelenemu žabcu, ki ga poznajo že vsi otroci v Petri), smo se ob grobovih povzpeli na Jebel Umm Al' Amr. Naravnim prehodom sledi nekaj strmih stopnic, vklesanih v skalo. Wadi Musa pod nami je znova kot na dlani. Dosegli smo zgornjo ploščad, kraj žrtvovanja. Sledil je krajši spust do roba soteske. Gassab je stopil na njen skrajni rob ter nam predlagal, da mu zakritih oči, eden po eden sledimo. Zajelo nas je prijetno vznemirjenje, smeh in nazadnje vzdihi… 

    Globoko pod nami smo v barviti senčni soteski končno uzrli vrata Zakladnice! Po polkrožnem sestopu v sotesko Siq smo stali pred Zakladnico El Kazneh, kjer naj bi faraon skril svoj zaklad. Nad njo kipijo v nebo čudovite barvite stene soteske, ki je nastala s tektonskimi premiki. Ob pogledu na v skalo vklesano pročelje rdečih, rumenih in oranžnih barv, nihče ni ravnodušen. Postavil naj bi jo nabatejski kralj Aretas III, pomagali pa naj bi mu celo arhitekti iz središč helenistične kulture v Sredozemlju. 

    Sledil je povratek skozi sotesko po običajni turistični poti pristopa. Živahno je, turistov in ličnih kočij je za malo mravljišče. Ko se ozremo nazaj, kmalu zagledamo tisto tako značilno, svetu poznano razglednico Petre! Dvajsetminutna pot skozisotesko se širi in oži, Nabatejci pa so jo ponekod tudi ročno izklesali in razširili za svoje potrebe.

    Kraljeva cesta nas je vodila na jug, do puščave Wadi Rum, znane tudi kot Valley of the Moon. Naseljevalo jo je več kultur, svoj pečat pa so ji zapustili tudi Nabatejci, kar lahko vidimo v obliki kamnitih slik, grafitov in templjev. Tod so nekoč potekale dolge trgovske poti s svilo in začimbami. 

    Wadi Rum je danes en pomembnih turističnih ciljev, ki Beduinom v Jordaniji prinaša dohodek. Bogata ponudba različnih safarijev in pohodništva s plezanjem privablja vse več tujih turistov. Mlad šofer, ki je izgledal še skoraj otrok, nas je s terencem zapeljal do vstopa v puščavo. 

    Lokalni vodič Suliman ­- mlajši nas je peljal v Khazali, čisto kratek prvi kanjon. Vstopili smo v svet nadrealizma, v svet nenavadnih skalnih formacij. Granitni sklopi in peščeni klifi, ki se dvigajo iznad obsežnih puščavskih dolin, sestavljajo ta edinstveni kraj na planetu. Desno nad nami se dviga 1734 metrov visok Jebel Rum, ki je poleg Jebel Um Adaami drugi najvišji vrh v puščavi in predstavlja sedem stebrov modrosti. 

    Oktobru navkljub vročina še ni popustila. Hladni vetrovi, ki pihajo iz osrednje Azije, pozimi povsem ohladijo peklenskopregreto puščavo. V morju oranžno rjavega peska raste le nekaj pritličnih grmičkov, s pomladjo pa se pojavi mnogo redkih in endemičnih rastlinskih vrst. Bogata je tudi fauna; v Wadi Rumu živi okoli 120 vrst ptic, peščena mačka, sivi volk in lisica. Pot nas je z manjšimi vzponi in spusti vodila preko puščavskih ravnic, do Jabal Umm Fruth Rock Bridge. Je le eden od mnogih naravnih skalnih mostov v Wadi Rumu. 

    Mistična podoba krajine je v zahajajočem soncu vse bolj žarela. Razum vsaj meni ni več deloval, bila so še samo čustva. Z nočjo smo prispeli do skalne kotanje pod Jebel Burdah, kjer smo nočili pod zvezdnatim nebom. 

    Zjutraj smo se povzpeli za 350 višinskih metrov do naravnega mostu Burdah Rock Bridge na gori Jebel Burdah. Pot išče naravne prehode, je pa tudi nekaj prostega plezanja. Skozi skalni predah smo prispeli pod most, razgledi so veličastni. Čez zadnji, najbolj izpostavljen skalni obok, sta nama z vrvjo pomagala naša vodnika

    Popoldne so nas z džipi zapeljali do Anfaishiyya – inskripcij iz prazgodovine. Znova smo vzeli pot pod noge, vse dovelike rdeče sipine, Grand red dune. Ob pogledu na zaobljeno goro peska, ki dviga nad nami, mi je skoraj zastalo srce. Dobršen del vzpona nanjo sledi preko razbitega skalovja, vršni del pa je zaradi pogrezajočega se peska kar naporen. 

    Sledila je hoja s spusti in vzponi, sledil je še zadnji sončni zahod. Čaroben večer nam je popestrila še beduinska večerja, spečena globoko pod peskom na prav poseben način. Velik šotor, pod katerim smo nočili, se mi je po vsem doživetem zazdel kot mali hotel.

    Vrnili smo se v vas Rum in tako sklenili krožno pot skozi puščavo. Pot nas je vodila v Aqabo, v mesto, ki je bilo zaradi strateške lege na stičišču trgovskih poti med Azijo, Afriko in Evropo, naseljeno že v pradavnini. Ohranila se je le utrdba Mamlukov in ostanki nekdanjega mesta Alie. Danes je, poleg turizma in industrijske dejavnosti, pomembno upravno središče južnega dela države. Neprecenljiva naravna vrednota je modri koralni greben, ki velja za enega izmed najlepših na svetu. Žal pa zaradi fosfatov, njihove glavne izvozne surovine, ob obali gradijo objekte, kot so pristanišča in ladjedelnice. 

    Jordanska obala, ki se v dolžini 27 kilometrov razteza od Akabe do saudske meje, skriva neprecenljiv podvodni svet, kjer domuje na tisoče morskih rastlin in živali. Pot nas je vodila južno od Aqabe do beduinske vasi. Nahaja se tik ob koralnem grebenu, kjer si v enem izmed potapljaških centrov lahko sposodimo običajno, pa tudi zahtevno podvodno opremo. Že po nekaj plavalnih zamahih uzremo pod vodo razvejan in oster koralni greben, nenavadnih barv in oblik. Čaroben podvodni svet pa je hkrati tudi nevaren. V grebenu se skriva kar nekaj vrst strupenih koral in rib, kot je na primer komaj opazna riba veščec (angl. Stonefish, latinsko pa Synanceia verrucosa) iz rodu bodik (Scorpaenidae). Hrbtne bodice ob vbodu vbrizgajo toksin, ki je smrten tudi za človeka. Čeprav so že vidni človeški posegi v naravo, je ne povsem raziskano področje grebena še dokaj naravno. 

    Sledil je prehod skozi večerno Aqabo. Od vsepovsod diši po začimbah, sveže pripravljeni hrani, po šiši. V labirintu ulic in trgovin z nadvse pestro ponudbo se popotnik kmalu izgubi. Prijazni in nevsiljivi trgovci znajo tudi nekaj slovenskih besed.

    Med povratkom proti severu smo si ogledali še ostanke mogočnega križarskega gradu Kerak. Preko doline Wadi al Mujib – »Vzhodni Grand Canyon«, smo prispeli do gore Nebo, kjer naj bi bil pokopan Mojzes. Z vrha tega 800 metrov visokega hriba, kjer je pravkar zahajalo sonce, smo uzrli pod seboj »obljubljeno deželo«. Po nočitvi v Madabi smo se preko letališč v Ammanu in Istanbulu vrnili pod rodne Alpe.

    Olga Kolenc
    Moja potovanja
    users.volja.net/olgakolenc

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • bližnje mošeje
  • Citadela
  • pečenem kruhu
  • grško-rimske ostanke
  • teatra
  • Ajlouna
  • Pokrajina
  • Mrtvega morja
  • bele soli
  • kanjoni
  • modrine
  • slap
  • stare vasice
  • naravni park
  • rastlinskih vrst
  • Luna nad Dano
  • razgledišča nad Petro
  • Malo Petro
  • tradicionalen način
  • Bab es-Siq
  • divjih koz
  • naravnih polic
  • kavo in čajem
  • samostan Al Deir
  • Wadi Al Deir
  • Kolonadne ulice
  • pročelja grobov
  • Jebel Umm Al' Amr
  • roba soteske
  • vrata Zakladnice
  • oranžnih barv
  • sotesko
  • Wadi Rum
  • skalnih formacij
  • pregreto puščavo
  • fauna
  • naravnega mostu Burdah
  • naša vodnika
  • velike rdeče sipine
  • Čaroben večer
  • Jordanska obala
  • veščec
  • gradu Kerak
  • Wadi al Mujib
  • gore Nebo
  • users.volja.net/olgakolenc
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Jordanija-Amman-Mala-Petra

    No trackback comments for this entry.
    Moja potovanja - Jordanija | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,41 seconds