Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20071216173500109

Božič za mojega dedka čas sobota, 24. december 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Anonymous Moj dedek ni poznal božička, ki se pripelje s sanmi, pristane na vrhu strehe in se spusti po dimniku, poje piškotke, spije mleko, pusti darila in gre k naslednji hiši. Bistvo njegovega božiča je še dandanes praznovanje Jezusovega rojstva. Moj dedek je veren človek in njegova vera v stvarstvo, ne samo v Boga, je neomajna. “Božični čas se začne na prvo nedeljo v decembru,” se je glasil njegov prvi stavek, ko sem ga vprašala o božiču. “K maši smo šli že ob šestih zjutraj, k tako imenovanim 'zornicam'. Tudi otroci smo radi zahajali, saj smo se veselili še posebej lepo okrašene in razsvetljene cerkve.” Tudi jaz nisem poznala božička. Sem pa pisala pisma dedku Mrazu. V cerkev nisem rada šla, ker me je vedno zeblo v noge in roke. Kljub temu sem vsako leto zaneseno opazovala pred oltarjem razstavljene velikanske jaslice s številnimi potočki iz alu folije, zelen mah, na katerem so se pasle plastične ovce, se sprehajali pastirčki in si skupaj s Svetimi tremi kralji ogledovali rojeno dete, ponosnega očeta in milo Marijo. “Dan pred božičem, torej 24. decembra, je bil obvezen strogi post. Zajtrkovali nismo, le za 'obed' (kosilo) smo se lahko do sitega najedli fižola 'na suhem' in kuhanih 'klöcof' (krhljev), večerja je bila spet skromna. Ob polnoči smo šli k polnočnici, še prej pa smo okrasili božično drevesce z orehi in jabolki.“ K polnočnici sem šla samo enkrat. Mama nama je s sestro navila lase in med čakanjem na pozno mašo smo gledale televizijo, seveda smo zaspale. V cerkev smo prišle sicer pravočasno, ampak utrujenost me je premagala in vnovič sem zadremala naslonjena na steno. Prebudil me je preplah. Skozi priprte oči sem videla mlado dekle in dva moška, ki sta jo držala, da ni padla. Peljala sta jo na svež zrak, ker se je v gneči onesvestila. “Na sam božič smo imeli svečano kosilo,” nadaljuje dedek. “Pod mizo je gospodar zložil poljske pridelke in manjše orodje. Usedel se je na svoj stol z oblazinjenim sedežem in čakal, da so gospodinje na mizo naložile najrazličnejše dobrote. Ampak še bolj kot božiča smo se otroci veselili 26.decembra, praznika svetega Štefana. Na ta dan smo hodili voščit obilno letino in v zahvalo so nam gospodinje podarile jabolka, krhlje, pa tudi orehe.” In tako se je besedo za besedo približevalo novo leto. “Tudi na Silvestrovo smo šli od hiše do hiše in peli, majhni otroci, ampak tudi fantje. Vsak otrok je dobil kos koruzne pogače, fantje pa vino,” je dedek zaključil svojo pripoved in umolknil. Bogve, kaj se mu je pletlo po glavi. Vprašala ga nisem, ujela sem se v lastne misli. Spomnila sem se sintesajzerja, na katerega sem vsako leto za božič odigrala pesem Sveta noč, na mamo v kuhinji, očeta v dnevni sobi, dedka in babico, ki s kavča opazujeta dogajanje, domačih jaslic, postlanih s svežim mahom, ki ga je mama vsako leto nabrala v gozdu in mravljic na njem, sestre in trenutka, ko bomo ugasnili vse luči in prižgali “božič,” kot pri nas imenujemo božično smrečico. Poskušam priklicati družinsko srečo, ljubezen, svetost, objeme, a mi spodleti. Mogoče kdaj drugič. Valerija Hozjan Komentarji (0) www.pozitivke.net