NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  • nedelja 01-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 02-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 04-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • petek 06-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • sobota 07-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • ponedeljek 09-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 11-nov
  • Maribere: Mazohistka

  • petek 13-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • nedelja 15-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 16-nov
  • Pobeg iz zaklenjene sobe - escape room Maribor

  • sreda 18-nov
  • Escape room The Key Ljubljana

  • petek 20-nov
  • Zapri oči in občuti najglobljo igro Sensperience

  • sobota 21-nov
  • Poročni sejem na Ljubljanskem gradu

  • petek 27-nov
  • 36. Slovenski knjižni sejem

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Anakonda in podokničar   
    petek, 28. oktober 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: kanika59

    V hišo, v kateri sem živel s starši, bratom in sestro, smo se vselili spomladi leta 1956. Sem smo prišli iz Frama. Oče in mama sta parcelo kupila tik nad cesto Maribor – Ljubljana. Prejšnji lastnik je bil gospod Pokrivač iz Morja, tako se je pisal. Meni, ki nisem in nisem mogel razumeti, se je zdel priimek zelo zanimiv, Pokrivač.

    Bil pa je kmet, prav iz vasi Morje. Oddaljenost od drugih krajev tam naokoli je bila razmeroma velika; na primer, do Frama je bilo približno 1 uro in še nekaj čez, seveda peš; do Rač enako in še to si moral skozi gozd Dobravo; prav tako oddaljena je bila tudi Polskava. Obisk Maribora ali Slovenske Bistrice je bilo podobno potovanju v neznano, ali še bolj slikovito potovanju na luno. Čeprav se o tem, o luni, ni kaj dosti govorilo.

    V tistih časih bi takšno razmišljanje oblasti imenovale 'zahodno sranje'. Avtobus v obe mesti je vozil enkrat na dan, seveda, če ni bil v okvari. Pa še to se je moralo na avtobusno postajo pri Finžgerju, kjer si čakal, dokler se ni pri zibal težko pričakovani avtobus. Zaradi tega smo se držali kar doma, čemur se pa jaz nisem preveč upiral, saj mi potovanje po širnem svetu ni kaj prida ugajalo. Vendar sta oče in mama, takrat še oba relativno mlada, rada šla na kakšno zabavo; s tem mislim, da sta včasih zavila na kakšno vaško veselico, se pravi gasilsko ali lovsko, ki pa jih tiste čase ni bilo na pretek, saj je bila v modi parola: »Nema odmora, dok traje obnova!« Kljub temu sta se oče in mama odločila in sta šla še v Rače, kjer so vrteli filme kar v Račkem gradu.

    Pri tem pa se je vedno pojavil problem: kaj pa mi, mi otroci, sestrica Dora, brat Tonč in jaz, kam z nami? Velikokrat je problem rešila mamina mlajša sestra, teta Anka, ki pa ni bila kaj dosti starejša od brata Tonča, kar je bilo opaziti še kar lepi čas po hiši.

    Vedno pa teta ni bila na razpolago in takrat smo se morali organizirati na drugačen način; pomeni, da smo bili sami samcati v hiši zraven gozda, v katerem je po našem kar mrgolelo raznih zveri in gozdnih pošasti, še posebno, ko je pihal veter in je kazalo, da bo »goša«, kot ji pravimo, hišo posrkala vase, da jo bo preprosto požrla.

    Za hišo je bila velika jama polna vode in v njej polno žab. Nastala je tedaj, ko smo gradili hišo. Kjer so pa žabe, so tudi kače. Spomnim se, kako je mama vpila. Bila je v WC-ju »na štrbunk« in klicala očeta: »Tone hitro, kača«. Ker je mama tako vpila, sem tisti mah pomislil, da je v najslabšem primeru anakonda in da bom videl strašen prizor: mamine noge viseče iz anakondinega gobca, pa vendar ne. Bila je le belouška, ki se je spuščala po stebru ute, v kateri je bil WC, in na njem (v njem) mama. Oče je rešil mamo pred strašno kačo tako, da jo je pokončal z lopato in jo vrgel ven na travo. Tisti mah sem stekel po sosedova dekleta, da jim pokažem s kakšno nevarnostjo se je soočila mama. Kača je bila dolga najmanj 1 meter, pa čisto zares, in v očeh sosed sem bil kar junak, ko sem spremljal borbo očeta s kačo, »na življenje in smrt«, vam pravim.

    Kot sem že omenil, sta starša odšla od doma in tete ni bilo, da bi nas »merkala«. Takrat sva se z bratom, po nasvetu očeta, zatekla rezervnemu scenariju in vsi trije smo odšli na podstrešje, kjer je bilo polno listja (listje je bilo na podstrešju zaradi izolacije) in razne »kložnje«. Oče nam je še zabičal, da ne smemo nikomur odpreti vrat in, če bi nas kdo klical, da se ne oglasimo, je še dodal, potem sta z mamo odšla.
    Sprva smo se igrali in poskušali obuvati stare čevlje, kar pa me je dodobra prestrašilo, ko sem na desno nogo vlekel mamin škorenj. Noga ni in ni hotela zlesti vanj. Škorenj sem dvignil v zrak, da bi videl, v čem je težava, takrat pa je iz njega padla kača in pobegnila proti vratom. Na žalost, pa nam je ni uspelo ujeti.

    Tako smo bili zaposleni z iskanjem pobegle kače, da nismo opazili, da se je počasi spuščal mrak in da je bilo potrebno zapreti vrata in jih zapahniti. Z bratom sva si uredila ležišče v listju in pomagala še sestrici. Vzela sva jo na sredino, tako da se je med takima junakoma, kot sva bila (sva še) midva, počutila bolj varno. Ležeč na hrbtu in do vratu zakopan v listje sem gledal v strop, ki se je počasi izgubljal v temi, zato sem videl samo še obrise tramovja in skozi špranje se je plazila lunina svetloba. Z desno roko sem potipal, če je sestra dovolj obložena z listjem in po tihem povprašal brata, če še bedi. Brat pa mi je dejal z napol tihim glasom: »Pst, nekaj čujem, zunaj nekdo hodi.« V glavi mi je začelo šumeti, ne toliko od strahu, ampak bolj od tega, ker sem napel vse sile, da bi slišal, če je kaj. Slišal sem sovo, kako se je oglašala, pa pokanje vejic v gozdu, pa žabe v mlaki.. vse je bilo naenkrat tako glasno, da nisem slišal, da nekdo hodi okoli hiše, kot je trdil brat. Od samega strahu se nisem spomnil nič pametnega, ko sem naenkrat skozi reže na podstrešnih vratih zagledal senco, ki je spregovorila: »Otroci odprite, vaš oče sem!« Nato pa še: »Kje je mama?« Vsi trije, takrat se je oglasila tudi sestrica, smo začeli odgovarjati, da vemo, da ni oče in da oče in mama takoj prideta in da ne bomo odprli. Nekaj časa je še vztrajal, da odpremo, potem se je po lestvi spustil na tla in odšel v noč. Brat in jaz sva se takoj organizirala. Čeprav z veliko stisko, sva v roke vzela, brat sekirico, jaz pa manjši kol. Še bolj mi je postalo tesno, ko sem se spomnil na Rihteriča, ki je ubil gospo Finžgarjevo v gostilni (v Morju pri avtobusni postaji), takoj po vojni, ko mu je ta rekla, da ga pozna in da ga bo prijavila oblastem.
    Po prihodu mame in ate smo bili še močno pod vtisom dogodka in skoraj tudi njima nismo odprli vrat.

    Vendar se je vse dobro končalo, mama je prišla domov in bilo je konec vojne. Svojih pomislekov nisem povedal, sestrica pa je obema rekla, da nas je obiskal čarovnik.

    Tistikrat še nisem razumel, kaj pomenijo nočni pohodi nekaterih, ki imajo slabi spanec. Prav tako tudi še nisem vedel, kaj se to pravi hoditi pod okence. Danes mi je že marsikaj bolj jasno in tudi vedenje o nočnih pohodih mi je bližje.

    Tisti ali tisto pa v tistem času, ko se je dogajala moja zgodba in je v njej nastopal v glavni vlogi, po mojem prepričanju tudi ni mogel vedeti, da s svojim početjem dela nekaj, kar ni bilo v duhu poštenega. In kar je še bolj boleče, s svojim početjem je ustvarjal prostor, v katerem je "bival" slab zrak in negotovost.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Anakonda in podokničar | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,87 seconds