Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080921121548272

Moja potovanja - Dolomiti - Brenta petek, 28. oktober 2016 @ 06:02 CEST Uporabnik: Pozitivke FERRATA BRENTARI Kljub temu, da sem velik individualist, ki ceni svobodo in neomejeno gibanje, se vsaj enkrat na leto ne morem izogniti čredništvu. Tu so moji stari prijatelji, skupaj smo preživeli že veliko lepega, v soncu in dežju, snegu in mrazu. Spomin na težke trenutke s časom zbledi, ostanejo le lepi spomini. Enotedenski program osrednjega izleta PD Nova Gorica (avgusta 2002) je bil precej natrpan. Dolomiti Brenta, pogorje Sella z vzponom na Piz Boe, Karnijske Alpe z vzponom na Monte Coglians in še kaj malega vmes. Po večurni vožnji z avtobusom smo si v Roveretu ogledali spomenik žrtvam v vojnah. Pot smo nadaljevali mimo Trenta in po deželni cesti do našega prvega izhodišča, idiličnega mesteca Molvena. Malce uporno smo se, utrujeni od vožnje, ozirali proti brentskim goram. Zakrite so bile z oblaki vodonosci in le sem in tja se je prikazala njihova skrivnostna silhueta. Ob zvokih inštrumenta našega harmonikarja Dušana smo hitro premagali štartno krizo. Ko smo stali vsak v svoji »čajbici« na žičnici, s katero smo si skrajšali uro hoje, so že padali prvi zdravi vici. Pot se lagodno vzpenja skozi prepaden, a še poraščen svet. Kmalu preide v mulatjero, nato pa v tisto pravo, gorsko stezo. Začelo je deževati in pisana karavana je le počasi napredovala. Kljub temu, da je dež ponehal šele v zgornjem delu poti, nam ni mogel pokvariti romantične idile. Nad gozdno mejo smo skozi zadnje, vitke macesne zrli na mehke travnate preproge. Segajo do navpičnega ostenja, ki se konča v drznih, skalnih ostricah. Flora je bila navkljub poznemu času še vedno lepa. Hudourniške struge so bile napolnjene in vedeli smo, da ne bomo žejni. Pozabila sem na merilec časa – uro, nisem jo potrebovala, bila sem na dopustu. Občutek svobode mi vselej daje poseben čar. Če se le da, sledim poti sonca. In kako malo pravzaprav potrebuje človek. Vse, kar rabiš, je strnjeno v nahrbtniku. Po petih urah hoje smo se nastanili v koči Pedrottti – Tosa, na višini 2483 metrov. Po lepem sprejemu in dobri postrežbi smo se razživeli, se pogovarjali in prepevali vse do omejene ure. Prebudili smo se v jasno jutro. Barve jutranje zarje so v daljavi prehajale v sivino, ki je napovedovala popoldanske plohe. Na te nas je opozoril tudi oskrbnik. Nestalno vreme nam je predstavljalo največji problem. Vendar smo imeli neverjetno srečo. Ponoči je obvezno deževalo, jutra so bila jasna. Popoldne, ko so se pojavile plohe, pa smo se ponavadi že vračali na izhodišče.   Naša prva tura je bila krožna pot, ki se na začetku zložno dviga proti Cimi Tosi (3173 m), nato pa zavije levo, proti Sella della Tosa. Obsijalo nas je jutranje sonce. Srkali smo vase vse lepote teh ponosnih, kamnitih gmot, ki so se iz nedrij Zemlje, kdo ve kdaj in kako, dvignile proti nebu. Prepoznavali smo najvišje vrhove kot so Cima Brenta Bassa, Cima Margherita, Crozzon di Brenta in druge. Po uri hoje smo prečili prvo snežišče in si pred vstopom v ferato Brentari, na približno 2800 višinskih metrih, nadeli pasove in čelade. V trenutku smo se znašli sredi lestev in jeklenic, ki so lepo in varno speljane preko navpičnih sten. V zgornjem delu sledijo naravnim prehodom in se nadaljujejo preko celotnega južnega masiva. Nepozabno! Škoda le, da nas je že začela »zalivati« mlečno bela megla, ki so jo iz dolin gnali vetrovi. Kot bi nam nekdo odstiral in zastiral zavese. Pa vendar, odstiral dovolj, da smo si s koščki razgaljene lepote nahranili vsak svojo dušo. V spodnjem delu so nam ponovno skrajšale plezanje navpične jeklene lestve, ki se končajo v kamniti in v zgornjem delu zaprti grapi, na velikem, strmem snežišču. Vse naokrog kipijo v nebo nove in nove gore, Bocca d'Ambiez, Cima d'Ambiez, Cima d'Agola …Vse prej naštete so se že skrile v ozadju. Oddrsali smo čez snežišče do udobne steze. Sestopili smo do koče Agostini (2410 m) in si privoščili krajši počitek. Pred nami je bil še triurni povratek čez Forcolotta di Noghera, Sentiero Palmieri, nad Pozza Tramontana, nazaj na kočo Pedrotti. POGORJE SELLA-PIZ BOE  Naslednje jutro smo sestopili v Molveno, odšli do jezera in se najbolj pogumni tudi pošteno okopali v njem. Vožnjo smo nadaljevali skozi Cavalese (Val di Fiemme), Canazei (Val di Fassa), do prelaza Pordoi. Zadnji trenutek smo ulovili zadnjo žičnico, ki je tega dne odpeljala na pogorje Sella. Kakšna sreča, sicer bi nas ponovno čakala triurna hoja. Ko smo se po nekaj pičlih minutah znašli na ploščadi zgornje postaje, nismo mogli verjeti svojim očem. Kot da so bili vinogradi, pa nasadi zorečih jabolk, mimo katerih smo se vozili, le sanje. In mesta, bogata dveh različnih kultur, kjer bi se dalo marsikaj ogledati… Pa vendar, bili smo tu, v svetu, ki je spominjal na nek drug, povsem kamnit planet. V daljavi na novo zasnežena Marmolada, pa Tofane, Monte Civetta, Monte Pelmo. Bili smo kar malce izgubljeni, kajti dogodki so se prehitro vrstili. Do koče Piz Boe je bilo le še uro in pol. Vso noč je lilo kot iz škafa. Dež se je z močnim vetrom zaganjal v šipe. Ležala sem ob oknu in mislila sem, da nas bo nekam odplaknilo. Z jutrom pa se je znova vse umirilo. Do vrha Piz Boe (3152m) ni bilo več daleč. Steza na izpostavljenih mestih lepo zavarovana. Razen razmočenega terena nikjer nobene nevarnosti. En sam čudovit razgled in slutnja, da ne bo dolgo trajal. Helikopter, ki oskrbuje kočo Fassa, le ta stoji na samem vrhu, je pravkar priletel v izvidnico. Opazovali smo njegov manever na tej višini in bili vsak po svoje prevzeti. Predala sem se občutkom in zrla na stopničaste terase, ki kot odsekane padajo do zelenih prelazov. Zaselki v dolinah so bili videti od tu kot daljna človeška obrežja. Melišča kot veliki, beli jeziki silijo navzdol in govorijo o večnih procesih. Nekateri skrivaj, drugi brez zadržkov, smo tlačili v žepe kamne in se borili z odločitvijo, kateri je lepši. Meni je kamen najlepši spomin, del identične pokrajine je. Lahko bi iz njih že zazidala paradano… Čez glavni greben smo sestopili do koče. Ker je bilo časa dovolj, smo prehodili še precejšen del pogorja , ki se razteza na nasprotni strani. Ker je tu precej višine, se le rahlo dvigajo vrhovi s spoštljivo višino – Pisciadu, Sas dai Ciamores, Forc. dai Ciamores, Piz Beges, Piz Miara (2965 m), do koder smo prišli tudi mi. Mogočno Groppo Sella zakjučujeta na tej strani še Piz Gralba in Piz Selva. Vsem naštetim prav malo manjka do treh tisočakov. Bogovi so bili milostni z nami, še pred dežjem smo bili na varnem. Vse osebje si tu zasluži še posebno pohvalo. Kljub oskrbi s helikopterjem je ponudba dobra, postrežba hitra, povsod vladata red in čistoča. Verjetno pa je bila pomembna tudi naša vloga – vloga gosta. In vloga našega glavnega vodje, Rajka. On to zna, znata pa tudi Dušan in Miha s svojo pesmijo. Pa vodnika Milena in Jože, ki sta na turah vdano prenašala vse naše muhe. Tako so nastali v ubrani skupini in v družbi prijaznega osebja, kljub napornim dnem, nepozabni večeri. KARNIJSKE ALPE - MONTE COGLIANS Naslednji dan smo se vrnili na Passo Pordoi. Pred nami so bili še trije dnevi. Ker pa smo skupina, ki mora vsak dan znova čim več doživet, smo si na poti čez prelaz Falzarego ogledali še Lagazuoi, vojaške gorske objekte – muzej v naravi. Bil je edini deževen dan in prelisičili smo ga. Žičnica nas je potegnila na izhodišče, kjer je vstop v kaverne. Primerno opremljeni smo se namesto navzgor, spustili po kavernah navzdol. Občutili smo delček tesnobe, ki v takem okolju vselej preide na obiskovalca. Po dobri uri spusta smo se spet znašli na svetlem, uro stran od avtobusa. Čez Cortino d'Ampezzo, Sappado, Forni Avoltri, smo pozno popoldne prispeli do Colline. Bili smo na našem tretjem, zadnjem izhodišču. Še zadnjič maksimalno otovorjeni smo se povzpeli do prelaza Volaia, do koče Lambertenghi Romanin (1970 m). Stoji na italijanski strani malega smaragdnega jezerca, čez katerega poteka meja z Avstrijo.V času glavnega razcveta mora biti tu pravi raj. Vsestransko zanimivo področje, tako z zgodovinskega, kot tudi geološkega stališča. Splošno idilo motijo le sledi, ki jih je tu pustila vojna. Mi smo v tej izdatni ponudbi iskali, kje je še kakšen vrh, ki bi ga kljub natrpanemu programu še lahko osvojili. Tako smo se zgodaj zjutraj podali na s travnatimi strminami obdan Rauchkofel. Na vrhu je bilo tako malo prostora, da smo se morali razvrstiti v dve skupini. Kljub temu je bil kljub spoštljivi višini (2460 m), videti ob mogočnem Monte Cogliansu (2780 m) prava krtina. Sestopili smo do koče Pichl na avstrijski strani jezera. Uživali smo v razgledih in opazovali svizce, ki imajo tu pravcato naselje. Popoldne smo bili prosti. Po šestih dneh hoje in plezanja v visokogorju nam je kar prijalo malce počitka. Nekateri so, še vedno polni energije kar rinili nekam navzgor. Drugi so iskali redke, malce podhlajene borovnice ali pa so se kljub nizkim temperaturam poizkusili celo sončiti. Nekaj pa nas je bilo bolj turistično usmerjenih. Kmalu smo ugotovili, da je pivo najboljše na avstrijski, kapučin pa na italijanski strani. Zadnje jutro. Karavana je krenila proti Monte Coglians (2780 m). Ker sem po teh poteh že hodila pred leti s prijateljem, sem kar vedela, kaj me čaka. Razen vstopa v steno, ki pa je lepo zavarovan, je celotna pot dokaj enostavna, vendar dolga in v celoti izpostavljena soncu, zato pa s polnimi nahrbtniki na ramah precej naporna. Po večurni hoji smo prišli do zgornjega dela, kjer se začne veliko, zoprno melišče in se konča v razbitem skalovju. Od tu pa do vrha ni več daleč. Zaradi padajočega kamenja čelada tu ni odveč.Tudi ta vrh nudi čudovite razglede, ujeli smo zadnje trenutke, kajti vremenska slika se je ponovila. Srečni, ker smo dosegli vse zastavljene cilje, smo čez kočo Marinelli sestopili v dolino, kjer nas je potrpežljivo čakal naš voznik. Pobrskali smo po nahrbtnikih in iz vsega, kar nam je še ostalo, napravili pravi mali piknik. Jasno, brez harmonike, pesmi in dobro skrite domače kapljice ne bi bilo prave pike na »i« koncu našega izleta. Olga Kolenc Moja potovanja users.volja.net/olgakolenc Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog