Mušice nad vodo so dale slutiti, da bo deževalo, saj so se v rojih kot zlovešči stebri spuščale in dvigale nad gladino temno zelenega tolmuna. Kot sence globin so ribe prežale na plen, ga čakale, da je priletel od zgoraj, iz neba, ga prijele in jih že ni bilo več. V celotnem prostoru se je čutila napetost, nemir narave je bil v zraku, v vodi, med drevjem, v vsej okolici struge potoka.
Samička vodomca, ki je imela gnezdece pod skalnim previsom, je precej živahneje letala med vodnimi kapljami, ki so še v zadnjih sončnih žarkih blestele in žarele kot biseri narave. Vse je bilo čutiti, kot da se pripravlja na nekaj grozečega, na nevihto; tudi zvoki žuboreče vode in oddaljeno grmenje na vzhodu je napovedovalo. Vsi so najavljali, da se potok pripravlja za sprejem, kar mu bo dano, položeno v strugo; da se bo moral boriti s silami, ki so ga že na tisoče let delale le še bolj močnega, bolj odpornega in osamljenega v tem.
Sedela sta na robu tolmuna in opazovala življenje, ki se je odvijalo okoli njiju. S pogledi sta bila zamaknjena v dogodke, saj sta bila del žive narave, ki je umirala zato, da so drugi živeli življenje zmagovalca. Petje kukavice je zaobjemalo celostno podobo narave in ji dajalo pomen dogodkov, saj je verjetno iskala, kam bi položila svoje bodoče potomstvo in nanj pozabila.
Ona je bila vsa kot zavita v mavrico. Žarki, ki so pronicali skozi mlado bukev, so jo oblivali in jo delali še lepšo, še bolj mikavno. Bila je kot vila, ki prihaja k vodi, da se odžeja in s svojo podobo še polepša lepoto kraja. On jo je gledal, kot da bi si jo hotel za večno vtisniti v spomin, jo zakleniti vase in poglobiti v dušo. Ob njej se je počutil tako, kot da lebdi; bilo mu je prijetno in šum vode v potoku je odnašal njene besede naprej, dalje od njega; bilo mu je, da bi kar zaspal. Na vsa njena vprašanja ni odgovarjal, samo poslušal je, kako se njene besede zlivajo, se mešajo z glasom žuboreče vode.
»Kaj mi delaš sedaj?« ga je vprašala, pogledala z modrimi očmi, modrimi kot ocean, ki se pripravlja na orkan, katerega valovi postajajo vse močnejši, vse večji. »Daj povej,« je tiho zašepetala, »reci mi, kaj mi delaš?«. Na njenem obrazu se je zrcalilo zadovoljstvo in sreča, bila je rahlo bleda, njeno dihanje je govorilo o dogajanju v njeni duši, v njenem lepem telesu polnem življenja in strasti. Bila je kot čaša ljubezni, polna čaša, ki jo je treba izpiti do dna in jo zopet napolniti z ljubeznijo.
Zrl ji je v obraz in spremljal njeno valovanje, polno moči in notranjega boja s silami življenja, jo božal po laseh in poljubljal. »Ljubim te,« ji je rekel, »sedaj te ljubim!« je še ponovil.
Voda je postajala vse glasnejša, bolj je žuborela, vse je bilo slišati, kot da se prebujata iz sna in da sta sanjala, da sta bila skupaj; kot eno bitje sta bila, zlita v celoto telesa, ki ima dvoje src. Nemir ju je obšel, ko sta malo pohitela od potoka v hrib, saj nista želela, da deli kdo z njima to srečo, ki je del njiju in je samo njuna.
Pri vračanju v polje vsakdana si je očital, da ji ni rekel, kar je bilo samo po sebi umevno. Moral bi ji reči, saj si to zasluži. Moral bi ji reči, da je zelo bogat, ker ima njo, ker sta skupaj; in da je bogat, ker je njegova prijateljica. Povedati bi ji moral, pa saj ji je že, da je diamant za brušenje in da je remek delo narave in da prihaja na dan vsa njena notranjost, iz dneva v dan.
Preden sta se poslovila, si je obljubil, da bo prevzel odgovornost za obdelavo tega dragega kamna.
Mušice nad vodo so dale slutiti, da bo deževalo, saj so se v rojih kot zlovešči stebri spuščale in dvigale nad gladino temno zelenega tolmuna. Kot sence globin so ribe prežale na plen, ga čakale, da je priletel od zgoraj, iz neba, ga prijele in jih že ni bilo več. V celotnem prostoru se je čutila napetost, nemir narave je bil v zraku, v vodi, med drevjem, v vsej okolici struge potoka. 
