Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Potovanje-Maroko-Olga-Kolenc

Moja potovanja - Maroko nedelja, 2. oktober 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Po prihodu na letališče v Casablanci smo sredi noči prisedli v prastare taksije znamke Mercedes-Benz. V trenutku mi je bilo jasno, da smo zašli na drug kontinent. Zaznala sem vonj po Orientu, ki je tukaj tako močan, da je skoraj moteč. Iz starega zvočnika je odmevala maroška glasba, ki se nekako ni skladala s povsem zelenim okoljem. »Kaj smo res v Afriki?« Malce utrujeni od celodnevne poti preko Madrida smo otovorjeni z nahrbtniki končno le pristali v enem izmed hotelov. Kmalu smo začutili pravi utrip prostora in časa. Na vsakem koraku se sedanjost prepleta s preteklostjo, ki ji daje čar mešanica različnih kultur, kot so berberska, afriška, arabska, nekaj malega tudi evropska. Kraljevina Maroko je od leta 1956 neodvisna država in se ponaša s čudovitimi naravnimi lepotami: morsko obalo, naravnimi in umetnimi jezeri, oazami in puščavami, ki so pravo nasprotje visokim in zasneženim goram obsežnega gorovja Atlas, z najvišjim, 4167 m visokim, Jebel Toukalom. Morda je ves čar dežele prav v njenih tisočerih kontrastih, ki jih lahko na pravem mestu ujamemo z enim samim pogledom. Očara nas sprehod skozi srednjeveške Medine, kjer se v labirintu ozkih ulic in uličic dogaja tisoč stvari. Tod je možno gibanje le peš, z vozički na dve kolesi ali pa z berberskimi limuzinami - osli. Pa dolina reke Dades, ki je kraj tisočerih kasbahov - naselbin iz lesa in blata. Berberska ljudstva, ki naseljujejo gorate in puščavske predele, iz roda v rod prenašajo tradicionalen način življenja in so živa legenda vrednot, ki jih času na srečo ni uspelo zabrisati. Casablanca Casablanca je najbolj naseljena industrijska in trgovska prestolnica Maroka. Njeno pristanišče je najaktivnejše na afriški celini. Povezuje Afriko, Evropo in Južno Ameriko – Brazilijo ter Argentino. Po ne povsem raziskani zgodovini izvora je mesto leta 1468 napadla Portugalska. Sledili so napadi plemen, zasedba Berberov, leta 1755 pa je mesto prizadel še močan potres. Casablanca je dočakala svoj vzpon v začetku 20. stoletja, po drugi svetovni vojni. Naslednje jutro smo se podali peš skozi mestni vrvež proti najlepši znamenitosti Casablance, mošeji Hasana II. To je druga največja mošeja za Meko. Prevzeti nad stvaritvijo človeških rok smo postali pred mogočno zgradbo z več kot 200 metrov visokim minaretom, ki so jo gradili od leta 1987 do1993. Mošeja zavzema kar 20 tisoč kvadratnih metrov površine in lahko sprejme 25 tisoč obiskovalcev. Pred vstopom smo si spoštljivo sezuli čevlje. Lokalni vodnik nas je popeljal skozi čudovit raj miru, ki združuje vse religije, staro tradicijo in moderno dobo. Sredi mogočne arhitekture glavne molilnice se človek povsem izgubi. Vse, razen muranskega stekla, je izdelano iz najboljših naravnih maroških materialov. Mošeja ima pomično streho in ogrevana tla. Sprehodili smo se skozi prostor 41 fontan, skozi dve tradicionalni kopališči – hammas in druge prostore. Srce mesta je trg Mohameda V, ki ga obkrožajo številne restavracije, hoteli in trgovine. Pri prečkanju cest smo se učili povsem novih pravil, kajti tu velja zakon močnejšega. Voznik, ki bi moral ustaviti v križišču največje prometnice pred kolono peščev, nas je z nezmanjšano hitrostjo prehitel po ozkem delu še praznega prehoda. Nemo smo strmeli za njim in se čudili redu – neredu, ki vlada v prometu. Pešci postojijo pred vozili, ki drvijo naravnost proti njim. Sledi nekaj umirjenih gibov in že pristanejo varno na drugi stani pločnika. Utirali smo si pot po ozkih ulicah mimo pešcev, mimo takšnih in drugačnih vpreg. Ponudba na stojnicah je nadvse zanimiva in pestra, predvsem pa sveža. Živa putka (kokoš) – vzorec, mirno stoji na pultu, pod njo pa je velik mrežasti zabojnik prepoln njenih vrstnic. Trgovec mi ni dovolil, da jih slikam. Najdem drugo, bolj prijazno žrtev. Sveže ribe vseh vrst čistijo kar sredi ulice pred vami, mačke čakajo na svoj plen, vneto brskajo po smeteh ali pa počivajo na stojnicah ob gospodarjih. Diši po takšnem in drugačnem mesu, po sveži zelenjavi in sadju, pa po meti; na kupe jo je, kajti metin čaj je tu zakon, pravilo! Na vsakem koraku nas je presenetila nova oblika trženja. Mati z dojenčkom, z ruto privezanim na hrbtu, preprodaja toaletne robčke, spet drugi vleče iz torbe pisane ure, verižice, rute. Trgovina z računalniško opremo me je opomnila, da le nismo povsem zašli v srednji vek. Polni novih vtisov smo se po ogledu mesta odpravili na dolgo pot do naše naslednje postaje, do mesta Fes. Drveli smo mimo redkih naselbin, mimo nasadov evkaliptusa in plutovca. Poplave, ki so pred dnevi namakale Maroko, so še poudarile kontraste že tako močnih barv, ki, pozni jeseni navkljub, prekipevajo od življenja. Fes – Volubilis – Moulay Idriss – Meknes - Fes Ujela nas je noč, ko smo se tipaje prebijali po ozkih blatnih uličicah brez svetlobe in oken, brez sledu o življenju. Končno smo le prispeli do nekih nepomembnih vrat, za katerimi je sledilo presenečenje. Prostor so osvetljevale sveče, dišalo je po kadilu. Tla so bila prekrita s čudovitimi preprogami, na mizah so nas že čakale pisane keramične sklede. Nepozaben večer, ki sta nam ga pripravila vodiča Tina in Matej, se je še stopnjeval ob tradicionalni postrežbi maroških dobrot in pokušnji pravega rdečega vina. Dodobra »prilagojeni« smo začeli nov dan. S kombijem smo nadaljevali pot mimo stare Medine do trdnjave nad mestom. Pred nami se je razprostrl presunljiv razgled na Fes, na najbolj antično mesto, ki ga je ustanovil kralj Moulay Idriss II. Ob koncu 8. stoletja. Vsa lepota Maroka, vsa kultura je združena v njem! Poseljevali so ga različni narodi. V 11. stoletju je bil simbol afriških Aten. Danes je mesto najpomembnejši versko, politično in umetniško središče. Mimogrede smo si ogledali keramično delavnico, kjer pod prsti rokodelcev nastajajo čudovite mojstrovine. Tradicija, ki se prenaša iz roda v rod, nas vedno znova preseneča s svojo izvirnostjo in lepoto. Pot nas je vodila po kmetijsko najbolj bogatem predelu Maroka. Na trenutke je bilo nemogoče razpoznati letni čas. Nežne zelene ravnice segajo do obzorja, bakreno-rjava sveže zorana prst kliče po setvi. Vmes pa nam slikajo štiri letne čase cvetoče grede krompirja in nepregledno dolge njive zrelih buč vseh mogočih oblik, pa pomaranče in olive. Ženske so se sklanjale nad gredami, ki so oblikovane povsem obratno kot pri nas, kajti ujeti je treba sleherno kapljico vode. Sodobno kmetijstvo se prepleta s staro tradicijo. Obsežna polja brez razmejitve prehajajo v kamnito pustinjo, kjer kmetje med kamenjem orjejo s plugi. Prispeli smo do nekdanjega rimskega mesta, do Volubilisa, ki je bilo zgrajeno v času Jube II in si ogledali Galska termalna kopališča, Venerin tempelj. Lokalni vodnik nas je na hitro popeljal skozi bogato rimsko zgodovino, katere ostanki so dokaj dobro vidni še danes. Od daleč vidno belo romarsko mesto Moulay Idriss, zgrajeno na gričkih, nas je kar samo vabilo na ogled. Petkratno romanje v mesto zadostuje enkratnemu romanju v Meko. Ob prihodu so nas hitro prestregli lokalni vodiči in nas odpeljali na krajši ogled. Povzpeli smo se po ozkih stopnicah do razgledišča, kjer je čudovit razgled na okolico in edini okrogli maroški minaret. Na voljo je tudi osel – taksi, s katerim se utrujen obiskovalec lahko vrne v mesto. Pot smo nadaljevali proti Meknesu, ki ga je v 17. stoletju dal zgraditi mogočni sultan Moulay Ismail. Imperialno mesto, imenovano tudi »maroški Versailles«, se ponaša z najlepšimi vrati Severne Afrike - Bab El Mansour, z najstarejšo mošejo, s čudovitim mavzolejem, kraljevo palačo in velikim trgom, mestom trgovanja in druženja. Mesto je sestavljeno iz dveh povsem ločenih delov, antičnega in sodobnega. Leta 1755 ga je, prav tako kot Lizbono, porušil potres. Po sprehodu čez Medino smo začutili pravi maroški utrip, nato pa smo se vrnili v Fes. Večer v Fesu je bil prekratek, kajti ozkih, labirintom podobnih uličic in sukov je preveč, da bi si lahko ogledali vse v enem zamahu. Neznosen smrad, ki se neprestano širi iz odpadkov, kmalu prevladajo druge vonjave. Ponudbe so kar deževale. Najprej je sledilo vabilo na vroč metin čaj, nato razstava preprog, šalov ter pregrinjal, ki jih ročno tkejo v Maraku. Tu se v malih ročnih delavnicah šiva in tke tako, kot pred stoletji. Povsod je sledil isti obred; posedli so nas v krogu, skuhali čaj, nato pa razgrnili pred nami na tleh goro preprog. Sledila so prva bolj ali manj uspešna barantanja, predvsem pa razočaranja trgovcev. Zmanjkalo nam je časa za temeljitejši ogled tovarne usnja z večstoletno tradicijo, zato smo se vrnili še naslednje jutro. Čez Srednji Atlas Pot nas je ta dan vodila čez Srednji Atlas, preko neštetih oaz, do najlepše maroške puščave. Pokrajina se kmalu spremeni. Puste pašnike, kjer se pase drobnica, popestrijo nasadi oljk, evkaliptusa, kasneje pa še libanonske cedre, ki pričarajo mistiko. V francoskem turističnem središču smo se zaradi zelenja in evropske arhitekture počutili skoraj kot doma. V okolici so nas presenetili bogati gozdovi, ki počasi prehajajo v pašnike, ti pa se končajo v golih in zaobljenih gričih. Prispeli smo na planoto. Neskončno globoko nebo se pne nad golo, nežno-zeleno pokrajino. Znova sem mislila, da je pomlad, in to tista aprilska. Ničesar ni, le daleč na obzorju se dvigajo hribi, ki so me spominjali na pravkar ohlajeno magmo. Kamnite ograje pričajo o ljudeh, o bitki za zemljo, bitki za kruh. Dolga vrsta skladiščene čebule čaka, da ji v dolini pozimi naraste cena. Osamljeni pastirji z nepreglednimi čredami ovac ter redki zaselki hišic iz blata govorijo pripoved o nekem drugem načinu življenja. Čisto počasi smo se ponovno začeli spuščati proti ravnini, do mesta Middla. Znašli smo se v osrčju neštetih oaz, posajenih s palmami. Ponovno sledi vzpon preko zadnjega dela Visokega Atlasa, čez 1906 metrov visok gorski prelaz Tizi-n-Talrhemt. Narasla rjava reka in pisani kamniti skladi, ki se navpično dvigajo nad rečni kanjon, so, razmočeni od padavin, v redkih sončnih žarkih še bolj zažareli. Presenečeni nad lepoto kraja smo se ponovno ustavili ob velikem jezeru na prelazu, ki ga obdaja obsežna skalna pustinja. Pot smo nadaljevali proti mestu Er Rachidia in skozi zadnja mesta pred puščavo. Nočni kamelji treking Ujela sta nas dež in noč, ko smo se s kombijem, nato pa s terenci, prebijali čez poplavljene dele blatnih cest do mest Erfouda, Rissanija in Merzouge, do izhodišča za kamelji treking. Pot do zadnjih naselbin, ki stojijo na robu puščave Erg Chebbi, vodi po neskončni puščavski ravnici, ki jo označujejo le kamni. Po dobri in obilni večerji pri Berberih, ki so nas pogostili s tistim pravim tajinom in metinim čajem, večer pa popestrili še z živo glasbo, smo ob pol desetih zvečer le pristali na kameljih hrbtih. Z malce humorja smo razbili prijeten nemir pred potovanjem v neznano. Karavana je počasi drsela v noč. Ugasili smo čelne svetilke, svetile so le zvezde. Hlad, ki je vel iz razmočenih sipin, sem kmalu pregnala s krčevitim oklepanjem ročaja nad sedlom, kajti ježa je postajala s trenutka v trenutek bolj adrenalinska. Ko je kamela prečila sipino navzgor, je bilo jahanje povsem prijetno, ko pa se je s sprednjimi nogami pogrezala v moker pesek po sipini navzdol, je bilo treba kar nekaj moči, da nisem zletela čez glavo iz sedla. Vidljivost je bila nična. V daljavi je v dveh berberskih šotorih svetila skromna luč. Naši poti pa ni in ni bilo konca. Po uri in pol ježe smo končno le pristali z malce širokim korakom pred velikim berberskim šotorom, postavljenim sredi sipin. Kamele so obmirovale v pesku, mi pa smo, zaviti v topla oblačila in spalne vreče, polegli na tla in se kmalu pogreznili v spanec. Vodič Matej nas je pravočasno zbudil, da smo se povzpeli na vrh prve visoke sipine še pred sončnim vzhodom. Moker pesek se je pri hoji le rahlo pogrezal. Nekatere sipine so tako visoke, razdalja med njimi pa velika, da bi lahko po njih kar planinarili. Svetloba se je spreminjala iz trenutka v trenutek, z njo pa tudi barve. Iznad vzvalovane, mistične pokrajine najlepše maroške puščave se je dvigala vlaga. Zgoščena v megleno tančico je čisto počasi polzela preko sipin. Tako dolgo sem čakala ta trenutek! V daljavi sem uzrla lastno prezrcaljeno podobo, ki jo je risalo pravkar vzhajajoče sonce. Čas je hitel z bliskovito naglico. Ko sem se spustila nazaj do šotora, je samo še mene čakal zajtrk. Mlada berberska družina mi je dovolila, da jo fotografiram. Začutila sem to življenje v pesku, v svetu povsem drugačnih vrednot. Kamelji vodiči so že čakali, da se še kot zadnja skobacam na kamelo. V žarkem dopoldanskem soncu smo bili končno priča vsej umetnosti puščavske ježe. Tu ni poti, je le neskončno razburkano morje peska. Pogled na veliko jezero, ki se razteza ob robu puščave in se dobesedno zajeda v prve visoke sipine, je še dodatno vzplamtel moja čustva. Treking v Todri Napočil je čas vrnitve. S terenci smo znova drveli preko puščavske ravnice, ki je v dnevni svetlobi dobila novo razsežnost. Poplavljeni nasadi palm v Rissaniju in blatne ulice bližnjih mest so znova zmedli mojo predstavo o Maroku. Pokrajina se spremeni, vse več je palm in starih naselij iz blata. Presenečeni nad lepoto krajev smo popoldne le prispeli v kanjon, ki se s povsem navpičnimi stenami skoraj zapre, prostora je tu le še za reko in cesto. Ker pa je poplava pred dnevi odnesla edini most, smo se odpravili čez zasilni mostiček kar peš do hotela. Kombi pa je prestal še eno preizkušnjo; na srečo je reka tu razmeroma plitka in brez naše teže se je z lahkoto prebil preko struge. Veter in mraz, ki sta pod večer vela po kanjonu, sta nas kmalu pregnala v zavetje. Nastanitev v Todri je bila znova polna presenečenj. Ob naročilu samostojne juhe smo povsem zmedli natakarja. Problem je rešil šele njegov šef. Zanje velja le celoten meni, vsaka posamezna želja gostov jim vse obrne na glavo. Juho smo tako dobili, bila pa je z vsakim naročilom dražja. Prebudili smo se v mrzlo in jasno jutro, sonce je že osvetlilo vrhnji del navpičnih, tudi več kot 300 metrov visokih sten. Razdelili smo se v dve skupini. Prva je odšla z Matejem v plezališče, ostali pa s Tino na treking. Pridružil se nam je tudi lokalni vodnik Hasan, ki pozna celotno področje kot svoj lasten žep. Prava planinska steza, ki jo uporabljajo Berberi, se najprej zložno, nato pa precej strmo dviga navzgor v na videz zaprto skalno ostenje. Razgledi so presunljivi. Z vsakim korakom se odpira pred nami nov, divji in skalnat svet, kjer so možnosti za večdnevni treking. Hasan nam je pripovedoval o življenju staroselcev, o zdravilnih zeliščih, ki silijo iz skalnih razpok in odpravijo vse bolečine. Kar videla sem se, kako bi se »knajpala« kak mesec dni, daleč stran od civilizacije in se potikala po razbitem skalovju kot divja koza. Grape, po katerih je še pred par dnevi divjala voda, so bile znova suhe. Za Berbere, ki živijo visoko v hribih, pa je pot do vode v soteski dolga tudi več ur. Med prijetnim kramljanjem smo prispeli na razgledni preval, kjer je s kamni označena berberska tržnica. Tukaj si Berberi en dan v tednu izmenjujejo ali pa prodajajo nujne dobrine. Ozka steza nas je popeljala na desno, kjer smo prav kmalu dosegli še lepše razgledišče. Po zloženem kamenju in platneni strehi smo ugotovili, da tu živijo ljudje, čeprav trenutno ni bilo žive duše. Rahel spust in ponoven vzpon nas je na višini 2000 metrov znova privedel do bivališč. Sredi kamnite ograje, ki je kot nekakšno dvorišče, je razpeta velika rjava platnena streha. Mati je na kamnu prala perilo in nadvse sem ji hvaležna, ker mi je dovolila, da fotografiram. V hipu me je očaralo njeno boso dete. Komaj sem ga »ulovila«, saj se mi je nemudoma skrilo pod šotor. Obšli smo gorski masiv in se po drugi strani kanjona začeli spuščati proti dolini. Male obdelane njivice ob reki pričajo o življenju in delu ljudi, ki tod živijo. Zadišalo je po zrelih dateljnih in olivah, ki so jih obirale ženske in nalagale na oslička. Malce višje so v ledenomrzli reki prale perilo in niso dovolile, da jih fotografiramo. Sezuli smo se in tudi mi zabredli v deročo vodo, saj je tudi na tem koncu odneslo most. Hasan nas je odpeljal na svoj dom na kosilo. Po čudovitem sprejemu in zelenjavni predjedi so nam prinesli tisti res pravi tajin, ki ga v hotelih ne dobite. Posedli smo se po preprogah na tleh in uživali kot pravi domorodci. Tajin pripravijo v posebni lončeni posodi, v kateri se čisto počasi peče meso, krompir in zelenjava, pa olive in nekaj rozin. Vse skupaj začinijo s tradicionalnimi začimbami. To pa še ni bilo vse. Za posladek je priromala velika skleda svežih dateljnov, nato pa obvezen metin čaj, ki je pri njih zakon, tako kot pri nas kava. Postrežba čaja je pravi obred, pred vami ga večkrat prelijejo iz vrča v kozarce in obratno. Čim višje pri natakanju držijo vrč, več spoštovanja in dobrodošlice vam pri tem izkažejo. Gospa nam je predstavila tudi ročno tkanje preprog, od priprave prediva pa vse do izdelave. Za izdelavo ene same preproge je potrebno pol leta dela po štiri ure na dan. Sledil je ogled celega kupa čudovitih preprog iz povsem naravnih materialov, pa tudi nekaj razočaranja, kajti žal to ni bil pravi trenutek za takšen nakup. Pred nami je bila pot po dolini reke Dades, pot tisočerih kasbahov, naselbin iz lesa in blata. Quarzazate - prelaz Tizi-n-Tichka Prenočili smo v Quarzazate in si zjutraj ogledali center maroške filmske industrije, nato pa še približno 30 kilometrov oddaljen znameniti kasbah Ait Benhaddou, prav tako prizorišče mnogih filmov, ki je danes pod zaščito Unesca. Ker pa čez umazano in deročo reko ni mostu, smo se morali znajti vsak po svoje. Ob že obstoječe kamne v strugi bi lahko položili še nekaj dodatnih, vendar pa domačini proti plačilu ponujajo pomoč. Za plačilo je mogoče premagati reko tudi na osličkovem hrbtu. Treba je bilo naprej, proti 2260 metrov visokem prelazu Tizi-n-Tichka. Znova smo bili očarani nad čudovito, nevsakdanjo pokrajino. Skladi raznobarvnih kamnin so znova žareli v popoldanskem soncu v vseh mogočih barvah. Morda je četrtek dan za pranje, kajti tudi tu so se ženske s kupi perila množično sklanjale nad reko. Z malimi njivicami, urejenimi v terasah, tod izkoristijo sleherni košček rodovitne zemlje. Na Tizi-n-Tichki nas je presenetilo sonce, pa tudi novozapadli sneg, ki se je obdržal tik nad prelazom. Mogočni gorski masiv se je kmalu znova zavil v meglo in začelo je deževati. Sicer lepa asfaltna cesta se prevesi na drugo stran v zelo strmih in ostrih zavojih, hitri vožnji navkljub je ni in ni bilo konca.  Marakeš Prispeli smo v Marakeš (Marrakesh), biser juga. Mesto, ki se ponaša z mavrsko arhitekturo, je konec 11. stoletja ustanovil Berber Abou Bekr ter njegov vnuk Youssef ben Tachfin. Berberska metropola se je razvijala v pomembno gospodarsko središče in v vsej svoji lepoti odseva čisto originalnost in strukturo srednjega veka. Winston Churchill, ki je tu preživljal počitnice, je mesto poimenoval kar »Pariz Sahare«. Nastanili smo se in peš podali v Medino, na trg Jemaa-el-Fna, ki je glavna trgovska atrakcija mesta. Stojnice v neprekinjeni vrsti vabijo, znova je dišalo in hkrati zaudarjalo, tu se na veliko je, pije pomarančni sok, sladka s pecivom, prodaja in baranta. Zraven pa so še kokoši, opice in kače, vse je uporabno za hiter poulični teater, glasba igra, plesalke plešejo, prerokuje se, vedežuje ali pa le gleda. Noro, res noro! Človek ne ve, kaj bi počel, bi se prej izgubljal po maroških stojnicah ali si ogledal znamenitosti, kot so mošeja Koutoubia, grobnica Sadijcev, vrtovi in palača Bahija, oljčni gaj Menera. Čas je bil, da zaužijemo nekaj toplega. S pravimi marketinškimi potezami so nas natakarji hitro posedli za mize. Kuharji in ostalo strežno osebje se je prijazno in z občutkom sukalo okoli nas. Sledilo je nadaljnjo raziskovanje trga. Trgovci so tu še znosno vsiljivi. Barantanje, ki jim je v krvi, je kot nekakšen obred, saj je prva cena povsem nerealna. Bila je že pozna ura, ko smo se vračali v hotel. Mati, ki je že ob našem prihodu z dojenčkom v naročju sedela na tleh in prosila denar, je bila še vedno na istem mestu. Le zaspala je, nagnjena malce naprej in s sklonjeno glavo nad prav tako speče dete. Kot da je voščena lutka, ji je izpod ohlapnega oblačila še vedno molela v proseči drži razprta drobna koščena dlan. Imlil – poplave in sneg S taksiji smo se odpeljali do Imlila, gorske vasice na višini 1700 metrov, ki je izhodišče za vzpon na najvišji vrh Atlasa, 4167 metrov visok Jebel Toubkal. Dan je bil čudovit, nebo brez oblačka. Vse bolj razgibana pokrajina nam je na obzorju kmalu razkrila zasneženo verigo gora. V Imlilu so domačini že čakali, da z osli prevzamejo del naše opreme in jo odnesejo na štiri do šest ur dolgo pot, do koče na višini 3200 metrov. Že v dolini smo se razdelili v dve skupini; Matejeva za vzpon na Toubkal, Tinina pa za treking in nočitev pri Berberih. Revolucija v prebavnem traktu, ki je bila posledica večerje v Marakešu, me je prisila, da sem sama ostala v Imlilu. Z nostalgijo v srcu sem gledala za prijatelji, ki so izginili vsak v svojo smer in se tolažila z mislijo, da je že vsaka stvar za nekaj dobra. To se je potrdilo že naslednje jutro. Nastanila sem se v nekakšnem malem praznem hotelu in se sredi belega dne oblečena spravila v spalno vrečo. Pogled skozi okno me je navdahnil s prav posebnimi čustvi. Nad golimi strmimi predgorji so bile zasnežene gore še bolj blizu. Čudovito vreme me je navdajalo z upanjem, da se bom zjutraj sama odpravila proti koči in se pridružila peterici, ki se bo medtem povzpela na vrh. Prebudila sem se v hladen in meglen dan, začelo je deževati. Odpravila sem se na lov za jutranjo kavo. Končno sem našla malo, prazno gostilno. Prijazen, mlad domačin mi je na starem električnem kuhalniku razmeroma hitro skuhal kavo in preskrbel svežo pogačo. Dežju navkljub sem se odpravila do reke, nato pa navzgor skozi vas, kjer na 1700 metrov nadmorske višine uspevajo jabolka in orehi. Domačini, ki so se mirno sprehajali po makadamski poti, so me takoj opazili. Kakor pajki v mrežah čakajo prav take naivneže kot sem jaz! Iz malih oguljenih malh so privlekli ogrlice in podoben nakit, drugi so me od daleč vabili v svoje prodajalne. »Good price for you!« Hočeš - nočeš, morala sem barantati in tudi kupiti. Berbersko ogrlico, ki je imela izhodiščno ceno 55 evrov, sem zbarantala na 15, enako sem videla v Marakešu le še za dva evra. Tako to gre. Po blatni stezi sem kmalu prispela nad vas, vse močneje je deževalo. Zaselki iz blatnih hišic, ki so včasih pozidani v kotanjah, spet drugič potisnjeni ob izpostavljen breg, so me v tem vlažnem deževnem dopoldnevu še posebej očarali. Le mali, najpogosteje z belo barvo obarvani okvirji okenc in vrat razmejujejo to edinstveno arhitekturo iz blata. Kmalu mi je prišla nasproti naša povsem premočena peterica, ki se je morala zaradi močnega sneženja in vetra na višini 3200 metrov vrniti v dolino. Snežiti je začelo vse do vasi, čas se je vlekel, taksijev pa od nikoder. Končno smo izvedeli, da so poplave znova zalile cesto in zato ne morejo do nas. Ker pa v takih primerih popotniki ne sprašujemo preveč, kaj, zakaj in kako, smo se naložili kar v edini prevoz z dovolj visokim podvozjem, ki je bil na voljo v vasi - v mrliški kombi. Uspešno smo se prebili čez ovire, presedli v taksije in se vrnili nazaj v Marakeš. Znova se je potrdil star pregovor: »Živemu človeku se vse zgodi!« Essaouira Naslednje jutro smo se pred odhodom v Essaouiro še enkrat sprehodili čez glavni trg, ki ima sredi belega dne povsem drugačno podobo. Čas je bil, da gremo na morje. Z rednim avtobusom smo v popoldanskih urah le prispeli do naše zadnje postaje, v Essaouiro. Ime mesta izhaja iz 18. stoletja, iz besede Al Souirah, in pomeni »majhna moč, obdana z zidom«. Opevajo jo kot čudež narave, ki je obdan z vodo, peskom in vegetacijo. Čudovita urbana, bela Medina je pod zaščito Unesca. Ozke uličice se zdijo še bolj ozke, saj so do poslednjega kotička napolnjene z vso mogočo tradicionalno in drugo robo, kot so lončeni izdelki, preproge, srebrnina. Vmes pa se sprehaja nepregledna množica ljudi, tako domačinov kot turistov. V malih delavnicah, kjer se včasih človek komaj obrne, se tke, rezbari, plete, oblikuje in izdeluje vse mogoče stvari. Za večerjo smo v večini znova ostali pri tajinu, ki pa se mi je zdel le bleda kopija tistega pravega, ki so ga pripravili Berberi. Ponovno je začelo deževati. Oh, kakšna Afrika!? Kako prav je prišla moja mala marela! Predzadnje jutro pred odhodom. Vsak po svoje smo že navsezgodaj raziskovali taiste, napol prazne ulice. S sopotnico Mileno sva odšli do pristanišča ter se povzpeli na razgledni stolp. Znašli sva se v prav posebnem vrvežu. Jate galebov in trume mačk so brez strahu čakale zajtrk, ki je prihajal iz morja. Na pomolih, kjer ribiči čistijo ribe, si povsem v simbiozi delijo plen. Kakor na razstavi so zasidrane nepregledno dolge vrste živomodrih bark, za njimi pa mogočne, prastare ladje. Zazdelo se mi je, da sem v muzeju na prostem. Mesto izgleda zaradi povsem rjavega morja od tu še bolj belo, veliki valovi se penijo preko čeri, galebi glasno vreščijo. Popoldanski sprehod po peščeni morski obali je v moji zavesti dokončno potrdil, da je tudi v Maroku poletja konec. Naš »Mustaž« je bil edini tako korajžen, da je zaplaval v že precej hladnem morju. Sledila je še zadnja večerja. Ta dan je častila »hiša«, ki je poskrbela za nepozabno presenečenje – nadvse okusno gostijo na obali iz še čisto svežih morskih dobrot. Sledila je pot do letališča v Casablanci in še poslednja pustolovščina. Šofer starega kombija je med vožnjo od časa do časa zavil na bencinsko črpalko in se motal okoli zadnjih koles. Ob tako rani uri smo bili še preveč zaspani, da bi ugibali, kakšni problemi ga tarejo. Po večurni vožnji smo kljub napol prazni zadnji gumi srečno prispeli na letališče. Tako se je zaključila še ena povsem nova in nepozabna pustolovščina. Es salaam alaykum! Olga Kolenc Moja potovanja users.volja.net/olgakolenc Komentarji (1) www.pozitivke.net