NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Moja potovanja - Sinaj   
    četrtek, 6. oktober 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Oktober 2009. Globoka noč je legla na Sinaj. Ko smo v spremstvu policije zapuščali letališče v Tabi, sem se zavedla, da vstopamo v čisto drugačen svet. Sledijo barikade iz bencinskih sodov, ležeče ovire in zapornice, policijske straže. Ostala tri vozila s slovenskimi potniki so kmalu zavila v prvo letovišče, mi pa smo nadaljevali pot.

    Ob polnočni uri je bila nova cesta skoraj prazna. Od časa do časa sem pogledala Zvonko, ki je tiho sedela ob meni sredi velikega praznega kombija. Mlad, a odličen šofer je vso pot molčal, v soju žarometov sem lahko le slutila razsežnost kamnite puščave. Med potjo je sledilo še nekaj barikad; na eni izmed njih se nam je šele po prižigu luči v vozilu ročno dvignila železna zapornica. Okrog dveh zjutraj smo le prispeli na cilj, v mestece Dahab.

    Sinaj nosi ime po antični boginji lune Sin, njegovo svetopisemsko ime pa je Morje trsja. Žari v neštetih, prelivajočih se barvnih odtenkih. Polotok trikotne oblike leži med Sredozemskim morjem, Rdečim morjem in Arabskim zalivom. Obsega kar 60.000 kilometrov egipčanskega ozemlja. Čezenj potekata dve zgodovinsko pomembni poti. Geološko je sestavljen iz treh enot: severni del so sipine, sedimentni depoziti, suhe soteske vadi. Druga enota je gorska veriga Gebel Maghara, ki obsega osrednji del. Tretja, južna geološka enota, bogata z magmatskimi kamninami, pa je vulkanskega izvora. Prve sledi naselitev in izkopavanja turkizov najdejo že 6000 let pred našim štetjem. Kovine kot baker in mangan ter kamnine kot so malahit, turkiz in kremen so znali izkoriščati že faraoni.

    V času Srednjega kraljestva je izkoriščanje rudnih bogastev doseglo vrh. Naravna bogastva Sinaja in njegova lega pogojujejo spor med Egiptom in Izraelom; leta 1979, po campdavidskem sporazumu, so morali Izraelci končno umakniti svoje čete. Neodvisna mednarodna organizacija MFO še danes nadzoruje Sinaj in skrbi, da se spoštuje mirovna pogodba. Mistično in na videz nedotaknjeno gorstvo tako skriva v svojih nedrjih še 5 milijonov neeksplodiranih min, Italija pa vodi projekt njihovega odstranjevanja.

    Dahab
    Nekoč ribiška vasica je danes mesto, kjer rastejo novi turistični kompleksi. Nahaja se na jugovzhodni obali Sinajskega polotoka in nosi ime po barvi zlata. Le ta je menda najizrazitejša ravno ob sončnem  vzhodu. Lokalne zgodbe pripovedujejo o uničujočih sezonskih nevihtah v  preteklosti, ki so prihrumele z gora, uničile mnoge domove in življenja. Mesto je danes svetovno znano po windsurfingu in je eden najbolj dragocenih potapljaških ciljev na Sinaju.

    Poleg kristalno čistega morja so turistom na voljo številni izleti, kolesarjenje, ježa kamel, vožnja z džipi. Zanimiv je že sprehod skozi mesto, uživanje v pestri ponudbi jedi, kajenje vodne pipe. Pa barantanje s prijaznimi trgovci, ki so tod skoraj nevsiljivi. Kljub hitro rastočemu mestu, smo pogosto postavljeni za stoletje nazaj, kar malce smešno deluje v vsem tem sodobna navlaka.

    Sinaj je nasploh povsem zgodba zase in le malo spominja na centralni Egipt. Ena sama glavna in zanemarjena ulica nas hitro popelje skozi glavni trg do obale. Pa vendar od vsepovsod diši, vonj po okusni hrani se meša z vonjem kadil. V tej idili prijaznega mesta si le težko predstavljam, da je na državni praznik leta 2006, pod vodstvom teroristične organizacije, eksplodirala vrsta bomb. Danes je za varnost maksimalno poskrbljeno. Po naročilu dveh juh in ene same porcije rib se je znašlo pred nama na mizi kar osem krožnikov! Prijetno sva bili presenečeni tako nad sprejemom, kot tudi nad postrežbo. V čebulnem olupku je gorela svečka, ena izmed omak je bila okrašena z arabsko pisavo. Z vso prineseno hrano bi se nasitilo vsaj pet ljudi. Pod vsako mizo naju je čakalo nekaj mačk, ki vljudno čakajo na priboljšek. Mačke so za Egipčane svete živali, prepuščene so naravnemu izboru.  

    Vabi nas dolga in v tem obdobju skoraj prazna obala Rdečega morja. Z Zvonko sva hodili in raziskovali in kmalu nama je bilo jasno, od česa je morje dobilo ime. Pisana paleta kamnov v vodi še zažari, prevladuje opečno rdeča. Zaplavam, modro-indigo barva vode se meša v turkizno zelene odtenke. Pod menoj sem uzrla jato živo modrih in oranžnih rib. Komaj sem dojela, da to niso sanje. Opoldanska molitev, ki je odmevala iz zvonika in osamljen plavalec, ki mi je v vodi prekrižal pot, sta mi potrdita to čudovito realnost.

    Od kristalno čistega morja se širi omamen, čisto poseben vonj, ki ga nikoli ne pozabiš. Za zadnjimi hišami se že začenja mrtva kamnita puščava. Pravzaprav je mesto samo umeščeno vanjo. Na drugi strani morja se v soncu beli veriga gora Saudske Arabije. Tako blizu je, a hkrati tako tuja in daljna.

    Modra luknja
    Modra luknja je od Dahaba oddaljena le 8 kilometrov. Tu se začenja narodni park Ras Abu Galum. Koralni greben, ki poteka ob obali, prav na tem mestu skriva podvodni dragulj čisto posebne vrste. Pot do sem je v zadnjem delu primerna predvsem za terenska vozila in ježo kamel. Po prispetju smo se znašli v zanimivem vrvežu. Le nekaj metrov od obale v vodi opazimo temnomoder, malce podolgovat krog, ki ga obkrožajo plavalci. V kompleksu nekakšnih odprtih lesenih restavracij smo si našli prostor, izposodili plavuti in maske in za nekaj evrov dobili razkošno kosilo.
    Stik s podvodnim svetom je naravnost osupljiv! Table in vodiči nas opozarjajo na močan vodni tok, ki teče ob koralnem grebenu in obmiruje le nad 80 metrov globokim podvodnim kraterjem. Na globini 62 metrov je kanal, ki krater povezuje z odprtim morjem. Rob in stene kraterja so povsem prekrite s koralami vseh mogočih barv in oblik, med katerimi plavajo ribe. Zdelo se mi je, kot da gledam profesionalne posnetke podvodnega sveta na enem izmed TV kanalov. Potrebovala sem kar nekaj minut, da sem premagala občutek tesnobe, ki se mi je pojavil ob pogledu na podvodno brezno.

    Naposled sem zaplavala v središče in opazovala potapljače, ki so drug za drugim izginili v temi podvodnega sveta. Koralni greben sestavljajo živa bitja - korale, ki spadajo med ožigalkarje. Živijo v kolonijah ali posamezno in tvorijo pomemben ekosistem. Njihova občutljiva struktura potrebuje veliko svetlobe in stabilne vodne temperature, ki se tukaj gibljejo skozi vse leto med 20 do 30 stopinjami. Ko se na takem grebenu zasidra vodno plovilo, uniči od 4 - 6 kvadratnih metrov koral. Biotska pestrost Rdečega morja je neprecenljiva, saj živi v njem kar 1030 vrst rib in 10 vrst delfinov.    

    Gebel Musa - Mojzesova gora, 2285 m
    Romanje ali le planinski podvig na goro, ki traja od dve do tri ure, je doživetje prav posebne vrste. Z Zvonko sva se po programu pridružili skupini iz Slovenije in z njo nadaljevali triurno vožnjo do solidnega hotela sredi puščave. Malo družbe nama je naposled dobro delo. Sledilo je zgodnje vstajanje že pred drugo uro zjutraj. Po krajši vožnji smo se mimo še zadnje kontrole in v svetlobi naglavnih svetilk podali na goro.

    Makadamska cesta se najprej zložno, nato pa v zavojih vse bolj strmo vzpenja navzgor, skozi povsem kamnito pokrajino. Fin prah, ki ga dvigajo pohodniki, draži oči in dihala. Pot v zgornjem delu preide v nekakšen kolovoz, vse težje se je srečevati z nepregledno vrsto kamel, ki sestopajo v dolino. Vodiči s kamelami čakajo, vabijo nas in nas v primeru težav že za majhen denar ponesejo vse do zadnje tretjine vzpona. Pot se tu za kamele konča, v tem zanimivem kaosu je potrebno kar nekaj pazljivosti.

    Sledili smo svetlim lučkam, ki so kakor v procesiji kazale pot navzgor, vse do vrha, kjer so se pisale božje zapovedi. Hiteli smo navzgor, čez okorne kamnite stopnice in skozi globok skalni predah, ter dosegli poslednjo strmino. Na vsakih nekaj metrov čakajo mladi fantje in nam ponujajo še zadnjo pomoč - podpiranje, vleko z rokami. Gledala sem, kako omaganemu včasih zadostuje le dober prijem, spet drugič sta podpirala izmučeno popotnico kar dva pomagača. Ob poti je kar nekaj zasilnih kolib in šotorov, kjer se lahko okrepčamo in kupimo spominke.

    Bili smo zgodnji, pri zadnji kolibi pod vrhom smo si privoščili malce počitka in vroč čaj. V smeri vzhoda je komaj opazno vstajala zora. V njeni bledi svetlobi se je pred nami na grobo izrisal mogočen masiv sinajskih gora, ki so me navdale s strahospoštovanjem. Od poslednje strmine pa do vrha nas je ločilo le še nekaj minut. Množica z vseh koncev sveta se je pognala navzgor, kot izraelsko ljudstvo za Mojzesom. Vseh starosti, predvsem pa z različno opremo, včasih primerno le za mestni sprehod. Pot smo si krajšali čez stabilne kamnite balvane in kmalu dosegli vrh. V nepopisni in neprehodni gneči sem se komaj prebila na skalni rob, kjer sem dočakala sončni vzhod.

    Ljudje so leže, sede ali stoje zrli v nebo, se tiho pogovarjali, nekateri so meditirali ali molili. Najobčutljivejši so se zavili v tople odeje, ki jih izposojajo tik pod vrhom. Imeli smo srečo, bilo je kar nekaj stopinj nad ničlo in skoraj brez vetra. Temperature, ki na Sinaju poleti dosežejo 50 stopinj, pozimi prekrijejo gore s snegom in ledom. Zanimive oblike oddaljenih oblakov so kmalu zažarele, rumeno oranžni barvni toni so obarvali nebo. Mehki, podolgovati oblaki so se čisto počasi razlezli preko nebesnega svoda. Barvni kontrast je dosegel vrhunec, nato pa ponovno zbledel in za vselej poniknil v svetlobi novega jutra. Čez gorski masiv, ki z 2642 m visoko Gebel Katarino doseže najvišji vrh Sinaja, se je razlila svetloba neopisljivih barvnih odtenkov. Gore delujejo v dnevni svetlobi kot pregneten plastelin brezkončnih razsežnosti.

    Sestopili smo po levi poti, poti 3000 strmih skalnih stopnic, ki nas je po izpostavljenem in razgibanem terenu pripeljala na izhodišče ob samostanu. Menda je bila to prva pot, ki je od samostana Svete Katarine vodila na goro. Razgledi na mogočne skalne tvorbe, ki spominjajo na podobe nezemeljskih bitij, so naravnost presunljivi. Pod nami se kot na dlani kmalu odpre razgled na samostan in celotno gorsko dolino.

    Samostan svete Katarine 
    Leži ob vznožju Mojzesove gore, na višini 1570 metrov. Je najstarejši stalno naseljen in nikoli osvojen samostan na svetu, kamor so že v 4. stoletju prihajali romarji. Zgrajen je bil v času bizantinskega cesarja Justinijana, kasneje pa so ga večkrat z dozidavo povečali. Skozi vso zgodovino ga ščiti močno obzidje, ki doseže debelino od 1,8 do 2,7 metra, v višino pa sega med 9 in 18 metri. Helena, mati bizantinskega cesarja Konstantina, je že leta 330 na mestu gorečega grma postavila prvo kapelo. Samostan je bil šele v 11. stoletju posvečen krščanski svetnici in mučenici sveti Katarini.

    Samostan je neizmerna zakladnica cerkvenih in drugih dokumentov zgodovine, ki so mu kasneje prizanašali celo osvajalci. Knjižnica med drugim obsega 5000 knjig in 3000 rokopisov v različnih jezikih in se po obsegu in vrednosti uvršča takoj za vatikansko. Za turiste ni na ogled. V izredno lepi in dragoceni cerkvi so med drugimi zanimivostmi razstavljene tudi najstarejše ikone na svetu.

    Dvojni kanjon
    Napočil je čas za puščavske avanture, z džipi smo se podali v svet brez cest. Že pri prvih pravih Beduinih smo si privoščili čaj, malce kasneje pa v senci velike skale še čisto posebno kosilo. Moški so oblečeni v snažna bela oblačila, ženske pa v črnino. Umirjeni in sproščeni so, njihovi otroci pa so taki, kot vsi otroci na svetu. Le njihove potrebe in vrednote se povsem razlikujejo od potreb razvitega sveta. Kljub pomoči države še danes ostajajo nomadi. saj jim vse na svetu pomeni svoboda. Njihov statusni simbol so drobnica in kamele. Njihovo življenje temelji na plemenski skupnosti, ki iz roda v rod prenaša vrednote kot so modrost, vera, poštenje in miren način reševanja medplemenskih sporov. Glede na zaloge vode in paše se selijo iz kraja v kraj, v družini, ki je zanje osrednjega pomena, pa so vnaprej določene naloge.

    Po okusnem obedu, ki so ga nam postregli moški, smo se peš odpravili do vstopa v Dvojni kanjon - Arada. Na videz mrtva puščava je v nenehni preobrazbi. Presenečeni smo obstali pred navpičnimi stenami kanjona, ki je na nekaterih delih tako ozek, da komaj dovoljuje prehod. Lokalni vodnik Mohamed je nosil na rami velik omot vrvi, s katero nam je pomagal čez gladke in navpične prehode. Narava se tod ponaša s svojimi čudovitimi mojstrovinami nenavadnih barv in oblik. Nežni, topli odtenki barv, ki se glede na svetlobo nenehno spreminjajo, v soncu zažarijo kakor mavrica. Splezali smo na zgornji plato, kjer nas je znova pozdravilo žarko sonce. O kanjonu ni več sledu, igra in moč na videz mrtve narave sta vidna na vsakem koraku. Tako, kot je med velikimi skalnimi balvani poniknil prvi kanjon, tako se je po par minutah hoje pred nami pojavil drugi. Spust v drugi kanjon je ponovno zahteval nekaj prostega plezanja in plazenja skozi ozke skalne predahe.

    Z džipi smo nadaljevali pot v svet brez cest in ko smo prispeli na cilj, se je že večerilo. Puščava nas je v zahajajočem soncu presenečala iz trenutka v trenutek. Spremljevalci Beduini so pričeli s pripravo večerje. Z golimi rokami so zagrebli v pesek in tako prišli do skromnega, prej nevidnega dračja, s katerim so zakurili ogenj. Zadišalo je po čaju, pa po okusnem obroku. Po prijetnem klepetu ob ognju in zanimivih pripovedih našega vodiča Gvida smo se spravili k počitku pod milim nebom. Spanca pa ni in ni bilo. Nad nami se je pelo neskončno globoko nebo, posejano z redkimi zvezdami. Ko je luna začela izgubljati moč, je naposled v vsej veličini žarelo vesolje.

    Skozi Wadi Keri do oaze
    Nad kamnito pustinjo se je zarisala zora. Beduini so že navsezgodaj zamesili testo, ga razvaljali in spekli nekakšne palačinke, ki nadomeščajo kruh. Po jutranjih pripravah smo nadaljevali pot in se odpravili peš čez prostrano puščavsko ravnico. Zagazili smo v morje peska, kamor veter riše svoje značilne sledi in se povzpeli na nekaj razgledišč. Pred nami je bil dolg dan, tako v vožnji, kot tudi v hoji. Mimogrede smo si med vožnjo ogledali veliko in zanimivo luknjo v skali.

    Z džipi smo nadaljevali pot skozi Wadi Keri do okroglih kamnitih hišk - Nawamis, zgrajenih okoli 4500 let pred našim štetjem. Služile so za pokopavanje umrlih, nudile pa so tudi zaščito pred mrčesom in vetrom. Postali smo še pri veliki skali Haggar maktub, skali pisav, kjer najdemo pisavo Makabejcev in Hebrejcev. V 4. stoletju pred našim štetjem so pod Mojzesovim vodstvom blodili po puščavi in iskali pot v obljubljeno deželo. Puščavska prostranstva so nas vso pot s svojimi nadrealističnimi osamelci mavričnih barv prestavljala v neko novo dimenzijo. Narava, najboljši kipar, kleše v mehkih kamninah neponovljive stvaritve. Preseneti nas pisana barvna paleta, od povsem bele do rdeče in malone črne, prav takšne, kot so obale Rdečega morja.

    Znova smo vzeli pot pod noge in se povzpeli do ozkega, na eni strani povsem belega prelaza. Pred nami se je odprl razgled na dolino El Maful, za njo pa daleč v daljavi kot fatamorgana, skrita mala zelena oaza. Precej široko in skoraj ravno kamnito dolino z obeh strani obkrožajo gore. Po dokaj udobni stopničasti poti smo se pustili čez precej strm preval in kmalu naleteli v stenah na čudovite barvne sklade. Dolina se v spodnjem delu prevesi navzdol, visoke krošnje palm nas vabijo v prijazna in skromna zavetja. Tam spodaj je kristalno čist vodni izvir, ki po beduinskem verovanju izvira iz božjega očesa. Voda je zanje sveta, pomeni življenje in je niti kaplje ne izlijejo v pesek. Ponovno smo bili deležni gostoljubja, saj jim obiskovalci prinašamo vsaj nekaj dodatnega zaslužka. Prijazni in simpatični deklici imata kar na steni šotora stalno na ogled svoj prisrčen butik s preprostimi spominki domače izdelave. Čez dan posedajo med prišleki, jih opazujejo in se zelo hitro učijo tujih jezikov.

    Zaprti kanjon
    Ujeli smo preostanek dneva in se z džipi odpeljali do vstopa v Zaprti kanjon. Dolina je obdana z mogočnimi stenami vseh mogočih oblik in barv in se zložno dviga proti na videz neprehodnim zaobljenim stenam. Hoja po pesku je utrudljiva kot hoja po pravkar zapadlem suhem snegu. Prispeli smo do dokaj širokega vstopa v kanjon. Le ta se je kmalu zožil do poslednje, komaj še prehodne meje. Bočno sem drsela skozi ozke špranje v gladkih stenah, ki malce pod kotom kipijo naravnost v nebo in pred seboj porivala mali nahrbtnik. Mohamed nam je ponovno pomagal čez najbolj kočljive in navpične prehode, pri tem pa nas zabaval s svojim spontanim humorjem in lepo slovenščino.

    Zgornji del kanjona se ponovno malce razširi in dvigne strmo navzgor, kjer je potrebno preplezati še nekaj velikih in gladkih balvanov. Kmalu se znajdemo pred navpično polkrožno steno, ki povsem zapre prehod. Ko smo sestopali na izhodišče, nas je že ujel prvi mrak, visoko zgoraj pa so v bakrenih odtenkih še zadnjič ta dan žareli skalni masivi.   

    Beli kanjon 
    Jutranje sonce je pozlatilo vrhove gora, ki kot kronski dragulj ščitijo malo oazo. Za lokalnim vodičem smo krenili navzgor, v smeri doline El Maful, nato pa krenili na levo. Lepa steza se kmalu dvigne navzgor in išče prehode v razbitem skalovju. Po navpični steni, ki nudi kar dobre naravne oprimke, smo se po nekaj metrih spustili v kanjon in pristali na mehkem puščavskem pesku. Precej ozek in razgiban kanjon se pred nami kmalu odpre in nam ponudi nepozabne razglede. Masiv rožnatih barv v žarkem soncu še bolj zažari. Z deviško belim prahom pobeljene stene, ki ga med skale raznaša veter, so videti kot po rahlem sneženju. Beli kanjon - K. El Abiat, je tako kot Dvojni kanjon apnenčastega izvora, ki nas preseneča s svojo belino.

    Zajelo nas je nepopisno navdušenje. Kanjon se v stilu “slonovih nog” v zgornjem delu ponovno zapre in znova sledimo ozkim skalnim predahom. Prispemo do manjše lestve, preplezamo še nekaj navpičnih skal in že stojimo na zgornjem, razglednem skalnem platoju.

    Beduini so nam ponovno postregli s čajem, tisti pravi domorodci, ki jim je dom ta obširna kamnita planjava. Tu ni ne šol, ne zdravnikov in ne dobrin, ki so za nas v razvitem svetu nujno potrebne. Tu ni niti ene same zelene rastline. Vse je daleč stran, v ta mir posežemo le naravnih lepot željni popotniki. Sestopili so smo skozi zanimivo, kanjonu podobno grapo, kjer je bilo zaradi izpostavljenosti potrebno kar nekaj previdnosti. Vso pot so nas spremljale skalne tvorbe nenavadnih oblik, ki glede na svetlobo neprestano spreminjajo svojo barvno paleto.

    Vsaka pravljica se enkrat konča in znova smo našli pot do široke asfaltne ceste. Kakor ostra rez poseže v kamnita prostranstva in išče prehode skozi skalni masiv. V prijetni družbi lokalnega šoferja in vodnika sva z Zvonko naslednje dopoldne zapuščali Dahab. Ob povratku na letališče v Tabi sva navdušeni opazovali panoramo, ki nama je bila ob nočnem prihodu zakrita. Po prihodu na Brnik sem se le stežka sprijaznila s temperaturno razliko med 41 in 2 stopinjama Celzija in povlekla iz nahrbtnika topla oblačila.

    Z nekaj kamenčki v žepu sem prinesla domov delček sveta, delček vročega Sinaja, nepozabnih spominov in mero povsem drugačnih vrednot. Počutim se bogata in sram me je ob misli, da mi česa primanjkuje. Morda le nekaj miru, nekaj tistega miru, ki je ljudem tam daleč v puščavi samoumeven.

    Olga Kolenc
    Moja potovanja
    users.volja.net/olgakolenc

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Dahab
  • turistični kompleksi
  • Modra luknja
  • Koralni greben
  • pri zadnji kolibi pod...
  • sinajskih gora,
  • sončni vzhod
  • Sestopili smo po levi ...
  • izpostavljenem in raz...
  • razgled na samostan i...
  • grma
  • pri prvih pravih Beduinih
  • ženske pa v črnino
  • Dvojni kanjon
  • počitku pod milim nebom
  • spekli nekakšne palačinke
  • peš čez prostrano pušč...
  • značilne sledi
  • Wadi Keri
  • Puščavska prostranstva
  • osamelci
  • Narava, najboljši kipar
  • razgled na dolino El M...
  • oaza
  • Zaprti kanjon
  • do poslednje, komaj še...
  • Zgornji del kanjona
  • polkrožno steno, ki p...
  • Beli kanjon
  • belino
  • “slonovih nog”
  • Sestopili so smo skozi...
  • users.volja.net/olgakolenc
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Moja potovanja - Sinaj | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,51 seconds