Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080921121830565

Moja potovanja - Spomini ob čaju ponedeljek, 10. oktober 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Imeli smo zavidanja vredno otroštvo. Travniki, polni živih igrač so segali do hišnega praga, drevesa, naš plezalni vrtec, so silila v okna. Pozimi smo si kar v veži nadeli smuči in potem smo, utrujeni in premočeni od celodnevnih dogodivščin, zaspali na peči, še preden so bile pravljice končane. In mama, mama je bila vedno dosegljiva. VRAČANJE NA IZHODIŠČE Vse strokovne študije in izkušnje kažejo na to, kako pomembni so za vse življenje temelji našega otroštva. Nobena materialna dobrina, še tako modna in draga, nam ne more kasneje v življenju odtehtati naložbe, pridobljene v tem obdobju. Poleg prave mere ljubezni in občutka varnosti ponuja otroštvu neokrnjena narava še dodatno, neprecenljivo dobrino. Le ta odigrava pri izoblikovanju osebnosti zelo pomembno, individualno vzgojno vlogo. Izoblikuje nam povsem drugačen odnos do živega in neživega sveta, saj nas rastline in živali nezavedno in neprestano učijo iznajdljivosti, kako preživeti. Ko sem si po krajšem premoru in preselitvi v Novo Gorico, leta 1974, ponovno nabavila smučarsko in planinsko opremo, ter se zapeljala z žičnico do najbližjega smučišča, kar nisem mogla verjeti spremembam. Zelo samozavestno sem se v novem modrem kombinezonu spustila po kaninskem smučišču in zdelo se mi je, kot bi ponovno odkrila Ameriko. Nič zato, če sem čakala v vrsti debelo uro za en sam spust, da sem le preživela dan v sončnih višavah. In tako se je začelo. Preromala sem evropsko celino, po dolgem in počez, se dotaknila veliko njenih vrhov, se okopala v njenih jezerih in morjih. Vedno znova me žene ista neznana raziskovalna sila, ki me je zaznamovala v otroštvu in ji nikoli ne pridem povsem do dna. Ta radoveden otrok v meni se prebudi, da se znova in znova vzpenjam na vrhove, raziskujem grape, brodim po potokih, nabiram kamne, pogovarjam se z drevesi… Kot takrat, ko me je šele mrak pognal v beg proti domu. Strah pred samoto in temo sem z leti dokaj dobro premagala, razmere so me same prisilile, da sem se z njima dodobra soočila in ju s tem razblinila do tiste meje, da ju obvladujem. Tisoč in enega načina obvladovanja narave se veliko lažje naučimo, če nam je to že od rane mladosti način življenja. Bili smo še zelo majhni, ko nam je oče naredil prve smuči, kajti bile so nuja, šele nato otroško veselje. Še danes ga vidim pred očmi, kako je namakal v vroči vodi, v kotličku štedilnika, novo dilco in se pri tem hudomušno smejal. Ko je bila dovolj razmočena, ji je v leseni pripravi, ki jo je prav tako izdelal sam, previdno naredil krivino. Isti postopek je potekal pri izdelavi sank. Za vezi je uporabil ostanke starega usnja, iz katerega je izrezal pasove, jih pritrdil z žebljički in smuči so bile nared. Ker pa so pasovi pogosto odstopali od podlage, sem se popravila lotevala kar sama. Na smuči se je dalo v sili navezati celo gumijaste škornje in takrat zelo popularne »pedule«, ki pa so bile iz blaga in so se v stiku s snegom takoj premočile. Iz naše male bajtarske peči se je vedno po malem kadilo. Sušili smo premočena oblačila, kajti v enem samem aktivnem popoldnevu je bilo potrebno preobleči vse, kar smo imeli. Potem je bil končno mir! Pri –15 stopinj je obleka iz navadne tkanine kaj hitro zmrznila na nas. Že povsem otrplih okončin, ko prstov na rokah in nogah ni bilo več čutiti, predvsem pa lačni, smo se s temo le priklatili domov. Še lepše je bilo ob polni luni. S snegom obložene jelke so metale velike, strašljive sence, ki so podžigale našo bujno otroško domišljijo. Mama, ki je bila v skrbeh za naše zdravje, nam je v jezi večkrat obljubila, da bo vrgla tako imenovane »ški« v peč, vendar tega ni nikoli storila. Ona je svoje smuči uporabljala kar v krilu le za nujne potrebe in za pot do skromno založene trgovine. Dostava blaga ni bila mogoča, odvisni smo bili predvsem od lastnih zalog. A kaj, ko višina nad tisoč metri nad morjem ni dovolila, da bi zraslo še kaj drugega kot krompir, repa, zelje, koleraba in krma za živino. Trajalo je tudi mesec dni in več, da se je smučina toliko utrdila, da se sneg ni več prediral in smo lahko hodili v dva kilometra oddaljeno šolo peš. Sneg se tako naučiš »brati« in takoj razpoznaš, kakšna oprema je v danem trenutku najprimernejša. A kaj, ko je takrat radodarno nebo znova in znova dodajalo novega, od doma sem se odpravila po idilični uhojeni gazi, domov sem ga prigazila že čez kolena. Pri šestnajstih celo v škornjih z visokimi petami! Neponovljivo! Ko je v sušnih zimah zmanjkalo v vodnjaku vode, je oče uporabil še posebno tehniko transporta. Pod velike sani je pritrdil prav v ta namen izdelane smuči in že sva drvela z lesenimi posodami proti najbližjemu potoku ali pa proti gozdu po drva. Na naši Vojskarski planoti smo bili še pred tremi do štirimi desetletji – prav ste prebrali, tudi po pol leta povsem odrezani od sveta. Tako kot je sneg na cesti zapadel, tako je maja tudi skopnel. Do bližnjega mesta – 15 km oddaljene Idrije, smo se odpravili po nujnih opravkih kar peš, s smučmi, sanmi, krplji, odvisno od trenutnih snežnih razmer. Štela sem sedem, sestra pa dvanajst let, ko sva običajno ob štirih popoldne v Idriji končali obisk zobozdravnika. Čez pol ure se je že nočilo, medve pa sva se korajžno in samoumevno podali na pot proti domu. Cesta, ki pelje čez strma pobočja, nad katerimi se dviga planota, je bila povsem zabrisana od neštetih snežnih plazov. Debelina snežne odeje, meter in pol do dva metra na zimo, je bila povsem povprečna. Takrat na Vojskem nisi smel ne zboleti ne umreti, a vendar se je dogajalo tudi to. PRESAJENA GORSKA CVETLICA Življenje me je, kot sem že povedala, zaneslo preko tega neskončno velikega in svetlega obzorju nad našo planino. Pristala sem v povsem drugačnem, mediteranskem okolju.. Bilo mi je kot gorski cvetlici, presajeni pod žgoče goriško nebo. In vendar sem preživela, čeprav sem veliko kasneje ugotovila, da je lepota tega planeta povsod pravično razdeljena. Nisem in nisem se mogla navaditi na povsem drugačno okolje. Najbolj sem pogrešala izrazit kontrast med letnimi časi, ki je bil tukaj skoraj zabrisan. In jutra, ko sem stopila iz hišice, kot v pravljici, naravnost v gozd, kjer daleč naokoli ni bilo žive duše. Nebo je bilo neskončno globoko in modro in preden je sonce prepotovalo zenit, se je zgodilo nešteto zanimivih stvari. Poletni čas je bil pravo nasprotje spopadanja z dolgo in mrzlo zimo. Nekaj povsem drugega kot danes, ko se v toplih kombinezonih in z avtom pripeljemo do urejenega smučišča. Jutranje sonce me na goriškem ni več pozdravljalo z neba, ampak tako, da se je odbilo od sosednjih stekel na drugi strani ulice stoječega bloka, naravnost v okno moje sobe. Ob takem prebujanju sem vselej pomislila, da mi bo počilo srce. Počutila sem se kot ptica v kletki. Bežala sem na najbližje okoliške hribe kot so Sabotin, Skalnica, Vodice in otožno zrla na verigo zahodnih Julijcev. Pogrešala sem naše mehke, cvetoče gorske travnike, pa mešane gozdove, kjer se lahko svobodno sprehajaš, kar ti veli srce. Tu pa sem povsod naletela na ovire. Preklinjala sem robido in drugo bodičasto podrastje, ki mi dovolilo svobode gibanja. Ob vikendih sem se največkrat kar sama usedla na vlak ter s strahom in zanosom prvopristopnika raziskovala Julijce po dolgem in počez. Po vsaki vrnitvi domov sem ponosno drsela s prstom po zemljevidu, ter počasi in po delih spoznavala nove razsežnosti doslej nepoznanega visokogorskega sveta. Povsem me je očaral in zasvojil, v njem sem našla azil, iz katerega sem črpala moč za življenje. Naložba v otroštvu se mi je obrestovala, čeprav smo bili prikrajšani za nešteto drugih dejavnosti, ki so jih imeli že takrat vrstniki v mestu. Moj nemiren duh me je tako gnal naprej in hvaležna sem mu, ker nisem zaplankala svojega življenja v sivem povprečju, v pehanju za materialnimi dobrinami, ki so tako zelo minljive in nas posedujejo. V zajetnem kupu fotografij hranim najlepše spomine za stara leta…Vendar to je že povsem druga zgodba. KORISTITI IZKUŠNJE Pregovor pravi, da se ne da živeti od spominov. Pa se da, še kako koristno se da živeti od njih. A le, če jih pozitivno prevrednotimo, se iz njih učimo. Občutka za orientacijo in druga znanja, ki jih razvijemo zelo zgodaj v boju z naravo, nikoli ne pozabimo. Brez ure na roki vemo, kaj nam pravi sonce, pa sence, veter, in oblaki, obnašanje živali, včasih celo žuželke. Narava stalno opozarja in hkrati ponuja rešitve. Njene zakonitosti je treba spoštovati, upoštevati, kajti v obratnem primeru se nam kaj hitro maščujejo. Še poseben čar so imeli dolgi zimski večeri, ko smo ure in ure poslušali zgodbe, ki jih je na tej visoki, od sveta pozabljeni planoti, pisalo življenje. Na velikih razdaljah pešpoti, v visokih zametih, poledici, so se dogajale tudi osebne usodne drame. Stara sem bila kakih deset let, ko se je oče izgubil petdeset metrov pred domačo hišo. Gosta megla je segala do tal, droben pršič je spotoma zasipal stopinje na zmrznjeni podlagi. V trenutku so le-te izginile, droben pramen svetlobe, ki ga je oddajala ročna svetilka, je v svojem skromnem dometu naenkrat zaznala eno samo belino. Začel je klicati na pomoč, že povsem izmučenega in podhlajenega je našel oddaljeni sosed in mu pomagal domov. Obstal je na vratih brez besed, po licih se mu tekle solze… On, ki je vso delovno dobo preživel po gozdovih, spal po barakah in talil sneg, da si je pripravil skromen obrok, saj v visokem snegu in zaradi oddaljenosti ni mogel domov. Nič lepšega ni bilo, kot ob dolgih večerih poslušati na topli peči doživetja s prve roke. V dolgih nočeh, ko je budno čuval oglene kope, je razčistil s slehernim strahom, ki ga je ustvarila narava in do popolnosti razvil sistem preživetja. Na sleherni dolgi in težki turi, zimski ali letni, dobesedno nagonsko uporabljam ta znanja, čeprav so praktično skoraj neprimerljiva z njegovimi izkušnjami. Ko sem kasneje v planinski šoli prejela spisek opreme, ki jo mora ozaveščen planinec nositi s seboj, so se mi že ob misli na vso težo nahrbtnika zašibila kolena. Zadevo sem z leti in izkušnjami dodobra razčistila, a nahrbtnik kljub temu ostaja raje pretežak… Večno kolebam med odločitvijo - več hrane in pijače ali oblačil? Današnja sodobna oprema in predelana kalorična živila, ki nadomestijo obrok, pa postojanke, kjer se lahko okrepčamo, so nam povsem samoumevna dobrina. Vendar je še vedno naša lastna, individualna pamet tista, ki si postavlja vrednote, sprejema odločitve, tvega in doživlja svet okoli sebe na le sebi lasten način. Spomini begajo, svetlobe in sence se prepletajo z letnimi časi, a v srcu je kljub zimi toplo. Čaj, nabran na vojskarskem travniku, prijetno diši. Poti odprte čakajo, da jih izhodimo. Naučila sem se spoštovati zakonitosti narave in do sedaj sem se še vedno iz sleherne situacije vrnila srečno. Ni me sram umakniti se, ko začutim, da je to najboljša možna izbira, kajti človek je zelo ranljiv in zmotljiv. Gora čaka, vedno bo tam, čeprav jo bodo brusili viharji, le mi smo tako zelo krhki in minljivi. Tako zelo, da nas še drevo preživi Olga Kolenc Moja potovanja users.volja.net/olgakolenc Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog