Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/200809211204223




Moja potovanja - Tunizija- Djerba

četrtek, 20. oktober 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

April 2005. Po večernem pristanku na otoku Djerba in nastanitvi sem naslednje jutro kaj hitro ugotovila, zakaj so Arabci pa pirati, kot sta bila brata Barbarossa in Dragut, spodrinili od tod Rimljane, Rimljani pred njimi pa Kartažane. Posedovali so ga tudi Bizantinci, Feničani, Vandali, pa kasneje Italijani, Francozi, Španci in kdo še ve, razen zgodovinarjev, kateri osvajalci.

Danes je Tunizija predsedniška republika z enodomnim parlamentom, neodvisna od leta 1956. Tako precej prebivalcev obvlada poleg uradne arabščine tudi italijanščino, nemščino ali francoščino. Osvajalcev – turistov - pa bodo zagotovo imeli, zaradi izrednega posluha zanje pa zaradi čudovitega okolja in ugodnih cen, vedno več.

Tako zelo sem že pogrešala Afriko, to divjo in nikoli raziskano celino, kjer se na prostranih peščenih sipinah Sahare spočijeta duša in telo. Odšla sem s preprosto ugotovitvijo prijateljem, da mi je zmanjkalo pravih začimb. Pogrešala sem toplino teh skromnih in preprostih ljudi, ki poznajo povsem drugačne vrednote, kot jih poznamo ljudje v razvitem svetu. Pustila sem našo opevano Evropo daleč za seboj in se poistovetila z okolico - nobenega telefona, nobenih negativcev, nobenih vprašanj in zahtev. Na vsakem koraku je sledilo novo presenečenje in to zato, ker sem tako hotela. Hotela sem videti »tisto nekaj«, kar nas vse ljudi na tem svetu razdvaja in hkrati združuje v našem najglobljem človeškem bistvu. Hotela sem biti del življenja, katerega središče je človek.

OTOK DJERBA – PRVI VTISI

Mimoza v razcvetu, najstarejša džamija, koliba ob plaži...

Sanjski otok je poraščen s palmami in oljkami, kaktusi in agavami, ki služijo kot dolge žive meje. Pomagajo si z iznajdljivimi namakalnimi sistemi. Neskončno dolge peščene plaže, kjer morje le počasi prehaja v globino, kar kličejo po osvežitvi… Temperature so bile kljub sredini aprila za nas visoke, voda je imela okoli 20 stopinj, temperatura zraka že 37 stopinj. Torej, mediteranska klima vročih poletij in mrzlih zim z malo padavinami. Veter, ki tu neprestano pihlja, prijetno hladi in dela po cesti prave peščene zamete. Ob pogledu iz letala se pred pristankom vidi ena sama ravna peščena plošča, ki se samo za nekaj metrov dviga iz morja. Ob spominu na nedavne katastrofe v Aziji bi otok mimogrede lahko z valovi prekril cunami. Sodobni hotelski kompleksi v arabsko - mavrskem slogu, ki ne dovoljuje visokih gradenj, se neopazno povezujejo s prvobitno arhitekturo.

Djerba je otok, kjer skoraj ne poznajo kriminala. Narodnostna sestava Tunizije so Arabci in arabizirani Berberi v večini, pomešani z Berberi in drugimi sredozemskimi ter afriškimi ljudstvi, nekaj malega Francozov in Italijanov. Trgovina jim gre že od nekdaj najbolje od rok. Turizem je v polnem razmahu, v gradnji so novi turistični kompleksi. Obdelana in raztresena družinska posestva in malo strnjenih naselij, dajejo avtentično podobo pokrajini. Kljub revni paši vidimo ovce in koze, pa kamele, ki jim še vedno služijo za tovorjenje in ježo.

Znotraj avtentičnih hiš najdemo nekakšen trg, kjer se zbirajo ženske pri različnih opravilih. Kaj se dogaja za vsemi temi zidovi? Na njihovih obrazih se zrcali povsem drugačna umirjenost, kot na obrazih žensk v razvitem svetu. Le redko boste katero srečali na ulici in še to zakrito. Včasih izza vrat pokuka radovedna glavica in prav tako hitro kot se prikaže tudi izgine. »Je ženska«, pravi prijatelj iz druščine. Še manj jih iščite sredi belega dne v lokalih, kajti tam boste našli samo moške, ob časopisu, vodni pipi ali pa samo umirjenem klepetu s prijatelji. Druščina se zdrzne in obmolkne, ko vstopi ženska, turistka. Še večje presenečenje sledi, ko izvlečete denarnico in plačate pijačo. Ne bojte se jih, a če hočete imeti mir pred pretiranimi komplimenti, se raje pojavite v lastni moški družbi.

PRIJETNO RAZISKOVANJE

Želja, raziskati otok je bila povsem dosegljiva, prav tako ure in ure dolga potepanja ob še povsem prazni obali. Pred hotelom so noč in dan za nizko ceno na voljo taksiji, kočijaži dežurajo na vseh koncih in vas prijazno vabijo, pa lastniki konjev in kamel. Njihovi spoštovanja vredni čistokrvni žrebci, navajeni turistov, so veliko bolj kot okorne kamele, prijetni za ježo. Tako si lahko po lastni želji in ceneje kot preko agencij, organizirate dan. Za pokušino smo preizkusili kar vsa prevozna sredstva, veliko pa smo za lastno veselje tudi pešačili.

Tu smo resnično pozabili na čas. V zagonu pravih raziskovalcev smo se vračali zvečer prijetno utrujeni in ob misli na njihovo pestro izbiro nadvse dobre hrane, kar malce lačni. Krožniki so bili polni, še preden sem si izbrala samo za pokušnjo. Ob pogledu na velike keramične sklede, polne njihovih dobrot, sem pozabila na odvečne kilograme. Tunizijska kuhinja je mešanica berberske, turške in italijanske, neštetih načinov priprave kuskusa z zelenjavo, kamelje pa perutninsko meso in različne vrste rib. Vse je začinjeno z njihovimi značilnimi začimbami, ki dajejo jedem barvo in prijeten okus. Da o solatah, sirih in slaščicah ne govorimo. In domiselno samopostrežbo hrane, ki jo dopolnjujejo šopi sveže, pravkar nabrane zelenjave. Prav tako je v hotelih na voljo za zahtevneže tudi dovolj evropske hrane.

Večjih mest v pravem pomenu ni. Predvsem so to večja in manjša naselja, ki so si povsem podobna in brez prave orientacije se človek v tej ravnini kar hitro tudi izgubi. Mimogrede smo obiskali povsem nov center s trgovinami, kjer se nahaja ena večjih atrakcij na otoku, muzej, ki prikazuje tamkajšnje življenje, in farmo krokodilov. Kakih 400 krokodilov leži kot klade in mirno uživa v sončenju, sem in tja kakšen lenobno zleze v vodo ali pa samo z malce privzdignjeno glavo in odprtim gobcem hladi telo in strmi v prazno. Na videz okorni in leni se ob pogledu na hrano kot puščica poženejo za njo. Sama farma in prijetno urejena okolica se prav lepo skladata z naravnim okoljem. Na ogled so tudi krokodilja jajca in inkubator z ljubkimi, nič preveč robustnim staršem podobnimi mladički.

BARANTANJE ZA ZABAVO

Ko smo se znašli v vrvežu katerega koli mesta, predvsem pa glavnega mesta na otoku Houmt Souka, ki ga krasi rimska trdnjava, sem podlegla napadu nakupovalne mrzlice. Vzrok – nenavadna prijaznost in gostoljubnost ter zanimiv način trženja, ki ga na svojih popotovanjih še nisem doživela. Poznavalci pravijo, da ženska ni nikjer deležna toliko pozornosti in komplimentov, kot prav tu. V centru, kjer je tudi tržnica, se znajdemo v labirintu trgovin in trgovinic, kjer ne ločite meje med lastniki, kajti kamor koli pogledate – levo, desno, spodaj, zgoraj, ena sama pestra ponudba. Po tleh so razstavljeni njihovi čudoviti tradicionalni keramični izdelki in človek mora paziti, da mimogrede česa ne razbije. Raznovrstne posode orientalskih motivov in geometrijskih vzorcev pisanih barv dopolnjujejo s kaligrafijo – arabsko pisavo. Pa izdelki iz obarvanega puščavskega peska, medenine, inštrumenti Berberov - bandirji, ročno izdelane preproge, vodne pipe, fosili, kadila, začimbe, minerali, peresa in barve za tatuje, posušeni škorpijoni in kače in še in še….Od vsepovsod visijo njihova tradicionalna oblačila kot so galabeje, turbani, šali, usnjeni izdelki in še in še. Trgovci so nas prijazno vabili skozi ozke, s robo zatrpane vhode, kjer smo začudeno ostrmeli. Na levo in desno, po stopnicah navzgor in navzdol so se odpirali prostori in zmedeni od prevelike ponudbe nismo vedeli, kaj bi kupili. Zagate je bilo hitro konec, ko so nas s svojimi marketinškimi prijemi, v čemer prekašajo vse ekonomiste razvitega sveta, prijazno preoblekli v svoja oblačila, ponudili kavo, metin čaj ali pa vodno pipo. »Moja hiša je tudi vaša!« nam je rekel novi prijatelj Mustafa iz Midouna. Ko smo že zaradi njegove prijaznosti in gostoljubnosti nekaj nakupili, nas je še vse po vrsti obdaril in povabil na večerjo. Njim tako družina kot prijatelji največ pomenijo, zato so zelo užaljeni, če zavrnete povabilo. Kmalu smo ugotovili, da so vsi povezani med seboj, najsi bo to kočijaž, natakar, taksist na daljše proge, vsi te povabijo k najboljšemu prijatelju v trgovino na čaj in scena se ponovi. Vsi imajo več ali manj enako ponudbo in zelo različne cene. Sicer pa je treba neprestano barantati, kajti to je pravilo. Na moj komentar, da je navedena cena previsoka, mi je nek trgovec v obrazložitev napisal pol strani dolg odgovor. »Ne glejte cene, kajti ta velja za Amerikance«, nato piše cene za vse evropske države, ki je glede na njihov standard, vedno nižja. Nazadnje pride do Slovencev, nato pa - do prijateljev Slovencev. Glasno se zasmejim, kajti cena je bila še vedno astronomska. Končna cena izdelka je navadno samo še tretjina prvotne. Če jo znižate preveč, začnejo užaloščeni klicati »bankrot«, to pa pomeni, da ste dosegli kritično točko. Najbolj realna je tista cena, ki jo postavijo takrat, ko vas po odhodu skozi vrata ponovno zvlečejo v trgovino. In tako smo mimogrede opazili, da so minile ure in ure pohajkovanja in zabave, ne da bi vedeli kam in kako.

ČEZ GOROVJE MATMATA

V pestri ponudbi daljših izletov smo se odločili za enodnevni safari jeep, ki nas popelje v osrednji del Tunizije, do Sahare. Še pred točno določeno uro nas je že čakal pred hotelom šofer - vodič in v družbi še dveh francoskih parov smo se podali novi pustolovščini naproti. Čeprav povezuje otok s celino nasip s cesto, morje je namreč tu povsem plitko, smo si skrajšali pot s trajektom. Vožnjo smo nadaljevali mimo številnih novih in starih oljčnih nasadov. Počasi se je pred nami začela odpirati neskončna stepska ravnina, ki je daleč na obzorju prehajala v rahlo valovito hribovje. Zanimive ročne bencinske črpalke, kot iz kavbojskih filmov, se precej pogosto pojavljajo ob cesti. To so majhne barake, ob njih pa skladovnice sodov z gorivom. Temu stilu primerno je tudi nekaj lokalov, postavljenih povsem iz palmovih vej – med njimi tudi z imenom »VELI JOŽA.« Od časa do časa smo v daljavi zagledali veliko šotorišče, domovanje Beduinov, skrivnostnega nomadskega ljudstva, ki se seli iz kraja v kraj in živi pod milim nebom. V skopem bodičastem rastlinju najdejo dovolj hrane kamele, pa ovce in koze. Nomadski pastirji, navajeni svojega miru, niso videti nič kaj navdušeni nad hrupom, ki ga povzroča vdor turistov iz razvitega dela sveta.

V francoski druščini smo se na poti proti Sahari prav dobro počutili. Tako daleč je bila naša opevana Evropa s prekratko odmerjenim časom. Mislim, da se pravi popotnik na nek način poistoveti z dušo otroka, ki jo nosi vsak izmed nas, vse življenje s seboj. Na ta način tudi doživlja svet, v katerem se mu neprestano nekaj novega dogaja. V tem je čar potovanj! Pokrajina, ki se je odpirala pred nami, je bila tudi zame povsem nova in še nedoživeta.

Dokaj solidna asfaltirana pot je speljana povsem naravnost in izgine kot pika na obzorju, jeep je drvel po njeni sredini s 120 km na uro. Ob srečanju z nasproti vozečim vozilom se je vse srečno izšlo, v kar pa sploh nisem dvomila. Na potovanjih sem se navadila, da vedno zaupam domorodcem. Oni poznajo svoj teren, navade in nevarnosti, ki obstajajo. Vožnjo smo upočasnili le mimo redkih zaselkov, malih oaz, zasajenih s palmami. Obiskovalec se vpraša, le od česa v tej pustinji živijo ljudje? Na srečo jih je narava obdarila z bogatimi rudnimi nahajališči, pa olivami, žitom, agrumi, grozdjem in dateljni. Poleg tega ima precejšen delež tudi živilska, tekstilna, kemična, strojna in elektrotehnična industrija ter ribištvo. Med potjo smo naleteli na veliko manjših in večjih slanih jezer, imenovanih ŠOT. Suho stepsko podnebje z malo padavinami izsuši maloštevilne reke, ki smo jih ob pogledu na njihove izsušene struge tako samo slutili.

NEVIDNA MOČ SAHARE

Cesta se je počasi dvigala proti gorovju Matmata, prečili smo ga in brez postanka nadaljevali pot mimo namakanega nasada palm, do Slanega jezera in mesta Douz. Mesto, ki stoji na robu največje puščave, Sahare. Ustavili smo se ob nekakšni pivnici, kjer je na izbiro tudi nekaj spominkov. Pred nami se je odprl povsem nov razgled na tako imenovana »vrata« Sahare. Kot bi nekdo potegnil črto, se začne povsem druga pokrajina. Kamor seže oko, bele peščene sipine, poraščene z vse bolj redkimi palmami. Obstala sem kot uročena. Kamelji vodiči in konjske vprege so neprestano na razpolago nam, vedoželjnim turistom. Spravili smo se na kamele, ki pohlevno čakajo in opravljajo svoje vsakdanje poslanstvo. Nekateri so bili korajžni kot stari jezdeci, drugi so se preplašeno oklepali lesenega ročaja ob sedlu. Karavana je komaj slišno drsela čez sipine in zdelo se mi je, kot da sanjam sredi zasnežene pokrajine. Le temperatura zraka se ni ujemala s zimsko, pa drobni kristali peska med zobmi. Želela sem si, da bi to potovanje trajalo vsaj kakšen mesec…

Ustavili smo se na tržnici v Douzu, kjer je bilo ob že našteti ponudbi z Djerbe še nešteto drugih avtohtonih stvari s trgovci na čelu. Kot da bi stala pred sliko s srednjeveškim motivom. Nepregledne stojnice so se šibile pod identičnim blagom, po tleh so stale velike napolnjene vreče, z vozov je visela sveža zelenjava. Začutila sem tisti pravi utrip časa, kraja in ljudi.Tu nihče ne prosjači. Dostojanstveno stojijo vsak za svojo stojnico in opravljajo svoje poslanstvo. Nikogar ni sram, ker nima faksa. Nihče se ne opravičuje, ker nima faksa. Sram me je bilo, ko sem med potjo povsem dobronamerno fotografirala starca Beduina s kozjo čredo, on pa mi je užaljen mahal s palico. Kako bedna sem bila videti v njegovih očeh? Kaj je tisto, »več vredno«, ki dela prepad med revščino in bogastvom?

OBISK PRI BERBERIH

Krenili smo proti mestu Matmata, zanimivi stari naselbini, pa mimo znamenite Mesečeve pokrajine, kjer so snemali film »Vojna zvezd«. Tu po okoliških hribih, globoko v zemljankah živijo Berberi. Tja so se v davnini zatekli pred osvajalci, pa pred vročimi poletji in hladnimi zimami. Zgodovina pravi, da izhajajo iz srednjeveških selitvenih ljudstev in afriškega črnskega prebivalstva, ki je naseljevalo Saharo še pred njeno izsušitvijo. Koliko teh ljudi danes dejansko še živi tradicionalen način življenja, nisem izvedela. Svoje vhode in izhode imajo pobarvane z belo barvo, kar je lepo vidno od daleč. Mislim pa, da so, tako kot večino stvari, tudi to skomercializirali. Navsezadnje je čisto v redu tudi tako, da le ohranijo svojo bogato preteklost živo. Obiskali smo eno izmed zemljank in bili prijetno presenečeni. Kamnina, povsem priročna za obdelovanje, in njihova naravna iznajdljivost sta pogojevali izdelavo edinstvene arhitekture bivanja. Skozi polkrožen rov smo se spustili do predprostora, kjer nas je ob ročnem tkanju preproge sprejela prijazna domačinka. Za dobrodošlico nam je ponudila čaj, olivno olje in svež domač kruh, ki je podoben našim mlincem. Vodič nam je razkazal sobe, kjer je zelo malo skromnih predmetov, vendar dovolj za zadovoljitev vseh njihovih potreb. Na sredini je majhno dvorišče, kot krater, ki je hkrati odprtina v nebo. Prostori so izdolbeni v kamen, zgoraj, spodaj in pri straneh torej kamen, prepleskan v belo. Okoli postelj, ki so prav tako narejene iz preprostega kamnitega okvirja, so razpete njihove čudovite ročno tkane preproge pisanih barv. Poleti hladijo, pozimi ustvarjajo toplino. Posvetila se mi zanimiva ideja. Vso zimo sem namreč gledala v svoji spalnici obrabljen parket… Računala sem stroške za obnovo, pa še vse tiste, ki se priključijo vzporedno... Potem pa mi je Berberka v svoji kamniti podzemni hiši v trenutku ponudila rešitev. Svojo ročno tkano preprogo je položila na kamnita, grobo obdelana tla in ni razmišljala v stilu mojega problema. Takoj po vrnitvi domov sem v najbližji trgovini kupila tri cenene orientalske preproge temno rdeče barve in novo posteljnino. Prostor se je v trenutku napolnil z novo, pozitivno energijo. Kako enostavno …

PRIJATELJ JACOB

Dan pred odhodom, ko sem raziskovala še povsem prazno obalo otoka Djerba, sem spoznala Jacoba. Razen naju, na prostrani obali ni bilo žive duše. Nikoli ga ne bom pozabila. Nabiral je školjke. Za prodajo, kajti turistična sezona je bila pred vrati. Ko me je zagledal, se je ustavil, se zravnal in me pričakal kot stari znanec. Izza debelega zimskega plašča je kukal še debelejši pulover, po vzorcu podoben norveškemu. Glavo je imel zamotano v tradicionalno ruto, na katero je poveznil še slamnik z velikimi krajci. In med vsemi tistimi cunjami in kocinami so se iskrile prijazne starčeve oči. Od kod, kako, kdaj, zakaj, vse bi rad izvedel o meni. Ponujal mi je školjke, želel si je moje družbe. Prosila sem ga za fotografijo. Razveselil se je in se mi povsem prepustil v poziranju. Izrazil je edino željo – viden napis na njegovem preprostem čolnu. Tekoče je obvladal tri svetovne jezike in kar malce sram me je bilo mojih »polomljenih  stavkov«. Začutila sem globino in širino malega, preprostega človeka, neizmerno zakladnico modrosti. Našla sem to, kar sem iskala.

Vselej mi je hudo, ko se vračam domov. Toliko čudovitih krajev in ljudi puščam za seboj in ne vem, ali jih bom sploh še kdaj videla? Kjer koli hodim, v zameno puščam del sebe, povsod sem že raztresena. Po delčkih se sestavljam v mozaik na turoben navaden dan, vedno več me je in vse bogatejša postajam.

Olga Kolenc
Moja potovanja
users.volja.net/olgakolenc

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/200809211204223







Domov
Powered By GeekLog