Pisati, izreči se, iskati smisel, odrešljivost sveta z logiko leske, res ne gre. Gotovo so modre besede na mestu, če jih izberemo v pravem trenutku in racionalno, s pravo mero. Pisati danes o slovenstvu, narodu, o preživetju v lastni identiteti, kritizirati slabosti v dandanašnji družbeni stvarnosti, pluti po razburkani gladini, jo z dlanmi gladiti, napisati domačo nalogo na lastni koži, da te potem skeli, kakšen smisel ima vse to naprezanje? Kakšna je pravzaprav tista drža, ki jo ljudje od posameznika pričakujejo?

Odškrniti z jezika tisto besedo, ki privre, ne vem od kje ali ostati v zlati kletki molka. Seveda razgaliti se in staviti sebe na kocko tako, da se sprehajamo bolj nagi kot ogrnjeni s tančico molka po svetu, je vedno tvegano. Očitajo ti lahko nacionalizem, nestrpnost, manipulatorstvo, besedičenje kar tako. Izražati se kritično, ni hvaležno in modro, posebno če govoriš o odgovornosti do drugega, o osamljenih, zavrženih, brez moči, skratka če pogledaš malo bolj na družbeno dno. To niso posebno zaželene teme.

Včasih te stvari pošteno razjezijo in iritirajo, posebno, če te hočejo soočiti, da se moraš sprijazniti s pragmatičnostmi, ki so vodilo današnjega življenja. Je morda naključje, da ravno tebe doleti v življenju vloga, da moraš povedati, iz sebe izliti nadležno pršilo besed, nastavljati ogledala? Že od nekdaj ima človek ambicijo oblikovati in delati red, se postaviti v vlogo pravičnika, se postaviti modernim iluzijam o moralnosti, zlaganosti in pravšnjosti po robu. Če česa, kar čuti človek, da je prav, ne opravi in da pričakuje, da bo opravil to nekdo drugi, da bo ta drugi postal njegov moralni jaz, je to človeško dvoumna in vprašljiva vloga.

Mislim, da je od moralne sposobnosti članov odvisno kakšna bo ta družba, v kateri živimo. Potreben je skupen konsenz kakšno družbo potrebujemo in v kakšni družbi želimo živeti. Večina je verjetno mnenja, da te družbe ne more voditi brezčutni in preračunljivi razum, niti ljudje z zmečkanimi značaji, ki se udinjajo komur koli, in ne za kar koli. Postavljajo si visoko ceno.

Gre za moralno videnje, odvisno od prostora in časa, v katerem živimo. Moralnost družbe je temeljna, čeprav nedoločena navzočnost. Ni zakon tisti, ki te bo etično utemeljil, vse je vprašanje samopostavitve. Ni mogoče projektirati humanizma, tega je treba vzpostaviti v sebi. Liberalistični družbeni red, ki je vzpostavljen po osamosvojitvi Slovenije, je protisloven morali in etiki, ker pretirano poudarja pragmatičnost, relativizem, subjektivizem in sledi takšnim standardom, da se mora večina ukloniti interesom posameznikov, ki vedno bolj manipulirajo z večino. Ljudje se več ne počutimo dobro in se izogibamo bolečini, ki nam jo povzroča samoljubje peščice privilegiranih. Narod ima človekove meje in izredno močno izoblikovan čut za moralne odločitve, ki mu krojijo življenje.

Sprašujemo se, ali skupna perspektiva naroda zasluži vso to retoriko o dvomih, da so gotove stvari razvrednotene in postale vsebinsko votle. Individualizem in iskanje prijetnega življenja, je neka mera tolerance, vendar zelo okrnela in minimalistična moralna drža. Moralnost je gotovo odvisna od kulture, tradicije in prava, ki ureja neki družbi življenje, vendar najpomembnejše pri vsem tem je odkriti izvir moralnih sposobnosti v sebi.

www.tatjana-malec.si