Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Potovanje_Madeira

Moja potovanja - Madeira četrtek, 15. september 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Otok Madeira je zaradi ugodne geografske lege resnično cvetoči rajski vrt sredi Atlantika! Pripada otočju Makaronezije; najsevernejši v Atlantiku so Azori, sledi Madeira, južneje Kanarski in že blizu ekvatorja Zelenortski ali Kapverdski otoki. Vsi so nekaj posebnega, z vznemirljivim vonjem po pustolovščini, po nedoživetem, povsem samostojnega vulkanskega izvora in nikoli niso pripadali nobeni celini. K Madeiri spada še povsem pust, vendar naseljen otok Porto Santo in nekaj manjših, povsem puščavskih in neobljudenih otočkov. Madeiro, ki meri v dolžino 59 km in v širino 26 km, so leta 1419 odkrili Portugalci in danes šteje že 260 000 prebivalcev. FUNCHAL Prav posebni občutki so me prevzeli (aprila 2007), ko je letalo po štiriinpol urnem letu zaokrožilo nad otokom Porto Santo in nato zaradi močnih vetrov precej adrenalinsko pristalo na zanimivem madejrskem letališču. Večinoma je zgrajeno na stebrih, kajti otok je povsem gorat, obdan s spoštljivimi skalnimi klifi. Kakor velike jeklene ptice, letala vsakih nekaj minut vzletajo in pristajajo. Da bova z sopotnico Natalijo ves dopust »planinarili«, sva ugotovili že pri vožnji v nastanitveni hotel, kamor naju je pripeljal šofer v prvi prestavi. Presunljiv pogled na Atlantik in cvetoče ulice glavnega mesta Funchal so nama potrdili, da sva prišli ravno ob pravem času. Aprila je namreč ves otok en sam cvetoči botanični vrt. Tudi na divjih, skalnih previsih, kjer rož nihče ne sadi. Funchal je novo, sodobno mesto s skoraj polovico vsega prebivalstva, ki živi predvsem od turizma. Ceste so videti iz daljave kakor nerazrešljiv gordijski vozel. Vendar so domiselno in praktično speljane skozi neštete predore, obvoze in podhode, do prepadnih klifov in sotesk, do zadnjih vasic in čez strme gorske prelaze. Presenečena sem bila nad temi umirjenimi, preprostimi in prijaznimi ljudmi, ki vam nadvse prijazno in nevsiljivo postrežejo. Pri vožnji skozi cestne labirinte si med seboj pomagajo in v kočljivih trenutkih drug drugemu dajejo prednost. Sicer pa je ponudba povsem evropska, med poplavo uvoženega blaga je na srečo najti tudi avtohtone ročne izdelke – košare, čipke, pohištvo, pisani gobelini, prti pa tekači s pridihom srednjeveških Mavrov... Portugalci, ki jim otok pripada, so prinesli s seboj svojo tradicijo in kulturo. V mestu si lahko ogledate kar precej zanimivosti: muzej, tržnico, ki izgleda kot paradiž, katedralo s čudovito notranjostjo, vinsko klet, se popeljete z žičnico na sveto goro Santo, z ladjo Krištofa Kolumba, s trajektom ali letalom na otok Porto Santo in še nešteto drugih možnih zanimivosti. Zanimive so njihove tradicionalne jedi, čaji, kava »bica«, avtohtone pijače, med katerimi mi je bil najslajši bananin liker. Prav nasad banan, ki se nahaja le nekaj metrov stran od hotela, je z velikimi, zorečimi plodovi prvi poskrbel za moje navdušenje. CURRAL DAS FREIRAS Po strmi, a lepi gorski cesti, obdani z visokimi drevesi evkaliptusa, sva se z najetim avtomobilom pripeljali na približno 1000 m nadmorske višine. Peš sva se odpravili do razgledne točke, ki kot orlovo gnezdo ponuja razgled na mogočno gorsko dolino z vasjo Curral das Freiras. Povsem sva bili očarani, globoko pod nama sva zagledali težko dostopno vas, ki je zgrajena v vulkanskem kraterju. Obkrožajo jo petsto metrov visoke in navpične skale. Idilične bele hišice so se bleščale v zadnjih sončnih žarkih. Sem so se med 16. in 17. stoletjem pred pirati zatekle nune, zato se kraj po njih imenuje tudi the Nuns Stable. Od tu je lepo vidna stara cesta, ki je speljana skozi navpične, žive skale. Danes povezuje vas nova cesta in sodoben, dva kilometra dolg predor, poln zavojev, ki ga kar ni bilo konca. CABO GIRAO Sledilo je ponovno »vijuganje« mimo idiličnih hišic, zelo zanimivo razporejenih na strmem in razgibanem terenu, ki na drugi strani kot odsekan pada navpično do morja. Med terasastimi, ročno in skrbno obdelanimi njivicami, vidimo posajene različne kulture. Bogata zemlja z veliko vlage, blaga klima z majhnimi temperaturnimi razlikami med letnimi časi omogočata, da uspevajo nepregledni nasadi banan, vinska trta, ki rodi njihovo znano sladko vino, sladkorni trs, različne vrste eksotičnega sadja. Prijetna hoja naju je pripeljala na razgledno točko, kjer nama je ob pogledu na 580 m visok, drugi največji klif v Evropi, Cabo Girao, upravičeno zastal dih. Razgledi od tu so edinstveni, globoko pod nami je popoldansko sonce obarvalo ocean v neštete modrozelene odtenke. Do morja vas popelje tudi kabinska žičnica, podvig z njo pa zahteva kar nekaj poguma. PONTA DE SAO LOURENCO Mimo mesta Santa Cruz in Machico sva se zapeljali do vasi Caniçal, ki je izhodišče za Ponta de São Lourenço. Napis »Miradouro« vabi na razgledne točke Cristo Rei in Pico do Facho, s katerih je veličasten razgled na klife. Klima se na razdalji dvajsetih kilometrov od sončnega Funchala povsem spremeni, močni vetrovi s severa neprestano ustvarjajo močne rušilne valove. Konfiguracija terena se tu spremeni, neznana jezna sila iz nedrij Zemlje je na tem mestu klife in velike skalne gmote dobesedno razmetala, razbila in se izpela v vse ožjem in umirjenem polotoku. Bujna zelena pokrajina naenkrat izgine, ostanejo samo goli, s suho travo poraščeni grebeni, ki na severu kot odsekani padajo v morje. Skale so tu kot čudovite umetniške stvaritve, skladi kamnin se prepletajo med seboj in ustvarjajo neponovljivo pripoved v čudovitih barvnih odtenkih. Tabla na izhodišču opozarja množice turistov, naj ne zapuščajo označenih poti, naj se ne podajajo na pot sami in brez zaščite pred soncem. Steza, ki pelje čez Ponta de São Lourenço, je lepo urejena in na izpostavljenih mestih povsem zavarovana. Triurna hoja po njej je edinstveno doživetje, zato jo je vredno prehoditi. Je srečanje severa in juga, dveh različnih polov, je strahospoštovanje do nam nepoznanih sil narave. Popotniki se »zahomotani« v vetrovke upirajo sunkom vetra, ki so na izpostavljenih mestih tako močni, da bi z lahkoto koga odpihnili. Pot se dviga in spušča, sledi naravnim prehodom in točkam z najlepšim razglediščem. Veter je v sunkih prinašal dež, čez nekaj trenutkov pa je že sijalo sonce, pa spet dež in spet sonce. Ob pogledu na edino kočo v daljavi, ki se nahaja pod zadnjim klifom, sem si zaželela kave, a je bila zaprta in povsem privatna zadeva. Povzpeli sva se na klif, ki se tukaj poslednjič poda do spoštljive višine. Morje nas loči do poslednjega svetilnika, ki sameva na zadnjem, najnižjem in prav tako s suho travo poraščenem otočku. Vrh je v zgornjem delu podoben nagubani asfaltni prevleki. Skozi razpihane oblačne gmote je začelo prižigati sonce, odstirali so se nam veličastni razgledi. PORTO DA CRUZ –SANTANA– PASSO POISO Pot sva še istega dne nadaljevali čez vijugaste vzpetine s čudovitimi razgledi, mimo neštetih zaselkov, stopničasti teras vse do mesta Santana na severnem delu otoka. Vsepovsod, kamor seže oko so raztresene male bele hišice, največkrat kar na živih skalah klifov, pa po grebenih, vse pa so dobesedno spojene s pokrajino. Med seboj jih ločijo strme in poraščene neprehodne globeli, ki dajejo pokrajini mistični pridih. Z otroško radostjo sva se pri prihodu v Santano razveselili obnovljenih starih tradicionalnih kmečkih hišk, ki resnično izgledajo pravljično. S slamo pokrite strehe segajo do tal, notranjost je razmejena v dva bivalna prostora. Popotnik se njeno notranjost lahko prosto ogleda, prav tako opremo, ki je služila staremu načinu življenja. Nekatere so povsem nove, v njih prodajajo spominke ali pa predejo, tkejo in vezejo čudovite tradicionalne prte in druge domače izdelke. Med to ponudbo je na izbiro tudi veliko ročno izdelanih volnenih pletenin, predvsem so zelo zanimive tople pisane kape. Vračale sva se čez 1400 m visok prelaz Passo Poiso, kjer so naju presenetili gosti gozdovi iglavcev in pravkar zelenečih bukev. Prevzel me je občutek domačnosti. RIBEIRA BRAVA – SAO VICENTE – PORTO MONIZ Mimo nepreglednih bananovih nasadov sva se naslednje jutro odpravili v nasprotno smer otoka, do obmorskega mesta Ribeira Brava, kjer pot zavije v notranjost. Čudovito staro mestece z ozkimi uličicami, zanimivimi trgovinicami, odmaknjeno od množičnega turizma in z zelo prijaznimi ljudmi. Sredinsko prečenje otoka mimo Serra de Aqua, naju je pripeljalo na severni del otoka, do majhnega idiličnega mesta São Vicente. Ponovno sva bili presenečeni nad povsem drugačno klimo, polno vlage in hladnega vetra, ki neusmiljeno piha s severa. S skalnih previsov padajo slapovi, vsepovsod pršijo vodne kapljice, valovi se penijo ob čereh. Pot sva nadaljevali proti Porto Monizu po enosmerni slikoviti in izpostavljeni stari cesti, ki je tudi tu vklesana v živo skalo navpičnih klifov, ki so značilni za celotno obalo Madeire. Številni stari, ročno izklesani predori pričajo o neizmerni volji prvopriseljencev in o njihovi bitki za preživetje na tem popolnoma razčlenjenem terenu. Porto Moniz slovi po čudovitih naravnih bazenih, ki jih so jih izklesali v črno vulkansko kamenino morski valovi. Z manjšimi posegi in pregradami so si tako uredili edina možna kopališča na tem delu otoka, kajti kopanje tu ni primerno niti za pogumne. Vreden ogleda je tudi akvarij, kjer skozi stekleno zaveso opazujete čudovit in raznolik podvodni svet. Nekatere ribe, navajene obiskovalcev, dobesedno pozirajo pred fotoaparati. ČEZ PLANOTO PAUL DA SERRA Čas naju je priganjal, za povratek sva izbrali krožno pot po notranjosti otoka, čez 1500m visoko planoto Paul da Serra, ki jo priporoča turistični priročnik. Področje spada v narodni park Madeire, v okolici kraja Rabacal se nahaja Levado do Risko, eno lepših izmed 200 tako imenovanih levad – vodnih kanalov, ki so danes turistična atrakcija na otoku. Po njih je s skupno dolžino 1400 km speljana voda, ki namaka tudi tiste predele, kjer vode ni v izobilju. Na zemljevidu so označene vse pešpoti, nešteto jih je in povsod je kaj videti. Tudi na tem predelu se dvigajo zanimivi vrhovi, žal večinoma v megli – Ruivo do Paul 1640 m, Achada do Cedro 1558 m, Pinaculo 1597 m, Pedras 1513 m, Fonte do Juncal 1595 m… Vsi se končajo v vrtoglavih strminah in hudourniških grapah, ki segajo vse do morja. Mogočna drevesa evkaliptusa počasi izginejo, nadomesti jih grmičje, ki je pravkar cvetelo v rumeni preobleki. Črede krav so se mirno pasle na obsežnih pašnikih. Na vrhu se ravnina razpre, povsem gola, veter neprestano brije in le še suha in ostra trava kljubuje vremenskim razmeram. Popolnoma nov svet, močan veter dviga in vrtinči megle. Po ostrih serpentinah se spuščava, nazaj med male zelene terasaste vrtičke, proti mestecu Encumeada, tu pa se ponovno priključiva poti, po kateri sva se vozili zjutraj. Ustavili sva se v starem in idiličnem obmorskem ribiškem mestu Câmara de Lobos. V gostilni, kamor je rad zahajal Winston Churchill, sva si privoščili ribjo večerjo. Da je tu našel navdih za ustvarjanje, je povsem razumljivo, kajti ta kraj je resnično nekaj posebnega. Zanimivo je bilo videti druženje domačinov na pomolu, ki umirjeno kramljajo ob kozarcu piva in za sprostitev igrajo karte. JARDIM BOTANICO – BOTANIČNI VRT Pravzaprav je težko razmejiti, do kam segajo njihovi nešteti botanični vrtovi, koliko jih dejansko je, kajti pri skoraj vsaki hiši sem pomislila, da stojim pred cvetličarno. Povsod pisana paleta barv, orhideje, frezije, strelicije in nešteto drugih, le botanikom poznanih rož, se skladno prepleta z okrasnimi grmiči in drevesi. Da bi si podrobneje ogledali samo navedenega, vso njegovo obsežno površino, bi potrebovali kar cel dan! Tu gojijo ekstremne vrste tropskih in subtropskih eksotičnih rastlin ter nešteto tropskih ptic, med katerimi so me najbolj očarali z svojim obrednim plesom prav pavi. Zaljubljena v kaktuse sem kakšnih pet minut samo strmela in nemočna ugotavljala, kako naj to čudo, visoko kot drevesa, spravim v fotoaparat. Začutila sem ogromno energije, ki jo pridne roke dan za dnem vlagajo v vrt, zalivajo in sadijo, rahljajo in obrezujejo, da je vse tako, kot v pravljici. NAJVIŠJE GORE MADEIRE Ves teden sva se zaman ozirali proti zelenim pobočjem nad Funchalom in opazovali, kdaj se bodo umaknile temno sive oblačne gmote, ki so jih vetrovi gnali s severa. Tam zadaj se odpre pogled na njihove čudovite gore. V tuji deželi so mi prav vremenske »fore« največja neznanka. Kmalu sva ugotovili, da se oblaki držijo hribov, kajti topli vetrovi, ki pihajo od Maroka, jih na južni strani otoka kaj hitro razkadijo. To sva dodobra občutili na lastni koži, saj naju je že drugi dan ob vseh zaščitnih kremah sonce povsem osmodilo. Osvežilni vetrovi, temperatura vode in zraka, ki sta skoraj enaka, nas kaj hitro zavedejo in opekline so tu. Predzadnji dan sva se vremenu navkljub odločili za obisk najvišjih gora. Pridni, kot se za prave gornike spodobi, sva vstali že ob štirih po sončni uri. Vrnili sva se na izhodišče Passo Poiso, kjer se po lepi asfaltirani cesti pripeljete le nekaj metrov pod tretji najvišji vrh Madeire, 1818 m visok Pico do Areeiro. Že pred prelazom je začelo deževati, megla in sunki vetra so zmanjšali vidljivost na par metrov. Niti približno nisva vedeli, kje se voziva. Zavojev ni in ni bilo konec, nato se je le pojavilo pred nama parkirišče in veliko, povsem neobljudeno poslopje. Nikjer sledi o človeku, samo velika bela tabla nama je dala slutiti, v kateri smeri se skrivajo gore. Termometer je kazal le malo nad ničlo, nikjer več sledu o večni pomladi. Nekaj minut sva nemo zrli skozi okno in kaj kmalu ugotovili, da s hribi tudi ta dan ne bo nič. Zadnji dan pred odhodom. Ne boste verjeli, pozdravilo nas je kristalno čisto jutro, brez oblačka. Nad mestom Funchal so se pokazale visoke, s travo obraščene strmadi in sinje modro nebo. »Pojdiva«, sva si rekli, da vidiva gore vsaj od daleč! Po včerajšnjem ničelnem razgledu so se z vsakim metrom višine odpirali pred nama novi in novi razgledi. Parkirišče je bilo povsem zasedeno, zapuščena stavba je oživela kot mravljišče. Močan veter, ki je še vedno pihal z enako močjo kot dan prej, je povsem razgnal oblake. Razgledna točka na vrhu Pico do Areeiro ponudi neponovljiv razgled na celotno najvišje pogorje, ki spada v naravni park Madeire. Bakreni odtenki mogočnih skal se čudovito skladajo s prepadnimi zelenimi predgorji, šele pogled s te višine nam da čutiti vso razgibanost terena, mogočno celoto, ki kipi iz samih globin neskončnega oceana. Prvič v življenju sem stopala po pravi gorski promenadi! Stopnice, tlakovana potka, zavarovana z neprekinjeno dvojno ograjo, se kot v pravljici vije nad prepadi. Sem in tja se razširi v razgledišče, išče naravne prehode ter se ponovno spušča in dviga proti drugemu najvišjemu – 1851 m visokemu Pico das Torres ter najvišjemu - 1862 m visokemu Pico Ruivo. Čas se nama je bliskovito iztekal. Počutili sva se izpolnjeni, čeprav nama ni uspelo prehoditi vsega, kar sva načrtovali. Gore so nama pokazale vse svoje čare, pa čeprav zadnji dan pred odhodom. Kajti gora je kot ženska, težje kot je dosegljiva, višjo ceno ima. To je bil najlepši kamenček v mozaik neštetih novih doživetij, ki jih je nemogoče na hitro povezati v celoto. Olga Kolenc Moja potovanja users.volja.net/olgakolenc Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog