Pripovedujem svojo zgodbo. Vsak dan se kaj novega vplete vanjo. Vendar ta zgodba ni samo moja – v njej se prepleta nič koliko drugih sozgodb, ki so na kakršen koli način povezane z mojo: ene imajo tako rekoč vodilno vlogo in so daleč najbolj opazne – to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje, s katerimi sem najtesneje povezana, ljudje, ki so mi najbolj dragi, ljudje, na katere se najbolj zanesem...
Druge sozgodbe so prisotne samo nekaj časa, določeno obdobje, potem pa usahnejo – to so zgodbe poznanstev, ki so s časoma zbledela, zgodbe znancev, ki smo se iz takšnih in drugačnih razlogov odtujili drug drugemu, ali pa si sploh nikdar nismo bili blizu.
Seveda so tudi te zgodbe dragocene, čeprav se hitreje usidrajo med spomine, namesto da bi se soodvijale, sonadaljevale. Obstajajo tudi vzporedne zgodbe, zgodbe, ki se nikdar niso utegnile niti srečati, kaj šele preplesti – to so zgodbe, ki so jih spisale tiste osebe, ki jih sicer cenim in občudujem, vendar pa so med nami takšne in drugačne prepreke, morda smo celo naravnani vsak na svojo valovno dolžino.
Da, številne sozgodbe so vplivale in še vplivajo na potek moje zgodbe. In tako je edino prav – ne bi namreč želela pisati zgodbe, v kateri bi bila jaz edina oseba, brez slehernega soigralca, kakor odrezana od sveta in soljudi... Več kot trdno sem prepričana, da takšnih, ves čas osamljenih ter sebi in soljudem odtujenih zgodb življenje pravzaprav ne piše, ker si vsakdo svojo zgodbo spiše sam, kot je vsakomur dana možnost izbire, možnost svobodne volje...
Pripovedujem svojo zgodbo. Vsak dan se kaj novega vplete vanjo. Vendar ta zgodba ni samo moja – v njej se prepleta nič koliko drugih sozgodb, ki so na kakršen koli način povezane z mojo: ene imajo tako rekoč vodilno vlogo in so daleč najbolj opazne – to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje, s katerimi sem najtesneje povezana, ljudje, ki so mi najbolj dragi, ljudje, na katere se najbolj zanesem...
