Mavrični most povezuje Nebesa in Zemljo. Mavrični se imenuje zato, ker so njegove barve takšne kot je mavrica. Na zemeljski strani mostu se nahaja dežela, polna zelenih travnikov, gričkov in prelepih dolin. Kadar na zemlji umre žival, pride po smrti na tej strani Mavričnega mosta. Tukaj lahko po mili volji teka okoli in se igra z drugimi. Ima več kot dovolj hrane, vode, sončnih žarkov in nihče je ne preganja.

Vse živali, ki so bile v času življenja bolne ali stare, postanejo tukaj zdrave in živahne, tudi tiste, ki so bile poškodovane ali pohabljene, postanejo spet močne, lepe in zdrave. Živali so sicer srečne in zadovoljne, vendar pogrešajo nekoga, ki jim je bil blizu in so ga morale zapustiti. Včasih pride dan, ko nenadoma ena izmed njih preneha z igro in začne gledati v daljavo. Njen pogled se osredotoči na nekoga tam daleč in njeno telo trepeta v nestrpnosti. Nenadoma zapusti skupino in prične teči proti točki v daljavi, kar leti preko zelenih trat, noge jo nesejo vse hitreje in hitreje.

Odmeva odmevno, pa tako nedolžno, neverjetno pozitivno. Ujema se z vsem, kar se dogaja okrog mene.

Minica, pa petke, šminka parfum in kmalu bo pet poljubov sladkih in še več…
»Ta pesem pa te mora razveseliti«, mi pove in skače po stanovanju od ogledala do ogledala, ah, »fajn«, ker je tako razpoložena.

Cmok, cmok, cmok in »čao«.
Ob polnoči pa telefon: »Je tako vlit, kaj naj naredim?«
»Strezniti ga res ne morem«, se pošalim.
Se mi zasmeji in kmalu odloži, da se pač zgodi.
Drugi dan pa spet telefon. » A veš kje sem bila? V gozdu nekje nad Bledom. Nekako se mi je uspelo prebiti do mesta, da sem se lahko »odrolala« domov s taxijem. Živel 1. maj! Čisto odbito.«

Pozitivke je sončno ime za štiriletno deklico, ki jo vodi sonce skoz goščavo prividov in zapeljivih glasov skrivnostnega gozda, ptičjega petja in plesa veveričk po vejah. Deklica poskakuje z eno nogo, si poje svojo pesem: »Dobra volja je najboljša« in seje okrog sebe prešerno radost.

Ker je deklica, jo bomo poimenovali za njen četrti rojstni dan kar z imenom Pozitivka. Deklica se komajda še spomni svojega rojstnega kraja, materinega obraza, svojih prvih korakov, razbitih kolen, joka in stoka, smrkavega nosu in pomladanskega cvetočega vrta, kjer so ji gugalnica in njene prve igre prinesle malo veselja. Kočo, v kateri je bila rojena so naselile vile rojenice in ji predejo zlato srajčko. Deklica se tudi spomni, kako je še pred kratkim hodila v najhujši zimi okrog bosa in kako so ji Miklavž, Božiček in Dedek mraz prinesli nove čevlje in nov plašč, da nima več bosih in mokrih nog ter da jo ne zebe.

Pozitivka se druži z veliko prijateljicami in prijatelji, ki jih še sama ne zna prešteti. Pozitivko vsaki mesec obišče že okoli 40.000 obiskovalk in obiskovalcev, saj brez nje sploh ne morejo živeti. Visijo na njej kot metulj na pisani roži. Njeni najljubši prijatelji pa so strici Igor, Gape in Aleš. Veseli jo, da svojega strica Igorja vsaki dan zbudi zgodaj zjutraj ob zori in ko zaide večerna zarja, jo mora vprašati, če lahko leže k počitku. Ta mala vrtavka vsaki dan preizkusi svojo svetlobo na očeh svojih obiskovalcev. Trdno se drži načela, da veselje, radost ter čustva bolečine ali užaljenosti obiskovalcev so njena žetev, ne pa njena setev. Tu je toliko sejalcev, da se ona ne počuti odgovorna zanje. Deklica seje samo zlato zrnje, odžeja sušno zemljo in rože. Ko kdo zajoka, se deklica pogrezne v globoko spanje in ko se zjutraj zbudi, vstane čila in sveža kot kristalna rosna solzica z novimi pisanimi barvami po telesu.

(Resnična zgodba)

Alfonzo Aguiló je zapisal, da je španski pisatelj Cervantes zavist poimenoval »razjedo« vseh kreposti in vir velikega zla. Dejal je, da imajo vse velike razvade nek poseben čar, zavist pa je le vir nezadovoljstva, očitkov in jeze.
Zavist ni občudovanje drugih ljudi, niti poželenje tujih dobrin, niti želja po sposobnostih in lastnostih drugih. Je nekaj drugega.

Zavist nas dela žalostne, ker gre drugim dobro. Verjetno je ena izmed najbolj nekoristnih razvad (oziroma negativnih čustev), ki jo zelo težko razumemo. Hkrati pa tudi med najbolj razširjenimi, čeprav se nihče ne hvali z njo (z razliko od drugih razvad).

Zavist razjeda in uničuje zavistnega človeka. Ne dovoli mu biti srečen; ne dovoli mu, da bi užival, ker vedno misli na nekoga, ki bolj uživa kot on. Zavistnež trpi in se duši v najbolj nesmiselni in grenki žalosti, ki jo povzroča tuja sreča.

Zavistnež poskuša pomiriti svojo bolečino tako, da v svoji domišljiji zmanjšuje uspehe drugih. Če so drugi deležni večje hvale, misli, da je zaradi njihove slave prikrajšan sam, in hoče to nadoknaditi z zaničevanjem njihovih sposobnosti in poniževanjem njihovih uspehov in dosežkov. Zaradi tega so pesimisti pogosto nagnjeni k zavisti.

Kaj bi naredil? Izbereš nekaj! Ne išči zaključka te dileme; ne obstaja! Vseeno preberi. Moje vprašanje za vse vas je: Bi se odločili enako?

Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki ga prisotni ne bodo nikoli pozabili. Potem, ko je najprej zelo pohvalil šolo in njeno predano osebje, je postavil vprašanje:

''Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot to lahko počnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v mojem sinu?''

Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.

Oče pa je nadaljeval: ''Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay, telesno in mentalno oviran pride na svet, se ponudi možnost spoznati človekovo resnično naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje takšnega otroka obravnavajo. Nato je povedal slednjo zgodbo:

Zapustila sta širno polje zelenja in stopila na asfaltno cesto, ki se je izgubljala v daljavi. Neznanec se je obrnil k potniku, njegova dlan se je pomirjujoče dotaknila potnikove rame. »Ni pomembno kdo si… kaj si… Pomembno je… kaj zmoreš. Kakšno spremembo lahko narediš.« Po teh besedah je spustil svojo roko, jo zopet dvignil in se z njo navidezno dotaknil obzorja, zemlje, neba. »Vidiš vse to?« je dodal.
Potnikov pogled je objel polja, premeril nebo in se ustavil na točki, kjer se je sonce pogrezalo v horizont. »Nikoli si nisem vzel časa, da bi občutil… videl, kaj tako lepega,« je pripomnil.
»Slišiš?« je zagonteno vprašal neznanec.
»Kaj?« je tiho odvrnil potnik.
»Zapri oči… in poslušaj…«
Potnik je zaprl oči. »Kaj naj bi slišal?« je vprašal.
»Prisluhni planetu,« je skrivnostno rekel neznanec.
Potnik se je namuznil. Neznančev predlog se mu je zazdel smešen.
Zazdel…
Nasmeh je izginil z njegovega obraza.

Nekaj je začutil. Nekaj nedoločenega. Nekaj… skoraj znanega.
Prisluhnil je tišini.
Nekje v oddaljenosti je zaslišal pihljanje vetra, ki je nagajivo premikal liste rastlin.

Utrujena od potaplajnja po vsakodnevnih obvestilih, poročilih, novicah in rekamah, ja reklamah(!) je čisto out. Saj ni res, pa je! Vsakodneve čire-čare, nič »novega«, nič »in« ali, kako bi se že reklo… na finte ali kaj. Nič ni več res in vse je res. Pa o plavih kuvertah se šušlja. Da niso več »In«. Pa kaj hočem. To je mesto, množica s podmnožico v množici ljudi vseh sort, starosti, barve kože, izobrazbe, spolov, itd. In včasih zgleda, da kapitalizem že strmo prerašča ljudi in bo tako prerastel celo živo mejo. Da ga le ne bi na drugi starani ograje čausnil kakšen štirinožni detektiv. Bo že nekako.

Vsi bi bentačili – »To nikamor ne vodi. Tak sistem ne gre več naprej. Pojedli nas bodo.« Kdo bo pa kaj spremenil? Ja, ja , za narodov blagor se je bilo vedno treba boriti. Mi smo borci naroda, ki smo se že v pradavnini borili za svojo votlino, za svoj obstoj s kijem v roki. To je danes prispodoba, ampak povem vam, da smo korenine. Že zato, ker smo zmagovalci v svoji seriji repkarjev. Ja, dva milijona nas je takšnih. Mali narod, globoke korenine. Pa bogati smo bili. Vsi smo imeli milijone, vsi. Pa so nam jih vzeli. »Kar je cesarjevo, cesarju.«

Potnik se je zdrznil. Divjemu tresenju letala se je pridružil občutek tesnobe. Takšen občutek je vedno imel, ko se je z dvigalom spuščal v pritličje stavbe, v kateri je imel svojo pisarno.
Oh, ne, ga je prešinilo. Dol gremo… padamo. Padamo… v smrt.
Nežna svetloba je nepričakovano obsijala njegov obraz.
Sonce, je bila njegova prva misel. Nikoli nisem imel časa, da si ga v miru ogledam… Nikoli si nisem vzel časa, da bi legel v zeleno travo, grizel njena stebla in zrl v sonce. Sonce...
Nagnil se je čez prazni sedež, ki je stal ob njegovem in se zazrl skozi majhno okno potniške kabine.

Sredi puhastih, belih meglic, je žarela ognjena krogla. Prijetna toplota, ki se je skozi steklo majhnega okna dotaknila njegovega obraza, ga je zdramila. Prvič v svojem urejenem življenju je nekaj začutil. Mukoma se je naslonil nazaj na svoj stol. Pri tem so njegovi prsti nezavedno, krčevito stisnili blago naslanjača.
Nisem še pripravljen, je pomislil. Ne tako… na tak način. Ne danes. Ne danes… Ne na tak način.
Pričel je hitreje dihati. Čutil je, da se ga počasi in vztrajno loteva panika. Nekaj težkega, morečega mu je sedlo na pljuča.
Šumenje v ušesih se je okrepilo.
Nič več ni slišal kričanja drugih, ne pretrganega govora iz zvočnikov. Njegove oči so se prazno zastrmele v stevardeso, ki se je hlipaje opotekla mimo njega.

»Kdaj spet prideš?« sem neučakana.
»Ne vem,« skomigneš z rameni.
»Ali ti ni več mar zame!?« sem kar malo užaljena.
»Ne, ni to…« zateglo odgovoriš in malo pomisliš »Samo ne vem več, kaj naj ti še povem. Če pa ni trenutno nič novega, preteklost pa tako že oba znava na pamet. Vedno se pogovarjava eno in isto. Saj veš, da brez spominov ne morem. Naj grem kar mimo, kot da nič ni bilo. Vendar sva to že razčistila. Enostavno ne zmorem pa ti vsak dan povedati nekaj povsem novega, ker se mi zaenkrat nič tako intenzivno ne dogaja…«
»Tudi jaz skoraj nikamor ne grem…« pravim.
»Pa bi rada šla?«
»Seveda! Takoj bi šla, kaj pa misliš. Samo preoblekla bi se še poprej. S tabo grem kamorkoli in kadarkoli!«
»Se ne bojiš tvegati?«
»Kaj pa naj tvegam?« se začudim.
»Ja, navaditi bi se morala na moj stil življenja, v katerem je precej nestanovitnosti, že skoraj na robu pustolovskega. In potem zbogom ugodje, dobro ime, varnost, stare navade, prejšnja priljubljenost.«
»Malo si me že prestrašil, ko takole govoriš. Pa vendar, ne odstopim od tega, kar sem rekla poprej. Samo poreči mi, kam in s kom greva in mi dovoli misliti s svojo glavo in pomagati, če bo to potrebno…«
»Kaj pa potrpežljiva znaš biti?« me še vedno preizkušaš.

piše: Aurigo

Po polnoči me prebudi dež, ki mi zamoči šotor na vhodu, a s tem tudi spalno vrečo. S seboj sem vzel še rezervno, tanko spalno vrečo, zato se umaknem v avto. Spustim sedež in prespim noč v avtomobilu. Po sedmi uri zjutraj pospravim šotor in se preko Seebrucka odpravim proti benediktanskemu samostanu Klosterseeon pri Seeonu. Samostan je okoli 10 kilometrov oddaljen od Chiemsee jezera. Ob osmi uri zjutraj prispem pred vhod samostana, ki leži na majhnem pol-otočku. Iz informacij pred vhodom razberem, da je samostan odprt šele po deseti uri. Samostan je spremenjen v nekakšen kongresni hotel.

Trenutno so v njem nastanjeni na seminarju biologi. Na oglasni deski na plakatu preberem, kako še pozivajo na meditacijo v samostanu. To ni edini plakat, ki sem ga videl v teh dneh, kjer se poziva na meditacijo v kakšen samostan. Upad krščanskih duš je velik, zato je koristno prav vsako orodje, da se ovčice obdržijo pri pastirju. Ha, meditacija…. Pred leti še nismo slišali za ta pojem pri krščanski cerkvi. Kontemplacija, ja. Čeprav ne gre za bistveno različne stvari. Če preberete Loyolove Duhovne vaje, vidite da gre za nekaj podobnega, na določen način za neko zvrst meditacije. Kontemplacija? Premišljevanje v tišini.

V napornem tednu, ki je pred teboj si vzemi deček časa tudi zase:

Zapri oči in sanjaj:
o hribih, na še neprehojene, a vendar že začete poti, po katerih boš prišel do cilja- do vrha, preko vseh zaprek in prepadov, spotikanja ob korenine, občutek bo božanski, verjemi!
Na sonce, ki vsak dan žareče vstane in zaide ter prepusti, da noč naredi tisto kar ji pripada. Vsakemu pokloni tiste sanje, ki mu pripadajo. Z vzhodom te znova ožarjeno zbudi in v vsej svoji toplini zahteva uresničitev nočnih sanj.

Ampak, previdno! Možnosti je malo, saj so sanje nepredvidljive, in nikoli ne veš, ali si želiš, da se uresničijo ali se pustiš še naprej uspavati. Dopusti, da se ti uresničijo samo tiste, ki cenijo tvoje dostojanstvo in da lahko živiš še naprej od svobode, vendar ne s sprejemanjem težkih odločitev, temveč da jih tudi odkloniš. Če si v duši in v srcu svoboden dosežeš zaupanje množice, in tako te to lahko pripelje do razrešitve važnih stvari. Včeraj, danes, si imel slab dan, to je priložnost za druge, ki se tega tvojega poraza veselijo...

Kaj pa jutri? Jutri si na vrsti ti, da boš imel dober dan in oni drugi slabega.

»Kako prijazno, mladi mož, od vas, da ste opazili neznatno starko,« se prijazno zahvali sivolasa ženica mladeniču, ki ji je v gneči na avtobusu odstopil sedež.

»Veste, gospa, jaz veliko lažje stojim kot vi, sicer pa tako ali tako v službi veliko preveč sedim,« se je hitro znašel iz zadrege.

»Se mi zdi, da je danes kar težko naleteti na sočutje in pozornost, ker je vse preveč komodnosti. Ga skoraj ni, ki bi še kaj naredil zastonj. Največkrat se mladi naredijo, kot da ne vidijo starega človeka in mirno sedijo dalje, raje gledajo skoz okno ali pa jih ravno takrat kdo pokliče po mobitelu. Sem že velikokrat stala, ker je današnja mladina bolj utrujena kot pa mi, stare koprive, ki ne pozebemo kar tako.«

»Mene so starši vedno učili spoštovanja do starejših, pa tudi si mislim, da si bom s tem zaslužil vsaj malo spoštovanja na svoja stara leta. Veste, saj mi mladi nismo tako slabi, kot dajemo prvi vtis. Nekateri pač čakajo, da se jim reče. Prepričan sem, da sem v marsikom s tem dejanjem vzbudil začudenje in občudovanje hkrati, čeprav tega ne bodo priznali. Dajejo pač vtis hladnosti in nedostopnosti.«

Piše: Robert Linar

Spet je tu čas, ko se narava prebuja, ko topli sončni žarki vdihnejo življenje vsej eksistenci in seveda tudi nam. Pa vendar imam občutek, da je ta čas nekaj posebnega, da je to čas, ko se v nas rojevajo nova spoznanja, da je prišel čas, da se tudi mi zavestno prebudimo.

Ljudje smo po večini še mlade duše, kot najstniki, ki smo se uprli naravi in hočemo dokazati, kaj smo sposobni. Zaprli smo se v svoj svet, v svet sanj, v svet preteklosti ali prihodnosti. Pozabili pa smo na ta trenutek. Veliko smo pretrpeli in si ustvarili mnenje, da je realnost kruta. Mogoče je res, pa vendar je kruta le zato, ker smo bežali od sedanjosti in si v sanjah ustvarjali tisto, za kar smo verjeli, da v tem trenutku ni možno. Čeprav je v svetu sanj lepo, pa vseeno čutimo, da smo s tem zanikali sebe, da smo pozabili na sočloveka in življenje.

Tako smo svoje življenje prepustili usodi. Usodi, katero so nam krojili tisti, ki so bili željni moči. Tako so nam ostala le hrepenenja in veliko želja.

Živela je neka gospa umetnica, ki ni nič kaj dosti izstopala iz povprečja, in taki so bili tudi njeni umtvori, nič kaj dosti prida. Imela je veliko pomanjkljivosti in vrzeli.

Ni znala opisovati in orisovati, za to ni imela smisla, niti ni poznala vseh imen besed in pojmov, ki jih je želela izpostaviti. A bila je vsaj vztrajna, čeravno ne vedno dovolj dosledna in vsem razumljiva. Včasih je bila tudi raztresena, saj se ji je v veliki ustvarjalni vnemi vedno tako zelo mudilo, čeprav svojih navdihov ni nikoli znala docela dovršiti. Izdelovala je samo osnutke, ki so se razlikovali samo v finesah, drugače pa so si bili na las podobni.

Njena razpoznavna poteza je bila tudi ta, da nikoli ni bila zadovoljna s tem, kar ji je uspelo napraviti, niti ni nikoli vedela, kaj bo nastalo, tudi dovolj se ji je zdelo še premalo. Veliko vsega ji je še ostajalo za ponovno uporabo, za predelavo, saj se je ukvarjala tudi z mislijo o reciklaži. Zanimivo pri njej je bilo tudi to, da niti dobro razlagati ni znala, niti ni poznala vseh izrazov. A vsaj nekaj dobrega je znala – svoji temi je ostajala dosledno zvesta, čeprav je bila večkrat prvotna zamisel boljša od tistih, za katere se je odločila kasneje, da bi pridobila na kvantiteti.

Velika zmaj-eva pot: Nemčija - Altötting (Öttinga ) (3)
Se kdo zamisli ob besedah Apostolske vere:
» ….Verujem v vse vidne in NEVIDNE STVARI…..«

Pred dvema letoma sem dobil povabilo od neke mlade kristjanke, če grem z njimi v Altötting. Da se tam zbira mladina Evrope. Takrat še nisem skoraj nič vedel o tem kraju. Kasneje sem izvedel, da je to nemško ali Bavarsko Brezje.

Okoli 18.30 pripeljem v Altötting. Parkiram v samem središču mesta. Brez parkirnine. Če bi prišel med vikendom, bi verjetno vsaj eno uro iskal parkirišče. Poleg tega, da bi še plačal kakšna 2 eura parkirnine. To je sedaj brezplačno. Poln pričakovanja se zavihtim v center, kjer zagledam ob majhni cerkvici večjo cerkev. Zatem presenečenje, ko pridem na trg pri veliki cerkvi, opazim, da obstaja kup cerkva. Vstopim v to ta prvo, ta večjo. V zadnjem delu cerkve so že znamenja, da gre za pravo stvar. Vstopim še v glavni del cerkve. Fotografiram. Mlad moški, dolgolas, pšeničnih las in z brado, ki čepi s sklonjenimi rokami na ograji pred oltarjem, me nahruli, da gre tukaj za sveti prostor. Nestrpnost pa takšna. Ni niti maše, niti kaj drugega. Tudi fotografiranje ni prepovedano. Mislim si svoje. Ter v stranskem delu poslikam okostje ali mumijo. Ko že odhajam iz mesta, ga ponovno srečam, s petletno hčerko. Zgolj slučaj.

Piše: Aurigo

Velika zmaj-eva pot – Avstrija – Salzburg (2)

Dobro jutro Wolfgangovo jezero. Ura je šest zjutraj. Prebivalci kampa še spijo. V tišini pospravim šotor in se odpravim naprej. Par kilometrov naprej se ustavim ob jezeru, ob kapeli, da pozajtrkujem. Mleko se je po enem dnevu skisalo, za to je za v koš. Sir in paprika. Ob počasni vožnji, v Saint Gilgnu iščem parkirišče, a ga ne najdem, zato se odpeljem naprej proti Mondsee-ju, iskat benedikatanski samostan. Benediktanski samostan Mondsee (Lunae lacense Maninseo) naj bi bil zgrajen okoli leta 743.

Mondsee. Center mesta. Sonce se poskuša prebiti med oblaki. Velika cerkev, ki je na mojo veselje že ob 8. zjutraj odprta. Z umetninami zelo bogata cerkev in bolj mi je všečna, kakor cerkev v Wolfgansee-ju. Ah, te človeške primerjave. V raziskovanju se odpravim po levi strani. Vstopim v stranski prostor na levo, v prirejeno Lorettsko kapelo. Pred značilno loretsko Marijo v belo-plavi obleki gorijo prižgane sveče. Postojim. Naenkrat začutim, kako mi nekaj pritiska od zadaj na teme glave. Kakor sikanje. Sikanje misli. Obrnem se nazaj in se skoraj ustrašim. V zadnji klopi sedi ženska s sklenjenimi rokami. Zaradi delno zakritega prehoda je nisem opazil, ko sem vstopil v ta prostor.

Ni dolgo tega odkar sem bolj povezala zgodbo o črnih bratih, ki se je dogajala davnega leta 1930, ko me še ni bilo na svetu. Bolj sem se poglobila v usodo svojega očeta Ivana Gašperčiča (21. 03.1913 – 06. 09.1969) in si skušala odgovoriti na nekatera vprašanja. Po detajlih sem si sestavljala celoto, ki bi mi dala odgovore na nekatera vprašanja, ki so mi bila poprej morda nekoliko zastrta. Povedati moram, da sem celo življenje nosila v sebi nekakšen občutek krivde. Prevzemala sem krivdo svojega očeta na sebe. Spominjam se, da so mi nekateri, še kot otroku očitali, da je bil moj oče terorist in vse mogoče etikete so lepili nanj, kar me je prizadelo. Imela sem občutek, da je moj oče storil v življenju nekaj slabega, česar bi se morala sramovati. Celo med sorodstvom so »padale« pripombe in besede, ki so me prizadele. In sedaj to bolj razumem. Moj oče je bil črni brat v skupini mladeničev, ki so v protifašistični organizaciji tvorili teroristično skupino. Teroristične akcije so bile od raznašanja letakov s protifašističnimi gesli vse do načrtovanja, da bi pognali nek železniški most v zrak, kar opisuje Milan Pahor v svoji knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«. Delali so zares velike načrte, ki jih premore otroška domišljija.

Iz zapisov v beležki Mirka Brezavščka so bile razvidne tudi vloge članov črnih bratov: predsednik: Zorko Rejc, podpredsednik: Danilo Pirec; za tisk in literaturo (knjižničar) Miroslav Brezavšček; tajnik in blagajnik: Avguštin Škerjanec; obmejni komisar: Rudolf (Franc) Torkar; vodja terorističnega delovanja: Rafael Brešan; organizatorji terorizma: Just Brezigar, Ivan Gašperčič, Stanislav Gorkič, Kamilo Rijavec, Ivan Verdikon, Karlo Žbogar in drugi (Vir: pod zap. št. 44 v Resnični zgodbi o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve).

(Satira za stare in mlade)

Možganski hardware mi pravi, da je besedni kanon ustvaril mravljišče, ki odvezano od mišljenja posameznih mravelj, z neko iskrivo silo svoje mravljišče razdira in ga na novo organizira, med tem ko se mravlje v oddaljnjem mravljišču osamosvojijo in ustvarijo novo mravljišče, ki po žicah prihaja do izvornega, na novo organiziranega mravljišča in ta pritegne nove mravlje v matematični objekt mravljišča, ki se mojstrí v svojem termitu in sile razuma iskrijo naprej.

Mišljenje ljudi lahko pomeni marsikaj. Lahko pomeni ustvarjalno reševanje problemov, lahko pa psihično funkcijo zavestnega bitja. Vendar ob tem se postavlja vprašanje ali je zavest računalnikov dosegla stopnjo ustvarjalnega reševanja problemov, ki so povezani s samozavedanjem njihovega reševanja. Algoritem ne more biti popoln, vedno se mu kaj izmakne. Zatakne se prav tam, kjer ima zavest prste vmes. Za kače – zmaje, ki se grizejo v svoj rep in obupno poskušajo izstopiti iz dveh dimenzij v tretjo je algoritem popolnoma neučinkovit, ubogi hardware pa trpi bolečine ugrizov v lastni rep.

Piše: Aurigo
Velika pot – Avstrija – jezera – Salzkammergut (1)

Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edomsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in proti Mojzesu: »Zakaj ste nas izpeljal iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je GOSPOD poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in mu reklo: »Grešili smo, ko smo govorili proti GOSPODU in proti tebi. Moli h GOSPODU, naj odstrani kače od nas! Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je GOSPOD rekel Mojzesu: »Naredi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je naredil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. Biblija
22 po vrsti, za princem tabernaklja, ali pred 23 – princem usmiljenja ali milosti, pride vitez bakrene kače (Visoke stopnje prostozidarstva po starem in sprejetem škotskem obredu)

Velika pot se je začela konec avgustu 2005. Priprave na njo so tekle že skoraj celo leto. Zakaj? Bila je sestavljena iz več utrinkov. Prvi utrinek je sveti Wolfgang ali po slovensko svetnik Volbenk, nemški škof iz Regensburga. Na njega sem postal pozoren po nakupu knjige Sporočilo stare Evrope. Deloval je tudi okoli treh jezer v zgornji Avstriji, v Salzkamerguttu.

Pesem, ki jo slišim, se spreminja v barve. Lahko vidiš melodijo kot nežno mavrico, ki se vzpenja in vije? Lahko vstopiš vanjo in pustiš, da te nosi, da ti razkaže svoj prostor, svoje življenje? Igraj se. Ko hodiš po svojih mejah, si upaj tudi čez.

Ko grem čez mejo, ugotovim, da je še vedno vse v redu, da me nihče ne kaznuje, da lahko, da smem. Raztegujem jih nežno in počasi, da ne izgubim občutka varnosti. Elastične so, pustijo se raztezati.

Koliko res želim spremeniti svoj svet, ko je ta, v katerem sem, še na en način udoben, čeprav me omejuje in v njem ni obilja. Česa se bojim? Ko izberem nov prostor, ga spet zanikam ... in se ne premaknem.

Vprašanje je, ali se tisto kar je doživeto in napisano lahko poistoveti. Poznala sem nekega starca, ki je znal to prav na poseben način doživljati in obrazložiti. Povedal je zgodbo o sebi in jaz sem ga poslušala.

Najprej je imel v svojem življenju veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne se je znašel v stanju, ko ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovi učinkovitosti obiskov in izkazovanja njegovega prijateljskega čustva. In ko zmanjka darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je razmišljal.

Razmišljal je kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Razmišljal je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez njih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena molitev in obračanje k Bogu mu ni bilo samozadostno. Poleg Boga je potreboval še človeka, njegovo toplino.

Nekoč sem bila otrok.
Takrat sem te dobro poznala.
Veliko sem se pogovarjala s tabo.
Skupaj sva se igrala.
Neverjetno igrivo bitje si, angel moj.
Tekmovala sva, kdo je večji otrok.
Izid je bil skoraj vedno izenačen.

Skupaj sva se smejala
in jokala.
Vedno si imel zame pripravljen objem.
Nikdar mi nisi pustil,
da čustva zadržim zase.
Morala sem kričati, mrmrati, se smejati…
Izražala sem sebe.

(Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba)

Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.

Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.