Vprašanje je, ali se tisto kar je doživeto in napisano lahko poistoveti. Poznala sem nekega starca, ki je znal to prav na poseben način doživljati in obrazložiti. Povedal je zgodbo o sebi in jaz sem ga poslušala.
Najprej je imel v svojem življenju veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne se je znašel v stanju, ko ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovi učinkovitosti obiskov in izkazovanja njegovega prijateljskega čustva. In ko zmanjka darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je razmišljal.
Razmišljal je kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Razmišljal je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez njih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena molitev in obračanje k Bogu mu ni bilo samozadostno. Poleg Boga je potreboval še človeka, njegovo toplino.
Spomin na prijateljstvo sta samo pričevanje o stanju tistega, kar je v tebi in kar tvoje srce zmore storiti za drugega. Srce starcu prišepetava, da mora preživeti stisko. Preteklost se ne ponovi, čustva so tudi stvar pozabe. Tako se je tolažil. Tišina, ki je napolnjevala prostor mu je prišepnila naj se ne ukvarja s svetostjo besede 'prijatelj'. In, ali ne vidi, da se je tišina v celoti preselila vanj in da tudi ona ustreza njegovemu počutju, ko pa sta globina molka lahko zvok in znamenje človeškega življenja navznoter, neko novo stanje, ki izhaja iz krvi in je znak, da nisi notranje mrtev. In tako je starec prisluhnil notranjemu šepetu tišine in poniknil v labirinte svojega molka, ki je bil njegovim prijateljem popolnoma prikrit in ob tem je ugotovil, da je ta molk zanj nepogrešljiv.
Vendar starcu se nista preselila vanj le samota in globina molka, vse stvari, ki so ga obdajale, so dobile svojo govorico. Luč, ki je gorela v lestencu, ga je spominjala na notranjo svetlobo duha. Okno skozi katerega je strmel, mu je odpiralo pogled na svobodo. Ptica ga je spodbujala k vzletu njegove domišljije. Miza in pero na njej sta ga spomnila, da naj svoje misli zapiše. In velika knjižna omara, ki je stala pred njim, se mu je zdela prava skrivalnica in zakladnica prijateljstva, da ničesar več ni mogel izključiti iz svojega premišljevanja. Roža, ki je v lončku samevala, ga je spominjala, da raste in naj rasteta skupaj. Vse stvari so dobile svojo govorico.
Tako se je starec navadil vse stvari označevati z drugačnimi šiframi. To niso bile več stvari, ampak žive reči, ki so bile sposobne narediti korak iz sebe in stopiti v starčevo bližino. Starec je te reči, ki so ga pritegnile k zaznavanju, ne zgolj po površini, temveč tudi v iskanju globljih možnosti odkrivanja njihovih pomenov, sprejel in reči so vstopile v znake jezika na neskončno število načinov in ugotovil je, da nobena reč ne more biti v asociaciji in rojevanju idej dokončna. Vse te reči imajo kot mnogovrstnost pomenov in moči več "jazov".
Prej neprijazno in nehvaležno okolje prostora, v katerem je bival, je postalo gostota doživetij, ki se je razbesnela, penila in divjala, če je starec bil do njih ravnodušen. Križ kraž se je prepletal z njihovimi asimetričnimi prvinami, dokler le-te niso vzbudile in dosegle njegove pozornosti in ravnotežja z njegovo obliko izraza, iz katere hočejo izhajati. Morale so izhajati iz tistega, kar jih je duhovno podredilo in se s protiutežno funkcijo začelo obnašati kot pravi prijatelji, ki starca ne zapustijo.
Starec je prek njih hotel spoznavati samega sebe. Ni bil problem v tem kako so bile reči v prostoru razporejene, temveč kako jih je on videl in okusil. Koordinate stvari so morale ustrezati koordinatam njegovega mišljenja in se približati njegovim čustvom. Starcu so ponujale odziv na realnost samega sebe. Nikoli ni prihajalo do izravnave zornega kota videnih stvari, kajti njegova notranjost je zahtevala, da so reči, ki so ga obdajale prenesle težišče na njegovo stran.
Ko so v starčev prostor prihajali glasovi od zunaj, je prihajal v notranjost prostora tudi dež in tudi podobe drevja, ki so ljudi zunaj obdajale, so se naselile v prostoru. Veter se je starcu pogosto zapodil v kot, v katerem je imel popisane liste in jih dvignil visoko, kot bi nekaj zloveščega hotel povedati o prijateljih, pa ne o tistih, ki so sklenili v prostoru zavezništvo, temveč o tistih, ki se za starca niso več menili.
Vprašanje je, ali se tisto kar je doživeto in napisano lahko poistoveti. Poznala sem nekega starca, ki je znal to prav na poseben način doživljati in obrazložiti. Povedal je zgodbo o sebi in jaz sem ga poslušala.
