NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Prijatelji in samota   
    četrtek, 23. februar 2006 @ 05:18 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Vprašanje je, ali se tisto kar je doživeto in napisano lahko poistoveti. Poznala sem nekega starca, ki je znal to prav na poseben način doživljati in obrazložiti. Povedal je zgodbo o sebi in jaz sem ga poslušala.

    Najprej je imel v svojem življenju veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne se je znašel v stanju, ko ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovi učinkovitosti obiskov in izkazovanja njegovega prijateljskega čustva. In ko zmanjka darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je razmišljal.

    Razmišljal je kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Razmišljal je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez njih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena molitev in obračanje k Bogu mu ni bilo samozadostno. Poleg Boga je potreboval še človeka, njegovo toplino.


    Spomin na prijateljstvo sta samo pričevanje o stanju tistega, kar je v tebi in kar tvoje srce zmore storiti za drugega. Srce starcu prišepetava, da mora preživeti stisko. Preteklost se ne ponovi, čustva so tudi stvar pozabe. Tako se je tolažil. Tišina, ki je napolnjevala prostor mu je prišepnila naj se ne ukvarja s svetostjo besede 'prijatelj'. In, ali ne vidi, da se je tišina v celoti preselila vanj in da tudi ona ustreza njegovemu počutju, ko pa sta globina molka lahko zvok in znamenje človeškega življenja navznoter, neko novo stanje, ki izhaja iz krvi in je znak, da nisi notranje mrtev. In tako je starec prisluhnil notranjemu šepetu tišine in poniknil v labirinte svojega molka, ki je bil njegovim prijateljem popolnoma prikrit in ob tem je ugotovil, da je ta molk zanj nepogrešljiv.

    Vendar starcu se nista preselila vanj le samota in globina molka, vse stvari, ki so ga obdajale, so dobile svojo govorico. Luč, ki je gorela v lestencu, ga je spominjala na notranjo svetlobo duha. Okno skozi katerega je strmel, mu je odpiralo pogled na svobodo. Ptica ga je spodbujala k vzletu njegove domišljije. Miza in pero na njej sta ga spomnila, da naj svoje misli zapiše. In velika knjižna omara, ki je stala pred njim, se mu je zdela prava skrivalnica in zakladnica prijateljstva, da ničesar več ni mogel izključiti iz svojega premišljevanja. Roža, ki je v lončku samevala, ga je spominjala, da raste in naj rasteta skupaj. Vse stvari so dobile svojo govorico.

    Tako se je starec navadil vse stvari označevati z drugačnimi šiframi. To niso bile več stvari, ampak žive reči, ki so bile sposobne narediti korak iz sebe in stopiti v starčevo bližino. Starec je te reči, ki so ga pritegnile k zaznavanju, ne zgolj po površini, temveč tudi v iskanju globljih možnosti odkrivanja njihovih pomenov, sprejel in reči so vstopile v znake jezika na neskončno število načinov in ugotovil je, da nobena reč ne more biti v asociaciji in rojevanju idej dokončna. Vse te reči imajo kot mnogovrstnost pomenov in moči več "jazov".

    Prej neprijazno in nehvaležno okolje prostora, v katerem je bival, je postalo gostota doživetij, ki se je razbesnela, penila in divjala, če je starec bil do njih ravnodušen. Križ kraž se je prepletal z njihovimi asimetričnimi prvinami, dokler le-te niso vzbudile in dosegle njegove pozornosti in ravnotežja z njegovo obliko izraza, iz katere hočejo izhajati. Morale so izhajati iz tistega, kar jih je duhovno podredilo in se s protiutežno funkcijo začelo obnašati kot pravi prijatelji, ki starca ne zapustijo.

    Starec je prek njih hotel spoznavati samega sebe. Ni bil problem v tem kako so bile reči v prostoru razporejene, temveč kako jih je on videl in okusil. Koordinate stvari so morale ustrezati koordinatam njegovega mišljenja in se približati njegovim čustvom. Starcu so ponujale odziv na realnost samega sebe. Nikoli ni prihajalo do izravnave zornega kota videnih stvari, kajti njegova notranjost je zahtevala, da so reči, ki so ga obdajale prenesle težišče na njegovo stran.

    Ko so v starčev prostor prihajali glasovi od zunaj, je prihajal v notranjost prostora tudi dež in tudi podobe drevja, ki so ljudi zunaj obdajale, so se naselile v prostoru. Veter se je starcu pogosto zapodil v kot, v katerem je imel popisane liste in jih dvignil visoko, kot bi nekaj zloveščega hotel povedati o prijateljih, pa ne o tistih, ki so sklenili v prostoru zavezništvo, temveč o tistih, ki se za starca niso več menili.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/PrijateljiInSamota

    No trackback comments for this entry.
    Prijatelji in samota | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Prijatelji in samota

    Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 23. februar 2006 @ 14:54 CET

    Da, da - večna tema je tole o PRIJATELJSTVU!

    Kdo je sploh lahko tvoj prijatelj? Nekdo, s katerim rasteš "gor", ali tisti, ki ga recimo spoznaš na delovnem mestu, v kakšni družbi ali kje drugje, in s katerim te veže obilo skupnih interesov, ali pa le zabavno druženje.

    Je prijatelj ta, ki te zna potrpežljivo poslušati in ti nuditi oporo v težkih časih. Ali pa je prijatelj tisti, s katerim se sijajno razumeš, preživiš z njim veliko veselih, vedrih trenutkov, potem pa se izgubi za njim vsaka sled?

    Mislim, da prijateljstvo pojmujemo preveč ohlapno - zame je prijatelj tisti, ki me sprejema natanko takšno, kakršna sem, ki me ne obsoja, mi ničesar ne očita, opazi in pohvali moje prednosti, slabosti pa enostavno spregleda. Prijatelj je tisti, ki intuitivno ve, kdaj ga potrebujem, kdaj si želim njegove družbe, sporočila, klica, SMS-a... Pravi prijatelji ne izginejo kar po francosko in ne pozabijo na svoje obljube! Če jaz ne morem priti do njih, pridejo oni k meni. Čeprav recimo hodim s palico, kot tisti tvoj starec iz članka, ali sem morda celo privezana na posteljo, sem zanje še vedno ista prijateljica, kot sem bila prej.
    Pravi prijatelji se opravičijo, kadar svojih obljub ne morejo izpolniti in pojasnijo, zakaj jih ne morejo. Ne puščajo te v negotovosti, ne ignorirajo te, ne zamerijo ti, če si se slučajno do njih neustrezno vedel ali kaj napačnega rekel, napisal. In kadar so sami onemogočeni ali ovirani, kljub vsemu najdejo neko pot, da ti pošljejo vsaj kratko sporočilo, skratka - ne pustijo te v negotovosti!

    Tudi tebi, Tatjana, se moram opravičiti!
    S tistim zelenim te nisem nameravala žaliti - tisto ime, ki sem ga omenila, pa je ime nekega mojega prijatelja, ki mi je svoje dni veliko pomenil. Niti pomislila nisem, da je to istočasno tudi ime nekoga, o komer ti nočeš ničesar slišati. Verjemi, da nisem mislila te, tebi neljube osebe! Zato te tukaj, v tem komentarju, lepo prosim, da mi oprostiš, če sem te po neumnosti prizadela! Bil je resnično samo en velikanski nesporazum!

    Vse dobro ti želim
    Ljuba

    Znova prijateljici?!?! Please!



    Prijatelji in samota

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 23. februar 2006 @ 22:22 CET
    Pozdravljena Ljuba,
    me dve, vsaj jaz imam takšen občutek, sve vedno v prijateljskem odnosu. Tisto ime ni bilo vprašanje, da bi se užalila, temveč sem se hotela izogniti določenim nevšečnostim. Nima niti smisla, da ti razlagam to, ker sama dobro veš kako je, če si sledila.

    Ta tvoj komentar mi je všeč in medve sve v prijateljskem odnosu. Te spoštujem in cenim. Ne se mi opravičevati, ker se nimaš zakaj. Ti si razumela mene in jaz tebe.

    Lep pozdrav in sonček zate
    Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,07 seconds