Utrujena od potaplajnja po vsakodnevnih obvestilih, poročilih, novicah in rekamah, ja reklamah(!) je čisto out. Saj ni res, pa je! Vsakodneve čire-čare, nič »novega«, nič »in« ali, kako bi se že reklo… na finte ali kaj. Nič ni več res in vse je res. Pa o plavih kuvertah se šušlja. Da niso več »In«. Pa kaj hočem. To je mesto, množica s podmnožico v množici ljudi vseh sort, starosti, barve kože, izobrazbe, spolov, itd. In včasih zgleda, da kapitalizem že strmo prerašča ljudi in bo tako prerastel celo živo mejo. Da ga le ne bi na drugi starani ograje čausnil kakšen štirinožni detektiv. Bo že nekako.
Vsi bi bentačili – »To nikamor ne vodi. Tak sistem ne gre več naprej. Pojedli nas bodo.« Kdo bo pa kaj spremenil? Ja, ja , za narodov blagor se je bilo vedno treba boriti. Mi smo borci naroda, ki smo se že v pradavnini borili za svojo votlino, za svoj obstoj s kijem v roki. To je danes prispodoba, ampak povem vam, da smo korenine. Že zato, ker smo zmagovalci v svoji seriji repkarjev. Ja, dva milijona nas je takšnih. Mali narod, globoke korenine. Pa bogati smo bili. Vsi smo imeli milijone, vsi. Pa so nam jih vzeli. »Kar je cesarjevo, cesarju.«
Zdaj pa smo tu. Brez milijonov. Nekateri so jih pametno naložili, investirali, drugi zapravili. Eni imajo palače iz drugega žepa, eni kramp pa lopato. Ja, inženir je pa berač. Je zavohal, da tujina ponuja masten kapital pa je spakiral in prodal svojo dušo za peščico bankovcev. Že ve. Ampak tu smo mi. Majhen narod, velikega potenciala iznajdljivosti in še česa. Da ne bo kdo rekel, da svet ne stoji na mladini. Seveda stoji. Mi jo rojevamo, hranimo in vzdržujemo pa se potem zaljubijo in vrag ve, kje se razgubijo po svetu. Ljubezen gore premika. Najhujša pa zagori v vulkanih in se raztopi v Lavo.
Utrujena od potaplajnja po vsakodnevnih obvestilih, poročilih, novicah in rekamah, ja reklamah(!) je čisto out. Saj ni res, pa je! Vsakodneve čire-čare, nič »novega«, nič »in« ali, kako bi se že reklo… na finte ali kaj. Nič ni več res in vse je res. Pa o plavih kuvertah se šušlja. Da niso več »In«. Pa kaj hočem. To je mesto, množica s podmnožico v množici ljudi vseh sort, starosti, barve kože, izobrazbe, spolov, itd. In včasih zgleda, da kapitalizem že strmo prerašča ljudi in bo tako prerastel celo živo mejo. Da ga le ne bi na drugi starani ograje čausnil kakšen štirinožni detektiv. Bo že nekako. 
