(Resnična zgodba)

Alfonzo Aguiló je zapisal, da je španski pisatelj Cervantes zavist poimenoval »razjedo« vseh kreposti in vir velikega zla. Dejal je, da imajo vse velike razvade nek poseben čar, zavist pa je le vir nezadovoljstva, očitkov in jeze.
Zavist ni občudovanje drugih ljudi, niti poželenje tujih dobrin, niti želja po sposobnostih in lastnostih drugih. Je nekaj drugega.

Zavist nas dela žalostne, ker gre drugim dobro. Verjetno je ena izmed najbolj nekoristnih razvad (oziroma negativnih čustev), ki jo zelo težko razumemo. Hkrati pa tudi med najbolj razširjenimi, čeprav se nihče ne hvali z njo (z razliko od drugih razvad).

Zavist razjeda in uničuje zavistnega človeka. Ne dovoli mu biti srečen; ne dovoli mu, da bi užival, ker vedno misli na nekoga, ki bolj uživa kot on. Zavistnež trpi in se duši v najbolj nesmiselni in grenki žalosti, ki jo povzroča tuja sreča.

Zavistnež poskuša pomiriti svojo bolečino tako, da v svoji domišljiji zmanjšuje uspehe drugih. Če so drugi deležni večje hvale, misli, da je zaradi njihove slave prikrajšan sam, in hoče to nadoknaditi z zaničevanjem njihovih sposobnosti in poniževanjem njihovih uspehov in dosežkov. Zaradi tega so pesimisti pogosto nagnjeni k zavisti.

Oskar Wilde je pravil, da je vsak človek sposoben sočustvovati z bolečino prijatelja; veselja ob uspehih prijatelja pa so zmožni le resnično plemeniti ljudje. Zavist se rodi v skrivljenem srcu. Da ga uravnamo, pa je potreben globok in pravočasno izveden poseg.

Da bi premagali zavist, se moramo potruditi in poiskati pozitivne lastnosti tistih, ki nas obdajajo. Moramo imeti resen namen obuditi sposobnost občudovanja soljudi.

Veliko je občudovanja vrednih stvari pri ljudeh, ki nas obdajajo. Nima smisla biti žalosten zaradi tega, ker so drugi boljši. Na tak način postanemo ujetniki neskončne žalosti, saj je jasno, da ne moremo biti najboljši v vsem.

Zaradi zavisti mislimo o drugih najslabše brez zadostne osnove in nenehno kritiziramo pozitivne stvari drugih. Zavisten človek uspešnemu poslovnežu pravi goljuf in nesramnež; tistemu, ki z njim lepo ravna, pa koristolovec in priliznjenec. Nekoliko bolj prefinjena oblika zavisti pa se odraža v komentarju o odličnem, splošno priznanem športniku: »Ta idiot, kako dobro igra!«.

Občudovanje talentov in sposobnosti drugih je naravni čut, ki ga zavistni ljudje v svoji ozkosrčnosti zadušijo. Zavist pa ne miruje tudi, ko je tisti, ki manj ima, zavisten tistemu, ki ima več od njega. Nekateri zavistneži, ki vidijo v dobrinah srečo drugega, so posebno zavistni »srečnežu«, ki ga je življenje obdarilo z dobrinami, ki jih drugi nimajo.

Opisala bom resnični primer kako lahko majhno zlo zavisti zraste v veliko in razplodi veliko zla in naredi veliko hudega ljudem.

Nekdo je bil v svoji mladosti po mnenju nekaterih, bolj srečen od njih samih. Imel je to »smolo«, da mu je mati v »štrmacu«, danes bi rekli temu ležišču »jogi« zapustila tedanjih 60.000 lir, ki jih najbrž ni nikoli videl. To je bil za tedanje razmere velik, ogromen denar na Primorskem. Skoraj tričetrt stoletja je že od tedaj. S tem denarjem ne bi samo napolnil hlev z živino, temveč bi tudi kupili eno ali dve posestvi. Fantič po smrti svoje matere niti ni vedel za ta denar, ki ga je mati prigarala in skrbno varčevala zanj. Imela je veliko načrtov s svojim sinom, da bo študiral in postal pomemben in uspešen mož. Vendar mati je po nekem dogodku, ki ji je povzročil žalost s svojim sinom, zbolela in umrla.

Denar je našla gospodinjska pomočnica, ko je razdirala »štrmac«. O tem ni nič povedala ne fantiču in ne njegovemu očetu. Odšla je na posvet k sorodnikom pokojnice. Kaj naj s tem denarjem naredi, menila je, da je fantič še mlad in bi ga lahko zapravil. Niti ni znano kaj je gospodinjska pomočnica s tem denarjem naredila. Morda ga je tudi dala kaj fantiču in njegovemu očetu, vendar koliko denarja je našla privarčevanega po pokojnici, je vedela le gospodinjska pomočnica. Ta zgodba o denarju, ki ga je tedaj privarčevala pokojnica, je prišla šele pred nedavnim na dan. Da si je s tem denarjem pomočnica zajetno pomagala, je bilo razvidno iz njenega posestva, ki je zraslo kot kvas. Vendar to je že druga zgodba. Ta fantič je po svoji materi podedoval tudi hipoteke in ko je malo odrasel, jih je pri nekem odvetniku vnovčil in prejel zajeten kup denarja. Ker mu je mati vedno vse želje izpolnila, si je sedaj tudi samemu sebi izpolnil svojo željo. Kupil si je avtomobil Ballilo in motor Moto Guzzi.

Tedaj je pri nekaterih vrstnikih izbruhnila takšna zavist, ki se je razbohotila in je iz prejšnjih malih zavisti, ker sta edinemu sinu mati in oče posvečala ljubeče skrbi in ga tudi razvajala, izbruhnila veliko večja. Izbruh velike zavisti pa je fantiču posredno uničil življenje. Vrstniki niso bili vsi zavistni, pač pa samo redki. Pri nekaterih se je zelena zavist tako razbohotila, da jih je mučila celo življenje in bodo tudi umrli z njo. Nek že zelo star zavistnež pa je tako hudo bolan, da se nikakor ne more še danes iznebiti svoje zavisti in slabe privoščljivosti. Zavisten človek si izmišlja vse mogoče grdobije, da tistega, ki mu je zavisten, očrni, umaže, uniči, izniči. Še po njegovi smrti mu ne more dati miru, rovari in spletkari. Celo potomcem je zavisten in jim ne da miru.

Će sežem v obdobje, ko je začela druga vojna, lahko kaj hitro ugotovim, da fantič sploh ni veliko časa užival svoje izpolnjene želje. Začela je vojna in je zmanjkovalo goriva pa je bil prisiljen odtujiti svoja vozila. Vendar zavist je ostala in poganjala svoje strupene korenine.

Domovina je postala za fantiča križev pot. Najprej so tega fantiča, ko je malce odrasel, ovajali na levo in desno, pridno so mu pisali dosjeje in podtikali pri enih in pri drugih. Nato se je križev pot fantiča, tedaj že odraslega mladeniča in moža, nadaljeval. Terenci so mu podtikali toliko časa razne laži in grdobije, tudi ko se je fantič, sedaj že zrel mož, znašal v fašističnih zaporih. Ko se človeka nesreča prime, ga ne izpusti. Nato je sledila internacija v nemških koncentracijskih taboriščih. Fantič, tedaj že mož se je vrnil iz internacije bolan in izčrpan. Nekateri zavistneži pa so po vojni priplavali na površje kot plutovinasti zamaški, mnogi praznih glav, vsi zeleni od zavisti in se razkazovali kot napihnjeni baloni na oblastvenih položajih, pisali in podpisvali so odločbe, s katerimi so izkazovali svojo moč in šikanirali. Delovali so kot prave stupenjače.

Ko je mož potrkal na oltar svoje domovine, za katero je žrtvoval svoje ideale še kot 17-letni dijak in kot žrtev teh idealov mnogo pretrpel, so bili ti zavistneži že povzdignjeni bogovi na oltarju domovine. Mož jih je prosil za pomoč, ker so fašisti in nacisti v njem pohodili vse človeško dostojanstvo. Nato so mu povzpetneži rekli: »Kar si porabil za bencin pred vojno, bi sedaj lahko vsi dobili pomoč«. Nato so se zlobe povojnih zavistnežev, preoblikovale v nepopisne hudobije in škodoželjnosti, ki jih niti ne bi opisovala, ker si jih vsakdo, ki ima kaj spomina, lahko prikliče pred oči. Negativnosti so imele mlade in so naredila veliko gorja.

Mož, ki je bil žrtev zavisti, se je od zavistnežev oddaljil. Pisal je svoji hčeri: »Čuvaj se tega, tako imenovanega X.Y. zavistneža, ker je velika s.....«. Hči tega fantiča, ki mu je zavist in škodoželjnost uničila življenje, še hrani to pismo in je tudi sama občutila zahrbtno delovanje stare zavisti, ki deluje iz ozadja pa ji zaradi starosti nikakor nočejo odpasti tipalke. Je hobotnica, ki se ji izteka življenje. Se še hrani podpis tega zavistneža, ki je delil pravico kot svojo od samega boga povzdignjeno voljo na oltarju domovine, ki se je našopirila kot slepi netopir, ki s svojimi kremplji meša zrak in visi z glavo navzdol nad papirnatimi umotvori, da bi lahko spet vzplahutal.

Zavisti nikoli sline ne zmanjka. Vse kaže, da hoče s pravo slastjo del svojih bolečin prenesti na ramena drugih. Tako postane lastna bolečina znosnejša.