Pesem, ki jo slišim, se spreminja v barve. Lahko vidiš melodijo kot nežno mavrico, ki se vzpenja in vije? Lahko vstopiš vanjo in pustiš, da te nosi, da ti razkaže svoj prostor, svoje življenje? Igraj se. Ko hodiš po svojih mejah, si upaj tudi čez.
Ko grem čez mejo, ugotovim, da je še vedno vse v redu, da me nihče ne kaznuje, da lahko, da smem. Raztegujem jih nežno in počasi, da ne izgubim občutka varnosti. Elastične so, pustijo se raztezati.
Koliko res želim spremeniti svoj svet, ko je ta, v katerem sem, še na en način udoben, čeprav me omejuje in v njem ni obilja. Česa se bojim? Ko izberem nov prostor, ga spet zanikam ... in se ne premaknem.
Svoje zavore (še enkarat) spuščam, slačim, dajem s sebe, odlagam v cvetlični lonček. In jih puščam tam. Malo nagajivosti in dosti vznemirjenja pride vame, ker vem, da sem pravkar spremenila svoj dan. Brez zavor bo drugačen! Nov, nepredvidljiv, odprt. Si upam teči brez ustavljanja? Po klancu navzdol? Hitro? Jaaaa!!! Velik nasmeh se razleze po mojem obrazu in veselje v celicah se prebudi. Z obema nogama se zapeljem v življenje, veter začutim na obrazu, razpiha mi lase. Koga brigajo meje, ko nimam zavor! Življenje je varno, zaupam mu. Ljubim se, zaupam si.
In se vodim v prelepe prostore, dovolim si vse, kar si želim. Ljubezen, obilje, ustvarjanje, svojo samosvojost. Znova dovoljujem sebe. Še enkrat, stotič, ni važno. Sebe dovoljujem zdaj.
V svoji razgaljenosti dovoljujem, da se vidi (mene). Vidi se, ko mi je nekdo všeč, kadar nečesa ne maram. Kdaj mi je neprijetno in kdaj sem vesela. Ko me nekaj prizadane, da si želim ljubezni, da hočem biti sama. Postanem ranjiva, občutljiva, pretočna, pogumna v svojem izrazu. Sočutna do sebe. Prijazna do sebe. V komunikaciji sama s sabo.
Kadar pozabim in potujem skozi meglo, me nek ljubeč delček (mene) slej ko prej spet spomni na jasnost.
Diham jasnost.
Vrat se odpre.
Prsni koš se odpre.
Rame se odprejo.
Razprem roke, ki postanejo linije, ki jih slikam. Raznobarvne, plešoče. Vstanem in dovolim telesu, da se premika na tak način, da energija lahko vstopi v vsako celico, skozi vse sklepe, v vse prste. V vse pozabljene, zapuščene in prezrte dele mene. Dovolim jasnosti v svoj dan. In dovolim vse, kar mi ta razkrije. Tako lepa sem lahko, ko si to dovolim, z vso svojo temo vred.
Sonce me zvabi na sprehod, današnji dan je lep. In grem. Grem hodit novo mene, današnjo mene, enkraten in neponovljiv zdaj. In vidim drevesa, ki me pozdravljajo. V istem prostoru smo. Kot, da je sonce danes na nebu samo zaradi nas. Žgečkljivo me boža po obrazu s svojimi žarki.
Zagledam mavrico v ledeni sveči. S pogledom se sprehajam gor in dol po njej. Mej med barvami ne morem določiti. Prelivajo se med sabo. Barve slišim kot nežno melodijo, ki polni mene in prostor. Spustim jo vase, da se predstaviva ena drugi, da se spoznava. Sprašuje me, kako bleščeče so barve, ki prihajajo iz mene v mojem glasu. Koliko življenja, resnice je v mojih besedah, v zvokih, ki jih ustvarjam? Pogledam barvo svojega glasu. Očistim jo. Igram se. Hodim po mejah svetov in jih raziskujem. Upam si tudi čez. Danes je lep dan.
Tanja
|
Sprehajanja (po mejah)
Prispeval/a: titanic dne torek, 28. februar 2006 @ 10:00 CET
Lepo si napisala, ko lahko raztegujemo svoje meje, meje zaznave in zmožnosti. To je resnično prijetno, ko si upamo in zaupamo, da bo vse redu in prav. Ljudje si sami postavljamo meje in v njih živimo sami svoji ujetniki. Življenje je narejeno za pogumne in upati si, pomeni zaupati. V svojem srcu imamo Boga, ki nam omogoča, da mislimo, govorimo in delamo kar je v naši moči in kar smo sposobni. Torej zakaj se nebi imeli radi in verjeli v sebe, v tistega boga, ki ga nosimo v sebi. To je tako čudovito, kot otrok, ki odkriva nove stvari in ga razveseljujejo. On se ničesar ne boji, saj nima negativnih izkušenj.
V tvojem pisanju čutim vedrino in ljubezen, ki pa je nič drugega kot eno samo zaupanje v dobro in v življenje samo. Ko sprejmemo sami sebe take kot smo, sprejmemo Boga in se odpremo za srečo.
Občutje ljubezni spremlja občutje enosti in prelivanja z naravo. Smo del narave, ko ljubimo sebe ljubimo naravo, saj se vse spreminja in menja, kot letni časi.
Življenje je lahko meditacija, življenje je ljubezen znotraj in zunaj, če si dovolimo prestopiti meje, ki so nam jih določili drugi. Vsako življenje je edinstveno in ga je potrebno ceniti, spoštovati in ga živeti. Ko opazimo svet okoli sebe, vso lepoto stvarstva in se zavemo, da smo del te čudovite stvaritve, smo lahko resnično hvaležni za vsa občutja, ki smo jih sposobni.
Lp Titanic