Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VelikaPot3

Velika pot 3.del sreda, 29. marec 2006 @ 05:14 CEST Uporabnik: Pozitivke Velika zmaj-eva pot: Nemčija - Altötting (Öttinga ) (3) Se kdo zamisli ob besedah Apostolske vere: » ….Verujem v vse vidne in NEVIDNE STVARI…..« Pred dvema letoma sem dobil povabilo od neke mlade kristjanke, če grem z njimi v Altötting. Da se tam zbira mladina Evrope. Takrat še nisem skoraj nič vedel o tem kraju. Kasneje sem izvedel, da je to nemško ali Bavarsko Brezje. Okoli 18.30 pripeljem v Altötting. Parkiram v samem središču mesta. Brez parkirnine. Če bi prišel med vikendom, bi verjetno vsaj eno uro iskal parkirišče. Poleg tega, da bi še plačal kakšna 2 eura parkirnine. To je sedaj brezplačno. Poln pričakovanja se zavihtim v center, kjer zagledam ob majhni cerkvici večjo cerkev. Zatem presenečenje, ko pridem na trg pri veliki cerkvi, opazim, da obstaja kup cerkva. Vstopim v to ta prvo, ta večjo. V zadnjem delu cerkve so že znamenja, da gre za pravo stvar. Vstopim še v glavni del cerkve. Fotografiram. Mlad moški, dolgolas, pšeničnih las in z brado, ki čepi s sklonjenimi rokami na ograji pred oltarjem, me nahruli, da gre tukaj za sveti prostor. Nestrpnost pa takšna. Ni niti maše, niti kaj drugega. Tudi fotografiranje ni prepovedano. Mislim si svoje. Ter v stranskem delu poslikam okostje ali mumijo. Ko že odhajam iz mesta, ga ponovno srečam, s petletno hčerko. Zgolj slučaj. Tik pred zapiranjem majhnih trgovinic s spominki, kupim svečo in tri večje »plehnate« obeske Marije. Med prsti vrtim obeske srebrno sive barve in izbiram. Želim spoznati njihovo energijo. A se kaj prida ne začuti. Ko pridem domov, mi je žal, da jih nisem kupil več. Po čiščenju na eksodusih, začnejo obeski temeljito delati. Energija Črne Marije iz Altöttinga. Gledam majhno kapelo na sredi trga, nasproti cerkve v katero sem že stopil. Mislim si, saj ni mogoče, da je to glavna cerkev. Čudežna stvar, kjer je noter tista Črna Marija. Za Altötting se nisem kaj dosti pripravil, razočaralo me je avstrijsko Marijino svetišče. Stvar si grem ogledat od blizu. Ko vstopim pod napušč cerkvice, spoznam, da je res to tista čudežna kapela. Prepričajo me votivne slike v zahvalo, ki so nabite pod streho in na zunanje stene cerkve. Mnogo slik z zahvalo prikazuje Črno Marijo z Jezuščkom. Nekatere prikazujejo dogodke, nesreče. Pogledam v kapelo in vidim, da se opravlja obred. Zato se odpravim raziskovat naprej. Proti dolini, proti severozahodu. Vstopim v cerkev na levi strani. Šele ko odhajam iz cerkve, preberem, da je ta cerkev posvečena bratu Konradu. Cerkev je preprosta. Brez kakršnih velikih slik. Naredim nekaj korakov po cerkvi in že začutim, kako deluje. O Moj Bog ali je to mogoče? Nekaj takšnega, ko na Brezjah. Zmajeva črta – ley line. V prvih klopeh od spredaj, sedi moški okoli 45 do 55 let. Močan. Visok vsaj 185 centimetrov. V usnjeni jakni. Moli. Ko grem mimo njega, opazim, da močno drži dlani skupaj. Skoraj jih stiska. Malo bolj pogledam in opazim na njegovi desni strani »tošelc«, ki je po obliki podoben toku za pištolo. Pomislim, ta človek je res v stiski. Je šel v stečaj? Ne zgleda kot revež. Zunaj pred izhodom prižgem svečo. Ob svoji molitvi zaželim tudi temu človeku, da se odvrne od črnih misli. Da se ponovno vzdigne, kakor se je že tisočkrat v tem življenju in v prejšnjih življenjih. In da naj ne dela bedarij. Odpravim se naprej proti ta spodnji cerkvi sv. Anne. Cerkev ima bogate poslikave in oltarje. Ko se vračam nazaj, proti kapeli Naše Gospe dobim občutek, kakor da bi zmajeva črta tekla od čudodelne kapele na cerkev brata Konrada. Maša v kapeli še traja. Zaradi tega si ogledujem votivne napise. Opazim moškega, ki ga je vrglo na mlinsko kolo. Kar naenkrat se pred menoj znajde možakar, ki na ramenu nosi križ Maria Hilfe in gre okoli kapele. Dogodek me šokira in pomislim, ja kakšen cirkus je sedaj to. To s hojo okoli kapele mi še gre v glavo, tisti križ pa ne. O vi veliki mučeniki. Zato še sam obkrožim kapelo. Sprva na levi strani zidu kapele opazim, kako izpod stropa kapele visijo različne bergle in opornice. Shodili so in odvrgli bergle. To sedaj tukaj visi v opomin. Potem opazim na tleh več kot deset lesenih križev. No, sedaj mi je vse jasno. Predstavljajte si kakšnih 100 romarjev s križi preko ramen. Maša še vedno traja, zato počasi stopim v kapelo v prvi prostor. Kapela je razdeljena na dva prostora. Fotografiranje je prepovedano. Od znotraj je kapela obložena s temnim lesom. V drugem prostoru je duhovnik, stare mamice pa mu v nemščini odgovarjajo Maria prosi …. Poskušam dognati energijo te kapele. Energija je skrivnostna. Tajna. Kakor, da bi te nekaj vleklo v črno zemljo. Občutek, ki ga lahko opišem, je nekaj takšnega kakor, da ti gre tista črna zemlja za grobove čez prste roke. Maše je konec. Spravim se v prvo sobo, kjer stoji Črna Madona z detetom. Če se ne motim, je odeta v srebro. Okoli pa so srebrni predmeti. A tudi kakšen zlat. Tu, v tem prostoru, je ta energija še bolj izrazita. Nekaj čudežnega je v tem kraju. Odpravim se ven, iščem še Mihaelovo cerkev, vendar je ne najdem, zato se odpeljem proti Chiemseeju. Dobre pol ure imam do kampa, dobrih 29 kilometrov. Na recepciji me sprejme prijazen lastnik Bavarec. Zaradi slabe angleščine mi odpiše 1,20 eura cene pri nočnini. Cena za eno noč kampiranja 10 eurov. Postavim šotor sredi kampa. Zatem odidem na pivo v bližnjo gostilno čez cesto. Pšenično pivo. Nemčija je s svojimi cenami za 10 do 20 odstotkov dražja od Avstrije. Sedaj jaz pridem za sosedoma z dvema otrokoma. Pomislim sodobna razpadla družina. Na drugi strani gostilne igra ansambel. Stari hipijevski bend, z (pre)glasno »muziko«. Folk se baše z mesom in klobasami. Vsa ta scena me spomni na slovenske veselice. Na zdajšno sceno, na Atomic Harmonic. Okoli desete ure se spravim spat. Črna Madona v Altöttingu »Altötting je bavarska Meka. Njena Kapela milosti vsako leto privlači na tisoče romarjev iz nemško govorečega prostora. »Srce Bavarske«, kot mesto tudi imenujejo, ne velja zaman za najpomembnejšo Marijino božjo pot v Nemčiji. Posebno gorski prebivalci gojijo romanje v Altötting. V potovalnem vodiču lahko o tem prebereš tole: »V nedeljah pred spravilom sena in oktobra je videti barvite narodne noše iz skoraj vseh gorskih dolin. Na leto naštejejo okoli 800.000 romarjev, ki se dajo spovedati in razdelijo prav takšno število hostij« Cilj vseh romanj je sveta »Kapela z našo ljubo Gospo na zelenem travniku«, kot se je imenoval prostor kapele, na katerem se dviga cerkvena stavba z zvonikom. Cerkvica, ki je nastala kot krstna kapela, spada sploh med najstarejše božje hrame v Nemčiji. V virih se prvič omenja »temačna, prastara sveta kapela«. Takrat je kralj Karlmann, najstarejši sin Ludvika Nemškega in pravnuk Karla Velikega, v Altöttingu ustanovil samostan Kanonikov z baziliko. Po svoji smrti, 22. marca 880 je tam našel tudi zadnji počitek. Majhna duhovna naselbina, ki je v 11. stoletju pripadla vojvodam in o kateri je bilo potem najprej malo slišati, je pridobila šele z razcvetom romanja k Mariji spet na pomenu. Potem ko se je bil leta 1489 zgodil prvi čudež, je čez dve leti kronist zabeležil sledeče: »Začelo se je veliko romanje k Naši Gospe v Altötting.« Čaščenje romarjev je že od začetka veljalo čudežni Marijini podobi v kapeli milosti. Poslikano rezbarijo iz lipovega lesa je ustvaril neznani mojster v zgodnjem 14. stoletju. Mogočni kroni krasita glavi Madone in njenega otroka, katerih obraza sta počrnela od dima sveč. Zato se govori tudi o »Črni Mariji Božji materi« ali o »Črni Mari« kot domačini imenujejo altöttinško milostno podobo. Hiša Wittelsbachov (bavarskega vladarskega rodu) je vzpodbudila posebno čaščenje Matere milosti. Kot poroča Simon Aiblinger v svoji knjigi O pravem bavarskem življenju : »Že v 16. stoletju je knežja družina, Wilhelm V. in pobožna Renata, oblečena v široke romarske plašče in v širokih klobukih in z romarskimi palicami v rokah – peš romala v Altötting. Pobožni sin Maksimiljan gre kot študent v spremstvu jezuitskega patra Gregorja iz Valencije – iz Ingolstadta k cerkvi sv. Salvatorja v Betbrunnu in kot odrasel človek vedno znova roma v Altötting, kakor tudi knežje generacije za njim vse do sredine 18. stoletja, ko so jih vsakič na prostoru pred kapelo slavnostno sprejeli z glasbo duhovščine iz samostana skupaj s kapucini, tako kakor še danes sprejemajo tam napovedana romanja.« Kako tesno so bili Wittelsbachovci povezani z Božjo materjo v Altöttingu, dokazuje dejstvo, da so v 18. stoletju sveto kapelo določili za shrambo svojih src, ki jih danes hranijo v srebrnih žarah. Med najlepše srebrne pušice, ki so razvrščene nasproti milostnega oltarja v zelo visokih stenskih omarah štejejo žari s srci cesarja Karla VII. in njegove soproge Amalije Marije Jožefe Ane. Razkošne primerke »S srci Bavarske«, kot je Hugo Lang nekoč imenoval milostno kapelo, je ustvaril Johann Baptist Straub leta 1745. O premestitvi žare s srcem cesarice Amalije iz minhenske rezidence v Altötting se je ohranilo zanimivo poročilo, ki ga navaja bavarski princ Adalbert v svoji knjigi: Ko je bila rezidenca še rezidenca. »Preysing notira pod datumom 25. oktobra 1757, da so ob 6 uri zjutraj pred lauretanskimi litanijami iz kapele prenesli srce v črno zavešen voz in ga tam pripeli. To je bil nenavaden sprevod, s šestovprego, ki se je 2 dni pomikal v Altötting s srcem cesarice Amalije. Na čelu kolone je bil komisar grof Karl da la Perouse, sledili so štirje strelci in vice korporal na konjih, 1 paž, 2 cesarska komornika in 2 dvorna lakaja.« V sveti kapeli hranijo tudi srce Tilly-ja, vojskovodje Katoliške lige, in srce generalnega lajtnanta, volilnega kneza Maksimiljana. Tam počiva v tleh. Truplo grofa, ki je zaradi svoje pobožnosti nosil vzdevek »menih v oblačilih vojskovodje«, ki je zase trdil, da se ni nikoli dotaknil nobene ženske, je pokopan v sosednji nekdanji samostanski cerkvi sv. Filip in Jakoba. Od leta 1642 leži pod streho poznogotske stavbe z značilnima poznogotskima stolpoma – v tako imenovani Tillyjevi grobnici, ki je bila prvotno leta 1425 zgrajena kot Petrova kapela. Tu so našli svoj poslednji počitek njegov nečak, njegova soproga in oba njuna otroka. Hans-Heinrich Welchert, ki se je na svojih potovanjih po Bavarski spustil s svojim cerkovnikom v grobnico do bogato okrašene kovinske krste vojskovodje, opisuje v svoji knjigi podobo, ki se mu je ponudila tam doli: »Napis na krsti pove v latinščini, da tukaj po njegovih vojnah počiva v miru in čaka na poslednjo sodbo.« Kot pravi moj spremljevalec, je Napoleon v času bitke 3 cesarjev pri Austerlitzu pristal na to, da so vstavili steklo. Vrh lobanje so ločili, odstranili možgane in gnijoče dele, in ga zopet vrnili nazaj; to je bil vidno fin rez, ki priča o znanju kirurgov tistega časa.« Dve znani znamenitosti v samostanski cerkvi sta tudi na ohišju ure »Smrt Edinga« (Öttinga), to je podoba okostnjaka iz leta 1634, ki vihti koso v sekundnem ritmu. Vsak zamah pomeni konec enega Zemljana, poleg še dveh znamenitosti zakladnice na severni strani kora. Poznogotska dvorana, ki je bila zgrajena leta 1510, hrani zbirko daril, ki s svojo raznovrstnostjo segajo od knežjih draguljev, dragocenih zlatih in srebrnih oltarčkov, do preproste kmetove voščene sveče. Kot najlepši primerek med darili iz hvaležnosti (votivna darila) velja »Zlati konjiček« iz časa okoli leta 1400. Delo francoske zlatarske umetnosti predstavlja francoskega kralja Karla VI., kako kleči pred Božjo materjo, ki kraljuje v uti iz zlata, biserov in žlahtnih kamnov. Mnogi romarji, ki dandanes romajo v Altötting, ne prihajajo samo zaradi Črne Madone. Njihovo čaščenje velja tudi svetemu bratu Konradu iz Parzhama, čigar truplo leži v stekleni krsti v kapucinski cerkvi. Konrad Birndorfer je bil kapucinski menih, ki ga je papež v letih 1930 proglasil za svetnika. Kot kmečki sin je prišel na svet v Venushofu v Parzhamu v spodnjem bavarskem okrožju Passau. 40 let je preživel kot vratar kapucinskega samostana v Altöttingu, kjer je skromni brat kmalu našel veliko častilcev s svojimi skromnim življenjem. Njegov svetniški sloves je segel celo preko Atlantika do Severne Amerike. O čemer Konrad pač nikdar ni sanjal, se je zgodilo po njegovi smrti. Danes je njegova podoba pri Črni Madoni v milosti kapeli. Iz knjige Angerer Joachim: Kloesterich« Konec septembra dobim prevod teksta iz knjige Kloesterich. V tem času sem veliko razmišljal o energiji Altöttinga. Zdaj mi je celo malo jasno. O tisti čudni energiji. Morda so res krive malo sveče, tisti dim sveče. Morda so res kriva tudi ta srca Bavarske v pušicah. Tudi energija src lahko ostane. Veliko že pove to, da se je tam dal pokopati že leta 880 vladar Karlman. Vendar naj ostane še naprej, da gre za skrivnostno energijo v »Kapeli z našo ljubo Gospo na zelenem travniku.« Za prevod se od srca zahvaljujem teti Joži. Še to, za zaključek. Brat Konrad. Ali zakaj je postal znan? Nisem preverjal. Vendar imam občutek, da včasih ti »sveti« ljudje obstajajo zato, da vzdržujejo takšne svete kraje. Njihova molitev, njihovo petje, odpira mater Zemljo? In jo povezuje z očetom? »Nirvana je mrtev štor, da lahko privežeš nanj svojega osla. Sveta učenja so samo seznami duhov - listi papirja, primerni za brisanje gnoja iz vaših turov. Rinzai« Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Germany, Altötting, Črna Marija - Black Madonna, Velika zmajeva pot Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog