Dobro jutro Wolfgangovo jezero. Ura je šest zjutraj. Prebivalci kampa še spijo. V tišini pospravim šotor in se odpravim naprej. Par kilometrov naprej se ustavim ob jezeru, ob kapeli, da pozajtrkujem. Mleko se je po enem dnevu skisalo, za to je za v koš. Sir in paprika. Ob počasni vožnji, v Saint Gilgnu iščem parkirišče, a ga ne najdem, zato se odpeljem naprej proti Mondsee-ju, iskat benedikatanski samostan. Benediktanski samostan Mondsee (Lunae lacense Maninseo) naj bi bil zgrajen okoli leta 743.
Mondsee. Center mesta. Sonce se poskuša prebiti med oblaki. Velika cerkev, ki je na mojo veselje že ob 8. zjutraj odprta. Z umetninami zelo bogata cerkev in bolj mi je všečna, kakor cerkev v Wolfgansee-ju. Ah, te človeške primerjave. V raziskovanju se odpravim po levi strani. Vstopim v stranski prostor na levo, v prirejeno Lorettsko kapelo. Pred značilno loretsko Marijo v belo-plavi obleki gorijo prižgane sveče. Postojim. Naenkrat začutim, kako mi nekaj pritiska od zadaj na teme glave. Kakor sikanje. Sikanje misli. Obrnem se nazaj in se skoraj ustrašim. V zadnji klopi sedi ženska s sklenjenimi rokami. Zaradi delno zakritega prehoda je nisem opazil, ko sem vstopil v ta prostor.
Nadaljujem pot po cerkvi. Pri oltarju se po vsej verjetnosti pogovarjata župnika. V tistemu trenutku vstopi v cerkev večja skupina turistov. Skupina Japoncev. Takoj se odpravijo proti glavnemu oltarju. Vodi jih mlada vodička, 28 do 35 let. Razlaga o glavnem oltarju. Ko stopim mimo nje, začutim njeno energijo. Odidem še naprej proti sredini cerkve. Na sredini zatem začutim. Počasi se odpre, prostor, kakor goba in energija začne teči. Se pretakati. Pogledam na oltar na sredini cerkve. Oltar 2. Heilige – Geist Altar. (Oltar Svetega duha.) Zmajeva črta – ley line. Nasproti njega, vodoravno stoji drugi oltar, oltar svetega Wolfganga. Ali so vedeli, kje in kaj na postavijo, se ob tem vprašujem? Je to naključje, da je tukaj Wolfgangov oltar? Bil je zelo čislan svetnik. V meni se vse, samo smeji. Naredim še en krog. Ko grem iz cerkve ven, začne cerkev delati s polno paro. Kot speči zmaj, ki se je prebudil in začel bruhati ogenj. Energija teče, da je veselje. Ob tem dogodku je moje srce radostno. Preveva me blaženstvo. K vsemu temu je malo pripomoglo tudi tisto srečanje z japonsko vodnico. Človek baterija na dveh noga, hodi po tem svetu.
Proti Salzburgu. Na mojem večjem zemljevidu je Salzburg prekrižan s črtami. V bistvu sta po zemljevidu zarisani v središču mesta dve črti - okoli cerkve sečišče Jurijeve in Nikolajeve črte. Salzburg, Salisburgo, ali Mesto soli na desni strani reke Salzach. Ponovno naj bi mesto ustanovil benediktanec sveti Rupert (Ruprecht, Hrobertus), na nekdanjem rimskem mestu Jovavu, Iavuvum, koje tam ustanovil samostan in sezidal cerkev sv. Petra. Ali se je res to mesto tako obogatil samo s trgovino soljo. Parkiram na Auerspergerstrasse okoli 9 ure. Napotim se proti cerkvi na desnem bregu reke Salzach. Odpravim se proti cerkvi na desno, po mostu čez reko proti avguštinskemu samostanu Mülln. Nekoč je bil ta del še predmestje Salzburga. Po prehodu deroče reke, ugotovim, da je moja percepcija tega mesta obrnjena za 180 stopinj. Ljudje uživajo v sprehodu ob reki in v manjših kavarnicah. Ko vstopam v samostansko cerkev avguštincev, iz cerkve stopi mati s 4 do 6 letnim otrokom. Otrok ima povezano oko. Pomislim verjetno je šla pomoliti za njegovo ozdravitev. Okoli 10. ure pridem do gotske cerkve Baziliusa, ki je bila nekdaj namenjena za siromake. V cerkvi me čaka presenečenje. V cerkvi je na petek, ob delavniku maša. In to maša v srbskem jeziku. Pravoslavni obred. Pop moli, poje v srbskem jeziku, da cerkev deluje ob njegovem grobem, raskavem glasu. Na desni strani cerkve je zaklenjena, zamrežena slika Bogorodice. Še pred 50 leti bi bilo to, kar doživim sedaj, po mojem prepričanju nepojemljivo, da bi imel pravoslavni pop obred sredi vatikanske krščanske cerkve. Sedaj je vernikov malo in njihovo število se še zmanjšuje. Potrebno se je rešiti ali vsaj vnovčiti tisto, kar več ne obvladujemo. Oh, kam je prišla moja vera. Naprej proti središču, na večjem trgu vodnjak, za njim velika slika padajočega kralja v žrelo zmaja. Ne vem natančno kaj predstavlja.
Stolnica – Dom platz. O tem kar vidim tukaj, lahko samo rečem bogastvo, bogastvo. Nagrebeno bogastvo v stoletjih, salzburških škofov. Impozantno. Stvar me spominja na tiste velike italijanske cerkve, tudi nekatere stolnice - Duomote. Cerkev stoji na mestu, kjer naj bi poprej stala cerkev, ki jo je dal postaviti že leta 774 irski škof in svetnik Virgil, ki je umrl leta 784.
Pred letom dni je v drami igrala igra o pokristjanjevanju Slovencev. Če bi resnično bila takšna zgodovinska dejstva, kakor jo je prikazovala ta igra, lahko zatrdim, da gre za eno največjih popačenk ali potvarjanj zgodovine Slovencev. Neresno. Dramska igra se malo tepe z zgodovinskimi viri. Stvar vzeta z levo roko. V času vladavine Hotimirja je škofoval v Salzburgu Irec Virgil in ne nekakšni zadrti Nemci, kakor prikazuje igra. Še preden vržem citat o škofu iz pa malce o Ircih in njihovi vlogi pri pokristjanjevanju Evrope. Dejansko so Irci pokristanili osrednjo in zahodno Evropo. Škote. Irci so utrjevali vero pri Frankih, sveti Kolumban. Sveti Gal pri Švicarjih. Virgil pri Bavarcih. Modest pri Slovencih. Kar nekaj časa nisem razumel, (morda ne razumem še danes), kako so lahko pokristjanili Slovane, Slovence. Kako so recimo prepričali slovanskega ukrajinskega vladarja Vladimira, ko so prišli na njegov dvor. Proces pokristjanjevanja Slovencev je bil verjetno dolg in se je počasi utrjeval. In kakor se zapiše bratu od Prežiha Voranca, duhovniku Alojziju Kuhar v njegovi doktorski disertaciji, tudi z ognjem in mečem. A več o tem pri Chiemseejskem jezeru. Tik pred veliko potjo sem uzrl v eni od knjig sliko besnega svetega Patrika, kako ga, kakor furijo nese noge od nekega dogodke. Po mojem je šlo v tistem trenutku za kakšno keltsko žrtvovanje živih. Irski menihi so uvideli, da je konec z žrtvovanjem ljudi za bogove in tako prekinili z določeno keltsko tradicijo. Vendar so še vedno odnesli določena znanja in to so znanja o energijah, ki so jih imeli keltski svečeniki. Drugi vir znanja - krščanskega - irskega meništva, ki nima nič skupnega z Rimom, je tekel iz prakrščanskega meništva iz Egipta in Sirije preko španske Galicije. To so prenašali in uporabljali tudi pri pokristjanjevanju v Evropi. In kaj se zapiše o sv. Virgilu:
»Obletnica smrti sv. Virgila, ki je njegov godovni dan, je spomin naše prve krščanske zgodovine in hkrati opomin k vedno živi ljubezni do naše Koroške. Virgil namreč velja za apostola Karantanije, to je utemeljitelja krščanstva med Slovenci na Koroškem. Bil je eden izmed tistih velikih in iskrenih predstavnikov irskega meništva, kakor npr. sveti Kolumban, ki jih je gnala misijonska misel na evropsko celino oznanjat evangelij. Rimski legionarji Irske niso nikoli osvojili, krščanstvo se tam ni širili v spremstvu vojščakov. Leta 431 je zapisal Prosper iz Akvitanije: »K Ircem, ki priznavajo h Kristusu, je bil poslan kot prvi škof Paladij, ki ga je posvetil Celestin. Njegov naslednik je bil sv. Patrik.
Virgil se je rodil okoli leta 700. V domovini je dobil odlično znanstveno in bogoslovno vzgojo in je bil nekaj časa opat v samostanu Aghaboe pri Killanreyu (jugozahodni del Irske). Zaradi izrednega znanja matematike so ga v domovini imenovali s priimkom GEOMETER.« Zanimivo ime ali naslov Geometer, za matematika.
Sprehodim se po cerkvi. V cerkvi več ni bogoslužja, zato je vse odprto ali skoraj vse dostopno, razen tistega, kar restavrirajo. Usedem se v prvo vrsto. Od nikjer, nenadoma začne delati. Sam sebe vprašam, kaj je sedaj to. Šine mi pogled kvišku in mi postane jasno. Sedim točno pod kupolo. Na spodnji strani kupole je narisan golob. Golob, ki predstavlja svetega duha. No sedaj sem končno uvidel in doživel to, kar mi je pred kakšnim letom razlagala znanka o ljubljanski stolnici. Povedala mi je, da kako je čutiti energijo v stolnici prav pod kupolo. Takoj mi postane vse jasno. Dejansko čez ljubljansko stolnico ne gre nobena zmajeva črta. Vendar kupola usmeri zrak oziroma ga skoncentrira, da teče tisti blagodejni pretok, tudi lahko prana točno na obiskovalca pod kupolo. Ej, to so stari arhitekturni mojstri. Le kdo bo vedel, o tem kaj povedati?
Benediktanska cerkev svetega Petra. Ali nekdanji samostan, ustanovljen že leta 696 s strani svetega Ruperta. Cerkev je vredna ogleda. Naj navedem nekaj znamenitosti iz turističnega vodiča: grob svetega Ruperta in Michalea Haydna.
In kaj pravi Milko Kos o pisanju v spreobrnitvi Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanonum) o Rupertu: »Tukaj je dokazano, da je oris Rupertovega značaja kratkomalo posnet iz aktov Sv. Boštjana (Acza Sanct., II 265. Jan., Surius, Vital Sanctorum, 20.jan). Kar velja za Boštjana to tudi za Ruperta. Drugo je prevzeto zopet iz drugih svetniških življenj. Življenjepis Ruperta.(?-717))
Poleg cerkve svetega Petra stoji frančiškanska cerkev. Posvečena že v 8. stoletju. Cerkev se lahko po umetninah primerja s prejšnjo, svetega Petra. Na pol v temi. Na levi strani spet odkrijem majhno sobico – Loretto Marija. Stojim in začne delati, da ti gredo skoraj solze po licu. Zmajeva črta – ley line. Radost. Ti frančiškani so očitno vedeli, kam postaviti stvar. Je za to krivo tudi odrekanje tuzemeljskim dobrinam? Da so bolj čisti. Bolj čisti menihi od drugih redov? Ali pa je to kakšna njihova skrivnost, ki se prenaša iz meniha na meniha? Na desni stani zagrajenega glavnega oltarja je na podstavku pozlačeni sveti Jurij, ki zapikuje sulico v zmaja. Ne zapisujem si stvari. Zato kasneje težko dešifriram vse doživeto. Preden prispem na parkirišče se ustavim še v mestni cerkvi svetega Andreja. V cerkvi je zbrana množica ljudi. Imajo pogreb. Cerkev ni nič kaj posebnega le na levi strani pri izhodu je zanimiv sveti Krištof z Jezusom na ramenu, v temi zlate zvezde obsijejo Krištofov prehod čez reko. Zaradi pogreba komaj poslikam to zanimivo fresko. Na parkirišču imam zmedo. Ura je že štiri popoldne. Prodajalec parkirnine iz utice je odšel. Ugotovim, da nimam dosti drobiža za »nafilat« parkirni avtomat. Cena za dobrih 7 ur parkiranja se glasi 7,20 eura. Skačem. Od kitajske restavracije na sladoled na lovu za drobižem. A ne zadostuje. Na koncu mi prijazen, Avstrijec, šef restavracije zamenja papirnatih 10 eurov. Še enkrat hvala. Očitno imam v tej Avstriji težave z avtocestami in drobižem za parkirne ure. Salzburg si bo potrebno še enkrat ogledati. Takrat počasi. To je bil samo ogled. Iščem izvoz iz Salzburga. Lovim se po levi strani Salzburga in končno najdem izhod. Nato se znova iščem med avtocesto in navadno cesto.
Končno ujamem odcep za Mattighofen in Mattsee. Imam res srečo, da sem zapeljal do tega križišča. Na Matseeju pri svetem Mihaelu se ne ustavim, saj me že lovi čas. Če hočem še danes priti do Chiemseeja čez Altotting je potrebno pohiteti. Ustavim se še v Berndorfu. Cerkev je zaprta, a stranska kapela je odprta. Freska prikazuje angele v zraku in pet ljudi, ki gorijo v peklu. Napis v freski: Geehrt Sel Ohne Ent Das HochWirtige Sacrament. Tukaj čez naj bi šla Marijina črta. Odpravljam se naprej še proti enemu samostanu Michaelbauernu. Tu je bila zadnja vrisana zmajeva črta na zemljevidu. Od tukaj naprej bom hodil samo po občutku. Po energijah. Da začutim energetsko kraj. Je ali ni. Čez hribček in pred mano se odpre poljana. Pokrajina že zgleda kot Bavarska. Bogata Bavarska. Samostan je zaklenjen, cerkev pa je odprta. Nič kaj posebnega. Je pa čutiti mir. Čez samostan naj bi šla pomožna zmajeva črta. Pred križiščem za Burghausen se ustavim še pri mogočni cerkvi na desni strani ceste. Njen visoki zvonik kraljuje pod modrim nebom. Maria himmelf - Mariji vnebovzeti. Cerkev dela.
Čez reko Salzach v Burghausen. Združena Evropa. Nič več meje. Mejo opaziš le tako, da so na avstrijski strani polne gostilne, na bencinski črpalki pa je gneča zaradi cenejšega bencina, saj so cene okoli 10 do 20 odstotkov nižje kot v Nemčiji. Nekoč sem gledal oddajo o zgodovini mesta Passau. Kako se je razvijal in kaj naj bi bil temu vzrok. Glavni prihodek in gonilna sila razvoja je bila mostnina čez reko Inn. Ob mostu čez deročo reko so zrasli vsi ostali potrebni objekti za tako imenovani trgovsko – mešetarski infrastrukturo in turizem. Očitno to velja tudi za Burghaus in potem tudi Braunau in Inn. Staro mesto Burg ima dve cerkvi. Od Burghausa do Altöttinga vodi lepa široka asfaltirana 12 kilometrska cesta, ki jo lahko nemškim romarjem zavidamo.
Pri nas so začeli spreminjati stare hitre ceste v avtoceste, da davkoplačevalcem zaračunavajo cestnino. Tisto kar še ostane od starih hitrih cest, je bolj podobno hribčkom in dolinicam in pokrpanim zaplatam. Tako dobro jih vzdržujejo.
Prišel sem iz luči in od bogov, in glej me v pregnanstvu,
ločenega od njih. (Turfa'n M7)
Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Austria, Mondsee, Salzburg, Velika zmajeva pot.
»Boljše je biti brez otrok in imeti krepost,
nesmrtnost je namreč v spominu nanjo,
ker jo priznava Bog in ljudje.
Dokler je navzoča, jo posnemajo,
po njej hrepenijo, ko se umakne;
v večnosti nosi venec in slavi zmago,
ker je zmagala na poštenem tekmovanju.
Številna otročad brezbožnih pa ne bo uspevala;
ker je iz slabih grebenic, ne bo pognala globokih korenin
in ne bo imela trdega temelja.
Čeprav trenutno požene mladike,
jo bo, ker ne stoji trdno, veter omajal,
izruvala sila viharjev.
Še nedozorele mladike se bodo polomile,
njihov sad bo neužiten, prezelen za jed,
in za nobeno rabo.
Zakaj otroci, ki se rodijo iz nepostavne postelje,
so med preiskavo staršev priče o hudobiji.
4. - 3.14 Knjiga modrosti« – Biblija - najpomembnejši je naslov
Pesem iz Knjige Modrosti sama govori o tem,da zarod ni tisti, ki se ponovno reinkarnira, zato ni pomembna rodovitnost enega od staršev. Poglavje 3.14 je menih opisal zaradi sebe. Za reinkarnacijo (luč) je pomembna krepost in ne rodovitnost.
Dobro jutro Wolfgangovo jezero. Ura je šest zjutraj. Prebivalci kampa še spijo. V tišini pospravim šotor in se odpravim naprej. Par kilometrov naprej se ustavim ob jezeru, ob kapeli, da pozajtrkujem. Mleko se je po enem dnevu skisalo, za to je za v koš. Sir in paprika. Ob počasni vožnji, v Saint Gilgnu iščem parkirišče, a ga ne najdem, zato se odpeljem naprej proti Mondsee-ju, iskat benedikatanski samostan. Benediktanski samostan Mondsee (Lunae lacense Maninseo) naj bi bil zgrajen okoli leta 743. 
Stolnica – Dom platz. O tem kar vidim tukaj, lahko samo rečem bogastvo, bogastvo. Nagrebeno bogastvo v stoletjih, salzburških škofov. Impozantno. Stvar me spominja na tiste velike italijanske cerkve, tudi nekatere stolnice - Duomote. Cerkev stoji na mestu, kjer naj bi poprej stala cerkev, ki jo je dal postaviti že leta 774 irski škof in svetnik Virgil, ki je umrl leta 784. 
Benediktanska cerkev svetega Petra. Ali nekdanji samostan, ustanovljen že leta 696 s strani svetega Ruperta. Cerkev je vredna ogleda. Naj navedem nekaj znamenitosti iz turističnega vodiča: grob svetega Ruperta in Michalea Haydna. 
Čez reko Salzach v Burghausen. Združena Evropa. Nič več meje. Mejo opaziš le tako, da so na avstrijski strani polne gostilne, na bencinski črpalki pa je gneča zaradi cenejšega bencina, saj so cene okoli 10 do 20 odstotkov nižje kot v Nemčiji. Nekoč sem gledal oddajo o zgodovini mesta Passau. Kako se je razvijal in kaj naj bi bil temu vzrok. Glavni prihodek in gonilna sila razvoja je bila mostnina čez reko Inn. Ob mostu čez deročo reko so zrasli vsi ostali potrebni objekti za tako imenovani trgovsko – mešetarski infrastrukturo in turizem. Očitno to velja tudi za Burghaus in potem tudi Braunau in Inn. Staro mesto Burg ima dve cerkvi. Od Burghausa do Altöttinga vodi lepa široka asfaltirana 12 kilometrska cesta, ki jo lahko nemškim romarjem zavidamo. 
