Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/MojemuAngelu

Mojemu Angelu nedelja, 29. januar 2006 @ 04:16 CET Uporabnik: upa Nekoč sem bila otrok. Takrat sem te dobro poznala. Veliko sem se pogovarjala s tabo. Skupaj sva se igrala. Neverjetno igrivo bitje si, angel moj. Tekmovala sva, kdo je večji otrok. Izid je bil skoraj vedno izenačen. Skupaj sva se smejala in jokala. Vedno si imel zame pripravljen objem. Nikdar mi nisi pustil, da čustva zadržim zase. Morala sem kričati, mrmrati, se smejati… Izražala sem sebe. Potem pa sem začela opazovati okolico in njene odzive name. Videla sem, da ji nisem vedno enako všeč. Jaz pa sem hrepenela po zunanji potrditvi. Ves čas si stal ob meni in opazoval, kako se počasi izgubljam, izgubljam v norosti sveta. Še vedno si želel, da se skupaj igrava. Plesal si okrog mene in zganjal norčije. Ni bilo odziva. Pokazal si mi mojo bolečino in želel, da kričim. Ni bilo odziva. Stisnil si me v objem in me prosil, naj prisluhnem svojemu srcu. Ni bilo odziva. Tvoj glas je postajal iz dneva v dan tišji, hrup sveta pa vedno glasnejši. Še vem ne, kdaj je prišel trenutek, ko te nisem več slišala. Pozabila sem nate. Vsa ta leta si potrpežljivo čakal, da hrup postane preglasen za moja občutljiva ušesa. Čakal si, da masa zadržanih čustev postane pretežka zame. Čakal si, da moje oči skoraj oslepijo. Čakal si trenutek, ko ne zaupam več svojemu otipu. Ves ta čas si potrpežljivo čakal v ozadju in božal moje srce. Vedel si, da bo prišel trenutek, ko bo breme, ki sem si ga naložila postalo pretežko zame. Ves čas si vedel, da se takrat lahko sesedem pod lastno težo, in obstanem, zagozdena v času. Gledal si me, kako postajam živi mrlič in čakal na trenutek odločitve: živeti ali umreti. Vedel si, da bom izbrala življenje. Sedaj me opazuješ, ko z zavezanimi očmi tavam skozi labirint. Ko se neštetokrat zaletim v isto točko, preden najdem izhod. Opazuješ moje telo, prekrito z modricami, ker imam pred očmi še vedno stari zemljevid. Ker jih moram večkrat dobiti po prstih, preden se zavem, da je še neskončno poti. Smilim se sama sebi, Ti pa se smejiš. Slišim tvoj radostni smeh. Ti veš kaj me čaka zunaj. In čutim te, kako me včasih prav nežno obrneš v pravo smer. Čutim tvoj objem. Komentarji (10) www.pozitivke.net