|  Ni dolgo tega odkar sem bolj povezala zgodbo o črnih bratih, ki se je dogajala davnega leta 1930, ko me še ni bilo na svetu. Bolj sem se poglobila v usodo svojega očeta Ivana Gašperčiča (21. 03.1913 – 06. 09.1969) in si skušala odgovoriti na nekatera vprašanja. Po detajlih sem si sestavljala celoto, ki bi mi dala odgovore na nekatera vprašanja, ki so mi bila poprej morda nekoliko zastrta. Povedati moram, da sem celo življenje nosila v sebi nekakšen občutek krivde. Prevzemala sem krivdo svojega očeta na sebe. Spominjam se, da so mi nekateri, še kot otroku očitali, da je bil moj oče terorist in vse mogoče etikete so lepili nanj, kar me je prizadelo. Imela sem občutek, da je moj oče storil v življenju nekaj slabega, česar bi se morala sramovati. Celo med sorodstvom so »padale« pripombe in besede, ki so me prizadele. In sedaj to bolj razumem. Moj oče je bil črni brat v skupini mladeničev, ki so v protifašistični organizaciji tvorili teroristično skupino. Teroristične akcije so bile od raznašanja letakov s protifašističnimi gesli vse do načrtovanja, da bi pognali nek železniški most v zrak, kar opisuje Milan Pahor v svoji knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«. Delali so zares velike načrte, ki jih premore otroška domišljija.
Iz zapisov v beležki Mirka Brezavščka so bile razvidne tudi vloge članov črnih bratov: predsednik: Zorko Rejc, podpredsednik: Danilo Pirec; za tisk in literaturo (knjižničar) Miroslav Brezavšček; tajnik in blagajnik: Avguštin Škerjanec; obmejni komisar: Rudolf (Franc) Torkar; vodja terorističnega delovanja: Rafael Brešan; organizatorji terorizma: Just Brezigar, Ivan Gašperčič, Stanislav Gorkič, Kamilo Rijavec, Ivan Verdikon, Karlo Žbogar in drugi (Vir: pod zap. št. 44 v Resnični zgodbi o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve).
Skupina naj bi delovala po sistemu trojk. Brezavšček naj bi načeloval skupini mladeničev v Brdih, Torkar v Podbrdu, Brezigar skupini iz Podgore in sošolcem s trgovske šole, Pirec bovški skupini, itd. Edini še živeči črni brat Just Brezigar, ki živi v Mariboru in moj oče
sta bila sošolca na trgovski šoli in skupaj izključena iz šole. Ob pogovoru z mano v Novi Gorici 23. 2. 2006 se je Just Brezigar spomnil celo, da je moj oče nosil belo kapo s šiltom. Pripovedoval je tudi kako so jih dijačke fašisti vklenili v lisice, noge pa so jim povezali in vklenili v dolgo verigo in tako so morali hoditi po Gorici.
Posamezni člani skupine so se večkrat sestajali z Zorkom Rejcem večinoma v gostilni pri Maksu. Večinoma pa so se sestajali v neki kaverni ob Soči, ki mi jo je oče tudi pokazal. Vsi člani druščine črni bratje so dobili nalogo, naj širijo propagando in pridobivajo nove člane.
Ko sem bila v Rimu pri očetu na obisku, mi je oče rekel, da je bil član organizacije, s katero se je ukvarjal Benitto Mussolini in da si je z delovanjem v tej organizaciji uničil svoje življenje. Sama pri sebi sem si mislila, da verjetno moj oče malo pretirava, ko govori, da se je s črnimi brati ukvarjal sam Mossolini. Vendar ko sem brala navedeno knjigo Milana Pahorja, sem videla, da so bile očetove besede še kako resnične. Pisal je: Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Mussolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili.
V Rimu mi je oče že po letu 1960 zelo natančno opisal razmere v fašističnih zaporih v Gorici in v Kopru in tedaj sem po njegovem pripovedovanju natančno in dosledno zapisala, vse kar mi je povedal. Tudi kaj se je dogajalo v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau. Za vsak najmanjši prekršek so bili interniranci pretepeni z žilavko in vrženi v temnico. Tudi mojemu očetu se je to dogodilo. Jaz sem te svoje zapise ponujala za objavo, vendar tedaj niso bili razpoloženi, da bi objavljali spomine o osebah, ki so živele v Italiji in zapisi so ostali tudi v predalih urednikov.
Če se vrnem k življenju mojega očeta po izključitvi iz italijanske trgovske šole, lahko povem, da mi je veliko krat potožil, da mu je članstvo pri črnih bratih uničilo mladost in tudi njegovo prihodnost. Imel je veliko željo, da bi študiral, saj je bil nadarjen. Vendar vstopa v italijanske šole ni imel nihče več od črnih bratov. To je mojo nono Marjuto Grosar zelo strlo, saj je imela kot vsaka mati načrte, da bo sin študiral po vzoru dedovega bratranca Klementa Juga. Umrla je kmalu za tem, leta 1932 zadeta od kapi, saj ni mogla prenesti kar se je s sinom dogajalo.
Mojega očeta je v tistem obdobju mladostnega odraščanja zajelo malodušje, saj so mu bila vsa vrata zaprta. Hodil je k Soči, treniral dvigovanje uteži, plaval je, fantje so vmes vrgli tudi kakšno »partito« na karte in tudi kakšno mladeniško vragolijo so sem pa tja zagodli. Oče je živel od prihrankov svojih staršev. Po smrti none Marjute je bila trgovina s kolonialnim blagom zaprta. Oče je bil še premlad, da bi nadaljeval s trgovino. Ded je imel od prve svetovne vojne "šrapnel" (kos granate) v nogi in je hodil s palico. Ni bil sposoben za delo. In dnevi so očetu minevali v malodušju. Nadzorovan je bil od fašistov tako, kot so bili nadzorovani vsi ostali črni bratje. V vsakršnem delovanju je bil oče omejen. Postal je mrtva duša. Organizacija črnih bratov je bila razbita. Moj oče je tako zaznamovan živel vse do tistega usodnega trenutka, ko so našli kolesa na našem hodniku v Solkanu, od fantov, ki so onečastili neko fašistično obeležje in moj oče je moral 22. junija 1940 zbežati v staro Jugoslavijo (Maribor), ker so ga fašisti zopet preganjali. Zgodbo naprej pa sem že opisala v prejšnjih prispevkih.
Na sliki je moj oče Ivan Gašperčič na razpotju, ko mu je bratovščina črni bratje usodno zaprla pot v prihodnost.
|
NE ZAMUDITE
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: gabriel s dne sobota, 11. marec 2006 @ 09:04 CET
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 09:58 CEST
Tomaž Marušič, bivši pravosodni minister v Podobnikovi Vladi (28.2.1997 - 7.6.2000) in bivši župan Mestne občine Nova Gorica (1993 - 1994) je v Primorskih novicah (7. val) dne 24. 03. 2006 objavil dve časopisni strani obsegajočo kolumno"Ob ponovni izdaji Bevkove mladinske povesti je se znova odprla mučna polpretekla zgodovina Goriške ČRNI BRATJE MED POVESTJO IN KRUTO ZGODOVINO". Uvodoma piše: Ponovni izdaji mladinske povesti Franceta Bevka Črni bratje, ki je izšla pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, je dodano besedilo Dr. Mire Cenčič Resnična zgodba o druščini Črni bratje".
ODGOVOR HČERE ČRNEGA BRATA IVANA GAŠPERČIČA (21.3.1913 - 06.09.1969) na kolumno Tomaža Marušiča
"Črni bratje med povestjo in kruto zgodovino", objavljeno v Primorskih novicah 24. 3. 2006:
Avtorica dr. Mira Cenčičeva je v knjigi Črni bratje napisala , da je bil Ivan Gašperčič žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Tomaž Marušič navaja, da je avtorica napisala vrsto pomisleka vrednih podatkov iz njegovega življenja v času cone A pod Zavezniško vojaško upravo. Takrat naj bi Gašperčič postal žrtev komunizma.
Če kdo ocenjuje zgodovino na primeru mojega očeta in očita, da temelji njegova življenjska zgodba na nepreverjenih podatkih in enostranskih informacijah, potem je to zagotovo avtor prispevka. Le kako si nek posameznik lahko lasti pravico, da daje vrednostne sodbe o stvareh, ki jih ni doživljal, o katerih nima podatkov in predstavljajo le ugibanja, ki temeljijo na ideološki matrici njegovega osebnega prepričanja. Pisec prispevka govori o upravičeni reakciji Zveze borcev in udeležencev NOB iz Solkana (Primorske novice, 21. februarja 2006), pri tem pa pozabi povedati kdo naj bi sestavljal omenjeni prispevek. Da tu ne omenim zbiranja podatkov o mojem očetu, objavljenim v 1001- Solkanskem časopisu 24. marca 2005.
Tomaž Marušič kljub pojasnilom v Primorskih novicah Črni bratje 2 in 3 z dne 24. 2. 2006 vztrajno zavaja in ponavlja iste trditve, kot jih je govoril na predstavitvi knjige o Črnih bratih dne 23. 2. 2006 v novogoriški knjižnici, ko je skalil predstavitev knjige in prireditev.
Očitno T. Marušiču še ni dovolj jasno, kaj je pomenil komunizem po letu 1945 in da je bila to prva stopnja boljševistične revolucije ter da je komunizem predstavljal partijsko diktaturo zaradi prevzema oblasti. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Čas je že, da bi se ta dejstva zgodovinsko ločila.
Tomaž Marušič navaja odlomek iz knjige o črnih bratih izpod peresa dr. Mire Cenčičeve, iztrgano iz vsebine. Nato v nadaljevanju navaja, da je Cenčičeva fizični napad na mojega očeta postavila v čas dachauskih procesov. Treba je povedati, da je nesporno, da je bil moj oče leta 1930 črni brat, da je bil po letu 1930 od fašistov vseskozi nadzorovan, od leta 1940 naprej pa preganjan in po zaporih v Gorici in Kopru. Nesporno je tudi, da je bil moj oče od 22. 9.1943 Dachauski interniranec, žrtev medicinskih poskusov (PNOO š.185/III, opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Kraju Solkan, Okraj Gorica, Arhiv RS) in da se je za posledicami fašističnega in nacističnega mučenja zdravil šest let in pol v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.U.O.U. No 5, Via Breveta 75 v Rimu in da je bil kot veteran upokojen v Italiji, ker je tam živel.
Dogajanje z mojim očetom, ki je postavljeno v čas komunizma oziroma v obdobje boljševistične revolucije, poleg udobovskih dosjejev, obsega: 1. napad nanj v Solkanu leta 1946 s strani Edvarda Mieliczeka in skupine; 2. napad nanj v Rimu v letu 1948, v času ko so se vršile aretacije za Dachauske procese in 3. povojno šikaniranje in poseganje Udbe v zasebno življenje družine.
Zaradi jasnosti je treba povedati kaj govorijo zgodovinski viri novejše zgodovine: Ozna je delovala s svojimi izpostavami po tujih državah in tudi v Rimu. Oče je po napadu bil primoran menjati svoje bivališče v Rimu. Ne razumem zakaj se Tomaž Marušič kar naprej trudi spreminjati že opisana dejstva in jim daje svoje tolmačenje, čeprav posamičnosti očitno sploh ne pozna. Navaja trditve, ki sploh ne ustrezajo dejanskemu stanju s tem, da meša obdobja iz izpeljuje neke zavajajoče zaključke. Postavlja v dvom povezanost napada nanj v Solkanu z dachauskimi procesi. Glede napada v Solkanu ni izključeno, saj so se že tedaj niso vršile priprave nanje, kajti del arhiva o dachauskih procesih je uničen.
Znano je zgodovinsko dejstvo, da so se priprave na dachauske procese začele že leta 1946 (vir: kronika 20. stoletja). Zakaj je bil moj oče s strani sabotažne skupine napaden v svoji rojstni hiši v Solkanu nihče natančno ne ve, utemeljeno se pa lahko z veliko verjetnostjo domneva, da je bil napad v okviru priprav na dachauske procese, v vsakem primeru pa zaradi političnih kvalifikacij, ki so bile v njegovem udbovskem dosjeju, ki sem ga pridobila iz Arhiva RS. Napad nanj v Rimu pa sovpada s časom, ko so se vršili dachauski procesi.
Zgodovina pa ni nikoli odgovorila kje in kdaj so bili justificirani na smrt obsojeni dachauski taboriščniki. Oblastniki in politiki niso priznavali stalinističnega značaja teh procesov in preiskav. Dr. prof. Ljubu Bavconu in njegovi raziskovalni skupini je bila poverjena raziskovalna naloga o taboriščnikih o dachauskih procesih, vendar je izginil del gradiva o Dachauskih procesih in je bila otežena raziskava o vzrokih in ugotavljanju odgovornosti za te procese. Izginil je tudi del arhiva o Vosu, tako da je bilo verjetno omogočeno lakirano pisano zgodovine, kot ugotavlja Zdenko Zavadlav v svojemu objavljenem prispevku Priprto pismo – prispevek za slovenski nacionalni program, objavljen v Novi Reviji št. 61/62, leta 1987. Tako vsaj o izginotju teh arhivov pravi I. Križnar na seji CK KPS po navedbah v Mladini marca 1986 in v Novi Reviji 1986.
Dr. Krivic, kot tožilec na dachauskih procesih ni bil prisoten pri justifikaciji, kot je to določal sodni predpis. Prav tako svojcem ustreljenih tudi ni bil omogočen prekop posmrtnih ostankov in javni pokop na pokopališču. Dejansko ustreljeni naj bi bili Dachauci leta 1950, ko se je rdeča armada koncentriralana Madžarskem. Veliko kaznjencev se je tedaj pripeljalo v Novo mesto v bližino Kočevskega roga, ki so bili verjetno rezervirani za izvensodno usmrtitev v Rogu. Tedaj so bili po sovjetskem vzoru preiskava, sestava zapisnika za obtožnico in obtožnica v rokah policije, ki je imela posebne preiskovalne oddelke in so bili povsem odvisni od policijske oblasti. Govoriti na pamet o Dachaucih, ki predstavljajo kompleksen zgodovinski sklop, ki ne bo nikoli popolnoma raziskan, pa je lahko samo poceni demagogija, ki nikomur nič ne služi, razen manipulaciji tistih, ki Dachaua in povojnega preganjanja niso doživeli.
T. Marušič navaja, da ne drži, da je bil Gašperčič napaden »v času dachauskih procesov«.
Vprašam ga ali je delal v Ozni in Knoju, da vse to zanesljivo ve. Ali je varoval morda mojega očeta v Rimu, da izključuje napad Ozne nanj. Kako lahko govori tako izključujoče o stvareh, ki mu niso in mu ne morejo biti znane, saj je bil ob napadu mojega očeta v Solkanu star le 14 let. O življenju mojega očeta v Rimu pa praktično ne ve ničesar.
Na podlagi kakšnih virov Marušič zanika, da se napad Edvarda Mieliszeka s skupino ni izvršil na mojega očeta, ko pa je znano, da si je pri bežanju ob napadu na mojega očeta Edvard zlomil nogo in je pogosto povedal pri nas doma v Solkanu, da je bil proces proti njemu v zvezi z napadom na mojega očeta. Te stvari so mi dobro znane, ker je Edvard Mieliczek po prihodu iz zapora hodil k nam na dom in družino nadzoroval, nenehno je spraševal po novicah o očetu. Poslušal je ruske postaje na radio znamke Kosmaj. T. Marušič govori o obsodbah 24 Solkancev za časa angloameriške zavezniške uprave, vendar te obsodbe se nanašajo na druga dejanja, saj vsaka obsodba predstavlja svojo pravno celoto in ne moremo vse spravljati v en koš, tedaj pa se je dogajalo marsikaj.
Med ljudmi verjetno res ni bilo govora o revoluciji in razrednem boju, kajti le-tega je vodila Ozna, ki je pripravljala sezname ljudi za aretacije in likvidacije. Zato je navajanje pisca prispevka o razformiranju sabotažne skupine zavajanje in nojevsko obnašanje do dejanskega dogajanja. Iz zgodovinskih virov je znano, da je Ozna delovala in da je bil njen center za Primorsko v Ajdovščini ter da so v to okrožje spadali centri oziroma oznovske izpostave, med katerimi je bil tudi Solkan, ki so delovale tajno, saj nihče ni natančno vedel, kje imajo svoje pisarne, oznovci pa so bili večinoma v civilu. Ljudje smo se jih tudi pozneje bali in poznali smo jih po njihovih dolgih usnjenih plaščih. Izpolnjevali so ukaze po navodilih Mačka, ki je zahteval popolno predanost, brez ugovora. Vsaka izpostava Ozne pa je imela tudi svoj oddelek Knoja. V Ajdovščini so imeli zlasti tesne stike z Gorico. Kje se je nahajal ilegalni sedež Ozne v coni A je irelevantno. Ozna je po osvoboditvi opravljala aretacije in likvidacije tudi na območju cone A. Med seznami, ki jih je novogoriški župan predal goriškemu županu Brancatiju so tudi slovenska imena. Tedaj so čistili dejanske, potencialne ali pa samo domnevne nasprotnike komunističnega režima in priključitvi Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.Ta dejstva so zapisana v zgodovinski študiji »Slovensko-italijanski odnosi 1880 – 1956 (stran 54, 11., podpisana dr. Milica Kacin Wohinz in prof. Giorgio Conetti, 25. julij 2000).
Očitno si daje pisec Tomaž Marušič veliko dela tudi s pregledovanjem zemljiškoknjižnih listin mojega premoženja in si kot diplomirani jurist dovoli zavajajočo razlago 5. člena zakona o denacionalizaciji, ko govori o »razveljavitvi« pravnega posla, ki naj bi bil nekorektno sklenjen, čeprav dobro ve, da navedeni zakon pravnih poslov ni razveljavljal in da za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov ne veljajo predpisi civilnega prava. Moj oče ni bil formalno lastnik nobenega premoženja, temveč moj ded, ki je v dogovoru z mojim očetom prepustil premoženje meni. Na tem mestu ne bi razlagala kako je vplivalo na družino dejstvo, da je bil oče v tujini. Oblast je vseskozi gospodarila s hišo v Solkanu. V njo je vselila vojno upravo, urad za delo, oblastnika, po volji oblastnika pa nato 9-člansko družino, ki je oblastniku izpraznila hišo. Na odločitve ni smelo biti ugovora. V družinskem stanovanju nismo imeli pravice bivati, temveč le v pomožnih prostorih. Tisti, ki so imeli oblast, so si imetje rezervirali med potekom nacionalizacijskega postopka. Postopek ni bil končan in je PA spis o nacionalizaciji težko našel v arhivu, ker je nosil posebno oznako. Očitno so prevladovale osebne koristi in izsiljevanje za takšen postopek. Moja mati je dobila tedaj dekret za izselitev cele družine v Tuzlo, da se sprosti hiša oseb in stvari. Meni je bil od oblasti vsiljen v podpis dokument, ki je vseboval odpoved razpolagalnim upravičenjem, v nasprotju s tedanjimi predpisi. Vse to in še vrsta vseh mogočih šikan, ki jih tu ne bi razlagala, je bila v posledici delovanja Udbe, ker je bil moj oče v tujini. Iz teh razlogov smo se tudi izselili iz svoje hiše in odšli živeti v Koper. Moj kasnejši mož je bil v Solkanu klican na Udbo, da ne sme hoditi z menoj iz razlogov državne varnosti, ker je moj oče v Italiji, čeprav ga nisem videla 13 let. Pisma pa so bila vsa cenzurirana, kar je oče poslal pomoči iz Rima po pošti, je bila zasežena. Po vsakokratnem obisku svojega očeta v Rimu sem bila klicana na Udbo z roza razglednicami in so me zasliševali. Ob vsem tem želim povedati, da smo tako moj oče v Rimu kot tudi jaz in družina živeli apolitično. Živeli smo v revščini in bedi, ker moja mata ni mogla dobiti službe po preselitvi v Solkan. Prej sem živela s svojo družino, brez očeta v Dobravljah, kjer so Nemci požgali materino rojstno hišo. Bili smo v begunstvu in smo žrtve vojnega nasilja.
Vse pisanje o zaprtih, obsojenih, pobitih in povoženih pa nima v kontekstu z mojim očetom kaj opraviti in je nekorektno podtikati dogodke in ljudi, ki jih knjiga o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve sploh ne omenja.
Pozivam vas Tomaž Marušič, ne manipulirajte več z bolečino in nesrečo drugih ljudi, ne podtikajte nikomur, ne slepiti več javnosti z demagogijo in ne nabirajte si ideološkega političnega kapitala na račun mojega 37 let mrtvega očeta. To je skrajno neetično, nepiatetno in nečloveško. Vsaj malo spoštovanja imejte do trpljenja in usode mojega očeta. Meni in moji družini so se dogajale krivice v posledici tega, ker bil moj oče po sili razmer v tujini in ker je imel lažen udbovski dosje. Vi ne morete deliti nikomur nobene pravice in ne obsojati, ne morete več ustvarjati nobenega javnega mnenja z opravičevanjem totalitarizma in prekopavanjem kosti. Vaš način javnega nastopaštva obsojam po človeški plati, kot obsojam tudi nekatera povojna dejanja, ki tudi vam niso v ponos. Ne silite me, da bi o njih govorila.
O tistih, ki so mojega očeta napadli, za katere je avtorica Dr. Mira Cenčičeva napisala, da so bili nasilneži, vi pa trdite, da so bili zavedni Slovenci, bom rekla, da so bili likvidatorji Ozne žrtve totalitarizma, ki mu niso bila mar domovinska in človeška čustva in vi mu dajete še vedno podporo in ga opravičujete ter vpletate v to domoljube in poštene Primorce, ki so se borili proti fašizmu in okupatorju in ne za totalitarno oblast, ki je izvajala človeka nevredna in zavržena dejanja.
Problem je v tem, ker vi osebno nimate razčiščenih pojmov in vrednostnih sodb.
Hči črnega brata
Tatjana Malec
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 10:22 CEST
Tatjana Malec
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 26. marec 2006 @ 20:04 CEST
organizirano partijskopolitično zlo, ki si je vzelo vse "pravice" v imenu ljudstva nad slovenskim narodom v svoje roke, je v resnici prevzelo vse veje oblasti pod svoje okrilje in izvajalo svojo samovoljo pod varuško tajne policije (Ozne, Knoja in Udbe). Komunizem je bil spremenjen v totalno ideologizacijo in indoktrinacijo po vzroru Sovjetske zveze in Stalina. V Ljubljani se je šlo nekaj napol pismenih zlikovcev (Maček in njemu podobni) KPS. V Sloveniji je vladalo nekaj partijskih družin, ki so samo razdelili Slovence in vnesli razdor, razpeljenje in razdelitev naroda, ki vlada v veliki meri še danes in se žal tudi obnavlja. Ta notranjepolitična zmes diktatov, iluzij in prevar se je razbohotila kot jugoboljševiška sila narodove potlačitve. Prav ogabno je slišati trditev, da so bili v letih 1977 - 1984 vsi obsojenci dachauskih procesov sodno in politično rehabilitirani (T. Marušič, PN 24.3.2006). Krasno, to je pa zares za čestitati tako "plemenitemu" partijskemu vodstvu in T. Marušiču, da nam je to povedal. Kakor da je bilo samo to in da drugih dachauskih žrtev ni bilo. Ob predpostavki, da Gašperčič ni bil sodno in politično rehabilitiran, omenjeni pisec prispevka o črnih bratih, zaključuje, da Gašperčič ni bil napaden v času "dachauskih procesov". Takšne trditve predstavljajo ideološko sfantaziranost, iracionalnost in "zagozdovinjenje" zgodovine, kajti T. Marušič ne dovoli nikomur, da bi drugače razumel stvari, kot so njega naučili razumevati zagrizeni partijci. Pri tem pa si zastira oči pred najbolj okrutnimi zadevami, ponižanji, uničevalnimi zaslišanji in zverinskimi mučenji, na smrt izčrpanih toboriščnikov in taboriščnic, zapornikov in zapornic s strani jugoslovanskega političnega rabeljevstva, ki so lovili domnevne nasprotnike doma in po tujini in jih napadali po stanovanjih. Za Dachauce, ki so končali v Kočevskem Rogu, le-to ni nič manj kruto kot fašistično in nacistično rabeljstvo, le z razliko, da so ga le-ti izvajali nad tujim narodom, oznovski rablji pa nad lastnim narodom. Kakšna demagogija, kakšna zaslepljenost in režimska vdanost v razlagah stvari, kakšno izničevanje trpljenja mojega očeta, da ni za verjeti. Če bi mogli, bi povzročili ponovno množično izesljevanje slovenstva po vzoru duhovnika Močnika, vendar to ne bi moglo več uspeti, ker je Republika Slovenija že del Evrope in enakovredna članica Evropske unije. Škoda, da moj oče ne živi v sedanjem času, jaz ne bi bila prikrajšana v svojem otroštvu za očeta in tudi njemu bi bilo prihranjeno trpljenje in životarjenje v tujini. Edino kar ti lahko še storijo je da govorijo, se sprenevedajo, potvarjajo, žalijo in zdraharijo. Kdor je pameten se od takšnih negativcev distancira, saj ljudje jih sploh ne jemljemo več resno. Preživeli so! Najbolj smešno pa je, da podcenjujoče razpravljajo o osebnih lastnostih mojega očeta češ, da ni delal. Moj oče je bil kot črni brat izključen iz šole in je imel zaprta vsa vrata svoje prihodnosti. Preživaljal se je z družinskimi prihranki, nihče mu ni dal niti ene same lire in zato naj se s takimi komentatorji govorci (opravljivci) omejijo na razprave o sebi, ker takšno raznašanje klevet o lastnostnih mojega očeta predstavlja poseganje v zasebno sfero.
Takšno pisarjenje kolumen o mojem očetu, ki se je vrnil iz Dachaua, ne da bi se v ta čas vključil in opisal tudi pregon duhovnika Močnika in drugi vsem znani dogodki, očitno niso v kolumni Primorskih novic dne 24.03.2006 objavljeni in so zamolčani. Nekateri s takšnim pisarjenjem odvračajo pozornost od sebe.
Tatjana Malec
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 00:22 CEST
Mladost mojega očeta črnega brata
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 07:05 CEST
na tvoj komentar odgovorim ideološkim aktivistom in komunističnim, še živečim veljakom, ki se dušijo v krivicah svoje vesti, tako-le:
Človeška kost, ki jo glodaš
in se z njo oblizuješ,
gleda tebe.
Ves vonj po razpadlem mestu
je v tebi.
Skrij nazaj v usta kost,
izlizana v tebi ti bo služila
za most, da stopiš čez.
Tedaj boš vsega prost.
Tatjana
Dobro se je spomniti na žrtve komunizma
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 12:50 CEST
ČRNA KNJIGA KOMUNIZMA (Pariz 1997)**
Svetovni komunizem je kriv za smrt 85 do 100 milijonov ljudi! Ali si sploh moremo predstavljati te neznanske številke?
Avtorji priznavajo, da bo potrebno še veliko dela, da bodo te številke še bolj točne. Če jih razdelimo po posameznih državah, je stanje takšno:
- Sovjetska zveza, 20 milijonov mrtvih,
- Kitajska, 65 milijonov mrtvih,
- Vietnam, 1 milijon mrtvih,
- Severna Koreja, 2 milijona mrtvih,
- Kambodža, 2 milijona mrtvih ,
- Vzhodna Evropa, 1 milijon mrtvih,
- Latinska Amerika, 150.000 mrtvih,
- Afrika, 1,7 milijona mrtvih,
- Afganistan, 1,5 milijona mrtvih,
- mednarodno komunistično gibanje in partije, ki niso bile na oblasti, nekaj tisoč mrtvih!
VOS likvidira nasprotnike revolucije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 13:16 CEST
IOOF in Glavno poveljstvo POS sta dala v zgodnji pomladi 1942 tale ustni ukaz: »Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo takoj počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi, če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati vso družino«66.
Teh načel seje partija držala že poleti 1941. V ta namen je v avgustu ustanovila Varnostno in obveščevalno službo (VOS). »Varnostne grupe«, ki so jih začeli formirati v Ljubljani in po drugih večjih krajih, so štele po pet «varnostnikov«. Po deželi so opravljali likvidacije najprej domači terenci, kasneje člani Narodne zaščite,
-------------------
66 To je povedal bivši komandant partizanskega bataljona Janez Marn-Črtomir (gl.Čb, 68)
končno vosovci, ki so bili med partizani.
Partija je uvrstila v seznam tistih, ki jih je treba likvidirati, vplivne rojake, za katere je vedela, da niso idejno z njo in da utegnejo organizirati osvobodilni boj zunaj nje ali celo proti njej. Na smrt obsojeni so le v prav redkih primerih dobili pred likvidacijo pismeni »odlok obsodbe posebnega ljudskega sodišča«. Od vseh žrtev v Ljubljani, na katere je VOS naredila atentat, je le enega prej aretirala, da bi lahko uporabila »procesualne predpise«. Likvidirani so bili v največ primerih razglašeni za narodne izdajalce šele po umoru. Na deželi je partija pomorila na stotine najboljših Slovencev.
zamolčana grobišča na Primorskem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 27. marec 2006 @ 15:37 CEST
Tudi Primorska je eno samo zamolčano grobišče. Predvsem so omenjena brezna. Brezna Primorci imenujejo različno. Po nekaterih krajih jim pravijo golobine, nekje pa fojbe. Predvsem govore o fojbah, tako na naši kot italijanski strani. Fojba je za Italijane nekaj, kar pomeni množično grobišče in kot etnično čiščenje italijanskega življenja v Trstu, Gorici in okolici ter dela Julijske krajine, ki so ga v maju leta 1945 zasedli partizani.
Odpor proti fašizmu v smislu partizanstva se je na Primorskem začel leta 1942. Partizani so bili tigrovci. Niso se šli revolucijo, temveč boj za narodnostne pravice in priključitev k matični domovini.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943 leta, so prišle na Primorsko slovenske brigade. Na severno Primorsko v sestavu devetega, na Brkine sedmega korpusa. Tigrovci so postali moteči element za KP) in KPS. Vodstvo so prevzele brigade in začela se je revolucija, ki ni bila nič manj kruta in krvava kot v ostalih krajih Slovenije.
Po prvih bojih z Nemci so partizani imeli velike izgube. Popolni poraz je bila Goriška fronta, nič manj pa posamezni vpadi Nemcev v partizanska območja. Ker je partizanom slabo kazalo, so šli v koloboracijo z Nemci. Koloboracija se je začela z Nemci že ob prvi ponudbi za premirje, februarja 1944. leta. Sam sporazum pa je bil podpisan v Renčeh 4. julija 1944. Po zaslišanju dr. Friedricha Rainerja v Ljubljanskih zaporih 1947. leta naj bi bil sporazum prekinjen, ko je bilo že hladno. Parlamentarce pri pogajanjih so partizani postrelili v oktobru 1944. Maks Perc je padel 1. aprila 1945. leta. Tako je koloboracija zamolčana, partizani so preživeli, Nemci pa so nemoteno oskrbovali italijansko fronto.
--------------------------------------
*Dokumenti - o grobiščih, pričevanja, in nekaj podatkov občinskih komisij za medvojne in povojne poboje.
Koloboracija iz knjige Partizani , Obveščevalci, Jetniki; Zdenka Zavadlava.
Partizani so na tako imenovanem osvobojenem ozemlju gradili ljudsko oblast in položili v grob okrog Zgornje in Dolenje Tribuše in Trnovskega gozda več sto razrednih namišljenih sovražnikov. Ljudsko sodišče, ki sta ga vodila javni tožilec Vito Krajgec in dr. Božo Kobe sta se pri sodbi držala pravila Andreja Višinskega, da kdor je osumljen, je tudi nekaj, in tako sta slehernega, ki je bil pripeljan pred to sodišče, položila v grob. Domačini neradi govore o tem času, povedo pa, da je ta kraj posejan z grobovi.
Primorsko domobranstvo je štelo nekaj več kot dva tisoč mož. Njihovo delovanje je bilo kar nekaj časa onemogočeno, ker so Nemci po pogodbi s partizani bili dolžni skrbeti za premirje. Domobrancem so dodelili omenjene hodirje za njihovo gibanje.
Po vojni je tudi Primorska doživela množični masaker. Začel seje okrog 10. maja. Fojbe so se polnile pod Grgarjem, nad Tolminom, med Idrijo in Črnim vrhom in tudi v Brkinih.
Koliko ljudi je našlo smrt tiste dni na Primorskem se ne bo nikoli vedelo. Popisa ni najbrž delal nihče. V Italiji imajo popis žrtev, v Gorici pa stoji kenotaf. Podatke imajo tudi v Londonu, in sicer Public-Record-Office.
Revolucija se je začela s prihodom slovenskih brigad tudi v Brkinih. Kako je potekala, se bralec lahko pouči iz priloženih prilog pričevalcev. Poboji in samo poboji.
V Sloveniji obstaja le seznam deportirancev v Ljubljanske zapore. Ti zapori so bile prisilne delavnice. Deportiranci so bili pomorjeni koncem leta 1945. Kje so njihovi grobovi, ne ve nihče.
Raziskav o medvojnih pobojih in povojnih množičnih grobiščih se v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji ni napravilo. Neuradno, samo zaradi pietete do pokojnih, nekateri posamezniki pa kot organizirana društva, posamezniki.
Fojbe so bile vedno moteča zadeva med Jugoslavijo in Italijo. Italijani omenjajo nad deset tisoč žrtev, naši pa nad tisoč.
Verjetno bo prišlo do ekshumacije in tako bodo žrtve vsaj približno znane. Verjetno pa je žrtev nekaj več kot tisoč in nekaj manj kot deset tisoč. (6.000 –7.000).
Napis na vrhu Sabotina
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 28. marec 2006 @ 23:24 CEST
Okupacijsko jugoarmado smo poslali na svoje domove z vsemi tanki in rožljanjem orožja vred. Zgodovina je že ocenila dobre in slabe plati prejšnjega režima in pred nami je prihodnost, ki lahko temelji le na ohranjanju domoljubja in slovenstva. Smo majhen narod in nobeno kolo: "Mi se ti kunemo", nas ne bo rešilo izginotja, če ne bomo imeli svoje nacionalne zavesti in svoje primorske duše.
Menim, da je lahko Rodoljubna organizacija za negovanje domoljubnih tradicij TIGR upravičeno lahko užaljena in prizadeta, da namenjate vrh Sabotina napisu Naš Tito in se sploh ne zmenite za Črne brate, Tigrovce in vse tiste primorske partizane in domoljube, ki so se borili proti fašizmu. Žalite jih, ker jim ne dajete priznanja, kakršnega si zaslužijo. Ali ne bi lahko imenovali trgov in ulic po njih. Neosveščeni poedinci fetišizirate mit in nek režim, ki je hotel s skupnimi jedri posrbiti slovenski narod in tudi nas Primorce. Miloševič ni bil nič drugega kot izrojeno nadaljevanje prejšnjega režima. Zame je to hlapčevstvo. Če bi še živel Cankar bi opisal majhnost vašega značaja. Streznite se!
Ali ne bi bilo lepo, da bi na vrh Sabotina morebiti pisalo: PRIMORSKI DOMOLJUB.
Predlagam, da se to vprašanje obravnava na občnem zboru TIGR-a in da se predlaga ustreznejši napis, ki ne bo bo razdvajal, temveč povezoval in poudarjal našo primorsko bit.
Moj oče kot 17-letni deček, črni brat res ni veliko dal Primorcem, le drobtinico svoje dobre volje in poguma, je pa v posledici tega veliko potrpel zaradi fašizma, nacizma in komunizma. Tudi to je treba spoštovati in znati ceniti.
Tatjana Malec
Resnica
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 29. marec 2006 @ 15:06 CEST
Objektivne resnice ni. Manipulacije so in še vedno slovenski narod razdvajajo in rušijo narodovo slogo s podžiganjem strasti in sovraštva. Zavedati se je treba, da absolutistične, diktatorske in totalitaristične vladavine slonijo na širokih ljudskih množicah, ki jim vdano, onemoglo, navdušeno ploskajo in jih tako ohranjajo. Pokorna masa ljudstva so vselej samo druga stran diktatorske ali totalitaristične vladavine. Psihologija mas in vstaja mas sta pravzaprav neizčrpljivi v svojih oblikah dogajanja in vzmeteh, ki jih poganjajo. Mase se razlikujejo. Nacionalno socialistična je bila pod vplivom iluzije o veličini in narodnostni dolžnosti, socialistična ali komunistična pa se je hranila z iluzijami o utopiji prihodnosti, ki izvira iz mita preteklosti. Masa je odločilna tudi v vojskovanju. Dovolj je, da eden pritiska na pedal. Hitler in totalitaristični voditelji, ki so se uveljavili, so nedvomno to počeli. Največje strahote sta zapustila za seboj fašizem in nacizem, tudi komunizem ni zaostajal.
Pomen partizanstva ima svojo svetlo in svojo temno stran. Partizanstvo je zapustilo svoj pečat v osvoboditvi domovine izpod okupatorja in je postalo vrednota in takšni vrednoti se izkazuje največje spoštovanje in časti. Svetla stran partizanstva je patriotizem, odpor proti okupatorju in padle žrtve v boju za osvoboditev domovine. Temna stran je nasilje, poboji, revolucija in prevzem komunistične oblasti pod taktirko totalitarnega režima. Zavedati se moramo, da sta se svetla in temna stran prepletali. Objektivne resnice ni, če ne vidimo in priznamo stvarnost obema. Povojnemu navdušenju nad svobodo je sledila napadalnost »na notranje sovražnike«, sledili so povojni poboji brez sodnih procesov, dachauski procesi, Kočevski Rog, Teherje, Goli otok, kraška brezna, itd... Delovali so v afektu, z zamahom posebne čustvene prizadetosti in sovraštva, napadalnosti do drugače mislečih. Niso bili vsi, ki so bili pobiti brez sodnih procesov zločinci in izdajalci. Med njimi je na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev. Za poboje in grozodejstva so odgovorni isti ljudje, kot nosijo na prsih odlikovanja in so heroji. Ideal popolne človeške osebnosti, pokončnega in pravičnega človeka, ki ima samo zasluge, je utopija. Razumeti je treba, da je sleherni človek, ki se je znašel v vojni in težkih preizkušnjah ravnal tako, kot je menil, da je najboljše. Malokdo je v svoji duši tako pokvarjen, da bi se zavestno zoprstavil zoper lastni narod, zoper materinščino in hotel sprejeti prostovoljno suženjstvo okupatorja. Bile so različne usode in vsaka za sebe je zgodba zase. Tu ni mogoče postavljati enega pravila, ene matrice o »izdajalcih« za vse. Vsak po svoje se je znašel, največkrat glede na položaj v katerem se je znašel, bolj kot v skladu s svojim zavestnim mišljenjem, odločil kot se je in doživel tudi zmote. Meni se mi zdi najhujša brezobzirnost, da ne zmoremo več do pietete tragičnih človeških usod. Seveda govorim zelo nasplošno in pri tem nimam v mislih nobenega konkretno. To je le razmišljanje o preteklosti.
Mislim, da je dandanašnji problem priznavanje dostojanstva mrtvim kot eksistencialne temeljne vrednote, ki pripada človeku in človeški skupnosti. Čas, ki je sledil po 60 letih pripada pieteti do vseh žrtev, ker vse žrtve so bile del narodovega telesa. Moti me, da ob postavljanju mejnikov časov, se premalo vprašamo kaj vse je bilo vmes.
Glede vloge domoljubov, ki so šli v partizane in se borili proti okupatorju ter izpstavljali svoja življenja in življenja svojih družin, predani visokim idealom o svobodi in ohranitvi slovenstva, ni dilem, se v celoti strinjam, da ti zaslužijo svoje največje priznanje. In prav ti so v veliki večini padli borci, ki več ne živijo, odločajo pa o usodi slovenskega naroda danes.
Moji družini so nacisti požgali dom, moj Oče je bil dachauski interniranec, na njem so nacisti vršili medicinske preizkuse.Dom mojih tet in stricev je bil do tal zrušen pod pod bombnim napadom. Stric je bil tudi v nacističnem taborišču in izgubil zdravje. Člani družine so bili pod fašizmom v zaporih. Bili smo pregnani v begunstvo. Moj oče je bil kot 17-letni dijak že leta 1930 Črni brat. Leta 1940 je moj oče zbežal pred fašističnim nasiljem v Maribor (Stara JugOslavija), po vrnitvi je bil v zaporih v Gorici in Kopru pretepan in mučen, nato je bil leta 1943 deportiran v Dachau in je bil medicinski osebek. PO vrnitvi iz Dachaua ga je napadla sabotažna skupina Ozne in bi ga usmrtili (vsi ki so preživeli Dachau so bili izdajalci, zmontirani Dachauski procesi in druge okoliščine), nato se je zdravil nad 6 let in pol v vojaški bolnišnici v Rimu, v domovino se ni nikoli več vrnil. Umrl je za posledicami mučenja po zaporih in taboriščih star komaj 56 let. Bil je žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Po vojni je cela družina delala na izgradnji domovine. Moj stric je veliko prispeval na zdravstvenem področju in na področju humanizma in ima tri najvišja državna odlikovanja prejšnje države.
Ali lahko plača kdo še večji davek vojni?
Žal, ne morem poveličevati prav nikogar, neglede na kateri strani se je boril, če je sedel za krmilnimi ročicami oblasti in jo na grozovit način zlorabljal. Običajno nosijo največje zasluge za domovino tisti, ki so pod zemljo in tisti skromni in tihi borci, ki jih je najmanj slišati. Tudi med nami je še veliko število borcev, ki si svojih rok niso umazali s totalitarnim terorjem. Tudi med komunisti so bili ljudje v pravem pomenu besede. Poznala sem nekega komunista na visokem položaju v Novi Gorici, ki je vselej, ko je končal službo pogledal, če je kje kakšen starček iz okolice, da mu je ponudil prevoz in ga peljal domov. Tudi sicer je veliko dobrega naredil ljudem. Tudi komunisti med seboj se niso vsi razumeli, ker so imeli različno ravnanje in poštenjaki so obsojali tiste, ki so povzročali krivice. Pomembno je kako je kdo znotraj sebe človek. Strankarska pripadnost ni niti pomembna. Mnogi so bili v komunističnih vrstah tudi zaradi svojih idealov in so izstopili zaradi razočaranja. Trpljenje poplemeniti človeka. Med plemenite ljudi nedvomno po mojem občutku spada tudi predsednik Zveze borcev iz Nove Gorice g. Zdravko Bašin. Niti enega človeka še nisem slišala, da bi rekel o njem kakšno slabo besedo ali da je komu kaj škodil. Tisti pa, ki nimajo kaj pokazati in so si največ dobrin nagrabili od socializma, se najbolj širokoustijo. To sem čudila, da tudi napišem.
Moja pesem:
VIROS PATRIAE AMANTES
Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira,
ni vidcev za spravo, ne misli vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.
Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimna v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.
Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal nočí usločeno obzorje.
Sveča bedi. Črna svila plamen odene,
ki raztočen skapljal je na krvavo mahovje.
Resnica člveške podbe je biti, živeti,
pa ji v posesti ciljev življenje ni mar.
Slepilo ugaša, obred je končan. Oditi!
Viros patriae amantes! V Osarju je mir gospodar.
Tatjana Malec
Slovenec sem
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. april 2006 @ 22:18 CEST
Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, slovenec sem!
Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek, uglasbljena pa je bila leta 1882.