Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mladost_Mojega_Oceta_Crnega_Brata

Mladost mojega očeta črnega brata sobota, 11. marec 2006 @ 05:16 CET Uporabnik: Tatjana Malec Ni dolgo tega odkar sem bolj povezala zgodbo o črnih bratih, ki se je dogajala davnega leta 1930, ko me še ni bilo na svetu. Bolj sem se poglobila v usodo svojega očeta Ivana Gašperčiča (21. 03.1913 – 06. 09.1969) in si skušala odgovoriti na nekatera vprašanja. Po detajlih sem si sestavljala celoto, ki bi mi dala odgovore na nekatera vprašanja, ki so mi bila poprej morda nekoliko zastrta. Povedati moram, da sem celo življenje nosila v sebi nekakšen občutek krivde. Prevzemala sem krivdo svojega očeta na sebe. Spominjam se, da so mi nekateri, še kot otroku očitali, da je bil moj oče terorist in vse mogoče etikete so lepili nanj, kar me je prizadelo. Imela sem občutek, da je moj oče storil v življenju nekaj slabega, česar bi se morala sramovati. Celo med sorodstvom so »padale« pripombe in besede, ki so me prizadele. In sedaj to bolj razumem. Moj oče je bil črni brat v skupini mladeničev, ki so v protifašistični organizaciji tvorili teroristično skupino. Teroristične akcije so bile od raznašanja letakov s protifašističnimi gesli vse do načrtovanja, da bi pognali nek železniški most v zrak, kar opisuje Milan Pahor v svoji knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«. Delali so zares velike načrte, ki jih premore otroška domišljija. Iz zapisov v beležki Mirka Brezavščka so bile razvidne tudi vloge članov črnih bratov: predsednik: Zorko Rejc, podpredsednik: Danilo Pirec; za tisk in literaturo (knjižničar) Miroslav Brezavšček; tajnik in blagajnik: Avguštin Škerjanec; obmejni komisar: Rudolf (Franc) Torkar; vodja terorističnega delovanja: Rafael Brešan; organizatorji terorizma: Just Brezigar, Ivan Gašperčič, Stanislav Gorkič, Kamilo Rijavec, Ivan Verdikon, Karlo Žbogar in drugi (Vir: pod zap. št. 44 v Resnični zgodbi o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve). Skupina naj bi delovala po sistemu trojk. Brezavšček naj bi načeloval skupini mladeničev v Brdih, Torkar v Podbrdu, Brezigar skupini iz Podgore in sošolcem s trgovske šole, Pirec bovški skupini, itd. Edini še živeči črni brat Just Brezigar, ki živi v Mariboru in moj oče sta bila sošolca na trgovski šoli in skupaj izključena iz šole. Ob pogovoru z mano v Novi Gorici 23. 2. 2006 se je Just Brezigar spomnil celo, da je moj oče nosil belo kapo s šiltom. Pripovedoval je tudi kako so jih dijačke fašisti vklenili v lisice, noge pa so jim povezali in vklenili v dolgo verigo in tako so morali hoditi po Gorici. Posamezni člani skupine so se večkrat sestajali z Zorkom Rejcem večinoma v gostilni pri Maksu. Večinoma pa so se sestajali v neki kaverni ob Soči, ki mi jo je oče tudi pokazal. Vsi člani druščine črni bratje so dobili nalogo, naj širijo propagando in pridobivajo nove člane. Ko sem bila v Rimu pri očetu na obisku, mi je oče rekel, da je bil član organizacije, s katero se je ukvarjal Benitto Mussolini in da si je z delovanjem v tej organizaciji uničil svoje življenje. Sama pri sebi sem si mislila, da verjetno moj oče malo pretirava, ko govori, da se je s črnimi brati ukvarjal sam Mossolini. Vendar ko sem brala navedeno knjigo Milana Pahorja, sem videla, da so bile očetove besede še kako resnične. Pisal je: Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Mussolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili. V Rimu mi je oče že po letu 1960 zelo natančno opisal razmere v fašističnih zaporih v Gorici in v Kopru in tedaj sem po njegovem pripovedovanju natančno in dosledno zapisala, vse kar mi je povedal. Tudi kaj se je dogajalo v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau. Za vsak najmanjši prekršek so bili interniranci pretepeni z žilavko in vrženi v temnico. Tudi mojemu očetu se je to dogodilo. Jaz sem te svoje zapise ponujala za objavo, vendar tedaj niso bili razpoloženi, da bi objavljali spomine o osebah, ki so živele v Italiji in zapisi so ostali tudi v predalih urednikov. Če se vrnem k življenju mojega očeta po izključitvi iz italijanske trgovske šole, lahko povem, da mi je veliko krat potožil, da mu je članstvo pri črnih bratih uničilo mladost in tudi njegovo prihodnost. Imel je veliko željo, da bi študiral, saj je bil nadarjen. Vendar vstopa v italijanske šole ni imel nihče več od črnih bratov. To je mojo nono Marjuto Grosar zelo strlo, saj je imela kot vsaka mati načrte, da bo sin študiral po vzoru dedovega bratranca Klementa Juga. Umrla je kmalu za tem, leta 1932 zadeta od kapi, saj ni mogla prenesti kar se je s sinom dogajalo. Mojega očeta je v tistem obdobju mladostnega odraščanja zajelo malodušje, saj so mu bila vsa vrata zaprta. Hodil je k Soči, treniral dvigovanje uteži, plaval je, fantje so vmes vrgli tudi kakšno »partito« na karte in tudi kakšno mladeniško vragolijo so sem pa tja zagodli. Oče je živel od prihrankov svojih staršev. Po smrti none Marjute je bila trgovina s kolonialnim blagom zaprta. Oče je bil še premlad, da bi nadaljeval s trgovino. Ded je imel od prve svetovne vojne "šrapnel" (kos granate) v nogi in je hodil s palico. Ni bil sposoben za delo. In dnevi so očetu minevali v malodušju. Nadzorovan je bil od fašistov tako, kot so bili nadzorovani vsi ostali črni bratje. V vsakršnem delovanju je bil oče omejen. Postal je mrtva duša. Organizacija črnih bratov je bila razbita. Moj oče je tako zaznamovan živel vse do tistega usodnega trenutka, ko so našli kolesa na našem hodniku v Solkanu, od fantov, ki so onečastili neko fašistično obeležje in moj oče je moral 22. junija 1940 zbežati v staro Jugoslavijo (Maribor), ker so ga fašisti zopet preganjali. Zgodbo naprej pa sem že opisala v prejšnjih prispevkih. Na sliki je moj oče Ivan Gašperčič na razpotju, ko mu je bratovščina črni bratje usodno zaprla pot v prihodnost. Komentarji (12) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog