Pozitivke je sončno ime za štiriletno deklico, ki jo vodi sonce skoz goščavo prividov in zapeljivih glasov skrivnostnega gozda, ptičjega petja in plesa veveričk po vejah. Deklica poskakuje z eno nogo, si poje svojo pesem: »Dobra volja je najboljša« in seje okrog sebe prešerno radost.

Ker je deklica, jo bomo poimenovali za njen četrti rojstni dan kar z imenom Pozitivka. Deklica se komajda še spomni svojega rojstnega kraja, materinega obraza, svojih prvih korakov, razbitih kolen, joka in stoka, smrkavega nosu in pomladanskega cvetočega vrta, kjer so ji gugalnica in njene prve igre prinesle malo veselja. Kočo, v kateri je bila rojena so naselile vile rojenice in ji predejo zlato srajčko. Deklica se tudi spomni, kako je še pred kratkim hodila v najhujši zimi okrog bosa in kako so ji Miklavž, Božiček in Dedek mraz prinesli nove čevlje in nov plašč, da nima več bosih in mokrih nog ter da jo ne zebe.

Pozitivka se druži z veliko prijateljicami in prijatelji, ki jih še sama ne zna prešteti. Pozitivko vsaki mesec obišče že okoli 40.000 obiskovalk in obiskovalcev, saj brez nje sploh ne morejo živeti. Visijo na njej kot metulj na pisani roži. Njeni najljubši prijatelji pa so strici Igor, Gape in Aleš. Veseli jo, da svojega strica Igorja vsaki dan zbudi zgodaj zjutraj ob zori in ko zaide večerna zarja, jo mora vprašati, če lahko leže k počitku. Ta mala vrtavka vsaki dan preizkusi svojo svetlobo na očeh svojih obiskovalcev. Trdno se drži načela, da veselje, radost ter čustva bolečine ali užaljenosti obiskovalcev so njena žetev, ne pa njena setev. Tu je toliko sejalcev, da se ona ne počuti odgovorna zanje. Deklica seje samo zlato zrnje, odžeja sušno zemljo in rože. Ko kdo zajoka, se deklica pogrezne v globoko spanje in ko se zjutraj zbudi, vstane čila in sveža kot kristalna rosna solzica z novimi pisanimi barvami po telesu.

Pozitvka, ta mala nagajiva razvajenka, kar naprej pleše, se vrti skozi prostor in opozarja nase. Je kot vreteno, okrog katerega se obmotavajo vzroci preje najrazličnejših barv. Oblači se v lepe pisane obleke, ki jih stric Igor kreira in šiva zanjo. Njemu pa tudi najbolj gospoduje in mu ne da pet minut miru. Kar naprej ga sprašuje in opominja kaj je storil prav in kaj je storil napak, mu pošilja elektronska sporočila. Enkrat hoče nežen dih, drugič poljub, tretjič da bi jo prebudil z nežnim dotikom ljubezni, pričakuje same pozornosti in da bo Igor postal njen princ na belem konju, ki bo kar naprej ob njej in jo pedenal. Takega razvajenega otroka, ki ti pripelje vsaki dan na tisoče prijateljic in prijateljev na žur domov, pa ni lahko zadovoljiti. Pozitivka pravi: »Eno petje ptiča ni nič, jaz hočem žvrgolenje veliko ptičev naenkrat. In tudi dežja ne maram. Sonce hočem, ki topi snežno goro, da studenci čiste vode preplavijo srce in se prelivajo v speve nebesne modrine.«

Pozitivka dovoli vsem razmišljati o resnici, vendar ona hoče vedno imeti svoj prav. Ko se kakšne potuhnjenke ali potuhnjenci privlečejo k njej, jih takoj zaustavi in prikliče na pomoč razkužilo, ki se ga vsi izogibajo.

Zadnjič je Pozitivka stopila na stolček, da bi izgledala malo višja in bolj odrasla. Povedala je: »Odrasla sem, postala sem višja in sem strastno zaljubljena. Vsak popotnik, ki hoče potovati skoz izkušnjo samega sebe, ga rada zapeljem, mu vzbudim poželenje in strasti za ljubezen. Sem se rodila bistra, pravi biser sem z zlatim sončnim očesom, z njim gledam na vse strani neba in darujem se ti kot jutranja rosa.«

Nato se pojavi nek obiskovalec, ki pravi: »Povej Pozitivka, kdo je tisti v meni, ki te bere?« Pozitivka modro odgovori: »To je tvoj duh, ki se mu cedijo sline, da bi se z mojo torto posladkal.«

Nato je pristopilo k Pozitivki veliko število pik, vprašajev, klicajev in vejic, ki jih je imela neka "šica" v svoji lektorski košarici. Klicaji so se razcveteli v 50 tisoč rož, med katerimi je bilo veliko srce, z obilo dobrimi željami.

Pozitivki za njen četrti rojstni dan želimo vse najboljše, dober razvoj, uspeh, ustvarjalnost, duhovno rast in dolgo življenje!

Bralke in bralci