Zapustila sta širno polje zelenja in stopila na asfaltno cesto, ki se je izgubljala v daljavi. Neznanec se je obrnil k potniku, njegova dlan se je pomirjujoče dotaknila potnikove rame. »Ni pomembno kdo si… kaj si… Pomembno je… kaj zmoreš. Kakšno spremembo lahko narediš.« Po teh besedah je spustil svojo roko, jo zopet dvignil in se z njo navidezno dotaknil obzorja, zemlje, neba. »Vidiš vse to?« je dodal.
Potnikov pogled je objel polja, premeril nebo in se ustavil na točki, kjer se je sonce pogrezalo v horizont. »Nikoli si nisem vzel časa, da bi občutil… videl, kaj tako lepega,« je pripomnil.
»Slišiš?« je zagonteno vprašal neznanec.
»Kaj?« je tiho odvrnil potnik.
»Zapri oči… in poslušaj…«
Potnik je zaprl oči. »Kaj naj bi slišal?« je vprašal.
»Prisluhni planetu,« je skrivnostno rekel neznanec.
Potnik se je namuznil. Neznančev predlog se mu je zazdel smešen.
Zazdel…
Nasmeh je izginil z njegovega obraza.

Nekaj je začutil. Nekaj nedoločenega. Nekaj… skoraj znanega.
Prisluhnil je tišini.
Nekje v oddaljenosti je zaslišal pihljanje vetra, ki je nagajivo premikal liste rastlin.


»Živimo na planetu, ki ga ne poznamo,« je dejal neznanec. »Ne zavedamo se dejstva, da nam je podaril življenje… ne zavedamo se dejstva, da skupaj z njim potujemo skozi vesolje… skozi prostor in čas. Ne zavedamo se niti tega, da živimo… in obstajamo.«
Potnik je odprl oči. »Začutil sem…« je zamrmral. Neizrečene besede so ostale v
njegovem grlu.

Iz knjige Začetek