| (Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba)
 Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
Te dni je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčičeve, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je Izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu bo podarjeno ustrezno število izvodov, da bodo mladi brali in bolj spoznali to resnično zgodbo, ki bo pozitivno vzgojno vplivala na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih krenin.
Za boljše razumevanje te zgodbe bom posredovala bralcem sklepno misel knjige, ki jo je zapisala dr. Mira Cenčičeva:
Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki si so zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije.
Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu.
Italija je vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«.
S koncem Avstro-ogrske in s priključitvijo velikega dela slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno in zgodovinsko manj vredne etične skupnosti – skupine tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske in kulturne ustanove, društva in časopise.
Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno v cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe slovenske pisane besede.
Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna skupina – Tajno društvo primorske duhovščine ter narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih so se organizirali tudi naši mladeniči.
Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju.
Črni bratje so imeli sposobnost in hotenje upreti se in izzivati genocidno naravnanost fašističnih oblasti. Svoje namere so uresničevali spontano po vzoru TIGR-a – na način, ki je bil za tisti čas značilen: podtalna pisna propaganda z letaki in tiskom in opozorilne dejavnosti.
Organizacija je nastala v jeseni leta 1930. To je bil čas, ko so bile Slovencem odvzete že vse pravice, vse legalne možnosti za narodnostno ohranitev. Čas, ko so po ječah trpeli številni narodnjaki in ko so bili v Bazovici ustreljeni v hrbet voditelji tržaškega TIGR-a. Ponižanje je rojevalo odpor in sovražnost do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih.
Iz virov je razbrati, da je bilo v gibanje vključenih najmanj osemnajst mladih. Iz pregleda šestnajstih aretiranih pa je razvidno, da je bil en član star 13 let, pet članov 15 let, šest članov od 15 do 18 let in štiri nad 18 let. Doma so bili: 4 iz Podbrda, 2 iz Gorice, 2 iz Podgore, 2 iz Solkana, 2 iz Bovca, 1 iz Grahovega, 1 iz Brd, 1 iz Vrtojbe in 1 Mosta na Soči. Od tistih dveh, ki nista bila aretirana je bil eden iz Gorice in eden iz Pevme. Po poklicu so bili: 8 dijakov, 3 trgovski pomočniki, 2 krojača, 2 mehanika, 1 čevljar in 2 dijaka, ki nista bila aretirana.
Organizacija je delovala le kratek čas. Po treh mesecih so ji prišli na sled. Odkritje te mladeniške uporne druščine je vznemiril ves italijanski policijski aparat. Goriška kvestura je bila na nogah. Policija je slavila veliki uspeh. Rim se je zdrznil. Policijske dejavnosti, zasliševanja, mučenje so trajale več časa. Dokler se sam Mussolini ni zdrznil ob misli, da afera daje vtis, da šestnajst mladeničev ogroža državo in se oblast boji, da jim bodo »prevrnili škorenj«. Ta pomislek in tragedija z najmlajšim članom je spodbudila pomilostitev.
Toda za oblast so ti mladeniči do konca okupacije ostali nevarni iredentisti, slavofili, nasprotniki fašizma, ki zmorejo kriminalna dejanja, zato so bili nadzorovani, preganjani, konfinirani in zaprti.
Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta.
Zgodbe so materialni nosilec spomina slovenskega in tudi evropskega 20. stoletja. Hkrati so vest zgodovine, ki ni znala demokratično presojati vrednot humanizma in patriotizma. Črni bratje so bili v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR. Nekateri člani druščine mladih upornikov so živeli med nami, a zanje nismo vedeli. V spomin na številne fašistične zločine so se po vojni postavljala obeležja, Črni bratje in Mirko Brezavšček so ostali pozabljeni. Mirko Brezavšček je verjetno pod fašizmom prva mladoletna žrtev v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko zaradi zvestobe domovini. Dolžni smo mu postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladine, obeležje, ki bi sporočilo mlajšim generacijah zgodovinsko resnico in dajalo zgled domoljubja.
Tragičnost večine članov druščine Črni bratje nazorno kaže, da so bili žrtve treh totalitarnih režimov 20. stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. Vzroki za duhovno in telesno uničenje mladih domoljubov pri obeh okupatorjih, Italijanih in Nemcih, je jasen in pregleden. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo načrtno in sistematično.
Nerazumljivo je, zakaj so nekateri mali uporniki, ki so prestali kalvarijo preganjanja, mučenja, konfinacij, zaporov, potem ko je »zasijala svoboda« prostovoljno šli na tisto stran, ki je ostala pod okupatorjem, proti kateremu so se borili s tolikšnim idealizmom.
Nepregledni in nejasni so vzroki, zakaj je partijska oblast te mlade domoljube označila kot nacionaliste in izdajalce. Razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa.
To je tistega časa, ko domoljubje ni bilo vrednota, zaradi utopične ideologije proletarskega internacionalizma in ideje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Hkrati pa tudi zaradi razlaščanja imovine tudi takih »kapitalistov« kot so bili vaški trgovčiči in gostilničarji.
Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zapravili so mladost, izgubili so svoj socialni status, a žrtve za narod niso imele cene.
Taka praksa je povzročila Slovencem kot narodu neprecenljivo škodo. Zadnji čas je, da zavzamemo do te teorije jasno stališče: Črni bratje niso bili nacionalisti v slabem pomenu besede, tudi tisti partizani, ki so črpali moč za premagovanje lakote in trpljenja v gozdovih iz ljubezni do domovine niso nacioanalisti, tudi vsa naša književnost s Prešernom, Jenkom, Gregorčičem in Kosovelom nima nobenega nacionalističnega greha.
Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah še sedaj ni miru.
Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče udejanja v družbenem in političnem življenju.
Potreben je preokret, ki naj javnost opozori, da je konec nekega obdobja in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov, tigrovcev, partizanov in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunci in ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 21. stoletja.
V svoji lastni državi pa ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom.
Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake. Organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenija začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Razčistiti je potrebno z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. Tudi ti pojavi so nevarni. Poznati moramo prikrit nacionalizem naših sosedov in se realno soočiti z njim, saj ni vedno tako čist in nedolžen kot pri Slovencih. Vedeti moramo, kdo nas ogroža in kdo podcenjuje, vedeti, da je nauk o ksenofobiji čisto zavajanje, očitki o nestrpnosti Slovencev pa neutemeljeni.
Zgodba družine Črnih bratov, življenjske usode posameznikov in realna sodobnost nas učijo, da je treba krepiti narodno zavest, povečati skrb za narodno kulturo in jezik, varovati narodovo istovetnost, ohranjati zvestobo tistemu, kar smo podedovali od očetov in dedov. Tako bomo ponovno dosegli zaupanje v slovenski rod, da ne bo več lebdel v podzavesti manjvrednostni kompleks, iz katerega izhajajo malodušje, pasivnost, brezbrižnost in izguba lastnih korenin. Nobenega slovenskega preporoda ne more biti brez pokončne zavesti. Slovenci potrebujemo zavest, da smo eno, slovensko zavest o slovenski identiteti, da ne ostanemo brez korenin v veliki evropski domovini. Le tako bo slovenski narod svojo suvereno državo lahko upravljal in postal spoštovan član svobodne Evrope in s svojo pokončnostjo zgled rodovom, ki nam bodo sledili.
|
NE ZAMUDITE
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: gabriel s dne torek, 24. januar 2006 @ 18:04 CET
Se popolnoma strinjam s tvojim prispevkom!
Slovenski jezik, jezik naših Mater, ki so nas dojile na svojih prsih, postaja v javni rabi vse bolj odsev današnjega časa! Časa v katerem lahko človek sliši tudi takšna mnenja, kot so ta, da bi bilo najbolje naš Maternji jezik ukiniti in namesto njega takoj začeti z angleščino! Saj je to svetovni jezik, ker se bomo tako ali tako morali podrediti globalizaciji in "logičnemu" taljenju narodov v nekem skupnem "loncu". In iz tega "lonca" bodo prišle pohabljene generacije brez vedenja o svojih koreninah, brez vedenja "od kod so in kam gredo", ker bodo šli "nikamor", kot drevo brez korenin, ki mu ni dovolj samo listje in steblo, ker rabi trdno oporo v zemlji iz katere črpa hrano! Bomo postali "drevesa brez korenin" in izginili v "grmadi masivnih lesnih skladišč za nadaljno predelavo"!? Kako bi ta narod, ta "Kapljica" v "Morju tisočletij" sploh preživel, če ne bi imel trdne zavesti o izvoru, skupnosti, katere jedro je prav Maternji jezik, značilen samo za to "Kapljico"! Ne dovolimo, da naša "Kapljica" izgine, negujmo jo, da bo postala "Potoček" in potem "Reka", ki na koncu priteče v "Ocean narodov", zavedajoč se svojega prispevka v ta "Ocean" in da bo tudi "Ocean" vedel - kdo je ta "Reka", ki bogati njegove vode! Slavna je naša zgodovina, Sinovi naših Mater so krvaveli za njo, nismo samo neuki kmetje in hlapci kot nas hočejo prikazovati nekateri! Samo poglejmo zadnje stoletje - General Maister in njegovi borci, potem junaki TIGR-a, aktiven odpor proti fašizmu, nacizmu v II. sv. vojni in kot triumf vseh žrtev - 1991 - SVOBODNA SLOVENIJA!
Zato, ohranimo Maternji jezik in čut do Domovine, ker Mati in Domovina sta samo ena in edina!
gabriel s
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 24. januar 2006 @ 19:36 CET
globoke besede si povedal, ki bi se morale vtetovirati v sleherno slovensko dušo. Cankar v svojih "Hlapcih" razgalja brezznačajnost slovense inteligence, hlepcev, ki se uslužnostno klanjajo danes temu drugič drugemu. Obsoja družbene razmere, ki takšne hlapce ustvarjajo. Najmočnejša scena v tej dramamtičnosti je, ko nastopi Jermanov tragični koflikt, ki dobi izraz v čustvenih in izpovednih poudarkih. Jerman se ob zborovanju v gostilni umakne s prizorišča, verjuje pa v bodočnost slovenskega naroda. Njegovemu zastopniku kovaču Kalandru pravi ob slovesu: "Ta roka bo kovala svet". V tej misli je vsa moč slovenskega človeka, ljubezen do rodne zemlje, slovenskih korenin in maternega jezika, narodna zavest in ljubezen do svoje domovine, saj svoje domovinsko čustvo Jerman dvigne nad premoč sveta, ki hoče uničiti in utopiti v svetovni zgodovini majhen narod.
Tudi danes velja ista misel za dandanašnje hlapce, tudi v politiki, ki se pogosto in nepremišljeno udinjajo enkrat enemu, drugič drugemu. Samo pokončen človek je lahko garant, da bomo kot narod obstali. Mene moti kako se naši politiki v parlamentu strankarsko prepirajo, pogosto z držo brez prave državotvornosti. Namesto, da bi vukup držali, se razdvajajo in stojijo vsak na svojem bregu interesov. To je zares žalostno. Očitno še nismo zreli za parlamentarno demokracijo. Veliko večjo politično zrelost so pokazali Slovenci, zlasti Primorci za časa fašizma, ko so se znali upreti vsi kot en mož.
Lep pozdrav
Tatjana Malec
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 13. december 2007 @ 10:04 CET
(PROTEST GORIŠKIM PANTERJEM ZARADI OBJAV NA SPLETNIH STRANEH V NOVEMBRU 2007)
Zadeva: Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba
(in naše opombe)
Spoštovani Goriški panterji,
z vašim načinom objave povzetega prispevka, objavljenega 24.6.2006 na spletu, se ne morem strinjati iz naslednjih razlogov:
1. Objavili ste mojo sliko in prispevek brez moje vednosti in odobritve.
2. Med samim besedilom mojega prispevka ste zapisali vaše pripombe, ki nimajo pomembne zveze z vsebino prispevka in so zavajajoče. Tudi glede na formalno plat vašega izražanja, da vpisujete vaše opombe med besedilo mojega prispevka, se mi zdi nekorektno in neetično, saj ste s tem izmaličili članek.
3. Sem odločno proti temu, da na prispevek, ki govori o narodni zavesti in domovinski vzgoji mladih v današnjem času, navezujete neke politične ocene iz polpretekle zgodovine in ustvarjate brez potrebe psihozo češ, da srbska KOS še deluje na postopni likvidaciji Slovencev. Srbija ima probleme s Kosovom ne pa s Slovenci. Veliko delavcev iz prejšnje skupne države, ki so delali tu, živi sedaj v Sloveniji. Ti najverjetneje niso srbska KOS. So v veliki večini slovenski državljani, ki so srečni, da preživijo mesec.
V odstavku, na katerega se odzivate s pripombo: (Op. GP: Tisti “smo se ponavlja že več kot pol stoletja, medtem ko avtorica dobro ve, da je že iz partizanski časov v ozadju srbska tajna služba Kos, ki deluje na postopni likivdaciji Slovencev), sem govorila:
Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želimo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom narodne zavesti, da so ponosni na to, da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil maternega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
Goriški panterji na zadnji odstavek odgovarjajo: Spet “ne dajemo”, torej Slovenci Slovencem, znova lažno samoobtoževanje, zato da se prikrijejo stare direktive iz Bg.)
Malec - odgovor: To kar se dogaja dandanašnji z maternim jezikom, izhaja iz duhovnega vzdušja in kulturno mlačnega ozračja v naši družbi, kjer prevladuje potrošništvo na škodo duhovne zavesti. S tem mladim rodovom ne dajemo dobrih vzgledov. Kdo pa vnaša razne tujke in tuja imena firm ter popačenke v naš materni jezik, če ne mi sami, največ pa tisti novodobni bogatini, ki so si pridobili bajno bogastvo s tranzicijo narodovega premoženja, obogateli s certifikati, nekateri so odnesli narodovo premoženje v tujino. To niso stare direktive iz Beograda, temveč politika novodobnih tajkunov, ki jim za duhovno vzdušje, slovensko kulturo in naš jezik ni prav veliko mar.
Malec piše: Te dni je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčič, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu bo podarjeno ustrezno število izvodov, da bodo mladi brali in bolj spoznali to resnično zgodbo, ki bo pozitivno vzgojno vplivala na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih krenin.
Za boljše razumevanje te zgodbe bom posredovala bralcem sklepno misel knjige, ki jo je zapisala dr. Mira Cenčičeva:
Dr. Mira Cencič piše:
Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki si so zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije. Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu.
Italija je vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih
civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam
podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«.
S koncem Avstro-Ogrske in s priključitvijo velikega dela
slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj
še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in
uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem
in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno
in zgodovinsko manjvredne etične skupnosti – skupine
tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko
postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske
in kulturne ustanove, društva in časopise.
Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal
najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih
družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih
društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol
legalno v Cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko
posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih
društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe
slovenske pisane besede.
Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki
povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta
bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna
skupina – Tajno društvo primorske duhovščine ter
narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni
imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih
so se organizirali tudi naši mladeniči.
Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter
obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju.
Črni bratje so imeli sposobnost in hotenje upreti se in izzivati
genocidno naravnanost fašističnih oblasti. Svoje namere so
uresničevali spontano po vzoru TIGR-a – na način, ki je bil za tisti
čas značilen: podtalna pisna propaganda z letaki in tiskom in
opozorilne dejavnosti.
Organizacija je nastala v jeseni leta 1930. To je bil čas, ko so bile
Slovencem odvzete že vse pravice, vse legalne možnosti za
narodnostno ohranitev. Čas, ko so po ječah trpeli številni
narodnjaki in ko so bili v Bazovici ustreljeni v hrbet voditelji
tržaškega TIGR-a. Ponižanje je rojevalo odpor in sovražnost do
potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih.
Iz virov je razbrati, da je bilo v gibanje vključenih najmanj osemnajst mladih. Iz pregleda šestnajstih aretiranih pa je razvidno, da je bil en član star 13 let, pet članov 15 let, šest članov od 15 do 18 let in štiri nad 18 let. Doma so bili: 4 iz Podbrda, 2 iz Gorice, 2 iz Podgore, 2 iz Solkana, 2 iz Bovca, 1 iz Grahovega, 1 iz Brd, 1 iz Vrtojbe in 1 Mosta na Soči. Od tistih dveh, ki nista bila aretirana je bil eden iz Gorice in eden iz Pevme. Po poklicu so bili: 8 dijakov, 3 trgovski pomočniki, 2 krojača, 2 mehanika, 1 čevljar in 2 dijaka, ki nista bila aretirana.
Organizacija je delovala le kratek čas. Po treh mesecih so ji prišli na sled. Odkritje te mladeniške uporne druščine je vznemiril ves italijanski policijski aparat. Goriška kvestura je bila na nogah. Policija je slavila veliki uspeh. Rim se je zdrznil. Policijske dejavnosti, zasliševanja, mučenje so trajale več časa. Dokler se sam Mussolini ni zdrznil ob misli, da afera daje vtis, da šestnajst mladeničev ogroža državo in se oblast boji, da jim bodo »prevrnili škorenj«. Ta pomislek in tragedija z najmlajšim članom je spodbudila pomilostitev.
Toda za oblast so ti mladeniči do konca okupacije ostali nevarni iredentisti, slavofili, nasprotniki fašizma, ki zmorejo kriminalna dejanja, zato so bili nadzorovani, preganjani, konfinirani in zaprti.
Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta.
Zgodbe so materialni nosilec spomina slovenskega in tudi evropskega 20. stoletja. Hkrati so vest zgodovine, ki ni znala demokratično presojati vrednot humanizma in patriotizma. Črni bratje so bili v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR. Nekateri člani druščine mladih upornikov so živeli med nami, a zanje nismo vedeli. V spomin na številne fašistične zločine so se po vojni postavljala obeležja, Črni bratje in Mirko Brezavšček so ostali pozabljeni. Mirko Brezavšček je verjetno pod fašizmom prva mladoletna žrtev v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko zaradi zvestobe domovini. Dolžni smo mu postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladine, obeležje, ki bi sporočilo mlajšim generacijah zgodovinsko resnico in dajalo zgled domoljubja.
Goriški panterji: (Op. GP: Znova “bili zamočani”, ne da bi bila navedena partija, kateri je dajala direktive srbska Kos. Kakšno sprenevedanje!).
Malec - mnenje: Namigujete na sprenevedanje avtorice, ker avtorica naj ne bi navedla izrecno to kar pričakujete, da naj bi partiji dajala direktive srbska Kos. Pričujoče delo avtorice je bilo osredetočeno na raziskovanje zgodovinskih dejstev o obstoju in delovanju črnih bratov v času fašizma in avtorici dr. Miri Cenčičevi se kot hči črnega brata lahko samo globoko zahvalim za njeno opravljeno delo. Očitati temu požrtvovalnemu delu sprenevedanje, je milo rečeno, nesramno. O zamolčanosti in nezamolčanosti črnih bratov je bilo že toliko črnila prelitega v medijih, da je vsak komentar na tem mestu odveč. Tiste, ki naj bi se sprenevedali, morate poiskati drugje, ne iskati sprenevedanja pri dr. Miri Cencič.
Dr. Mira Cencič:
Tragičnost večine članov druščine Črni bratje nazorno kaže, da so bili žrtve treh totalitarnih režimov 20. stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. Vzroki za duhovno in telesno uničenje mladih domoljubov pri obeh okupatorjih, Italijanih in Nemcih, je jasen in pregleden. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo načrtno in sistematično.
Nerazumljivo je, zakaj so nekateri mali uporniki, ki so prestali kalvarijo preganjanja, mučenja, konfinacij, zaporov, potem ko je »zasijala svoboda« prostovoljno šli na tisto stran, ki je ostala pod okupatorjem, proti kateremu so se borili s tolikšnim idealizmom.
Nepregledni in nejasni so vzroki, zakaj je partijska oblast te mlade domoljube označila kot nacionaliste in izdajalce. Razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa.
Goriški panerji: (Op GP: Tukaj se avtorica spet dela nevedno, vzroki so namreč jasni: Ni šlo za slovensko partijsko oblast, temveč za direktivo iz Bg.)
Malec - mnenje : Raziskovanje razmerij med državno, če hočete srbsko in slovensko partijsko oblastjo presega okvir raziskovanja danega primera o Črnih bratih. Direktive partije so potekale hierarhično po načelih partijskega centralizma in so se na raznih ravneh političnega odločanja o usodi posameznih skupin in posameznikov sprejemale parcialno. O tem bodo povedali svoje zgodovinarji. Avtorica je posebej jasno poudarila, da so vzroki zakaj je partija označila mlade domoljube kot nacionaliste in izdajalce, nepregledni in nejasni in da se za razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa, kar nedvomno spada v domeno zgodovinskega raziskovanja tega časa. Očitek in namigovanje avtorici, da se dela nevedno, je za demokracijo nenavaden, saj bi prej sodil v totalitarni režim kot pa v demokratične odnose.
Dr. Mira Cencič:
To je tistega časa, ko domoljubje ni bilo vrednota zaradi utopične ideologije proletarskega internacionalizma in ideje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Hkrati pa tudi zaradi razlaščanja imovine tudi takih »kapitalistov« kot so bili vaški trgovčiči in gostilničarji.
Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zapravili so mladost, izgubili so svoj socialni status, a žrtve za narod niso imele cene.
Taka praksa je povzročila Slovencem kot narodu neprecenljivo škodo. Zadnji čas je, da zavzamemo do te teorije jasno stališče: Črni bratje niso bili nacionalisti v slabem pomenu besede, tudi tisti partizani, ki so črpali moč za premagovanje lakote in trpljenja v gozdovih iz ljubezni do domovine niso nacioanalisti, tudi vsa naša književnost s Prešernom, Jenkom, Gregorčičem in Kosovelom nima nobenega nacionalističnega greha.
Goriški panterji: (Op GP: Ali je treba to še posebej poudarjati?)
Malec - mnenje: Zares ne vem zakaj se Goriški panterji sprašujete zakaj je treba posebej poudarjati določena zgodovinska dejstva, ki povezujejo in osvetljujejo tedenje razmere in povezujejo avtoričino delo v celoto..
Dr. Mira Cenčič:
Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih
značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne
poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more
biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je
evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav
v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah
še sedaj ni miru.
Goriški panerji: (Op. GP: Res naivno in smešno, “zgodovina” ga je
obsodila na smrt in ne režimski zgodovinarji z njenim ponarejanjem!)
Malec - mnenje: Ali niso bili uperjeni fašizem in dogodki druge svetovne vojne v genocid slovenskega naroda? Tu mešate zgodovinarje in dogodke evropske zgodovine 20. stoletja. Nonsens. Kar je ponarejenega, si na temelju dokazov prizadevajte popraviti. Za resnicoljubnost si moramo prizadevati vsi, ne da bi se obkladali z
naivnostjo in smešnostjo.
Dr. Mira Cencič:
Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče
udejanja v družbenem in političnem življenju.
Goriški panterji:(Op. GP: Spet sprenevedanje, “nas ogroža, kar sama od sebe! Koga le namerava avrtorica pretentati?!)
Malec – mnenje: Ali nas danes ogroža kakšen narod s svojim nacionalizmom, s svojim prepričanjem o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanji za uveljavitev svojih koristi, ne glede na pomen naše države, je kdo do nas surovo brezobziren, napadelen in sovražen, kot je bil n. pr. fašizem? Zakaj bi avtorica ogrožala svoj narod kar sama od sebe, koga pretentala? Za takšne težke obtožbe sploh ne vidim nobenega pravega temelja. Ogrožamo se sami sebi na način, kot je zgoraj avtorica navedla.
Dr. Mira Cencič:
Potreben je preokret, ki naj javnost opozori, da je konec nekega
obdobjia in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov,
tigrovcev, partizanov in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč
ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunci in ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 21. stoletja.
V svoji lastni državi pa ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom.
Goriški panterji: (Op. GP: Spet “ponižujemo”, ponovno samoobotoževanje! Torej smo Slovenci kar sami od sebe protislovenski? Pavel Ferluga, na primer, je po naročilu Kos-a celo objavil v Demokraciji, da imamo Slovenci “zločinski nagon”)
Malec – mnenje: Da, upravičeno. Poleg vsega naštetega še prodajamo našo zemljo Italijanom za zidanje stolpnic na vasi (Kras, Planina pri Ajdovščini, itd.). Ker ste v naslovu povedali, da sem pesnica in sončna osebnost leta 2006 (pravilno je leta 2005), vam posredujem pesem, objavljeno 10. decembra 2007.
KRAŠEVCI FOREŠTI
Tomaj je zajel zakon karme,
ki biva v duhovnem spominu.
Pojoči bori kličejo Srečka Kosovela,
naj vstane in najde s šibo
bajalico Kraševcem mir.
Nikoli ne bo vse pobrano.
Nekaj bo tudi ostalo, da se bomo
usedli za hrastovo mizo.
Vsaj nekaj malega za spomin.
Kakšen vonj po domačih jedeh.
Če ne boste postali forešti.
Oh, travica zelena,
oh, kravica rejena!
Hvala, da smo letos lahko vohali
travnike cvetoče in nabirali brin.
V vrtcih lahko vse razložiš.
Tomajcem ne moreš.
Trden kraški značaj.
Pod dračjem so mravlje,
po borovcih lubadarji,
ob štorih košare gobanov.
Makaronada s panceto na vasi
odkriva posebno veselje.
Pozlačeno politiko z velikim
rdečim teranovim rubinom na čelu
kitajskega cesarja.
Enega sem videla, ki je scuzal
kost pršutu in domačinu prst.
Ljubim te Primorska.
Zate si dlani ožulim, če je treba.
O kraška burja, razpihaj sive kosme
v laseh in ohrani beli žepek
in materino dušico na poljih.
Kraška gmajna je žalostna.
Teranovo trto bodo sadili sredi
močvirnatega barja!
Če bo zmanjkalo zemlje,
se bodo Kraševci naslonili na blok
in spali stoje. Ko bo vsa gmajna
poseljena, gredo lahko na tuje.
Kar jezite se, samo da bo
v kovarstvu velikih interesov
novega cesarstva lepo.
Nič ni kakor čas čakanja,
ko se knjiga zgodovine
Kraševcem šele piše.
Znana kraška publicistka, prevajalka in pisateljica gospa Jolka Milič (Primorske novice, 3. 12.2007) pravi: "Rekli so, da bi se Srečko Kosovel obrnil v grobu. Ni res. Če bi prišel nazaj, sploh ne bi spoznal, kam je prišel... Danes prepričujemo prepričane. Jaz bi hotela tukaj slišati tiste, ki hočejo Tomaj pozidati." Kritična je bila tudi do občine; "Občine imajo še mentaliteto prejšnjega režima, da je vse njihovo in da se lahko vse proda. Mi moramo čuvati, da občina nima svojih krempljev povsod. Če se bomo prodali, se bomo samo enkrat. Če bomo govorili po italijansko, naj Italijani le pridejo. Sami bomo krivi!"
Dr. Mira Cencič:
Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake. Organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenija začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Razčistiti je potrebno z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. Tudi ti pojavi so nevarni. Poznati moramo prikrit nacionalizem naših sosedov in se realno soočiti z njim, saj ni vedno tako čist in nedolžen kot pri Slovencih. Vedeti moramo, kdo nas ogroža in kdo podcenjuje, vedeti, da je nauk o ksenofobiji čisto zavajanje, očitki o nestrpnosti Slovencev pa neutemeljeni.
Goriški paneterji: (Op. GP: Avtorica naj v tem pogledu odkrito naslovi svoj poziv na vlado in politične stranke, predvsem na prosrbski LDS in SD. Naj torej v svojih stavkih ne uporablja trpnega tvorni način, ki zahteva tudi osebek, tako da krivcev za takšno stanje ne prikriva!)
Malec – mnenje in vprašanje: Zares mi ni jasno kaj mislite povedati s tem, ko pozivate avtorico dr. Miro Cencič naj naslovi poziv na razne politične inštitucije, predvsem pa na prosrbski LDS in SD. Srbi imajo veliko problemov sami s seboj in se z našimi travmami nimajo časa ukvarjati. Glede na vaš pogum pri izrekanju sodb, bi bilo pričakovati, da bodo zagnani komentatorji Goriških panterjev kar sami odkrili krivce, na katere merijo. Odkrivanje razno raznih krivcev bi presegalo namen avtoričinega dela, v katerega je vložila veliko pozitivne energije, doktrine in etične obravnave. Avtorica je opozorila na prikrite oblike internacionalizma, kar dejansko pomeni, da se pod krilatico prizadevanj za sodelovanje med narodi in državami na osnovi priznanja neodvisnosti in enakopravnosti, lahko skrivajo tudi prikriti interesi kot multikulturnost ali skrajni liberalizem ter nacionalizem naših sosedov. Ti pojavi niso izjema in so prisotni povsod pri močnejših narodih nad šibkejšimi oziroma manjšimi narodi in je zato njeno opozorilo umestno.
Goriški panterji: Op. GP: Zaključek tega sicer lepega izvajanja
je nadvse ganljiv in poučen.
V lublanskem tisku bi rekli “apodiktičen”, to je, ne trpi ugovora. Zares, eno sàmo pozivanje in samoobtoževanje! Sicer tudi to ni brez pomena. Obe dami, bodisi Tatjana Malec kot Mira Cenčič, zaslužita vsaj neko priznanje za njun trud. Toda ob vsem njunem prizadevanju smo še daleč od resnice, ki za niju očitno velja samo za pol stoletja nazaj, ne pa za današnji čas. Na račun današnjih razmer prežema vse njuno pisanje tiho geslo “Previdnost je mati modrosti!”. Če pa se s pisanjem že izpostavljata, potem naj tudi v taki ali drugačni obliki pokažeta na krivce, ki so odgovorni za stanje, v kakršnem smo danes. Brez tega njuno prizadevanje, ob vsej dobri volji, nima nobenega haska!
SPOŠTOVANI GORIŠKI PANTERJI,
tako-le bom zaključila svoje misli:
1. cenim vsa dobronamerna prizadevanja pri obravnavanju in razjasnjevanju zadev, vendar z vašimi pripombami in podtikanji o samoobtoževanju, ogrožanju, pretentanju, prikrivanju, zamolčanju in podobnem izrazoslovju ste naredili medvedjo uslugo sami sebi, saj bo vsak normalen človek zlahka ugotovil, da ste prenapeti in nestrpni ter ekstremistično kritični in neobjektivni do avtoričinega prizadevanja in truda, ki ga je vložila v svoje delo o črnih bratih. Če že navajate, da si dami zaslužita “vsaj” neko priznanje, vam tega ne bi mogla pritrditi, ker je v vaših pripombah veliko nesmislov in tendencioznosti, ki za razumevanje problematike in sožitje ljudi niso koristna. Lahko vam rečem le, da niste bili dorasli razumljenju namena knjige o Črnih bratih, ki je bila izdana z domoljubnimi in resnicoljubnimi nameni.
2. Govorite, da ste še daleč od resnice. Ne vem kaj bi še radi zvedeli o črnih bratih. O nedavnem dogajanju v zvezi s črnimi brati zaradi nepoznavanja te problematike, je bilo veliko zapisanega tudi v medijih. Očitno niste samo vi, ki bi želeli delati iz tega politiko, so bili že drugi na tej poti pred vami. To se mi upira. Prav gotovo, da niste vsega prebrali ali pa izzivate. Sicer pa ni bil namen knjige o črnih bratih razjasnjevanje okoliščin, ki ne sodijo v dobo fašizma, v leto 1930, temveč v današanji čas, kajti črni bratje so delovali v nekem času, ki je bil za narodnostno samobit odločilen in fenomen je v tem, da so se mladeniči, še skoraj otroci, uprli fašizmu. Tudi usode teh ljudi, ki so bili nekoč črni bratje, vam niso povsem jasne in vam niso znane usode njihovih družin, ki so trpele. Kot hči črnega brata ne dovolim prav nikomur, da iz kosti mojega očeta dela politiko.
3. Povezovanje stanja, v kakršnem se nahajamo danes s črnimi brati izpred 77 let, je čisti nonsens. Vi lahko ocenjujete, da kar je zapisanega o črnih bratih, da nima nobenega haska. Vaše politiziranje res ni nikomur kasnilo. Ne vem kaj ste sploh hoteli doseči z vedenjem o srbskemu Kosu. Pojdite v zgodovinski inštitut in se pozanimajte. Na račun današnjih razmer v povezavi s svojim očetom - črnim bratom sem se v medijih opredelila s pokončno držo, kakršno si moj oče po vsem prestanem trpljenju in krivicah zasluži. Če se malo potrudite, lahko dobite v arhivih vse prispevke in inforomacije, ki so dosegljive javnosti.
4. Vaša pripomba pod prispevek o usodi mojega očeta – črnega brata na vaših straneh za kritične bralce, ki se glasi: (Op. ur. Napis v podnaslovu k sliki je nedvomno zavajajoč. Očetu Tatjane Malec »bratovščina Črni bratje ni usodno zaprla poti v prihodnost«. Avtorica očitno zamenja posledico z vzrokom in za nesrečno usodo svojega očeta okrivi Črne brate. Po življenju pa mu je očitno stregla KOS in ona to nedvomno ve!. Če ne more povedati po resnici, naj raje molči.)me je globoko užalila. Potvarjate smisel moje izjave, s katero sem želela povedati, da ker je bil moj oče, star komaj 17 let, izključen iz šole zaradi članstva v bratovščini Črni bratje, mu je bila zaprta pot za nadalnji študij, zaprta mu je bila pot v prihodnost. Poleg tega je bil s strani fašistične policije in škvadristov stalno spremljan, nadzorovan in tudi dolgo zaprt v fašističnih zaporih. Ni potrebno, da mene učeno poučite kako sem jaz zamenjala posledico z vzrokom in za nesrečo svojega očeta okrivila Črne brate. Moj oče je bil prostovoljno črni brat, vezala jih je prisega in prosim ne podtikajte neumnosti. Kdo je mojemu očetu stregel po življenju po prihodu iz Dachaua, je bilo z imenom in priimkom zapisano v medijih. O svojem očetu bom objavila, kar je pomembno za javnost, na svoji dinamični spletni strani poezije, ki bo v začetku leta 2008 na spletu. Napisali ste, da če ne morem povedati po resnici, da naj raje močim. Nihče mi nikoli ni zaprl ust in tudi vi, spoštovani Goriški panterji, mi jih ne boste. Govoriti o resnici je moja pravica in dolžnost.
Skladno z določbami zakona o medijih prosim, da to moje pismo in odgovore v celoti objavite na svojih spletnih straneh. Odločno protestiram proti vsakršnemu zavajanju javnosti.
S spoštovanjem
Datum: 12. 12. 2007
Hči črnega brata
Tatjana Malec, Koper
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 27. december 2007 @ 17:07 CET
obveščam vas, da delujete v nasprotju za Zakonom o medijih, ki vam ga v prilogi pošiljam, da si ga natančno preberete od člena do člena. Ste brez statusa pravne osebnosti za izdajanje časopisa v obliki elektronske informacije, nimate javno objavljenega impresuma, ne imena in ne priimka odgovornega urednika. Najverjetneje bi vas moral informacijski pooblaščene RS vzeti pod drobnogled. V vaših prispevkih je veliko sprevrženega govora, ki ljudstvo in prizadete tudi iritira. Enostavno ne dovolim, da anonimci komentirajo prispevke, pod katerem sem se podpisala s polnim imenom in priimkom.
Pod objavo mojega odgovora z dne 12. 12. 2007 ste v raubriki “ pisma bralcev” zapisali:
GP: Glede na določila zakona o tisku bi bili dolžni objaviti le odgovore ge. Tatjane Malec na tiste točke, ki jih v našem članku o TIGRu in o Črnih bratih oziroma svojem očetu zavrača. Ne pa tudi njenih mnenj, ki po obsegu daleč presegajo zastavljeni problem. Njihovo branje je skorajda mučno, vendar jih izjemoma objavljamo, ker so za vso primorsko javnost zanimiva, kakorkoli jih že kdo presodi.
Tisti inkriminirani stavek o njenem očetu, v katerem je, verjamemo da nehote, zamenjala posledico z
vzrokom, se sam po sebi ne more razumeti drugače. Napoved njene lastne spletne strani, ki bo startala v
začetku 2008 vsekakor pozdravljamo. Želeli bi pa, da bi vsebovala kaj več kot zgolj poezijo.
Odgovarjam vam:
- to, ali objavljene podatke o svojemu očetu črnem bratu zavračam ali jih celo igrnoriram v primeru nekonstruktivnega pisanja in podtikanja, ki si ne zasluži odgovora, je moja svobodna dispozicija; presoja pa je stvar moje osebne odločitve, kakor je tudi moja svobodna dispozicija ali se bom poslužila pravnih sredstev zoper posege v svoje avtorsko delo na način, ki ni primeren;
- izmaličili ste pozitiven in podučen članek o domovinski vzgoji mladih in si dovolili med samim besedilom politizacijo in pripombe, kar pomeni absolutno kršenje avtorskih pravic, ki so varovane z zakonom;
- s svojim žargonom ste skrajno neokusni in brez potrebne kulturne ravni pri komunikaciranju z javnostjo;
- vaše pisanje ne le, da presega tematiko, temveč tendenciozno odpira teme, ki niso ključne za prispevek in avtorja;
- če je bil moj odgovor skorajda mučen za vas, povem da je bilo vaše pisanje pripomb zame plitko in brezvsebinsko;
- zame ste skupina strahopetcev, ki se pod svoje pisanje ne upate podpisati s polnim imenom in priimkom pisca in odgovornega urednika;
- s svojimi pompoznim žargonom, ki ga uporabljate (inkriminirani stavek o njenem očetu) dajete vtis oziroma ustvarjate domnevo, da se morebiti za anonimkami skrivajo bivši totalitarci, ki bi radi svoje krivde prevalili na srbsko KOS in sebe oprali.Vsekakor pa glede na vsebine, ki jih objavljate menim, da ste intelektualno šibki, ki ne zmorete podkrepiti svojega pisanja z dokazi in zgodovinskimi dejstvi, temveč le s paberkovanjem. Nisem vas vprašala, da bi vi izven konteksta besedila dajali verbalno razlago neki moji izjavi, s katero je bilo mišljeno in povedano nekaj popolnoma drugega, kot vi javnosti razlagate;
- primarna potreba človeka je resnica in ne relativizem ali neke domneve s halo efekti. To je moralni nihelizem, ki je izgubil sposobnost v sebi odkriti moralnost biti človek.
Razočarati vas moram, na moji spletni strani se bodo objavljale samo kulturne in pozitivno naravnane vsebine in za produkcijo politike in neproduktivnih razprav na njej ne bo mesta.
Tatjana Malec
hči črnega brata
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: BraneK1 dne četrtek, 27. december 2007 @ 19:25 CET
Žal mi trenutno zmankuje časa, da bi tekst prebral v celoti, vendar sme prebral dovolj da lahko rečem da je dober. O narodni in jezikovni zavednosti se res žal veliko premalo govori, s čimer prostor dobivajo razni odkloni v smer raznarodovanja.
Druagače pa je žal tako, v naši vasi je 60% otrok iz vez slovenec-neslovenec. Taki otroci žal nimajo korenin v Slovenskem jeziku in od tod ti odkloni v slengu in podobno.
Kja predlagaš v tem pogledu ti?
Mene je groza, ker je jezik v stanju blizu kolapsa, mladim pa je še vedno malo mar kar delajo.
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 28. december 2007 @ 10:23 CET
sprašuješ me kaj storiti v primeru, ko je v tvoji vasi, ko je 60% otrok iz vez slovenec-neslovenec in navajaš, da taki otroci žal, nimajo korenin v Slovenskem jeziku in od tod ti odkloni v slengu in podobno.
V tem primeru je po mojem mnenju treba spoštovati, da ti otroci občutijo bogastvo kultur očeta in matere in da občutijo potrebo osvojitve obeh kultur. Gotovo se bodo asimilirali v slovensko družbo, v kateri živijo in če so prav vzgojeni, bodo spoštovali jezik in domovino obeh staršev. Mladim je treba ponuditi možnosti za razvoj kulture in izoblikovanje svoje osebnostne identitete. Problem za otroka nastane, ko eden izmed staršev vsiljuje svojo kulturo in podcenjuje kulturo svojega partnerja in posiljuje otroka in partnerja ter okolje v katerem živi le s svojo kulturo, navadami in jezikom. Nemalokrat tudi s svojo nekulturnim obnašanjem in nestrpnostjo, ki se pogosto krat odraža tudi s posiljevanjem okolja s svojo glasno nacionalno glasbo, ki ni vedno od sosedov z navdušenjem sprejeta. Takšen lokal patriotizem ali nacionalizem, rojen iz nestrpnosti do drugegačnosti pa prinaša še sovraštvo in kali medsebojne odnose. Slovenski starš, pa je dolžan svojemu otroku dati tista znanja iz maternega jezika, da se bo lahko normalno sporazumeval, izobraževal in vključeval v družbo, v kateri živi. Prav tako je slovenski starš dolžan vzgajati otroka v duhu narodne zavesti in ljubezni do domovine, v kateri otrok živi, dolžan ga je vzgajati s spoštovanjem do drugačnosti (kulture drugega starša). Le tako je možno sožitje, ki je večplastno človek – družina – družba. Otroka pa ne vzgaja samo družina, temveč se otrok vzgaja tudi v šoli in okolju, v katerem živi. Treba je spodbujati otroke in mladino, da se vključijo v kulturne dejavnosti raznih kulturnih društev in da negujejo in razvijajo kulturo slovenstva, ker živijo na tem območju. Pri Slovencih opažam servilnost, da s priseljenci govorijo v njihovem jeziku, namesto da bi se priseljenec potrudil govoriti v jeziku države, v kateri živi. Veliko je torej odvisno od nas samih, kakšen odnos bomo izoblikovali do drugačnosti in kako bomo drugačnost sprejemali. Naša dolžnost je tudi, da se kritično odzivamo do posiljevanja tujcev z vrednotami, ki sodijo v drugo okolje.
Lep pozdrav
Tatjana
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: BraneK1 dne petek, 28. december 2007 @ 19:27 CET
Ni kaj, midva bi že nekaj premaknila v mislenosti, upajva da se nama pridruži še kdo. Res, tako kot praviš - pristop brez nasilnega načina, vendar odločno in brez bojazni kaj bodo rekli na to.... Nekoč je Slovenski jezik obvladoval večji del sosednje Italije, kaj pa danes, ko so morali molčati in se pridno podrejati. Tako so tudi naši ljubi sosedi stalno igrali na noto slovenskega nacionalizma in našega udinjanja. Kaj pa imamo sedaj?
Narod je jezik, brez jezika tudi naroda ni več?
Vsem svetujem da se na daleč izogibajo besedam kot so važi, kao, gužva in še veliko več manj vpadljivih.
Med neslovenci imam prijatelje, pa do zdaj nisem nikdar kupčeval z maličenjem lastnega jezika.
To tudi za druge firbce..
Tebi Tatjana in tudi drugim obiskovalcem želim lepe praznike in Srečno novo leto 2008.
Narodna zavest in domovinska vzgoja mladih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 28. december 2007 @ 20:35 CET
tudi tebi iz srca želim srečno, zdravja polno in uspešno novo leto 2008.
Občina Brda in Društvo Tigr Primorske vabita jutri, 29. decembra ob 14.00 uri na slovesno odkritje spominske plošče v počasititev Mirka Brezavščka, ki bo pri nekdanji šoli Gornje Cerovo. Slavnostna govorca boste minister za kulturo dr. Vasko Simoniti in prof. dr. Miroslava Cencič. Uvodni nagvor do imel predsednik društva Tigr g. Marjan Bevk, sin pisatelja Franceta Bevka.
Kulturni program bodo izvajali:
Mešani pevski zbor Rado Simoniti
Učenci Osnovne šole Dobrovo
Martin Skubin - saksofon
Več o Mirku Brezavščku si lahko prebere v prispevku "Našemu najmlajšemu mučeniku" - POZITIVKE
Naša Anna Frank
četrtek, 30. marec 2006 @ 08:22 CEST (POZITIVKE)
Piše: Tatjana Malec (V spomin 14-letnemu Mirku Brezavščku,
Bevkovemu Jerku, črnemu bratu,
ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931)
Umrla je Anna Frank.
Celi svet je za njo žaloval.
Nate dragi Mirko, so morali pozabiti,
ker jim tujec ni dovoljeval spomina,
potem ko je bolečina tvoje matere
rjula po briških gričih
s tvojim telescem v naročju.
Dan je nemo vsrkaval lepljivi sok
njenih oči in ust,
žled je lomil veje
in piš dežja in vetra je rjul blečino,
opisuje Radivoj Pahor.
Svinčeni zrak je obmolknil,
svetloba je spregovorila o Jerku
in pero Franceta Bevka je napisalo zgodbo.
Dolgo je bilo tvoje trpljenje zamolčano!
Skozi kakšne čase si prehodil svojo pot
s svojo zlato ognjeno tkanino otroštva,
z upanjem v boljši in pravičnejši svet.
Mirko, poglej, te vinograde,
te svoje rodne briške griče,
nasade cvetočih češenj in breskev,
blagodat, ki si nam jo zapustil!
Ne mineva še čas za žalovanje.
Drobni škorci vedo za tvoj grob
in se usedajo na nagrobni kamen.
Čivkajo ti zgodbo. Pod napuščem strehe
tvojega doma v Gornjem Cerovem,
spletejo gnezda.
Ali slišiš v gnezdih čiv, čiv, čiv
mehke slovenske govorice?
Koval si upor!
Napad na sovražnikov vlak.
Ubogi ponižan primorski otrok.
Odšel si s težkim kovčkom na pot.
polnim krivic in sporočil:
Ljubite svojo domovino,
ljubite svoj materin jezik!
Tvoje telo še leži na parah
mlačnega pomladnega dežja
in klije v koreninah
cvetje domačega vonja.
Kako utrujen je bil čas
in izsušen vrt plahih cvetov
za Mirkov grob!.
Vonj mladosti je potrpežljiv.
Dolgo je čakal na oživitev
v čakalnici mladih sanj.
Zastrta, že skoraj pozabljena bolečina
v tvojih ranah od fašističnega pretepanja
je znova obudila bol in spomin.
Dolga je bila pot do srca.
Zaspano je plezalo sonce
po briških gričih desetletja.
Rod za rodom je ponižno molčal
potem, ko je umazani vlak
odpeljal tvojega očeta na jug Italije
v izgnanstvo, učiteljevati v tujem jeziku
s slovensko besedo v grlu.
O Bog, koliko krivic je pretrpela Primorska!
Slava bodi tvojemu spominu, dragi Jerko!
Slava njegovemu spominu!
LP Tatjana Malec