Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prebujenje

Prebujenje ponedeljek, 17. april 2006 @ 05:15 CEST Uporabnik: Adam Potnik se je zdrznil. Divjemu tresenju letala se je pridružil občutek tesnobe. Takšen občutek je vedno imel, ko se je z dvigalom spuščal v pritličje stavbe, v kateri je imel svojo pisarno. Oh, ne, ga je prešinilo. Dol gremo… padamo. Padamo… v smrt. Nežna svetloba je nepričakovano obsijala njegov obraz. Sonce, je bila njegova prva misel. Nikoli nisem imel časa, da si ga v miru ogledam… Nikoli si nisem vzel časa, da bi legel v zeleno travo, grizel njena stebla in zrl v sonce. Sonce... Nagnil se je čez prazni sedež, ki je stal ob njegovem in se zazrl skozi majhno okno potniške kabine. Sredi puhastih, belih meglic, je žarela ognjena krogla. Prijetna toplota, ki se je skozi steklo majhnega okna dotaknila njegovega obraza, ga je zdramila. Prvič v svojem urejenem življenju je nekaj začutil. Mukoma se je naslonil nazaj na svoj stol. Pri tem so njegovi prsti nezavedno, krčevito stisnili blago naslanjača. Nisem še pripravljen, je pomislil. Ne tako… na tak način. Ne danes. Ne danes… Ne na tak način. Pričel je hitreje dihati. Čutil je, da se ga počasi in vztrajno loteva panika. Nekaj težkega, morečega mu je sedlo na pljuča. Šumenje v ušesih se je okrepilo. Nič več ni slišal kričanja drugih, ne pretrganega govora iz zvočnikov. Njegove oči so se prazno zastrmele v stevardeso, ki se je hlipaje opotekla mimo njega. Tresenje letala je postalo silovitejše. Zaprl je oči. Spoznal je, da nima smisla, da kriči ali joka kot ostali. Besen je bil pravzaprav nase, ker je dovolil, da ga bo smrt ujela povsem nepripravljenega. Trenutek, ki bi lahko trajal večno, je pomislil. Če pogledam nazaj v svoje prazno, materialno bogato življenje, v njem ne najdem ničesar. Ničesar… Sem samo lupina človeka, ki naj bi to bil… Nikogar ni… da bi se me spominjal. Nihče me ne bo pogrešal. Jaz sem… nihče. Stisnil je zobe. Nočem, da se tako konča, je pomislil. Nočem biti… nihče. Hočem živeti… življenje vredno živeti... Življenje… »Čas je,« je nenadoma zaslišal nad seboj. Odprl je oči. Nad njim se je nenavadno širila podoba neznanca, ki ga je pred nekaj minutami opazil v ozadju. Neznanec je dvignil roko, se z njo pomirjujoče dotaknil potnikovega ramena in se nasmehnil. Potnik je nameraval še nekaj reči, ko ga nekaj silovitega prikovalo na stol. Od neznano kje se je pojavil steber slepeče svetlobe, vstopil skozi njegovo glavo in presvetlil njegovo telo. Tisoč drobnih luči je kot vihar očiščenja zdrvelo skozi njegove misli. Bežno je pogledal neznanca. Človek, ki se dvigal nad njim, je prav tako žarel v beli svetlobi. Zavdal ga je čuden občutek… občutek, da se čas ne giblje več. Trenutki, ki so še nedavna brzeli mimo njega, so obtičali. Svetloba, ki je presvetlila njegovo telo, je pričela bledeti… dokler ni izginila. Vrnil se je v podivjano realnost… mešanico krikov, joka in silovitega tresenja letala. A nekaj se je vendarle zgodilo… Nekaj v njem se je premaknilo… spremenilo. Nič več ni čutil strahu… jeze… žalosti. Le neverjeten notranji mir. Mir. Neznanec se je počasi zravnal in s pogledom ošinil potniško kabino. Videti je bilo, kot da je dogajanje pritegnilo njegovo pozornost. Vnovič je pogledal potnika. Njegove svetleče, mehke oči so nepričakovano zažarele v beli svetlobi. Potnik je hitreje zadihal in se sunkovito ozrl po letalu. Nihče od ostalih potnikov ni videl tistega, kar je lahko videl on. V to ga je prepričalo brezglavo vpitje, jok in čvrsto oprijemanje stolov. Silovito tresenje letala neznanca ni zmotilo. Suvereno se je postavil na sredino potniške kabine, dvignil roki in se s prsti rahlo dotaknil letalske konstrukcije. Čudovita, modrikasto bela svetloba je pričela žareti iz telesa skrivnostnega človeka. Potniku je zastal dih, ko je v letalu zmanjkalo elektrike. Luči so ugasnile, reaktivni motorji so se zavrteli v prazno. In se ustavili. Groba tišina je zavladala tesnemu prostoru. Kar je sledilo, je spremenilo življenja vseh bitij na letalu. Iz knjige Začetek Komentarji (0) www.pozitivke.net