Živela je neka gospa umetnica, ki ni nič kaj dosti izstopala iz povprečja, in taki so bili tudi njeni umtvori, nič kaj dosti prida. Imela je veliko pomanjkljivosti in vrzeli.

Ni znala opisovati in orisovati, za to ni imela smisla, niti ni poznala vseh imen besed in pojmov, ki jih je želela izpostaviti. A bila je vsaj vztrajna, čeravno ne vedno dovolj dosledna in vsem razumljiva. Včasih je bila tudi raztresena, saj se ji je v veliki ustvarjalni vnemi vedno tako zelo mudilo, čeprav svojih navdihov ni nikoli znala docela dovršiti. Izdelovala je samo osnutke, ki so se razlikovali samo v finesah, drugače pa so si bili na las podobni.

Njena razpoznavna poteza je bila tudi ta, da nikoli ni bila zadovoljna s tem, kar ji je uspelo napraviti, niti ni nikoli vedela, kaj bo nastalo, tudi dovolj se ji je zdelo še premalo. Veliko vsega ji je še ostajalo za ponovno uporabo, za predelavo, saj se je ukvarjala tudi z mislijo o reciklaži. Zanimivo pri njej je bilo tudi to, da niti dobro razlagati ni znala, niti ni poznala vseh izrazov. A vsaj nekaj dobrega je znala – svoji temi je ostajala dosledno zvesta, čeprav je bila večkrat prvotna zamisel boljša od tistih, za katere se je odločila kasneje, da bi pridobila na kvantiteti.


Je pa rada preskakovala iz misli v misel in se potem ponovno vračala na že obdelano temo, ker je bila, kot smo že povedali, raztresena. Ko bi se morala v svojem slogu dokončno opredeliti, se je takoj našla deloma v meditacijah, deloma v bivanjski poeziji, deloma v esejističnih razmišljanjih, malo pa je zašla tudi na stranpota raznih frazanjenj, ki jih je včasih vstavila kot mašila, da bi pač zamašila vrzeli, ki so tudi tipične zanjo. Velikokrat je o sebi razmišljala v tretji osebi, kot opazovalka, včasih pa se je tudi nagovarjala – tako se je najbolje spoznala. Znala je iz vsega srca sovražiti svoje napake in izumetničenost, katera jo je včasih načela, ko je želela biti moderna in ugajati predvsem drugim. Bila je vsa potrta in pobita, če daljše obdobje ni doživela nepristranskega priznanja in potrditve njene poti. Ni pa bila narcisoidna, čeprav je izoblikovala razpoznaven svojevrsten stil, ki je odkrival njene poteze.

Še nekaj je sovražila: odvečna besede, mašila, osiromašenost, ponavljanje, suhoto, nepristnost. Sovražila je, kadar se ji je kakšna dobra misel nenadoma pretrgala. Sovražila je trenutek, ko je v sebi začutila, da je spet napočil čas, da se iz ustvarjalnega zanosa vrne na realna tla. In zmerna ni bila, ampak so jo opredeljevale skrajnosti in kolebanja.
Z leti je skoraj pozabila, kako se napiše zares dober sestavek v njej tako ljubem esejističnem stilu in v tem času ustvarjalne suše ni za seboj pustila nobene zanimive in pronicljive zgodbe, zunanje dejanje in ostali detajli, ki včasih razmejujejo ali pa dopolnjujejo dogajanje, pa ji niso bili pisani na kožo, niti je niso pretirano privlačili, razen če so bili poetično zapisani. Včasih se ni znala sprijazniti s cenzuro, čeprav je bila dokaj objektivna ocenjevalka s prefinjenim okusom za estetsko. Kdaj pa kdaj je bila prisiljena popustiti kakšni manj kvalitetni in neustrezni rešitvi, ki je potem na pustila svoj pečat in je bila ta nerodnost takoj opazna, a si ni znala pomagati, da bi bila vedno vrhunska.

Največkrat je dokaj dobro zasnovala ogrodje, za ostalo pa ji je zmanjkalo potrpljenja. Pomagala si je z asociacijami, rada je naštevala. Ljubila je sporočilnost. Bila je oseba močnih čustev, vihrava in taka je bila tudi njena misel, ujeta na papir, iztrgana iz duše. Sama bi se opisala kot nadaljevanko z mnogimi epizodami in ponavljajočimi se motivi in kot nešteto delcev, ki so še vsi razmetani in neurejeni, nekoč pa bodo sestavili mozaik, v čisto svojevrstnem zaporedju, a z veliko mero dobrega okusa. Sedaj pa je vse to še nedokončana zgodba in neskončen hibrid, ki je že zelo daleč od čistokrvnega, prvotnega.