Piše: Aurigo
Velika pot – Avstrija – jezera – Salzkammergut (1)

Odpravili so se od gore Hor po poti k Trstičnemu morju, da bi obšli edomsko deželo. Ljudstvo pa je postalo nepotrpežljivo na poti; začelo je govoriti proti Bogu in proti Mojzesu: »Zakaj ste nas izpeljal iz Egipta, da umremo v puščavi? Saj ni ne kruha ne vode in ta borna jed se nam že gabi.« Tedaj je GOSPOD poslal med ljudstvo strupene kače; pikale so ljudi in mnogi iz Izraela so umrli. In ljudstvo je prišlo k Mojzesu in mu reklo: »Grešili smo, ko smo govorili proti GOSPODU in proti tebi. Moli h GOSPODU, naj odstrani kače od nas! Mojzes je torej molil za ljudstvo. Nato je GOSPOD rekel Mojzesu: »Naredi si strupeno kačo in jo obesi na drog! Kdor je pičen in jo pogleda, bo živel.« Mojzes je naredil bronasto kačo in jo obesil na drog. Če je kača koga pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je ostal živ. Biblija
22 po vrsti, za princem tabernaklja, ali pred 23 – princem usmiljenja ali milosti, pride vitez bakrene kače (Visoke stopnje prostozidarstva po starem in sprejetem škotskem obredu)

Velika pot se je začela konec avgustu 2005. Priprave na njo so tekle že skoraj celo leto. Zakaj? Bila je sestavljena iz več utrinkov. Prvi utrinek je sveti Wolfgang ali po slovensko svetnik Volbenk, nemški škof iz Regensburga. Na njega sem postal pozoren po nakupu knjige Sporočilo stare Evrope. Deloval je tudi okoli treh jezer v zgornji Avstriji, v Salzkamerguttu.


Drugi utrinek je samo slovenstvo in karma Slovencev. Ob tem utrinku bom malo daljši. Karma je tesno povezana z reinkarnacijo. Priznati moram, da pred letom 2000 nisem verjel v »te zablode – kakor označuje reinkarnacije krščanska cerkev«. Tam okoli leta 2002 začel dopuščati, da te stvari obstajajo. Minilo je še kakšnih dve leti, da sem začel popolnoma verjeti v ponovno rojstvo. V tem času tudi v karmo naroda, kar so nenazadnje kriva ta moja potepanja po zmajevih črtah. Zato je drugi del potovanja vezan na Nemčijo, natančneje na deželo Bavarsko. Tretji in četrti del, je morda zgodba zase. Utrinek je vezan na mojo prejšnjo reinkarnacijo. Del mojega prejšnjega življenja, na kraj, kjer stoji spomenik koncentracijskemu taborišču. Delu vtisa, ki je priplaval ven iz moje zavesti med mojimi sanjami. Pred dobrim letom se je ob obisku v eni vzhodni evropski državi izkristaliziral v jasno sliko. Zadnji del potovanja je povezan s konkretnim tibetanskim učenjem na Češkem. Prenosom zavesti med smrtjo ali tako imenovano Phowo.

Pot je toliko bolj bila zanimiva zaradi tega, ker sem uporabljal avstrijski zemljevid, ki zaradi premajhne natančnosti ni dajal točnih referenčnih točk. Dva tedna pred potovanjem sem vrisal zmajeve črte na avstrijski zemljevid, vendar sem moral kasneje črte popravljati, kajti avstrijski zemljevid je uklonjen. Okvir mreže je predstavljen na 3,5 cm, kar pa je premalo za natančnost. Zato je bil izrisan nekako le do Wolgangsee-ja ali po slovensko Volbankovega jezera in do Salzburga.

Vožnja proti Avstriji se je začeli po isti poti kakor na zadnjem koroškem potovanju. Preko Korenskega sedla. Ker nisem kupil nalepke za avtocesto, se je začela moja dnevna mora že pri Beljaku. Po teh avstrijskih cestah nikoli natančno ne veš, katero je avtocesta in katero hitra cesta, tako, da sem sprva zgrešil pot in se zapeljal proti Bad Bleibergu. Potem sem končno našel pot za Milje ali Millstat ob Miljskem jezeru. Cesta, ki se vzpne preko Glanza do Milj je kakor kolotečina. Na trenutke je avto v hrib ostal brez vseh pospeškov in mislil sem že, da je kaj narobe z avtomobilom. Vendar se je izkazalo, da je vzpenjajoča cesta, ki se je posedla v nasprotno smer zadušila vso hitrost avtomobila. Okoli 10. ure dopoldne se pripeljem v Milje. Mir. Mir ob jezeru. Če bi imel izbiro med Miljskim ali Osojskim jezerom, bi izbral Miljsko jezero. Tudi v Miljah so postavili samostan benediktanci. To območje je v tesni povezavi s pokristjanjevanjem in kolonizacijo slovenskega prostora. Zahodno od jezera naj bi stala ena prvih cerkev od treh, ki jo je dal postaviti škof Modest, po rodu Irec, na svojem misijonu leta 757 na Koroškem. Škof Modest je umrl med letom 763 in 765. Torej je na tem področju deloval največ osem let. Ta cerkev je »in Liburnia civitate« ali Sveti Peter v Lesu (St. Peter im Holz) severozahodno od Špitala, druga varianta naj bi bil Molzbichl. Drugi cerkev naj bi bila »Ecclesia Sanctae Marie« ali cerkev Gospe svete in Maria Saal na virunumskem polju. V prvih dveh primerih gre za stara rimska središča. Tretja cerkev se imenuje » Ad Undrimas«. Tej cerkvi zgodovinarji še niso določili položaja. Ena od variant, kjer naj bi stala ta cerkev, je zgornja dolina Mure ali med Judenburgom, Knittefeldom in Fohnsdorfom. (Ali pa St. Johann am Felde ali Pöls, Polshols). Vendar je to zelo oddaljeno od prvih dveh središč. Zato, bi morali obstajati dobri razlogi, daje bila postavljena na navedeno območje.

Cerkev v Milsttatu je del nekdanjega benediktanskega kompleksa. Dva širokokotna cerkvena stolpa zaključujeta čebulasta zvonika. Ko vstopim v cerkev sem osupel in presunjen od lepote cerkve. Niz 5 kipov čez sredino cerkve prikazuje očitno jezuite v njihovem pokrščevalskem zanosu. Mladi črnček. Loyola z mrtvaško lobanjo. Pozlačen glavni oltar. Pozlačeni sveti Jurij. Potem slika svetega Jurija. Fantastična slika kako Janez Krstnik krsti Jezusa, kjer se od goloba v zraku širi svetloba proti Kristusovi glavi. Celotna cerkev je zapolnjena z opisanim bogastvom. Občutek ima, kot da se je vsa ta lepota skozi stoletja, iz stoletja v stoletje nabirala v enakomernem deležu in dograjevala to cerkev. Vse je na pravem mestu. Iz cerkve izstopim dobesedno opit od te prelesti. Čez benediktanski samostan teče navpična Mihaelova črta ali ley line.

Ob izvozu se spet začno moje težave z avtocestami in hitrimi cestami. Brez veze izgubljam čas. Ustavim se v svetemu Juriju, tik pred prelazom Katschbergohe. Ko pogledujem v gorovje na desni in levi strani, opazim, da je del gorovja na desni strani odtrgano od vrha gore. Samo od sebe mi pride misel, če pridejo tukaj čez, vse pade. Ustavim se še v Svetem Mihaelu v Lungau. Cerkev obnavljajo. Na vhodu v cerkev so na stropnih delih vklesana znamenja podobna črkam, a rune niso. Pri vstopu opazim reliefni nagrobnik s šlemom posvečen vitezu. Na zadnji zunanji strani cerkve je vstavljen rimski nagrobnik – imenujem jih trije bratje. Tudi tukaj leži po zemlji ta blestnik in kar seva od energije. Zazdi se mi, kakor da je kolonizatorje vodila pot prav po teh blestnikih - skrilavcih, ki še bolj oddajajo energijo ob sončnem vremenu. Čez prelaz Tauernpass (1739 m). Zavore začno dišati po zažganem. Po Radstadtu zavijem proti Annabergu, saj me pot zapelje še proti Halsstatu. Nameraval sem se ustaviti v majhnem mestu Annaberg, a še pred tem me kar potegne, da se ustavim v manjši vasici Lüngotz pred pred Annabergom. Tudi čudeži se dogajajo. V središču vasi je majhna cerkvica, ob njej teče potok. Energija hiti, švisti. Začnem težko dihati. Ob cerkvici raste zmajeva trava, prav takšna kakršno sem videl pri svetemu Galu izpod Labina. Poleg, čez cesto nasproti cerkvice je ohranjena stara lesena hiša, sedaj spremenjena v bar, a vredna ogleda. Ko vzamem v roke svoje kamenčke, mi začne gomazeti v dlani, kakor, da bi imel v dlani majhne gliste. Zdaj mi je tudi jasno zakaj, sem moral dobiti te večje kamenčke.

Annaberg. Sveta Anna. Posvečena je stari mami od Jezusa. Cerkev je zaščitena kot kulturni spomenik po haaški konvenciji. Ko vstopim, mi je povsem jasno zakaj. Čudoviti kipi. V cerkvi zasledim tisto, kar sem šel iskat – pri Wolfgangu. Svetnik, pod nogami pa mu gre strela. Stranska oltarna slika, Marija drži otroka v naročju, pod nogami ji leži Mesec ovit s kačo. Kip – nemške Marije, ki stoji na modrem globusu - Zemlji z levo nogo preko kačje glave. Le kako so vedeli, da Zemlja iz vesolja podobna plavi krogli. Potem kip svete Marjete, ki tudi stoji na zelenem zmaju. Kače in zmaji niso zeleni? Prečudovit kip vojaka, svetnika Florjana. Zunaj na cerkvi kip Trpečega, zakrit se skriva za steklom. Čez cerkev v Annabergu teče Nikolajeva zmajeva črta.

Naprej proti Hallstattu. Ogled Hallstatta je samo zaradi enega samega vzroka. Ali si res zasluži toliko opevanosti zaradi halštatskega središča civilizacije. 750 do 450 pred našim štetjem naj ni bi bilo to središče Keltov in trgovine s soljo. Rudnika soli. Hall po keltsko pomeni sol. Ob ogledu ugotovim, da le ni tako energijsko močno središče. Vendar je mestece, ki leži ob jezeru ugodno za naselitev, ima stalni pritok potoka in z vzhodne strani je zavarovano z hribovjem, saj se naselje vzdiguje v to hribovje. V Hallstatt prideš čez tunel. Če nimaš sreče avto pustiš na parkirišču, ki je oddaljeno vsaj kilometre od samega središča. Okoli mesta so razporejena štiri parkirišča. Iz parkirišče te pripelje avtobus. Vendar sem zaradi tega samo tekal nazaj na avtobus, ki vozi na kakšnih 40 minut. Središče mesta je zaprto, to pomeni okoli 1 kilometer obvodne peš poti. Trgovsko mestece, ki je ohranilo nekaj starodavne značilnosti, z lesenimi ganki hiš. Ob vodi stoji protestantska cerkev, malo višje nad njo leži krščanska cerkev. Čez mesto teče Nikolajeva črta, a tudi pomožna zmajeva črta. Nikolajeva črta naj bi tekla čez obe cerkvi, vendar sem sam začutil energijo na glavnem trgu. Med vodnjakom in proti stavbam na vzhodnem delu. Zmajeva črta – ley line. Protestantska cerkev je skromna. Bogatejša je krščanska cerkev na hribu. Na zunanji strani cerkve, ki gleda na jezero, te pozdravi sveti Krištof. Zadaj za cerkvijo naletim na prvo znamenje. Pipa v obliki skandinavskega zmaja. Poleg cerkve je kostnica. Vstopnina en euro. Veliko in malo. Zložene kosti so izpod, na vrhu so lobanje z napisi, križi in rožicami. V kostnici je zadušljivo, zato se hitro poberem ven. Prav nič ne čistijo. Krščanska cerkev je znotraj kar bogata. Velik tabelarni oltar. Tu je že čutiti močan vpliv Nemcev. Dvanajst apostolov v prečudovitih temnih lesenih okvirjih. Ko se vračam nazaj, naletim na nemško- avstrijsko pedantnost. Starejši možakar s papirnatimi robčki čisti fleke – ptičje drekce iz sprednjega dela srebrnega avtomobila. Zaverovan v svoje železje. Ura je že dobro čez pet popoldne.

Wolfgangsee. Za parkiranje na privatnem parkirišču zopet plačam 3 eure. Za dobro uro 600 tolarjev. Wolfgangsee je turistično mestece ob jezeru, kjer kar mrgoli turistov. Cerkev oziroma nekdanja škofija je postavljena točno nad jezerom. Zraven stoji hotel. Na vhodu, na cerkvi, te pričaka kip škofa sv. Wolfganga, ki je zastekljen. S sekiro v roki. Običajno ga prikazujejo sekiro v roki. Imamo še drugo podobo, da drži v desni roki škofovsko palico, na levi dlani pa cerkev. Čez cerkev gre pomožna zmajeva črta. Vendar nič kaj preveč ne dela. Bolj sem začutil energije malo nazaj pri določeni hiši pri vhodu v sam center mesta, žajfariji. Malo naprej od cerkve gre še ena pomožna zmajeva črta. Cerkev je bogato okrašena, zaradi bližajočega mraka in same teme v cerkvi, mi fotografije ne uspejo kaj preveč. Vse v cerkvi je z navdihom patine. Bogato, a to bogastvo me ne presune toliko, kakor cerkev v Miljah. Zanimivo je tudi drugo znamenje pred cerkvijo, križ narejen iz sekire in ključa. Verjetno tistega - Petrovega, ki odpira vrata do nebes. Nič kaj pretresljivega ni čutiti v cerkvi. Začutim pa energijo malo naprej, ob nekakšni trgovinici z milom, kjer opojno diši. Na fasadi pa je nekakšen napis o benediktancih.

Ob pisanju se sprašujem, ali pomeni sekira smrt in ključ ponovna reinkarnacija. Legenda o Wolfgangu pravi, da je iz gorovja Dachsteina vrgel sekiro in tam, kjer se je sekira ustavila, tam naj bi zgradil svojo samostansko celico. Sveti Wolfgang se je rodil okoli leta 924, umrl je 994. Živel je dobrih 70 let, kar je za takratni čas glede na povprečno starost, vsaj še enkrat toliko. Izhajal je plemiške družine. Študiral je v benediktanskem samostana Reichenau na jezeru Constance v južni Nemčiji. Leta 956 postane učitelj na katedralni šoli v Trierju na povabilo svojega prijatelja škofa Henryja v Trierju. Leta 964 je pri bendiktancih v Švici v Maria Einsiedelnu. Po zmagi Bavarcev nad Madžari v Lešu (Lechfeld), gre pokristjanjevat Madžare v Panonijo, na zdajšnje ozemlje Madžarske. A tam naj ne bi imel prevelikega uspeha. Leta 972 je imenovan za škofa Regensburga, kjer uvaja reforme in širi krščanstvo med Čehi. Živi skromno, pozdravil pa naj bi bolne an očeh ali obsedene. Leta 976 se umakne v samostan v Mondsee. Umre v Puppingenu poleg Linza. Že leta 1052 ga papež Leon IX. kanonizira za svetnika. 31. oktober je njegov svetniški dan. Legenda pravi, da naj bi Wolfgangu pri gradnji cerkve pomagal hudič. Zanimiva je slika tirolskega slikarja Michaela Pacherja v stari minhenski Pinakoteki, ki prikazuje Wolfganga in tankega hudiča, ki je bolj podoben kakšnemu marsovcu. Ko natančno pogledata vragovo zadnjico, opazite da ima še en obraz. Je bila to slikarjeva opazka, na t.i. lezenje v rit? Še dodatek, svetnika Wolfgang naj bi povezovali s strelami. Na to predpostavko sem naletel ob branju knjige Sporočilo stare Evrope Seppa Aitenbichler. Tesarska sekira naj bi imela povezave z vikinško tradicijo (sekiro) ter runami. V kapeli Falkenstein je Volbenk narisan, kako povzdiguje roke proti nebu. Aitenbichler izpelje primerjavo s kipcem Božjega oprsja v Zimnitzu poleg Bad Ischla. Ta kraj se nahaja nekaj kilometrov stran od Strobla oziroma Wolfganseeja. Železna figurica povzdiguje proti nebu roke, v vsaki roki pa drži strele. Predstavljal naj bi boga Tora. Povzdigovanje rok pa naj bi hkrati predstavljalo tudi neke vrste križa, oziroma runo Eolh, ki je zaščitna runa in simbolizira teženje k božanskemu.

A še prej zgodba o Čaranju v Salzkammerguttu in čarovnicah.
»Beseda čarovnica izhaja iz stare nemške besede haguzassa, srednjeveške nemščine hesse, hexse in pomeni pravzaprav živo mejo – kot trnjevo grmovje, ograditev ali plot. V širšem pomenu je bilo s tem mišljena meja med urejenim svetom, divjino in svetom ženskih naravnih duhov, kjer je bila doma čarovnica. Čarovnica je veljala za astronomsko tvorbo, veščo zdravljenja, ki je pripravljala zdravila in je bila iskana kot babica pri porodu. Lahko je delala dobro ali gorje. Prvi dokazani sežig čarovnice se je dogodili leta 1275 v Toulosu. Papež Inocenc VIII. je leta 1484 potrdil upravičenost zasledovanja čarovnic. Z letom 1775 v Kemptenu in 1782 v Glarusu se je končala čarovniška blodnja z zažiganjem.
Posebno v današnjem Salzkammergutu je v obliki pripovedk jasno ohranjen izvor in znanj čarovnic.

Dornska čarovnica
Kraj Strobl se povezuje z imenom »strubbelig« (kuštran) - v stari nemščini »stropolon«, v srednjeveški »strobelen«. Svoje ime je dobil zaradi grmovja in goščave na bregu aberškega jezera (Wolfgangsee). Pri tem razkriva pripovedka o Dornerski čarovnice (sr. nem.: dorn, ang. Thorn, trn), ki je imela bivališče sredi trnjevega grmovja. Neko izročilo pravi, da je Trnovka imela eno samo shirano kravo. V njeni mračni kamri so s stropa visele vrvi. Če je potegnila zanje, je iz njihovih koncev priteklo dragoceno mleko. Hkrati pa krave bližnjih kmetov niso dale niti kaplje mleka.«

Strobl. Čez cerkev v Stroblu, ki ima skodlast čebulast zvonik, teče pomožna zmajeva črta. Cerkev je zelo skromna. Najbolj zanimiva je še majhna slika Marije z Jezusom, kakor, da bi imela nad svojo glavo auro iz mavrice. Na eni izmed hiš je še najbolj zanimiv grb ali sončna ura, čolnar na jezeru osemkrako sonce, nad njim od pasu navzgor sveti Volbenk s sekiro in škofovsko palico. Nimam se časa ustavljati tod okoli, poiskati mesto Trnjeve čarovnice, čeprav je nekaj energijskih točk okoli, ker je ura že sedem. Kraj zelo sprošča, celo bolj kot Wolgangsee. Poiskati je potrebno kamp.

Zavijem na cesto proti Salzburgu, imam majhne preglavice z imeni krajev na zemljevidu in z dejanskimi kažipoti. Odločim se in zavijem na desno. Pripeljem v čeden zasebni kamp na majhnem hribčku, nasproti Wolfganseeja. Kampa, ki sem iskal in ki leži na pomožni desni črti ne najdem. Ta kamp leži na levi pomožni črti. Cena kampiranja nizka - 11 eurov na noč. Od prijazne gospodarice dobim še žeton za tuširanje. Toaleta zelo urejena, čisto za ženske. Pri postavljanju šotora se pa začne mojašola. Gospodar, starejši možakar z očali, zazdelo se mi, da se celo malce z alkoholom opija, začne komandirati, kje naj postavim šotor. On ukazuje nemško, odgovarjam mu angleško. Točno določi položaj za šotor. Zatem mi ukaže, kje točno naj parkiram avto. Zapeljati moram pod sosedovo vrv za obešenje perila. V celoti ga ubogam. Sosedje, dva debelejša Nemca okoli štirideset let, brata, se temu »komandiranju« smejeta. Ko postavim šotor in vidi, da imam majhen šotor, mi pravi, da lahko tudi premaknem avto. Vse mora biti po njegovo. Končno se utrudi ukazovanja in kakor, da zasluti, da izgublja čas, da se ne bom z njim pričkal, kar nekam izgine. Smejim se v sebi tej šoli, in pomislim to ste mi namenili. Pred desetimi leti bi se še spričkal in verjetno odšel iz kampa, sedaj pustim takšnim situacijam in egotom, da uveljavijo svoj nesmiselni prav. Vse je iluzija. Odpravim se v bližnje naselje na pivo. Pivo 2,4 eura. Zunaj pred gostiščem oklevata, sinček okoli 10 let starosti, njegova mati in starejši možakar, ali bi šli kaj pojesti. Zdi se jima predrago. Ko spijem pivo se odpravim nazaj v kamp. Soseda, tista dva Nemca pečeta na roštilju, njuni ženski z otroci uživata. To so grill počitnice sodobne evropske družine, kjer moški poprimejo za peko na grillu. Zdaj sta se nehala smejati. Iz dobre volje odmaknem avto izpod vrvi. Čez petnajst minut se pojavijo sosedje.To so prav tisti trije, ki so se spodaj odločali ali naj gredo kaj pojesti. Oddahnem si, dobro, da sem umaknil avto izpod njihove vrvi za perilo, kjer je še izobešeno perilo. Vse poteka tako, kot mora. Lahko noč Wolfgang.

»50. in govorijo »Zakaj mu Gospodar ne pošlje kakšnega čudeža? Reci: »Čudeži so pri Gospodu, jaz pa samo nazorno opominjam.«
64. Življenje na tem svetu ni nič drugega kot zabava in igra. Le na onem svetu je pravo življenje! Ko bi le oni vedeli!
65. Ko se vkrcajo na ladje, iskreno molijo h Gospodu. Ko pa jih on pripelje do kopnega začnejo naenkrat malikovati,
67. Mar ne sprevidijo, da smo naredili tako, da je Hram svet in varen kraj, vse naokoli pa se ropa in krade. Mar verjamejo lažem, do Gospodovih blagoslovov pa so nehvaležni.
Sura 29, Pajek, Koran«


Zgodba o Dornski čarovnici je iz knjige Sporočilo stare Evrope, Sepp Aitenbichler.
Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Austria, Milje, Milstatt, Annaberg, Hallstat, Wolfgansee, Strobl, Velika zmajeva pot.