Vse, kar je tvoje, je tako lepo; lepa je tvoja sobica, majhna in podstrešna. Je kraj, v katerega se zatekam kot sam svoj mislec, ki rabi mir, ko potrebuje energijo, počasi iztekajočo vero v nekaj, kar je še pred njim, v kar je odteklo…odšlo v drugačno energijo, se izgubilo v vrvežu dogodkov. Vrne se v popolnoma drugi obliki..preobleki, ko posije sonce; ko zvečer luna vstane izza Pohorja; ko se odpravi na rajžo, ko se odpravi spat tja drugod, v drugi svet.

Polmrak v tvoji sobici je vedno tako mističen, veličasten..enkraten, toda ponovljiv; je kot v žamet obložena školjka, ki ima v sebi živ organizem biser…tebe; je tvoja last. Čeprav si v njej večkrat sama, se vanjo zatekaš, ko se iščeš, ko si v fazi razmišljanja..sklepanja kompromisov z računalnikom, z zunanjim, oddaljenim in bližnjim svetom.

Že zjutraj si vzemite čas za partnerja.
Tudi jutra so lahko stresna, še zlasti za tiste, ki jih sovražijo. Zakonski terapevti pa svetujejo, da si že zjutraj, čeprav je včasih težko, vzamemo čas za partnerja. Huffington Post je s pomočjo teh strokovnjakov in bralcev, ki živijo v srečni zvezi, sestavil seznam stvari, ki jih zjutraj počnejo srečno zaljubljeni pari. 

1. Pogledajo se v oči
"Skupaj si umivava zobe. Takrat si za nekaj minut zreva v oči. Dotikava se – roka na boku, roka na licu, glava na prsih,“ pravi bralka Brandi.

Piše: UR v Vivi www.viva.si

Ženske, pravijo raziskovalci, naj raje premislijo, preden uporabijo svoj najljubši parfum, saj je njihov naravni vonj vse, kar potrebujejo. Kot piše v reviji Psychological Science, je pri moškem raven testosterona, ki je povezana s spolnim zanimanjem, višja, ko povoha majico ženske, ki jo je ta nosila med ovulacijo. 

Druge študije so višjo raven testosterona povezale s povečanjem spolne vzburjenosti. Moške najbolj privlačijo ženske med ovulacijo. Moški naj bi ob pomoči njihovega vonja začutili, kdaj so najbolj plodne. Ta vonj naj bi bil povezan s feromoni, drobnimi organskimi molekulami, ki vplivajo na biološke procese spodbujanja spolne želje.

Dandanes pogosto slišimo tarnati upoštevanja vredne mislece, kako poganski postaja svet, kako brezobzirno podira nekdanje ponosne pomnike in postavlja nove, negotove, pogosto votle in dvomljive vrednosti, pa vendar živahnejše, saj so njihovi, tvorba novodobnega, včasi predvsem umišljenega in nadutega človeka.

Težko bi tem mislecem dopovedoval, da se v nečem vendarle motijo. Namreč v svojem pojmovanj "poganskega". Izraz sicer lahko privzamemo kot legitimen, če mu damo celotno vsebini z vso pozitivno in negativno konotacijo. Kot je poganski včasih ožigosan z malikovalskimi primesmi, tako je prav tisti poganski novodobnik tipičen iskalec skozi labirinte življenja in smrti. Pri tem se normalno ta novi človek neprestano spotika ob dobre in slabe stvari, praktično ob vse, kar mu pride na pot, omahuje, se zgrudi, spet vstane in hiti naprej proti samo njemu vidni svetlobi.

Obstaja resnična zgodba o mladeniču, ki je bil žrtev holokausta. Premeščen je bil v delovni kamp za nekaj let in nekako preživel grozote, ki jih je doživel v ječi.

Zgodba govori o dečku, sedaj staremu okoli šestdeset let in o njegovemu iskanju nekega ameriškega vojaka, ki mu je nekoč izkazal prijaznost, tako da mu je dal malo hrane.

Mogoče se zdi nepomembno, toda za dečka, ki ni do takrat doživljal nič drugega kot smrt, krutost in nečlovečnost, je bila ta gesta, točka preobrata v njegovem življenju.

Zelo rada imam poletne večere. Na široko odprem okno in prisluškujem orkestru čričkov. Njihovo petje v meni obudi spomin na dneve, ki sem jih preživela ob morju, ko sem lahko večer za večerom poslušala njihove ubrane zvoke, ki so jih dopolnjevali prodorni glasovi škržatov in šumenje morskih valov. Ti zvoki narave so zame najlepša uspavanka na svetu in prav tako je ni lepše budnice od živahnega ptičjega žgolenja, s katerim ptice izražajo neizmerno radost in jo nesebično delijo z vsemi, ki odprejo srce za njihovo govorico.

Če se odpravimo v naravo z odprtim srcem, bomo hitro opazili, da celotna narava seva neizmerno harmonijo, ki nas umirja. Raznolika drevesa poskrbijo, da se ob pogledu na njihove zelene krošnje spočijejo naše oči. Prostrani cvetoči travniki nam dajejo občutek svobode in številni glasovi živali v nas prebudijo mir. Naj se oglašajo še tako glasno, glasovi živali nikoli ne kalijo harmonije narave, temveč se zlivajo z njo v celoto in tvorijo enost, in to nas pomirja.

Posnemanje je človeku v krvi. Do izraza prihaja na vseh področjih življenja. Vsak pozna koga, ki ga zaradi njegovega obnašanja predstavlja ali vpliva tako občuduje, da ga izbere za svoj ideal in ga posnema. Nenavadno pri tem je, če temu lahko tako rečemo, da lahko posamezniki zunajne značilnosti brezhibno posnemajo, na notranje odnose in motive oboževane osebe pa največkrat pozablja. Kje pa ostaja pri tem človek, ki se skriva za posnemanjem?

Denimo, da je oboževani dosegel visoko duhovno raven, tako da predstavlja določen način življenja, po katerem živi. Njegovo življenje je popolnoma od snovnega in njegovih vrednot, je popolna predaja Kristusu in hoja za njim. Tak človek si želi, da bi njegov zgled popolnoma posnemali, torej notranje in zunajne.

Da bi čas postal naš prijatelj, ne zadostuje le, da imamo več časa, temveč da ga predvsem kakovostno izkoristimo in najdemo tudi čas za obnovo svojih moči. Pri tem nam lahko pomaga nekaj praktičnih nasvetov.

Misel "Čas beži." so Rimljani pogosto vrezovali v marmornate zidove svojih mest, da bi se lahko vedno znova spomnili na minljivost človeškega življenja.

Saturn (pri Grkih Kronos), bog časa, je bil krut oče in ljudožerec, ki je žrl svoje otroke, da ga ti ne bi vrgli s prestola. Zaradi svoje dolge kose je postal znanilec smrti, ki ji ne uide prav nihče. Toda Saturn je bil tudi vladar zlate dobe, vir izobilja in plodnosti. Tako je čas dobil dvojen obraz – prijateljski ali sovražen – odvisno od primera.

Nekoč so vprašali nekega bolnika, zakaj ne prosi Boga, da ga ozdravi. Tedaj je ta človek odvrnil, da tega ne bi rad storil iz treh razlogov.
Prvi je, da si je pač na jasnem glede tega, da ljubezni vredni Bog ne bi nikoli dopustil, da bi zbolel, če to zanj ne bi bilo najbolje.

Drugi razlog je, da človek, če je dober, hoče vse, kar hoče Bog, in ne, da bi Bog hotel, kar hoče človek; (zakaj) to bi bilo zelo nepravično. In zategadelj: če hoče, da sem bolan – kajti če ne bi hotel, mene še bilo ne bi – si tudi jaz ne smem želeti, da bi bil zdrav.

V osrčju Firenc stoji čudovit dragulj, stolnica Santa Maria del Fiore, ki so jo dokončali leta 1367. Z ogromno kupolo in zgodovinskimi rezbarijami privlači trume turistov. Zunaj na stopnicah je vrvela množica ljudi in fotografirala, jaz pa sem v svetišču sam sedel v klopi. Obiskal sem številne cerkve po Evropi in se v njih počutil kot doma. Tokrat sem pred Božjim oltarjem molil za duhovno usmeritev. Tudi vrsta vernikov je pokleknila k molitvi.

Tako aristokrati kot kmetje so klečali pred Vsemogočnim. Spraševal sem se, za kaj molijo. Ali so Gospoda prosili za uspeh pri svojih prizadevanjih ali za odrešitev od muk? So prosili za denar, slavo ali maščevanje? Mogoče pa so prosili za brezpogojno ljubezen. Sam sem se spraševal o svojih nagibih za potovanje. Sem zanemarjal odgovornost do družbe, ker si nisem poiskal dela? Ali sem ji poskušal uiti zaradi notranje šibkosti?

Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.

Monika je stevardesa in pravi, da ji redna meditacija pomaga pri delu s prenapetimi potniki. "Delo v letalu je stresno. Potnikom se mudi, vendar pogosto prihaja do zamud. Napeti so zaradi zahtev hitrega življenja. Tudi bolj nesramni so. V letalu, polnem ljudi, se ta napetost zelo nazorno občuti. Stevardese jim skušamo pomagati, da se sprostijo in umirijo.

Spominjam se, da smo v prvem razredu letala nekoč imeli zelo razburjenega potnika. Vpil je na mojo sodelavko in malo je manjkalo, da ni vanjo začel metati tudi hrane. Zato sem se vmešala. Stopila sem k njemu in rekla: 'Videti ste zelo jezni. Kaj se dogaja?' Odprto sem mu prisluhnila in pokazala razumevanje za njegove težave. Dolgo časa sem ga samo poslušala.

Slon je prišel do brega deroče bistre reke. Žejen, kakor je bil, se je nagnil čez breg, potopil svoj rilec v hladno vodo in…pljusk! »Kaj? Kaj se je zgodilo?« je bil ves prestrašen.

»Nič ne vidim! Oko mi je padlo v vodo! O neeeeeee,« je slon panično vpil, »izgubil sem oko!« In res je slonovo desno oko padlo iz jamice v strugo. Zmedeno je iskal po vodi in z rilcem ril po rečnem dnu. A bolj kot je tipal, bolj je voda postajala motna, kar ga je se dodatno pognalo v paniko in je pričel obračati velike kupe peska, vse dokler ni prav ničesar več videl.

Nato pa je slišal smeh. Ves jezen se je oziral naokoli, da bi videl, kdo se smeji in ugledal majhno zeleno žabo sedečo na hlodu, ki se je smejala in smejala. »Se ti zdi to smešno?« je zavpil nanjo. »Izgubil sem oko in ti se temu smejiš?« »Smešno je videti predvsem to, kako si vznemirjen.

Kraljev izziv svojim trem sinovom

Seme ni nikoli v nevarnosti, se spomniš? Kakšna nevarnost je lahko za seme? Popolnoma je zaščiteno. Toda poganjek je vedno v nevarnosti, poganjek je zelo nežen. Seme je kot kamen, trdo, skrito za svojo trdo lupino. Toda poganjek mora skozi tisoč in eno tveganje. In vsi poganjki ne dosežejo velikosti, na kateri bi lahko zacveteli v cvetlico, v tisoč in eno cvetlico...

Zelo malo ljudi doseže drugo stopnjo in zelo malo od teh, ki dosežejo drugo stopnjo, doseže tretjo, stanje cvetlice. Zakaj ne dosežejo tretje stopnje, stopnje cvetlice? Zaradi pohlepa, zaradi svoje bede, ker niso pripravljeni deliti... zaradi neljubljenosti, nepripravljenosti ljubiti.

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Ozdraveli bi lahko milijoni ljudi
Ker je zaradi vse manjšega in manjšega učinka antibiotikov vse bolj ogroženo zdravje in življenje milijonov ljudi, je ponovna raba koloidnega, nekdaj učinkovitega antibiotika vse bolj nujna. Vsako odlašanje je neodgovorno. Tako pravi šestinosemdesetletni inženir elektronike in magister organizacijskih ved Štefan Požlep s Ptuja, ki je sam živ dokaz blagodejnosti in neškodljivosti pravilnega uživanja koloidnega srebra.

Toda to je pri nas in v Evropi prepovedano kot zdravilo; »ilegalno« je tudi kot prehransko dopolnilo. Čeprav bi lahko z njim rešili tako blažje kot najhujše sodobne zdravstvene stiske milijonov in milijonov ljudi. Od prask, da se te ne zagnojijo, pa morebiti celo do preprečevanja in zdravljenja ponorelih rakavih celic, kot pričajo izsledki najnovejših znanstvenih raziskav.

Od rojstva do sedmega leta, sledimo vodstvu staršev. Naša glavna metoda učenja je učenje s posnemanjem. Ko nas imajo starši radi, se naučimo, da smo vredni ljubezni in podpore. Ko so odgovorni, se jim sčasoma naučimo zaupati.

Otrok, ki dobi v prvih letih dovolj ljubezni, postane dojemljiv in razvije sposobnost za prepoznavanje lastnih potreb. Čim trdneje zaupamo, da moremo dobiti, kar potrebujemo, tem bolj se zavedamo svojih potreb. Zanemarjen otrok se svojih potreb najpogosteje sploh ne zaveda.

Neosebna ljubezen je res najboljša, vendar obstaja vprašanje, zakaj se večini vedno znova zgodi, da zaradi osebne ljubezni postane sekundarna. Zato, ker jo lahko, namesto, da bi ji dovolili razodetje, poskušamo narediti za sužnjo jaza, ker pa to po svojem bistvu ne more biti ugasne.
Velikokrat se govori o pošiljanju dobrohotnih misli najbližjim..

Osebna ljubezen pošilja svojim ljubljenim dobre misli in občutke, neosebna zdravo izžareva ljubezen vsem in je do vseh pravična. Veliko več boste naredili za vse in tudi za svoje bližnje, če boste imeli popolno ravnotežje, v neosebni ljubezni, kakor če bi brez tega izrekli tisoče dobrih želja in poslali na tone dobrih misli in naredili tisoče dobrih dejanj.

Potovanja so zanimive izkušnje. Bogatijo nas z novimi informacijami, širijo obzorja, povezujejo in pokažejo kakšne stvari z drugačnega zornega kota. Na www.luksuz.net je objavljena serija člankov neverjetnih izkušenj potovanja v Barcelono. V mesto Gaudija, ki nikoli ne spi. Del članka objavljenega v nadaljevanju.

Jutro na dan odhoda se je zdelo običajno. Polno veselega pričakovanja. Saj veste, kako je, ko se odpravljate nekam, kamor greste radi. Na obisk k prijateljem, punci, na dopust, k tašči (no, to včasih ne). S kovčki v prtljažniku sem jo mahnila proti Italiji, saj so leti iz Trsta, Benetk ali Trevisa recimo lahko ugodnejši ali pa trajajo manj časa oziroma je let direkten.

Spoznajte skrivnosti, ki jih nobena ženska ne bi smela razkriti svojo slabši polovici.

Vsem je pregovor molk je zlato še kako poznan. Obstajajo nekatere stvari, ki jih ženske ne bi smele razkriti niti svojemu možu ali partnerju. Morda bi se narobe razumelo, vendar z zamolčanjem ni nič narobe. 

Stvari, ki bi jih morale zadržati samo zase, so:

Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.
Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane (duhovnik v indijski kasti). Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.

Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.

Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se nekega dne porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto. A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju gore.

Kako sta bila utrujena! A časa za počitek ni bilo. Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani zaslišala klice: »Dajta nam piti! Dajta nam piti! Klicali so mah, trave, rožice in gorsko cvetje.

Nekoč je živela deklica, enako posebna kot vsi na planetu, na katerem je prebivala. Vsak prebivalec tega čudovitega koščka večnosti, s pisanim rastlinjem in kristalno čistimi jezeri ter potoki, je imel nek poseben dar. Obvladoval ga je do potankosti in z njim doživljal svoj vsakdan lahkotno ter brezskrbno, z vso svojo otroško igrivostjo.

Žal pa je vedno več prebivalcev tega planeta pozabljalo na svoj enkraten dar. Postajali so vedno bolj zaskrbljeni, nesrečni in izgubljeni ... Naša deklica se je spomnila svojega daru. V srcu je začutila neizmerno srečo, ko je spoznala, da lahko zdravi ljudi in živali, da lahko skrbi za planet, ki ga ima tako rada. Ko je s svojo pristno željo nagovorila ljudi v svoji bližini, jim razglasila, da jim lahko pomaga se spomniti njihovega daru, je naletela na leden odziv.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Poletje je čas počitnic, osvežilnih pijač, sladoleda, potovanj ter prehranjevanja po restavracijah, hotelih in na stojnicah. Veliko razlogov za uživanje, vendar zadostuje že malce nepazljivosti, da nam prebavne motnje, ki lahko segajo od prehodne nevšečnosti do prave bolezni, vse skupaj pokvarijo. Naj gre za zaprtje ali zgolj neredno iztrebljanje, za blago ali pa trdovratno in močno drisko – prebavne težave nam zanesljivo pokvarijo zasluženi dopust, zato si preberite, kako se jim lahko izognete.

K sreči obstaja kar nekaj preprostih načinov, kako na poletnih potepanjih zaščititi zdravje prebavil. Ključ do zdravega in mirnega dopusta je okrepitev črevesne flore oziroma zdravo ravnovesje med "prijateljskimi" črevesnimi bakterijami. Takoj ko je to ravnovesje porušeno, se v črevesju naselijo "sumljivi" prebivalci, ki nam lahko povsem uničijo zasluženi dopust.