Potovanja so zanimive izkušnje. Bogatijo nas z novimi informacijami, širijo obzorja, povezujejo in pokažejo kakšne stvari z drugačnega zornega kota. Na www.luksuz.net je objavljena serija člankov neverjetnih izkušenj potovanja v Barcelono. V mesto Gaudija, ki nikoli ne spi. Del članka objavljenega v nadaljevanju.

Jutro na dan odhoda se je zdelo običajno. Polno veselega pričakovanja. Saj veste, kako je, ko se odpravljate nekam, kamor greste radi. Na obisk k prijateljem, punci, na dopust, k tašči (no, to včasih ne). S kovčki v prtljažniku sem jo mahnila proti Italiji, saj so leti iz Trsta, Benetk ali Trevisa recimo lahko ugodnejši ali pa trajajo manj časa oziroma je let direkten.

Spoznajte skrivnosti, ki jih nobena ženska ne bi smela razkriti svojo slabši polovici.

Vsem je pregovor molk je zlato še kako poznan. Obstajajo nekatere stvari, ki jih ženske ne bi smele razkriti niti svojemu možu ali partnerju. Morda bi se narobe razumelo, vendar z zamolčanjem ni nič narobe. 

Stvari, ki bi jih morale zadržati samo zase, so:

Travnik nad vasjo je bil dobesedno obložen z rožami in cvetočimi travami; bil je kot cvetoča preproga stkana iz pomladnega cvetja, ves je bil pisan in ni je bilo barve, ki bi ne bila vpletena vanj.
Prevladovala je rumena barva. Bilo je, kot da bi po livadi razprostrl plašč brahmane (duhovnik v indijski kasti). Vse je tako božansko dišalo, dišalo je po medu, po lepoti; dišalo je po pomladi.

Rosa, ki je visela v drobcenih kapljicah kot mali kristalčki na steblih trav ujeta med cvetove travniških zvončnic, je bila skozi prizmo pajkove mreže videti kot lestenec v pravljičnem gradu. Vsa trata se je lesketala v pomladnem soncu. Čebele so prekrivale celotno poljano in bilo je slišati, kot da dan poje; vse je bilo kot en velik čebelnjak.

Gora se je dvigala proti soncu, a gora je težka, kamnita gmota, ki jo vleče na zemljo.
V razpoki v njeni notranjosti sta se nekega dne porodila dva izvira kristalno čiste vode, ki sta hotela priti na prosto. A gora ni popustila. Ovirala ju je in dušila. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da sta potočka končno ugledala luč sveta ob vznožju gore.

Kako sta bila utrujena! A časa za počitek ni bilo. Komaj sta pokukala na dan, že sta z vseh strani zaslišala klice: »Dajta nam piti! Dajta nam piti! Klicali so mah, trave, rožice in gorsko cvetje.

Nekoč je živela deklica, enako posebna kot vsi na planetu, na katerem je prebivala. Vsak prebivalec tega čudovitega koščka večnosti, s pisanim rastlinjem in kristalno čistimi jezeri ter potoki, je imel nek poseben dar. Obvladoval ga je do potankosti in z njim doživljal svoj vsakdan lahkotno ter brezskrbno, z vso svojo otroško igrivostjo.

Žal pa je vedno več prebivalcev tega planeta pozabljalo na svoj enkraten dar. Postajali so vedno bolj zaskrbljeni, nesrečni in izgubljeni ... Naša deklica se je spomnila svojega daru. V srcu je začutila neizmerno srečo, ko je spoznala, da lahko zdravi ljudi in živali, da lahko skrbi za planet, ki ga ima tako rada. Ko je s svojo pristno željo nagovorila ljudi v svoji bližini, jim razglasila, da jim lahko pomaga se spomniti njihovega daru, je naletela na leden odziv.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Poletje je čas počitnic, osvežilnih pijač, sladoleda, potovanj ter prehranjevanja po restavracijah, hotelih in na stojnicah. Veliko razlogov za uživanje, vendar zadostuje že malce nepazljivosti, da nam prebavne motnje, ki lahko segajo od prehodne nevšečnosti do prave bolezni, vse skupaj pokvarijo. Naj gre za zaprtje ali zgolj neredno iztrebljanje, za blago ali pa trdovratno in močno drisko – prebavne težave nam zanesljivo pokvarijo zasluženi dopust, zato si preberite, kako se jim lahko izognete.

K sreči obstaja kar nekaj preprostih načinov, kako na poletnih potepanjih zaščititi zdravje prebavil. Ključ do zdravega in mirnega dopusta je okrepitev črevesne flore oziroma zdravo ravnovesje med "prijateljskimi" črevesnimi bakterijami. Takoj ko je to ravnovesje porušeno, se v črevesju naselijo "sumljivi" prebivalci, ki nam lahko povsem uničijo zasluženi dopust.

Z divjo ščetico nad boreliozo

»Zjutraj, ko sem vstal, sem videl več glav v ogledalu. Vedel sem, da se z mano nekaj dogaja, zato sem prosil ženo, naj hitro pokliče zdravnika, češ da bom umrl. Ko sem hotel vstati in iti na stranišče, me noge niso več nesle,« se dni po piku klopa spominja nekoč vsestranski športnik, alpinist in smučar, Herman Čater. Okužb s klopi je iz leta v leto več, mnogi niti ne vedo, da so okuženi.

»Čez nekaj dni so mi začele hromiti roke, potem sem padel še v komo. Ko sem se po dvanajstih dneh zbudil, sem bil popolnoma hrom od pasu navzgor. Nisem mogel govoriti, dihati, požirati. Pravi, da je bila pot okrevanja zelo dolga: »V zdravilišču sem bil eno leto, nato v celjski bolnišnici tri ali štiri leta.« Ohromitev leve roke pa ga še danes, po dvajsetih letih opominja, da se je pred klopi nujno potrebno zaščititi.

Dogodek se je pripetil pred nekaj leti nekje jeseni, ko sem se proti večeru s hčerko peljala domov od obiska pri materi. V križišču sem zavijala proti domu, ko sem nenadoma zagledala starejšega gospoda manjše postave, s klobukom, ki mu je delno zakrival obraz. Stal je na robu ceste v križišču in štopal. Jaz, ki štoparjev zaradi slabih izkušenj iz mladosti ne pobiram, sem se kar naenkrat ustavila, odprla vrata avta in vprašala, kako mu lahko pomagam.

Brez besed se je na hitro vsedel na zadnji sedež mojega avta. Izgledal je ves premražen. Vprašala sem ga, od kod prihaja. Bil je sicer redkobeseden, a mi je povedal, da je prispel že dopoldan v naše kraje, seveda s štopom ter nato nadaljeval pot na Hrvaško, kamor je šel po zdravila za svojo bolno in ostarelo ženo, ker jih pri nas v lekarni ni bilo mogoče dobiti. Vrnil se je ravno tako s štopom in sedaj bi rad šel domov.

Nezadovoljstvu je prav, da ne dovolimo, da požene korenine v našem bitju. Kajti če mu dovolimo da zrase, požene v močno drevo, ki nam vlada. Ohromi nas, ter napravi ravnodušne, da ne moremo narediti nič, ali pa prav malo.

In samo to, so tiste temne sile, za katere mislimo, da nas napadajo od zunaj. Resnično ozaveščenemu radostnemu človeku ne morejo nič, ker jim ne daje zatočišča. Mnogokrat mislimo, da je resnična radost veseljačenje.

Vendar veseljačenje je kot napoj pozabe, h kateremu se zatekamo, da bi pozabili naše nezadovoljstvo in probleme, ali jih prikrili.

Za hujšanje je zdrava prebava ključnega pomena. Kako jo pospešiti, da bomo telesu pomagali izločiti nezdrave snovi in topiti maščobe?

Običajen obrok se prebavlja približno dve uri v želodcu, nato pa še štiri do šest ur v črevesju, da se izločijo vse hranilne snovi. Hrana spodbudi nekatere hormone, ki sporočijo možganom, da smo siti. Večji ko je delež maščob v našem obroku in obilnejši ko je obrok, počasneje gre hrana skozi želodec in več časa porabijo možgani, da dobijo sporočilo o naši sitosti.

Rumi pravi takole: »Tvoja naloga ni iskanje ljubezni, temveč odpravljanje vseh ovir, ki si jih v sebi postavil pred Njo.«

Vsak od nas ima strahove. Eni več, drugi manj. Navadno se pojavijo takrat, ko je po naši oceni, nekaj, kar nam je pri srcu, ogroženo. 

Nič novega vam ne bom povedala. Kar poglejte vase, ko ste se zaljubili. Takoj se vam je pojavilo cel kup vprašanj: ali bo šel, ali bo bolelo, kaj pa če, ali me ima rad-a, mi bo zvest-a… Kot da so se na vašem semaforju prižgale vse luči. Sprožijo se strah pred zavrnitvijo in zapuščanjem, negotovostjo, prepuščanjem, izkazovanjem ranljivosti, neuspehom, prešuštvom… 

Vsi, ki nam je že uspelo kaj manifestirati, lahko to potrdimo. Deluje. Pričeli smo z manjšimi željami.

Ali vedno deluje? Praviloma da. Kadar pa ne, obstajajo za to razlogi v nas samih, v našem razvoju na naši duhovni poti, predvsem pa gre največkrat za to, da si v resnici sploh ne upamo sprejeti večjih želja ali ciljev, a o tem drugič.

Danes želim osvetliti problem manifestiranja želja glede načina, kako to izvajamo.
Mnogi kreiramo ter se osredotočamo na želje in cilje in jih nato predamo vesolju - naj gredo, naj se realizirajo. A tu lahko nastane problem. Če predamo vesolju tudi energijo, ki je bila vključena v stvaritev predmeta , želje ali cilja, ki naj se manifestira, da mu predamo tudi to energija, se bo razpršila in bo uporabljena za kaj drugega. Če jo popolnoma spustimo, da gre, s tem sabotiramo možnost, da se nekaj manifestira.

Večina ljudi se zaveda, da vse brezalkoholne pijače niso zdrave, a da so nekatere tako nevarne, da bi po mnenju strokovnjakov morale biti označene z opozorili, da škodijo zdravju, vedo le redki.

Včasih so sladke gazirane pijače uživali samo ob posebnih priložnostih, saj so jih dojemali kot razkošje. Danes jih veliko ljudi uživa vsak dan. Poraba tovrstnih pijač se je po osebi od leta 1985 do danes povečala za dvakrat, in sicer z 38 litrov na 100 litrov na leto. Tako ni nenavadno, da imajo sladke pijače vedno večji učinek na naše zdravje.

Ali poznate vlogo hialuronske kisline v telesu?

Hialuronska kislina je telesu lastna spojina, ki se nahaja v prostoru med celicami. Celice so kot opeka, ki gradijo naše telo, snov v medceličnem prostoru pa je »malta«, ki drži te celice skupaj. Glava sestavina te «malte«, je hialuronska kislina. Najbolj je skoncentrirana v koži, sklepih – vezivnih tkivih (npr. hrustancu, sinovialni tekočini), očeh, laseh in nohtih. Ima veliko sposobnost vezanja vode in zadrževanja vlage v celicah in s tem tudi blagodejne učinke.

Če primerjamo človeške sklepe z motorjem avtomobila, ima tekočina v sklepih enako vlogo kot olje v motorju. Po določenem času je treba olje v motorju zamenjati, ker vročina in trenje zmanjšujeta njegovo viskoznost. S pretirano obrabo olje ni več sposobno ščititi kovinske površine. Hialuronska kislina na enak način učinkuje v sklepih. S staranjem se viskoznost sinovialne tekočine zmanjša, in ker sinovialna tekočina oslabi, ni več sposobna zaščititi sklepov. Poveča se trenje in poškoduje se površina hrustanca.

Mnogi trpijo za nespečnostjo, ki je lahko zelo trdovratna težava. Ko vse drugo odpove, vam bo morda hipnoterapist pomoagal s svojo razlago. Ne morete zaspati, ker ne morete izpustiti kontrole nad spanjem. Sprašujete se, ali boste lahko zaspali, kar odvzame vse zaupanje, da boste lahko zaspali. Tako si sami sabotirate spanje. Prepustiti kontrolo v prenesenem ponazarja moč podzavesti.

Povezati se moramo s svojim notranjim dobrim duhom, ki nam lahko kot duh iz zgodbe o Aladinu podari vse, kar si zaželimo, vendar moramo igrati po njegovih pravilih.

Biti »seksi« za fante
Dekleta so »zasuta« s slikami, ki krepijo njihovo podobo spolnih objektov, fantje pa se učijo, da je prav to način, kako ravnati z njimi: »Prsate moramo postati že v rosnih letih. Biti moramo zelo suhe v zgodnejših letih in imeti določen videz. Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo? Imeti moraš popoln videz, moraš biti dekle, ki izstopa, o katerem se govori: »Oh, njo pa poznam.« Moraš biti priljubljen, čeprav v resnici to ni potrebno. Biti moraš otrok.« (Aleksandra, 16 let)

S pritiskom izgledati »seksi« je povezan tudi pritisk, da se moraš obnašati »seksi«. Razkazovanje samega sebe, kot znak spolne samozavesti ali kot nastop, ni mišljenje vseh, pa vendar mnogih mladih deklet. Za mnoga dekleta v opitem stanju je to, kot je na primer mogoče v videih »Girls Gone Wild« (Ponorela dekleta), velikokrat resnično zgolj nastop, pri katerem ne gre za njihovo lastno telo.

Poznate novodobno bolezen, za katero nas zdravijo sodobne farmacevstke družbe, na kateri porabimo milijone evrov? V obdobju, v katerem živimo, je to bolezen nove dobe. Ko sem se prvič srečala z depresijo oziroma paničnimi napadi in tesnobo, sem bila prepričana, vsaj tako so me naučili, da je ta bolezen dedna. Kasneje, ko sem oddelala zdravljenje s farmacijo, se odločila, da ne bom več jedla antidepresivov, sem začela drezati v globine.

Preučevanje dednosti, prehrane, ki preprečuje depresivna vedenja, kitajske medicine in na koncu študij psihoterapije, so mi dali nov uvid v tovrstna stanja. Verjemite, kot vedno poudarjam, v življenju je nujno učenje, saj samo tako širimo zavest in prepoznavamo čudeže, ki se nam lahko zgodijo. Tisti, ki spremljate moje članke, ste opazili, da je v vsakem en delček razlage za vsa naša stanja.

Katja je že skoraj spala, ko je bratu zazvonil telefon. Enej je že velik. Katja pokaže njegovo starost s prsti obeh rok. Zase pokaže le eno roko, pa še na tej skrije dva prsta. Ko se je brat pogovarjal po telefonu, se je pokrila čez glavo. A nekaj najbolj glasnih besed je vseeno slišala: »Ja, saj... vse nas mečejo v isti koš... prav...  adijo...«

Katja je bila v trenutku čisto budna. Kaj? Kaj je rekel brat? Da ga mečejo v koš? Rekel je, da vse mečejo v koš! Le kje je tako? V šoli? Ali v glasbeni šoli? Morda pri nogometu? Ampak ne! Saj pri nogometu ciljajo gole, ne koše... Nemirno glavo je skrila v naročje svojega medvedka in tuhtala. Najraje bi brata vprašala, v  kateri koš ga mečejo. Pa si ni upala. Bi se jezil nanjo, ker je prisluškovala?

Vsak dan ti malo podstavim nogo, da bi ti videla, če dovolj čvrsto stojiš na nogah, če si prisebna in pokončne drže.
Naj te ne zmedem – nikogar ne obtožuj, ne krivi ničesar.
V vsej Svoji nezmotljivosti stojim za vsako napako, za zgrešenim, zamujenim.
Pogovarjaj se z Menoj o kaj, kako in zakaj – in dozdevnega storilca potem obvesti, o čem sva se sporazumela.

Ne kloni… majhne udarce je pogosto težje prenesti od močnih.
Um se ukvarja z drobnarijami, duh z velikimi prelomnicami.
Um ne more braniti tvojega miru, temveč te mora tvoj mir braniti pred prezaposlenim umom.

Koliko pozornosti posvečate nakupu toaletnega papirja? Če ga izbirate glede na to, kako diši, kakšne barve je in kakšni vzorčki so na njem, delate napako.

Varuje srce in ožilje

Kako nevaren je lahko barvast toaletni papir, je ameriška FDA začela opozarjati že leta 1987, ko so v kozmetični industriji, pa tudi pri proizvodnji toaletnega papirja, prepovedali uporabo določenih barvil in dišav. Prepovedane sestavine naj bi že po takratnih raziskavah, ki so jih naredili na živalih, povzročale razvoj tumorjev. Pri uporabi obarvanega toaletnega papirja so še posebej izpostavili povečano možnost za pojav raka na materničnem vratu. Čeprav se je od takrat tehnologija pridelave toaletnega papirja spremenila, pa strokovnjaki še vedno opozarjajo na nevarnosti, ki se lahko pojavijo zaradi barvastega in dišečega toaletnega papirja.

Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje – na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelali kar doma.

Pa so spomladi okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri rokah kakor peteršiljček in drobnajk.

In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakovali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev.

Nekega jutra je Bog stopil pred svojih dvanajst otrok, da bi v vsakega od njih vsadil seme človeškega življenja, preden jih pošlje na Zemljo. Drug za drugim, so otroci prihajali pred Njega, po svojo nalogo in pripadajoče darilo.

Tebi Oven, prvemu dajem seme. Za vsako, ki ga boš posadil, se bo milijon drugih razmnožilo v tvoji roki. Ne boš imel časa gledati, kako bo seme vzklilo in kaj bo iz njega raslo, ker bo vse, kar boš posadil, ustvarjalo nove in nove potrebe po sajenju.

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Ali imate v svoji bližini osebo, pri kateri se zdi, da je njeno življenje veličastna predstava za druge? Zahteva ves čas pozornost in potrditev,  ne upošteva pa vaših želja in potreb? Se bojite izreči tudi konstruktivno kritiko, ker se bojite, da je ne boste razjezili? Je enkrat do vas prijazna, že v drugim hipi pa vas lahko popolnoma razvrednoti?

Morda ima ta oseba narcistično osebnostno motnjo, za katero v današnjem času trpi vse več posameznikov. Z  Biserko Ilin, dr. med., spec. psihiatrije, razgrinjamo ozadje nastanka te motnje in kaj je mogoče storiti, da (pre)živimo s takšno osebo.