Kar je pri meni edina stalnica je učenje, vedno znova in znova. Znanje je tisto kar nas dela močnejše, nas izpopolnjuje in nam nudi nove priložnosti. Veselim se jih. Danes so v življenju tudi zelo prisotne spremembe take in drugačne, naj se jih veselimo ali ne- vsaka sprememba prinese konec nečesa starega in rojstvo novega.

Kako se spopadamo z vsakodnevnimi izzivi je vprašanje...nismo popolni in včasih nam gre to bolje od rok drugič malo slabše.... prav tako je s prehrano. Niso nas učili pravih kombinacij, niso nas naučili pravih ur za določeno hrano . Ampak tudi naši starši, babice tega niso znali saj so živeli v časih pomanjkanja hrane in so imeli druge izzive kot jih imamo mi. Prej so imeli premalo hrane, kot je danes pojav večinoma preveč hrane.

Seveda si ne zatiskam oči, vem da tudi danes tako kot včasih je veliko ljudi, ki nima dovolj hrane, ki komaj shaja iz meseca v mesec.....ti imajo druge težave. Večina pa se še vedno ne prehranjuje pravilno, zdravo in je vzrok vseh bolezenskih stanj preobilna prehrana, nezdrava hrana, neupoštevanje našega bioritma, stres, strah, premalo gibanja v naravi. Se znaš ustavit in pogledat lepoto narave okrog sebe? Se znaš veselit malenkosti? Če se danes ustaviš ob cesti, stopiš z avtomobila in občuduješ lepoto narave, morda fotografiraš.... in se mimoidoči ustavijo začudeni: »o še je nekdo, ki zna opaziti lepoto narave«..., potem se lahko vprašamo kaj je z današnjo družbo narobe? Živeti z naravo je edina pot, ki je prava, spoštujmo jo, ona nam daje življenje.

Jaz ne maram mraza saj sem ledvična po morfologiji in me vedno zebe, vendar ko začnejo naletavati prve snežinke se jih veselim kot majhen otrok, pa če tudi to pomeni lopatanje snega, težave v prometu..... ?. Prav tako na primer mesec december: zame je to čaroben mesec, okrašen z vsemi lučkami, veselje je v zraku, veselje ko izbiram darilca – ali jih izdelujem za svoje bližnje. To je res poseben čar. Potem pa berem in poslušam ljudi okrog sebe: sovražim december, ne obdarujem, ker to je vse marketing, ne maram snega, ne maram tega, ne maram onega... Vendar ljudje, darila ne rabijo biti celo bogastvo, darilo je lahko čas, lahko je objem, lahko je topla beseda, kar je najpomembneje: z darilom razveseliš obdarovanega, a razveseliš predvsem sebe, ko vidiš tiste vesele iskrice v očeh, neprecenljivo. Malce sem zašla kajne? December je že zdavnaj mimo?, to je sicer res, a vedno se najde vzrok za praznovanje za majhna presenečenja, če jih spustiš v svoje življenje. Mesec februar prinese praznik Valentinovo.... ja seveda v trgovinah bo polno nepotrebne »Šare«, a kakšna lepa beseda, morda rožica vedno polepša dan in nariše nasmeh na obrazu. Marca se začenja pomlad, ko se narava začne prebujat zopet čudovit čas. In tako naprej....ne rabim nadaljevati kajne? Žalostno je, da se ljudje ne znajo več veselit, ne zanjo poslušati sebe, kaj bi sami radi, kaj potrebuje njihovo telo, njihovo srce, duša.

Prav tako smo se izgubili pri prehrani: iščemo razne diete, čim hitrejše rezultate, vmes pa pozabimo na življenje. Pozabimo in nam je vseeno kaj delamo svojemu telesu, dokler seveda ne zbolimo, dokler se ne počutimo utrujeni, depresivni, nespečni......in potem bi zopet imeli najraje hitro rešitev, morda tabletko, super živilo, da se lahko naprezamo dalje. Ustavi se in se poslušaj.

Kaj je zdravje? Zdravje ni samo odsotnost bolezni. Zdravje zajema tudi:
• dobro počutje
• da nismo utrujeni
• izgled kože, las, telesa
• harmonija uma in telesa
• ravnovesje uma, telesa, duha in našega življenjskega sloga
• zdravo, vitko in vitalno telo
• kakovostni osebni odnosi
• da imamo smisel in cilje v življenju
• obvladovanje izzivov
• odpornost na stres, travme, spremembe, ki nas v vsakdanu spremljajo (fleksibilnost in sposobnost prilagajanja)
• sposobnost ohranjanja osebne integritete in dobrega počutja

Se pravi, da je za zdravje človeka pomembno poleg odsotnosti bolezni tudi zadovoljstvo, družbeno in čustveno dobro počutje in kvaliteta življenja nasploh. Tradicionalna kitajska medicina obravnava vsakega posameznika kot celoto, išče ravnovesje telesa, organov, duha, uma, ravnovesje yin in yanga, zato vanjo tudi verjamem.

Med mojimi raziskovanjem življenja sem našla članke o tako imenovanih modrih conah (blue Zones). Ljudje v teh conah se držijo 9 pravil za dolgo, vitko in kakovostno življenje, ki zajema vse smernice, ki sem jih pripisala zgoraj besedi zdravje:

1. Hodi peš, čimveč
2. Imej cilj, smisel življenja, delo, ki te veseli
3. Imej čas za sprostitev, morda vrt, kjer boš sproščal duha in bil fizično aktiven, bodi povezan z naravo
4. Prehranjuj se zavestno, 80% je zlato pravilo: jej zdravo, ob pravih urah, zavestno 80% v tednu, ne prenajedaj se - končaj z obrokom ko si 80% sit
5. Prehranjuj se pretežno rastlinsko (polnovredna rastlinska prehrana)
6. Uživaj ob kozarčku vina v dobri družbi, vsak dan
7. Družina - vzemi si čas za skupno preživljanje prostih trenutkov
8. Pripadnost - vera
9. Prijatelji, imej čas za prijatelje, ki imajo podobne cilje, ideje, želje

Ljudje v teh conah živijo z naravo, večinoma hodijo peš, ne hodijo v fitnes- njihov fitnes je hoja, narava, življenje z naravo: vrt..., kjer se sproščajo psihično in fizično.

Prehrana je lahko mediteranska, a večinoma bazira na polnovredno rastlinski prehrani, obroki so enostavni, preprosti, jedo lokalno, letnemu času primerno. Prav tako se prehranjujejo po načelih tradicionalne kitajske medicine oz. po našem bioritmu življenja.

Poglejmo si nekaj načel, ki jih priporočajo ljudje s teh modrih con, ki živijo dolgo, zdravo in krepko življenje: polurni dnevni počitek (5x na teden, zmanjšuje bolezni srca in ožilja), spolno življenje je zelo pomembno-ljudje, ki so spolno aktivni po 50. letu starosti vsaj 2x na teden živijo dlje, kot tisti, ki redko; kozarec vina v dobri družbi, ob zdravi hrani je boljši kot kozarec vode, to že vemo, kajne? Kozarec vina lahko obrok še nadgradi (3 kratno poveča absorpcijo hrane) z vitamini in antioksidanti, zniža raven kortisola-hormona, ki je povezan s stresom. Veliko dela opravijo ročno, delo z rokami sprošča, vključeni so v razne pohodniške skupine, kjer se družijo, zabavajo, so fizično aktivni....

Na Japonskem otroka dajo v “Moai”, to bi lahko opisali kot neko socialno mrežo, kjer je otrok od otroštva in lahko do pozne starosti vključen. Tako niso nikoli sami, osamljeni, vedno imajo nekoga na katerega se lahko ob težavah obrnejo in ne tiščijo vseh problemov v sebi.Okolje, družba, družina, prijatelji so tisti, ki jih podpirajo, ki imajo podobno življenje: saj če tvoj najboljši “kolega” leži vse popoldneve na kavču s pivom v roki in je “junk hrano”, je zelo velika verjetnost da boš tudi ti, zato premisli kdo je tvoj prijatelj oz. s kom se družiš.

Odločitev kako in s kom boš živel-a, ter tudi v veliki meri kako dolgo bo živel-a, je Tvoja in samo tvoja.

Življenje je lepo, če ga živiš.

(P)Ostanite zdravi in hvala, ker ste

Apolonija Kurent Lebar

Vir: www.mychi.si