Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje – na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelali kar doma.

Pa so spomladi okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri rokah kakor peteršiljček in drobnajk.

In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakovali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev.

Pa kar je pognalo in se tako šopirilo, so bile same mlade koprive in nič drugega.

Pa so Butalci gledali in so jemali mlado perjiče na jezik: pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: »Ajsa! Mlada sol – že sedaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala bogu, kadar dozori!«

Danijela Premzl

(Vir: Fran Milčinski: BUTALCI. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.)