Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Narcis-Ogledalo-Zelje-Potrebe-Motnja




Kako (pre)živeti z narcisi?

sobota, 29. april 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Nives Pustavrh v Vivi www.viva.si

Ali imate v svoji bližini osebo, pri kateri se zdi, da je njeno življenje veličastna predstava za druge? Zahteva ves čas pozornost in potrditev,  ne upošteva pa vaših želja in potreb? Se bojite izreči tudi konstruktivno kritiko, ker se bojite, da je ne boste razjezili? Je enkrat do vas prijazna, že v drugim hipi pa vas lahko popolnoma razvrednoti?

Morda ima ta oseba narcistično osebnostno motnjo, za katero v današnjem času trpi vse več posameznikov. Z  Biserko Ilin, drmed., spec. psihiatrije, razgrinjamo ozadje nastanka te motnje in kaj je mogoče storiti, da (pre)živimo s takšno osebo.

Katere so značilnosti narcistične motnje?
Te osebe navzven kažejo zgolj svoje sprejete vidike, ki jih izredno poudarjajo, denimo moč, status, dosežke, uspešnost, telesno privlačnost … Vse to predstavlja njihovo idealizirano podobo, ki ji pravimo "grandiozni jaz" oziroma lažni jaz (predstava o sebi). Za to fasado pa tiči "realni jaz". To so njihovi krhki, ranljivi deli, ki v njih sprožajo občutke negotovosti, nesprejetosti, zavrnjenosti, praznine, osamljenosti …

Teh svojih vidikov oseba z narcistično osebnostno motnjo ne sprejema, zaradi česar jih prikriva. Narcistično motene osebe, ki se uveljavljajo prek grandioznega in idealiziranega jaza, so praviloma nadarjene, pogosto tudi uspešne na svojem področju. Večinoma gre za uspešne znanstvenike, podjetnike, menedžerje, politike, odvetnike, zdravnike …, ki hrepenijo po prepoznavnosti in občudovanju. Svojo stisko skrivajo za bleščečo podobo. Njihov pravi jaz, ki se skriva za to fasado, pa kaže, da so vsej uspešnosti navkljub negotovi, občutljivi in krhki, poleg tega se počutijo osamljene. Pogosto jih prevevajo občutki notranje praznine.

Ali se zavedajo te svoje druge, skrite plati?
Med odraščanjem so bili prikrajšani za izkušnjo, da so takšni, kot so, vredni ljubezni in sprejetosti. Okolica je potrjevala le nekatere od njihovih lastnosti, kar je v njih vzbujalo občutek, da so dobre samo te lastnosti. Posledično so bolj ali manj izgubili stik s svojimi pristnimi potrebami, čustvi in interesi, ki jih bližnji niso sprejemali. V njih se je oblikoval občutek, da ta njihov del ni dober, zato ga skušajo prikriti. Pomanjkljiva integriranost teh dveh vidikov v njih ustvarja občutke nezadovoljstva, vendar se tega le redko zavedajo.

Ali so ti ljudje uspešni v pravem pomenu besede – ali pa gre za popačeno podobo o uspešnosti?
Te osebe so pogosto intelektualno visoko diferencirane, nadpovprečno dobro energetsko opremljene in nadarjene. Ta del predstave o sebi ima pogosto bolj ali manj stvarne osnove, vendar ga dodatno napihujejo, kajti uspešnost je edino, kar jim omogoča občutek lastne vrednosti. Potrebujejo veliko občudovanja in potrjevanja. V svojo uspešnost tudi veliko vlagajo, saj s tem skušajo ubežati pred občutkom nepomembnosti, ranljivostjo, notranjo praznino in osamljenostjo, pri tem pa zanemarjajo druge vidike življenja. Premalo vlagajo v partnerstvo, odnose z otroki in s prijatelji, v konjičke … Posledično so prikrajšani za samouresničitev na drugih, nestorilnostno naravnanih področjih, za čustveno bližino, za občutek sprejetosti in povezanosti z okoljem. 

Kakšni so torej narcisi videti navzven? 
Ljudje z narcistično motnjo so notranje manj stabilni, poleg tega nepredvidljivo spreminjajo svoja mnenja, razpoloženje ter odnos do sebe in okolja. Hitro lahko preidejo iz navdušenja in poveličevanja sebe ali drugih v razvrednotenje. Kadar naletijo na oviro, kritiko ali zavrnitev, se silovito odzovejo, navadno s tesnobo in z jezo, saj se v takih primerih njihova idealizirana predstava o sebi sesuje. Posledično je sobivanje z njimi pogosto zahtevno in naporno. Za ohranjanje idealne predstave o sebi potrebujejo občudovanje.

Dokler ravnamo po njihovih pričakovanjih, nas sprejemajo ali celo idealizirajo, ko pa se to spremeni, nas napadajo, razvrednotijo, skušajo nas degradirati ali izničiti. Globlja ko je narcistična rana, izrazitejša je labilnost. Od svojih partnerjev, družinskih članov, sodelavcev in drugih pričakujejo podrejanje oziroma to, da delujejo kot njihovi podaljški. Drugih namreč ne zmorejo sprejeti kot samostojnih oseb, ki so ločeni od njih ter imajo svoje potrebe, želje in čustva. Vsak odmik od njihovih želja razumejo kot grožnjo, kot napad nase.

Kakšen pogled nase pa imajo zdravi ljudje, kakšna je torej zdrava samozavest, če jo primerjamo s tem, kar navzven kažejo osebe z narcistično osebnostno motnjo?
Osebnostno zreli ljudje imajo stabilno, stvarno predstavo o sebi. Prepoznavajo svoje močne in šibke plati ter jih sprejemajo. Posledično so bolj uravnovešeni in predvidljivi v svojih odzivih, poleg tega so "trpežnejši", kadar jih doletijo življenjske obremenitve.

Kdaj torej govorimo o motnji, kdaj pa o običajnih odklonih od dobrega počutja in duševnega zdravja?
Ideal duševnega zdravja je zgolj teoretični model, od katerega smo lahko bolj ali manj oddaljeni. Vsi občasno doživljamo stiske: če nas doleti neuspeh ali izguba, smo prizadeti, če nas kdo zavrne, sledi občutek žalosti, ki je normalen. Če imamo dobro samopodobo, zavrnitve ne jemljemo tako tragično, hitro znamo poiskati konstruktivne rešitve in postaviti zdrave meje. O motnji govorimo, če se oseba ne zmore prožno prilagajati življenjskim obremenitvam, če ne zmore najti funkcionalnih rešitev za premagovanje težav in iz njih izhajajočih stisk, če je njeno trpljenje premočno ali preveč dolgotrajno glede na dogodek, če ne zmore zadovoljivo urejati svojega življenja. V teh primerih je smiselno poiskati strokovno pomoč. 

Koliko ljudi ima to motnjo?
Natančnih statističnih podatkov o tem ni, zato bi težko govorila o konkretnih številkah. Lahko pa povem, da se trend pojavljanja narcističnih motenj povečuje. Na to vplivata zlasti dva dejavnika: prvi je to, da se družina kot osnovna celica družbe zelo spreminja, s čimer se spreminjajo tudi vrednote in vlaganje v čustvene odnose, zato vse več ljudi odrašča s čustveno prikrajšanostjo, ki je temelj za razvoj narcistične motnje.

Drugi dejavnik, ki prispeva k temu, je, da neoliberalna kapitalistična potrošniška družba podpira to motnjo in jo celo potrebuje. Čustveno neizpolnjeni ljudje namreč hrepenijo po tem, da bi se čim hitreje rešili mučnega občutka notranje praznine, ki je ne znajo zapolniti s pozitivnimi vsebinami, ki bi izhajale iz medosebnih odnosov. Zaradi pomanjkanja izkušnje varne navezanosti s svojimi bližnjimi v času odraščanja se bojijo navezati na druge ljudi. V ozadju so bojazni, da bodo znova nerazumljeni, razvrednoteni, zavrnjeni ali zapuščeni. Občutek čustvene praznine pa je najlaže zapolniti z užitki, ki so hitro in vselej dostopni. Potolažijo se lahko z nakupovanjem, igrami na srečo, alkoholom, drogami … skratka z vsem, kar je mogoče kupiti. 

Vendar je to le lažno zadovoljevanje potreb …

Tako je, nič od naštetega ne more zapolniti občutka čustvene praznine. Čustvenega zadovoljstva ne prinese denar, uspeh ali sijajna fasada, ampak zgolj občutek povezanosti, ljubljenosti in sprejetosti – ob zadovoljitvi vsaj temeljnih preživitvenih potreb. 

Kaj še odločilno vpliva na razvoj te motnje?
Za razvoj narcistične osebnostne motnje so ključni moteni odnosi v družini. Temelj za razvoj motnje so boleče izkušnje neustrezne zgodnje navezanosti z bližnjimi, ki se ustvarja med odraščanjem, denimo nesprejetost ali izrazito pogojevana sprejetost. Če je zgodnja navezanost varna, če se otrok počuti ljubljenega in sprejetega, se zgradi bazično zaupanje vase in v okolje.

To je temeljni pogoj za zdrav osebnostni razvoj, ki zagotavlja večjo stabilnost pri spoprijemanju s stiskami v poznejšem življenju. Če je zgodnja izkušnja slaba, otrok postane ranljivejši. Razvojna psihologija meni, in to potrjujejo tudi moje izkušnje, da so zgodnje izkušnje ključne za razvoj osebnosti. Nekaj vpliva ima tudi genetska osnova, ki določa našo čustveno odzivnost, temperament in energetsko opremljenost, ti pa nadalje določajo naš specifični odziv na prikrajšanosti ali travme. 

Ali se pri bolj občutljivih ljudeh ob enaki vzgoji razvijejo različne motnje?
Razvojno analitični pristop psihoterapije, ki integrira več teoretičnih modelov razumevanja funkcioniranja psihičnega aparata, prepoznava dve pojavni obliki narcistične motnje, ki pri isti osebi prehaja iz ene obliko v drugo, vendar s prevlado ene od njiju. To sta dve izrazni obliki iste motnje, ki se izmenjujeta in sta bolj ali manj prisotni (v različnih razmerjih). Energetsko dobro opremljeni in temperamentni ljudje so bolj nagnjeni k razvoju grandioznosti (samopoveličevanje). To je nadkompenzatorna oblika narcistične motnje. Bolj krhke in energetsko manj opremljene osebe pogosteje razvijejo dekompenzatorni tip narcisizma.

To so osebe, ki se podrejajo in si na vso moč prizadevajo ugoditi drugim, tudi na račun odpovedovanja lastnim potrebam. Ob pomanjkanju potrditve so nagnjene k temu, da se razvrednotijo, občutek vrednosti pa skušajo pridobiti s pretiranim ugajanjem. Take ljudi prepoznamo kot pridne mravljice, ki jih neoliberalni kapitalizem zelo potrebuje, saj so za minimalno plačilo pripravljeni delati tudi po deset ali dvanajst ur na dan. Te osebe so najbolj izpostavljene in dovzetne za mobing na delovnem mestu (in tudi za zlorabe). Sprejemajo vse naložene zahteve in jim nekritično sledijo. Pripravljeni so narediti vse, da bi bili le sprejeti. Obe izrazni obliki te motnje spremljata občutek nesprejetosti, negotovosti, notranje praznine in osamljenosti ter velika potreba po potrditvi.

Ali je med ljudmi s to motnjo več žensk ali moških?
Na osnovi svojih izkušenj bi lahko dejala, da je pri moških pogostejši nadkompenzatorni tip narcizma, ki je tudi opaznejši, pri ženskah pa dekompenzatorni tip narcizma. 

Kakšne so te osebe kot starši?
Otroci narcističnih staršev so najbolj izpostavljene žrtve, saj jim iz pozicije podrejenosti ne morejo in ne znajo postavljati mej, ki bi jih zaščitile. Starši z narcistično osebnostno motnjo svojo travmo predajajo svojim otrokom, saj ponavljajo vzorec vzgoje, ki so je bili deležni. Ker od svojih staršev niso pridobili izkušnje sprejetosti in ljubljenosti, je posledično ne znajo podati naprej. Slabše prepoznajo potrebe svojih otrok, zato so nanje manj uglašeni.

Staršem z narcistično motnjo zelo veliko pomenijo vidiki, pri katerih so bili tudi sami deležni potrjevanja. Za njihovo doseganje spodbujajo tudi svoje otroke, drugih kvalitet njihove osebnosti, odnosov in življenja nasploh pa ne vrednotijo ustrezno. V takih razmerah ima otrok funkcijo izpolnjevanja potreb staršev, postane orodje za zadovoljevanje njihovih potreb, posledično pa je prikrajšan za lastne vsebine. 

Kakšni pa so kot partnerji?

Če gre za nadkompenzatorni tip narcisizma, so egocentrični in pričakujejo, da se bo vse vrtelo okoli njih. Njihove potrebe in želje so najpomembnejše, zato si izbirajo partnerje, ki jih pri tem praviloma potrjujejo in poveličujejo. Osebe s pretežno dekompenzatornim tipom narcisizma so podrejene in zanemarjajo sebe, da bi ugodile drugemu. Če sta v partnerskem odnosu narcistična osebnost in oseba, ki je zrelejša, je to za drugo velik napor. Narcis od okolice zahteva izredno pozornost in obilo občudovanja, hkrati pa mu nikoli ne uspe ustvariti pristne in zdrave bližine. Čeprav po njej hrepeni, zaradi bolečih izkušenj iz otroštva drugim ne zaupa. 

Tako so z eno nogo v odnosu, z drugo pa zunaj njega, na varni razdalji. Ker se nikoli ne zmorejo zares čustveno približati drugi osebi, ne prejemajo dovolj topline, po kateri tako zelo hrepenijo. Ta del njih vedno ostane neizpolnjen in osamljen.

Kakšen je najprimernejši odziv na ljudi z narcistično motnjo?

V odnosih z narcisi se najbolje zaščitimo tako, da jim postavimo zdrave meje. S tem se zaščitimo pred vdiranjem in zlorabljanjem, vendar pa to ni vedno preprosto. V delovnem okolju namreč lahko tvegamo, da bomo ob službo, saj so narcistično motene osebe pogosto na vodilnih položajih. Nad tistimi, ki se ne znajo zaščititi, izvajajo mobing.
Enako velja za partnerski odnos. Narcistično motena oseba bo ob jasno postavljenih mejah morda zmožna graditi bolj zdrave odnose. Če pa je motnja izrazita, se lahko zgodi, da se bo ob vztrajanju, da mora spoštovati meje drugega, odnos končal. 

Prej ste omenili, da se osebe z narcistično motnjo redko zavedajo svojih težav. Ali sploh poiščejo pomoč?

Dokler lahko ohranjajo narcistično fasado in prejemajo dovolj potrditev, občutek osamljenosti, praznine in nelagodja še ni pretirano moteč. Večinoma čutijo nekakšno nezadovoljstvo z življenjem, ne da bi zares vedeli, kaj jih onesrečuje. Ko pa doživijo večjo zavrnitev ali neuspeh na poklicnem, partnerskem ali kakem drugem področju, se idealizirana predstava o sebi sesuje, frustracije in nezadovoljstvo pa se kopičijo. Če so se zmožni s tem kritično soočiti in spoznati, da je težava tudi v njih, znajo poiskati strokovno pomoč. Zaradi njihove motnje pogosto trpi predvsem okolica. 

Si lahko ti ljudje pomagajo tudi sami, brez terapije?
Pri blažjih motnjah si lahko pomagajo z ozaveščanjem ob pomoči prebiranja literature, pogovora s prijatelji, razmišljanja o svojem življenju – če le premorejo nekaj samokritičnosti. Takrat lahko postanejo pozornejši na svoje pristne potrebe in jim skušajo v večji meri slediti, sploh če so v odnosu z osebnostno zrelejšim partnerjem ali prijatelji. Tudi dolgotrajne dobre izkušnje z drugo osebo lahko učinkujejo korektivno. Če so v ozadju dolgotrajne prikrajšanosti v obdobju zorenja ali pa travme, ki povzročajo globlje rane, brez strokovne pomoči ni pričakovati izboljšanja.

Kako poteka terapija?

Pri razvojno analitičnem pristopu terapevtsko delo poteka na različnih ravneh. Rekonstruirati poskušamo zgodovino osebe, da bi doumeli, kateri dejavniki so vplivali na razvoj motnje. Razumeti skušamo, kako te izkušnje vplivajo na razumevanje, doživljanje in odzivanje ob zdajšnjih življenjskih dogodkih. Boleče izkušnje zlasti iz zgodnjega otroštva namreč lahko ostanejo čustveno "žive", zaradi česar intenzivno vplivajo na naše notranje dogajanje v situacijah tukaj in zdaj ter oblikujejo naše odzivanje.

Več nepredelanih ran nosimo iz prejšnjih izkušenj, bolj lahko popačijo doživljanje situacije tukaj in zdaj, temu ustrezno pa tudi naše odzivanje postane bolj ali manj neskladno z realnostjo. V terapevtskem procesu skušamo te rane prepoznati in jih razumeti, nato pa nanje pogledati z zrelejšega gledišča. Na racionalni ravni do uvida pridemo hitreje, spremembe na čustvenem področju pa nastopijo znatno počasneje. Na rezultate terapije vpliva tudi kakovost odnosa med terapevtom in klientom. Ta strokovno vodeni odnos je pomemben za ustvarjanje nove, drugačne izkušnje povezanosti z drugimi. To je korektivna izkušnja, ki je izhodišče za graditev drugačnega odnosa do sebe in okolja. Tovrstno terapevtsko delo traja zelo dolgo, saj je tudi motnja nastajala in se utrjevala skozi dolgo obdobje. Narcistična motnja nikoli ne nastane zaradi enkratne travme, ampak je vedno posledica dolgotrajnega kopičenja čustvene prikrajšanosti ali travm. 

Ali so pri zdravljenju uspešni tudi kaki drugi pristopi?
Razvojno analitični pristop poseže najgloblje v proces prestrukturiranja osebnosti, saj gre za terapevtsko ukvarjanje s primanjkljaji in z odkloni, ki so nastali na temeljih osebnostne strukture osebe, ter obravnavanje zgodnje travme kot njihovih povzročiteljev. Vsak terapevtski pristop ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, vsi pa niso primerni za vsakogar. Pri iskanju strokovne pomoči je pomembno, da si človek najde obliko pomoči, ki mu najbolj ustreza. Na dober terapevtski izid pa pomembno vplivajo motivacija osebe, ki poišče strokovno pomoč, kakovosten odnos med terapevtom in klientom ter dobra strokovna opremljenost terapevta.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Narcis-Ogledalo-Zelje-Potrebe-Motnja







Domov
Powered By GeekLog