Vsekakor je ena izmed temeljnih vsake duhovnosti je spoznanje samega. Tako je nad vhodom v Apolonov tempelj v Delfih napisano: »Človek, spoznaj samega sebe«. Ko iskalec stopi skozi ta vrata, lahko na drugi strani vrat prebere:«in spoznal boš svet in Boga«, ali drugače povedano:«in spoznal boš, da si Bog ti.« Če bi se človek poznal potem te besede ne bi bile napisane; se v resnici poznamo?

Dolga je razvojna pot od prvega pojava homo sapiensa, razumnega človeka, do današnjega, tako zelo stehniziranega obdobja. V današnjem svetu in človeku je ostalo malo duhovnega jedra. Kot posledica je v človeku velika praznina in trpljenje! In človek se vpraša, kdo sem, od kod prihajam, kam grem, kako in kaj bo?itd.

Vsak človek v eni inkarnaciji-življenju doživi to notranjo stisko, nekateri šele po mnogih inkarnacijah pridejo v situacijo, v kateri si postavljajo enaka vprašanja! Če se v takem trenutku človek ozre nazaj na svoje življenjske razmere, ugotovi da je z ozirom na uresničitev svojih idealov o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji dosegel le košček tega kar je pričakoval. Posest, čast, slava in moč – vse to je izgubilo svoj čar. Lahko je star ali mlad, ko napoči tak trenutek, ko mora zopet na novo opustiti vse, kar si je nakopičil in pridobil.

V takem trenutku človek začne bloditi v tem svetu, kot izgubljena ovca. Kajti duhovni mrak je prevelik in boleče se zave, da vse kar se mu ponuja na materialni ravni, ga ne zadovolji več! Boleče se zave svoje samote, nepopolnosti, minljivosti in izgubljenosti. Nato ga notranja stiska privede do iskanja smisla življenja. Vendar kje in kako začeti? Obstaja sled, ki so jo pred nami pustili mnogi veliki duhovi in učitelji sveta!

V preteklosti so bili ljudje, ki so trdili in tudi dokazovali, da poznajo resnico. Jezus je dejal: »Jaz sem pot, vem od kod prihajam in kam grem!« Buda je rekel o sebi:«Sem svetnik na tem svetu, nepresežni mojster, popolna sem prebujen, dosegel sem mir, sem negiben«. Ko prične človek iskati, najde sled, to nit, prebira vsa sveta pisma, tovrstno literaturo, pisanja, ki so mu dostopna v njegovem kulturnem svetu. Kmalu se mu prižge«luč« in ugotovi, odkrije, da najde enako »govorico« in enako«resnico« tudi v drugih kulturah. Počasi odkriva duhovni svet v sebi, in ugotavlja da ta duhovni svet ni vezan na prostor in čas, smrt. Da dotakne se ga nekaj od Božanskega kraljestva, saj v tem kraljestvu obstajajo nepredstavljive lastnosti, kot nesmrtnost in večna ljubezen. Tam ni časa in prostora, ni smrti.

To odkritje izzove stanje sreče in veselja, je tudi prvi odgovor na njegove dileme. Vedno močnejša postaja želja iskati kraljestvo v sebi. Cilj postaja jasnejši. Izkaže se, da mnogi, čeprav pogosto nezavedno, iščejo isto pot. Pri tem prizadevanju se iskalci ne – naključno srečajo. To so vedno zelo različni ljudje.

V primeru, da dobi iskalec močnejši stik z Božanskim svetom in njegovimi prebivalci iz duhovnega sveta, lahko ta stik inteligentno razume in se zavestno odloči za hojo po poti. Vsak človek se lahko svobodno odloči, kako bo uporabil podarjene-zastonjske darove; če usmeri vse svoje želje na svet materije, se bo temu prilagodila tudi njegova inteligenca, pravzaprav se bo morala prilagoditi. Njegovo razmišljanje se bo vrtelo okrog posedovanja, malikovanja materije.

Vendar pa je danes že bolj ali manj jasno, da samo posedovanje materije ne more ustvariti človeku nikakršnega trajnega zadovoljstva. Vedno več ljudi spoznava in občuti, da pridobitev materialnih dobrin ne more utišati notranjega hrepenenja. Duh deluje vedno močneje! To je vse bolj jasno tudi, če malce opazujemo sodobno reklamiranje. Proizvodov se danes ne trži več z njihovo dejansko uporabnostjo, ampak v vedno večji meri z nematerialnimi vrednotami. Sodobni menadžerji, razni agenti itd, se v velikem številu udeležujejo različnih sodobnih duhovnih in psihičnih delavnic na to temo. Spoznali so, da se le na tak način, z ne-materialnimi vrednotami da ljudi povezovati.

Tudi t.i. omamna poraba, ki jo povzročajo nebrzdane, na materijo usmerjene želje, gre svojemu koncu nasproti. Ljudem je od vsega danes ostalo le še poljubljanje cesarskih pingvinov, gledanje delfinov, vse ostalo pa so že itak izživeli. In kaj nam sledi? Potrošniški družbi bije zadnji zvon, kajti zgodila se je močna informacijska družba. Nova hrana za naš razum.

Današnja ogromna ponudba informacij kulminira v internetu, to pa pomeni za človeka in njegov intelekt veliko preizkušnjo. Človeka potegne v mrežo informacij in se pozabi pri tem vprašati, čemu služi vse to znanje. Niti, ne opazi, da je v nevarnosti, da bo zaradi pasivnosti-sprejemanja množice informacij izgubil sposobnost vse sprejeto zavestno predelati. S tem bombardiranjem je lahko njegova blokirana in se lahko razvije v napačno smer, tako popolnoma zgreši novo nalogo razuma. Sam internet mu že prinaša milijone virov sporočil s celega sveta: »Kdor sprejme preveč sporočil, je slabo izbral,« je nek novinar izrazil svoje izkušnje.

Vedimo, da živimo različnosti in zmede. Sodobni človek je zaradi svetovnih komunikacijskih mrež soočen z babilonsko zmešnjavo jezikov. Zvok in slika predstavljata poplavo včasih koristnih, večinoma pa nesmiselnih sporočil, tako da mora človek izbirati. Radio in televizija posredujeta svoja sporočila poslušalcem in gledalcem od zgodnjega jutra do poznega večera. Pokrajinske, nacionalne in meddržavne postaje polnijo eter s svojimi sporočili in se na vso moč borijo za večje število poslušalcev in gledalcev. Isto tako lahko rečemo za časopise, dnevnike, tednike in revije. Nekateri časopisi, ki izhajajo kot tedniki, imajo neprimerno vsebino: veliko strani balasta za branje, ki že v ponedeljek ali še prej, roma v smeti. Raziskave so pokazale, da najmanj šedeset odstotkov vsebine ni prebrane. Verjetno je sporočil preveč. Strokovno lahko izhajamo iz tega, da naši možgani zaradi vseh teh sporočil več ali manj skrbno izbirajo. Zapomnimo si le dvajset procentov, preostali del pozabimo ali si sploh ne zapomnimo.

Vedimo da je današnje človekovo telesno stanje zaključeno, je preseženo in pripada pretekli stari zavesti! V starem preteklem obdobju je bil najvišji vsepovsod zaželen cilj trenirana intelektualna zmožnost z vsemi znanimi pojavi. Danes temu ni več tako. Vstopili smo v novo obdobje-dobo, zato bo kmalu nastopil trenutek, ko bo zelo potrebna popolna sprememba intelekta v smer razvoja duha-duše. Moramo se zavedati, da je naš razum, intelekt smrten in kot tak mora biti pametno uporabljen ter presežen, kajti v nasprotnem preprečuje nadaljnji razvoj zavesti-duha. Razum lahko človeku pomaga, da gradi svojo pot skozi tostrani-materialni svet, da odstrani ovire in spozna nevarnosti. Potrebujemo mnogo, mnogo razuma, da se znajdemo na poti skozi temačni svet. Vendar pa človek potrebuje razum tudi za to, da bi prepoznal svoje stanje smrtnosti, ujetosti in izhodu iz njega. Kljub temu pa razum ni nič drugega kot sposobnost naravnega zemeljskega človeka.

To spoznanje lepo opiše Pavle v Sv. pismu, ko pravi: »To pa vam povem bratje, meso in kri ( razum-psiha-nižje spoznanje) ne moreta podedovati božjega kraljestva, pa tudi minljivost ne podeduje neminljivost«. Vidite kako je pojav življenja, človeka in vsega kar nas obkroža velika skrivnost. Odstiranje tančice skrivnosti je naša vrhovna naloga in končni smoter. Kdor o tem nič ne ve ali pa noče vedeti se bo kmalu soočil s lastno bedo duše, ki bo med duhom in dušo ustvarila nepremostljiv prepad, apatija, praznina in dekadenca.

Naša nuja in vrhovna naloga, je da se ponovno povežemo s to silo, Višjo Božansko inteligenco, od katere smo življenjsko odvisni in od tega je danes odvisen obstoj človeštva!

Miran Zupančič